Složno sprti

Ko je predsednik indijske vlade lani prispel v Kašmir na praznovanje 55-letnice indijske neodvisnosti, je bil stadion, na katerem je bilo prostora za 20.000 ljudi, skoraj prazen. Skupaj z gosti ni bilo več kot 500 ljudi. "Muslimani, ki naseljujejo Kašmir, ne želijo vedeti za ta praznik," je potrto poročal indijski novinar, ki si je ogledal spektakel. Podobno palestinske organizacije bojkotirajo 14. maj, izraelski praznik neodvisnosti. O razklanosti med opozicijo in pozicijo pri praznovanju državnih praznikov poročajo tudi iz Burme, Bangladeša, Azerbajdžana, Gvajane, Bosne, Jugoslavije, Konga in Makedonije.

In seveda - iz Slovenije. Dan državnosti, dan, ki bi moral združevati, je že desetletje razlog za večne prepire in kuhanje mule med opozicijskimi in pozicijskimi politiki. Slovenija, "prva kandidatka za članstvo v Evropski uniji", je v desetih letih gotovo postala spodobno razvita srednjeevropska država. Vendar pa politiki, ki so zbrali pogum, da jo odpeljejo v neodvisnost, ne zmorejo zbrati poguma, da bi deset minut skupaj vzdržati na isti tribuni. Zgodovina slovenskih praznovanj dneva državnosti dokazuje, da Slovenija v odnosu do lastne državnosti in glede stanja politične kulture še zmeraj in prepričljivo ostaja ena izmed šampionov tretjega sveta.

Kuhanje mule

Vse skupaj se je seveda začelo tistega dne leta 1991, ko je takratna skupščina Slovenije uzakonila temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in deklaracijo o neodvisnosti. Ta dan, ki se je iztekel v oborožene spopade in končal z moratorijem in odhodom JLA iz Slovenije 25. oktobra istega leta, je postal državni praznik. Praznovanja tega praznika pa so v prihodnjih letih zaradi nenehnih prepirov med slovenskimi politiki in njihovimi strankami kazala precej klavrno podobo.

Leta 1992 je bilo rajanje še kolikor toliko znosno. Začelo se je na ploščadi pred Maximarketom, nadaljevalo z veselico v Trnovem, prej in vmes pa so bili še piknik pri prenoviteljih v Mostecu in rajanje ob kresu SKD v Medvodah, kjer je tedanji župan Jože Strgar zalival lipo. Praznovanje je nekoliko sfižil izid Janševe knjige Premiki, s katero se je pravzaprav začel boj za osamosvojitveno dediščino. Naslednje leto se je scenosled ponovil. Vse se je začelo s poštirkano in malce militaristično proslavo pred Maxijem in nadaljevalo s pobožno pijanko v Trnovem. Zabavo je tudi tokrat zmotil incident. Dvaindvajsetega junija 1993 se je namreč ob 17. uri in 20 minut pri vratarju predsedniške palače oglasil neznan moški in dežurnemu izročil vrečko z napisom Bata, napolnjeno s petimi državnimi odlikovanji. Dr. France Bučar, dr. Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Jelko Kacin in Janez Janša so namreč sklenili, da njihovih oprsij ne bodo več krasila državna odlikovanja. Leta 1994 so dan državnosti praznovali na proslavah od Vipave do Ljubljane, ljubljanska oblast pa je začela organizirati ločene proslave. Ni zanemarljivo dejstvo, da je bil v tem istem letu Janez Janša odstavljen z ministrskega položaja po aferi "Depala vas".

Leta 1995 je izbruhnil prvi večji škandal, ko na ljubljanski proslavi dneva državnosti predsednika države v nasprotju s protokolarnimi pravili niso postavili za prvega govorca, zaradi česar je protestiral tudi ljubljanski župan Dimitrij Rupel. Rupel jo je na ljubljanski proslavi skupaj z Igorjem Bavčarjem, Francetom Bučarjem in Milanom Kučanom grdo skupil, saj je očitno zelo enostrankarsko občinstvo vse štiri izžvižgalo, ploskalo pa predvsem Janezu Janši in Lojzetu Peterletu. Jelku Kacinu pa organizatorji sploh niso dovolili nastopa.

Razkol se je naslednje leto še poglobil. Ob peti obletnici državnosti je pomladnike razsrdil režiser Matjaž Berger z izbiro Kosovelovega verza Kons 5. Zaradi vrstic "Gnoj je zlato, zlato je gnoj, oboje = 0" so predsedniki pomladnih strank napovedali bojkot osrednje proslave, Lojze Peterle, Janez Janša in Miha Brejc pa so zaradi nestrinjanja z duhom proslave izstopili iz odbora za pripravo osrednje državne prireditve. Zato so si znova organizirali ločeno proslavo na Kongresnem trgu. Tretjo slovesnost so sočasno priredili v mestni občini, kjer je župan Rupel kot častna govornika povabil Milana Kučana in predsednika državnega zbora Jožefa Školča.

Dimitrij Rupel in Lojze Kovačič sta nato tekmovala drug z drugim še naslednje leto, ko sta leta 1997 v razmiku dveh dni dvakrat potrošila davkoplačevalski denar, ker se nista mogla dogovoriti o skupni proslavi dneva državnosti, ampak sta kot župan in predsednik mestnega sveta imela vsak svojo proslavo.

Leta 1998 so bile vse stranke nezadovoljne, ker pred slavnostno proslavo in po slavnostnem koncertu v Gallusovi dvorani nihče ni imel nobenega govora, Janez Drnovšek pa se osrednje proslave celo ni utegnil udeležiti. Vsak politik si je pravzaprav že pred tem organiziral svojo predstavo: Milan Kučan se je pokazal v Cankarjevem domu, Janez Drnovšek na Socerbu, krščanski demokrati nekje v Prekmurju, socialdemokrati v Vilenici. Čigava proslava naj bi bila prava ali bolj prava, marsikomu ni bilo jasno. Milan Kučan se je pojavil tudi na partizanski proslavi ob Velenjskem jezeru in to je bilo zaradi pomembnega sodelovanja borcev povod za žolčne kritike na desnem delu političnega prizorišča. Osrednja mestna proslava je bila dan po osrednji državni proslavi na Pogačarjevem trgu, proslava dneva državnosti pa je skupaj z ognjemetom požrla nekaj več kot 19 milijonov tolarjev. V opoziciji so tudi tokrat kuhali mulo. Janez Janša je trdil, da se slovesnosti ob dnevu državnosti "vedno bolj zapirajo v elitne kroge" ter da "državljani v njih nimajo vstopa", čeprav bi morale biti proslave namenjene "vsem Slovencem".

Kljub temu so se Janševi socialdemokrati istega leta odločili organizirati svojo proslavo dneva državnosti zelo odmaknjeno, visoko v hribih, kakšnih 1400 metrov nad morjem, na planini Kofce nad Tržičem. To sta spoznala tudi Mladinina poročevalca Ali H. Žerdin in njegov osebni voznik dr. Gonzo, ki sta preklinjala, ker je na vabilih pisalo, da se "priporoča pohodniška oprema", nič pa o tem, "da se priporoča terensko vozilo".

Leta 1999 je prišlo do novega škandalčka: Marjan Podobnik je namreč s položaja podpredsednika vlade obljubil, da naj bi se poleg osrednje proslave ob dnevu državnosti, ki je bila v Cankarjevem domu, na "zunanji osrednji slovesnosti" pripravil še ognjemet. Vse to je bilo všeč predvsem Zvezi veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS). Tega predloga pred tem ni dal v presojo pristojnemu organu. Državne institucije so znova delovale razglašeno. Državni zbor in svet sta upoštevala predlog koordinacijskega odbora za izvedbo protokolarnih pravil o skupni seji, v Ljubljani pa tega predloga niso sprejeli in so znova organizirali ločeno proslavo. Pred železniško postajo pa smo še pred ognjemetom dobili kip generala Maistra.

Zadeve so se kljub temu celo tako zapletle, da je o "že tradicionalnih težavah z zaznamovanjem največjega državnega praznika" razpravljala vlada. Janez Podobnik je ob koncu zasedanja sporočil, da bo proslava vendarle ena sama in da se bo nehala praksa, ko je "v preteklosti prihajalo do dvojnih osrednjih prireditev v prestolnici, ki so imele praviloma tudi političen predznak". Kljub temu je dan pred praznikom na Prežganju Socialdemokratska stranka pripravila svoje praznovanje dneva državnosti, pred katero je bila maša v župnijski cerkvi.

Leta 2000 je prišlo do največjih zapletov doslej. Takoj po oblikovanju Bajukove vlade je bil razrešen vladni del odbora za pripravo državne proslave, iz že pripravljenega programa pa so bili črtani za takratno vlado očitno "sporni" izvajalci. Zato so na mesto predsednika odbora za izvedbo protokolarnih opravil postavili socialdemokrata Dimitrija Kovačiča in razrešili Zdenko Jagarinec in druge vladne funkcionarje. Takoj zatem je koordinacijski odbor Bajukove vlade iz programa prireditve, ki jo je režiral Aleš Jan, črtal Primorski pevski zbor in trojico Kreslin-Predin-Lovšin, zaradi česar je trojka (ki naj bi nastopila izven uradnega dela predstave) iz protesta odpovedala sodelovanje na prireditvi. Namesto njih so organizatorji v program uvrstili Ota Pestnerja in skupino Avtomobili. Cenzura Bajukove vlade je udarila po pesmi Domovina je svobodna, iz scenarija pa so želeli umakniti tudi odlomek iz Slomškovih del.

Lanska prireditev na Trgu Republike je stala okoli 30 milijonov tolarjev, slavnostna govornika pa sta bila predsednik države Milan Kučan in takratni predsednik vlade Andrej Bajuk. Slednji se je v program prerinil po izpeljanih spremembah svojih koalicijskih kolegov. Glede prvenstva govornikov je bil seveda znova ogenj v strehi. Nekateri člani odbora za izvedbo protokolarnih opravil so predlagali, da naj "Kučan pokliče Bajuka" ter da se nato dogovorita, kdo bo prvi, dan pred proslavo pa Dimitrij Kovačič, ki je organiziral praznovanje, še ni vedel, kdo bo nastopil kot prvi. "Žal v Sloveniji ni napisanih javnih pravil, zato smo na koordinacijskem odboru sprejeli pobudo, da se pripravi natančnejše vrednotenje slovenskih državnih praznikov in se glede na to določi način nastopa najvišjih državnih predstavnikov na državnih prireditvah," je dejal Kovačič. Čeprav bi tudi že na podlagi protokola, ki ga poznajo na ministrstvu za zunanje zadeve, v vladi in ki velja v svetu, lahko vedeli, da je prvi predstavnik države ob slovesnih priložnostih zmeraj predsednik države. Kdorkoli že je. Opazno je bilo, da se je Združena lista socialdemokratov kljub temu udeležila osrednje proslave, saj po besedah njenega predsednika Boruta Pahorja "za ZLSD ni v navadi, da bi pripravljali posebne ali vzporedne proslave ob državnih praznikih, ampak se vedno pridružimo skupnemu slavju". Zaradi prepirov in cenzure programa se vendarle veliko ljudi ni udeležilo osrednje proslave - namesto 10.000 se je zbralo le nekaj tisoč ljudi, med njimi pa ni manjkalo takih s transparenti Socialdemokratske stranke. Kar je v urejenih demokracijah prav tako skregano z bontonom in politično kulturo. Žvižgi Kučanu so prihajali iz iste smeri. Tudi v parlamentarni dvorani so ob slovesni seji na sedežih levih poslancev zijale luknje. "Slovenija dočekala Dan državnosti podijeljena između Kučana i Bajuka," je drugi dan z velikim naslovom sporočil hrvaški Vijesnik.

Letos, ob desetletnici, se zadeve znova vrtijo v predvidljivi smeri. Koalicija Slovenija, ki jo sestavljajo Socialdemokrati in Nova Slovenija, bo samo dan pred dnevom državnosti pripravila svojo proslavo desetletnice osamosvojitve. O udeležbi na osrednji proslavi na Trgu republike pa se v tej koaliciji "še niso dogovorili". In kakor da to ne bi bilo dovolj, je dodatne polemike izzvala še ideja o sodelovanju nemškega kanclerja Schröderja na prireditvi.

Tretji svet

Jože Osterman, ki je v okviru vladnega urada za informiranje pooblaščen za počastitev državnih praznikov, se vseh teh zapletov dobro spominja, saj se s proslavami državnih praznikov ukvarja že od leta 1994. Odkar je z odlokom iz leta 1994 sprejet sklep o določitvi protokolarnih pravil, ki opredeljuje tudi delo Odbora za pripravo državnih proslav, je delo nekoliko lažje. Je morda ves problem v tem, ker se opozicija pri praznovanjih čuti odrinjeno? "Po mojem ne. Sestava odbora je seveda vedno problem. Jasno, da institucije zastopajo ljudje, ki so zaposleni v nekih institucijah, in da vlado sestavljajo neke koalicije. Je pa to odvisno od tega, koliko se politične tenzije prenašajo na odbor. Po drugi strani pa ima vpogled v pripravo tudi ves kolegij državnega zbora, ki je bil tudi obveščen o poteku priprav. Če pa bi začeli v odbor spuščati strankarsko politiko, bi bilo njegovo delo verjetno zelo oteženo. Izbira režiserja je strokovna zadeva. In ko enkrat izberemo režiserja, potem se nikoli ne dogajajo 'cenzure' vsebin. Lani se je to zgodilo prvič, ko so dele proslave črtali in spremenili proti volji režiserja. Sočasno sem bil ob spremembi vlade razrešen tudi sam in ostala vladna ekipa. Tudi zato je vse skupaj zelo neprijetno odjeknilo v javnosti. Res pa je, da so si pogledi - pogojno rečeno pozicije in opozicije, lahko bi rekli tudi levice in desnice - precej različni. Ko je nastopil desni, pomladniški blok je nujno moralo priti do trenj. V Odboru nikoli nismo razmišljali o tem, kateri politični opciji pripada neki režiser. To ni bil kriterij izbire. Hvala bogu, režiserji niso zelo transparentni glede politike. Vendar pa je teater že po naravi stvari zelo liberalna zadeva. Teater ni bil nikoli zelo konzervativen, ali pa je to bil le kratek čas. Tu so že vzroki za zaplete," pojasnjuje Jože Osterman. Osterman se spominja različnih zapletov, ki so se začeli vrstiti takoj po letu 1994. "Leta 1995 je bilo zelo mučno, ker se nam je ob že pripravljeni proslavi v Cankarjevem domu prepolovil obisk. Ne morem reči, da je bil to namen alternativne proslave dneva državnosti, toda zelo jasno smo videli, da dela politike enostavno ni bilo na proslavo. Na 'alternativni' proslavi se je nato še večkrat kršil protokolarni red in odzivi medijev in javnosti so bili upravičeno ostri. Ob peti obletnici se je zgodba ponovila. Že pred izvedbo so se pričele kritike o tem, da KONS ne more biti del proslave. To je bilo zelo nerazumljivo, prav tako tudi to, da je zato odstopil kulturni minister, ki je bil takrat član vladajoče koalicije," se spominja Jože Osterman. Leta 1996, ko se je koalicija zelo dolgo sestavljala, tako da se je komisija sestala šele junija, je praznovanje organizirala Barbara Hieng. Pozneje so se pojavile kritike o "hermetičnosti", čeprav je bila po Ostermanovem mnenju predstava zelo dobra. Nekorektno se mu zdi tudi ravnanje Janeza Podobnika glede proslave na prostem, ki je nenadoma "podražil proslavo za tri- do petkrat".

"Očitno je ta proslava tako močan medij identifikacije, da ga stranke zlorabljajo za svojo promocijo in identiteto. V drugih državah so proslave večinoma manjše. Razen ob večjih dogodkih. V Franciji imajo tradicionalne parade in večja slavja, vendar je to bolj izjema. V Nemčiji imajo ponavadi le svečano zasedanje parlamenta z govorom predsednika republike, praznike pa preživljajo bolj v intimnem krogu. Od zunanjih znakov opaziš le zastave. V nordijskih državah je podobno in celo v Italiji ni veliko pompa. Pri nas imamo glede na to, da smo majhni, kar veliko ambicijo, da pripravimo odmevnejše proslave. Naš način praznovanja zato verjetno ni zelo moderen. Je tak, kot smo ga malce bili že navajeni v nekdanji Jugoslaviji, seveda brez nekdanjih slabosti," poudarja Osterman.

Kljub občasnim kritikam na delo sedanjega odbora priprave na letošnji spektakel Matjaža Bergerja Sejalec potekajo brez zastojev. Čeprav so na kritike pripravljeni tudi v prihodnje. Umetniške predstave so vendarle elitne zadeve, ki jih je zelo težko narediti "bolj ljudske" in tega ne želijo niti režiserji. Očitke na račun letošnjega izbora Matjaža Bergerja v odboru, ki skrbi za pripravo dneva državnosti, zavračajo. "Matjaž Berger je do sedaj režiral proslavo Triumf, pa Kons, stoletnico Štuklja in povsod se je odlično izkazal. Specializiral se je na spektakle in takšnih režiserjev doslej ni bilo veliko. Šele letos smo dobili nekaj ponudb. Režirati na trgu - tega se vsi malce bojijo. Slovenci nimamo specializiranih režiserjev. Težko je narediti originalno delo, toda Berger nas je prepričal. Bergerjev sinopsis je bil tako dober, da je odstopal od ostalih, zato nismo imeli velikih dilem. Nobene intervencije ni bilo - kvečjemu nekaj vprašanj, češ 'ali bo znova delal Berger', torej nekaj negativnih pritiskov. Glede na to, da sem začel svojo pot kot dramaturg v Drami, bi si upal reči, da ima Berger zelo zanimiv razvoj in da bo letošnja predstava, če nam bo vreme naklonjeno, gotovo odlična in primerljiva s predstavo v čast Štuklja. Pri Bergerju je dobro to, da vztraja pri neki antični formi, zaradi katere lahko naredi dobro, pa vendar ne predrago predstavo. Čeprav je predstava na velikem in zoprnem Trgu republike seveda velik zalogaj. S tem nimamo veliko izkušenj, časi spartakiad so tudi že davno za nami. Če kdo misli, da so to preproste zadeve, se moti. To je zahtevno kot dve ali tri gledališke predstave skupaj. Tudi Berger je že pred leti dejal, da ne bo delal, in se je odločil šele v zadnjem trenutku. In sočasno zavrgel neko odlično ponudbo iz Hamburga, kjer bi bil gotovo bolje plačan. Verjetno si ni naredil velike finančne usluge, je pa režiranje državne predstave gotovo pomembna referenca za vsakega avtorja," je prepričan Jože Osterman.

Praznovanje desete obletnice torej bo. Tako ali drugače. Na prepire smo se medtem sicer že navadili, tako da tudi letos verjetno nikogar ne bodo presenetili.