Majorjeva zgodba

V četrtek, 18. januarja, sem se odpravil na večerni tek, okoli dvajset do desetih. Vedno tečem po isti trasi. Ko sem pri asfaltni bazi v Podutiku zavil desno, mi je nasproti pripeljal bel golf, za mano pa kombi kovinske barve, temno modre ali mogoče zelene. Takoj sem vedel, da nekaj ne bo v redu: poskušal sem zbežati, vendar so me zgrabili in mi pri tem strgali anorak. Dobil sem udarec v glavo, iz nosa se mi je vlila kri. Vseh skupaj, se mi zdi, je bilo šest, od tega dva voznika. Zvlekli so me v kombi in mi čez oči zavezali trak.

Potem so vas odpeljali.

Ja, po mojih občutkih ... težko je reči, ampak recimo dobro uro po asfaltu in potem še kar lep čas po makadamu, po zvoku motorja sklepam, da navkreber. Skupaj kaki dve uri. Rekli niso niti besede. Ves čas sem jih spraševal, vendar odgovora nisem dobil. Bil sem v šoku. Ko smo prispeli, sredi noči, so me peljali v hišo in mi potem sneli trak z oči. Vzeli so mi uro in verižico, mobitel in anorak so mi vzeli že prej v kombiju.

Kakšen je bil sam prostor?

Velik okoli tri krat tri metre, zraven je bil še manjši prostor, v katerem je bila manjša kad. V njej sicer ni tekla voda, je pa tekla v lijaku nedaleč stran. Na voljo sem imel železno posteljo, jogi je bil sestavljen iz treh delov. Odej sem dobil dovolj, to ni bil problem. Prostor je imel eno okno, 80 krat 80 centimetrov, ki je bilo zagrajeno z rešetkami. Na tej strani je bil takoj ob stavbi hrib, tako da sem lahko skozi okno videl samo njegovo pobočje. Svetloba je vsak dan prihajala z desne. Močna rjava vrata so imela cilindrično ključavnico. Bajta je bila stara, zidovi so bili sicer beli, vendar je oddajal prostor vonj po ... starem. Tudi vlažno je bilo.

Se je dalo okno odpreti?

Ja, vendar je bila rešetka, ki je morala biti privita v fasado, precej gosta.

Pravite, da ste v daljavi slišali vlak?

Tako je. Če sem šel do okna, sem ga slišal, če sem ležal, pa ne. Bil je namreč zelo v daljavi. Slišal sem ga deset- do petnajstkrat na dan. Poleg tega sem slišal samo naravo, ptičje petje ...

Kako je bilo poskrbljeno za vaše fiziološke potrebe?

Prostor je sicer imel odtok, vendar školjke ni bilo. Namesto nje sem imel kanto z vodo, na njej je bil pokrov. Posodo so menjali na dva dni. Umival sem se sam. Zobne ščetke sicer nisem imel, vendar sem si zobe po vsakem obroku spiral s prstom in vodo.

So v vsem času z vami spregovorili karkoli?

Nekje na polovici - kolikor je glede na izgubljen občutek za čas to sploh smiselno ocenjevati - so mi ukazali, naj se preoblečem, do takrat sem bil ves čas v istih oblačilih. Prinesli so mi spodnje hlače in čez čas moje oprane zelene hlače in spodnjo majico, zgornji del je bil pa drug.

Nekaj mesecev ste bili torej v istem spodnjem perilu?

Ja. Sicer sem imel tam vodo in sem s pomočjo nje za higieno naredil, kar se je pač dalo, vendar imam zaradi tega vnetje še danes.

Ste jim morali spodnje hlače potem vrniti?

Ne, na sebi sem jih imel, ko so me našli.

So z vami spregovorili še kdaj?

Na samem koncu, preden so me odpeljali, mi je nekdo ukazal, naj si od majice odtrgam bel trak, s katerim sem si moral zavezati oči.

Oni so torej v vsem času spregovorili samo ob dveh priložnostih?

Tako je.

Vi ste jih kaj spraševali?

Ves čas. Prosil sem jih, jokal sem, vendar so me povsem ignorirali. Ko sem se preoblekel, sem jih prosil, naj mi dajo kaj, s čimer bi si lahko postrigel nohte. Eden mi je takrat vrgel "grickalico", torej ščipalnik za nohte.

So vas tepli?

Takoj na začetku, ko sem prvo dopoldne v ujetništvu zavrnil prvi obrok hrane, takrat sem jih dobil. Pretepla sta me dva, in to kar pošteno, da sem bil plav. Po telesu, po glavi ne. Zbrcala sta me. Rekla nista ničesar, je bilo pa jasno, da me tepeta, ker nisem hotel jesti. Potem sem jedel, vse do konca: tri dni pred izpustitvijo sem zopet zavrnil hrano. Takrat sem zopet dobil par udarcev, vendar sem bil nepopustljiv. Ne bom jedel, lahko me tudi ubijete. Niso mi več težili in potem tri dni nisem jedel.

Razen dvakrat zaradi hrane vas torej niso tepli?

Niso.

So bili ugrabitelji ves čas zamaskirani?

Vsakič, ko je prišel kdo noter, je imel na glavi masko. Izrezi za oči so bili napravljeni s škarjami, to niso bile take profesionalne maske, kot smo jih uporabljali specialci, so bile precej zimprovizirane. Oblečeni so bili različno, praviloma v temna oblačila. Oboroženi vidno sicer niso bili, lahko da so imeli orožje skrito.

Dejali ste, da je prihajal v prostor praviloma po eden.

Tako je.

Niste kot bivši poklicni vojak nikoli nobenega napadli?

Proti tem možakarjem sem bil navaden petelinček. To so bili mojstri, posebej usposobljeni za fizično obračunavanje.

Kakšno hrano so vam dajali?

Vse je bilo na bazi krompirja in makaronov, tema dvema sestavinama pa so dodajali druge reči, tudi zelenjavo. Obroke so mi prinašali v aluminijastih posodah. Lačen nisem bil, saj po eni strani glede na razmere nisem porabil veliko energije, po drugi pa nisem imel veliko apetita. V vsem času sem shujšal sedemnajst kil.

Ste bili v času ujetništva kaj bolni?

Sem, enkrat sem hudo zbolel za kar nekaj časa, bi rekel, da za teden do deset dni. Bil sem prehlajen, bolelo me je grlo, naredil se mi je herpes ... Padla mi je odpornost. Ugrabitelje sem prosil za pomoč, vendar me niso upoštevali.

Kako ste preživljali čas, kako ste ohranjali prisebnost?

Najprej sem bil dolgo časa v hudi depresiji, nisem imel volje do ničesar. Potem sem začel, da mi mišice ne bi preveč odmrle, delati počepe in trebušnjake. To sem počel redno, dvakrat na dan po pol ure. Predvsem sem razmišljal, in to o vsem, razmišljal sem in spal.

Kaj ste med vsemi rečmi prenašali najhuje?

To, da ni bilo komunikacije. Da sem govoril stenam, čeprav so bili tam ljudje.

So vas drogirali?

Moram reči, da sem nekajkrat dobil občutek, kot bi spal tudi po štiri dni skupaj. Povsem možno je, da so mi kaj dajali. Po moji izpustitvi niso krvni testi sicer pokazali ničesar, vendar ni nemogoče, da so mi stvari nehali dajati kak mesec prej, da me očistijo.

Kako je potekala izpustitev?

Ponoči tretjega dne, odkar sem drugič zavrnil hrano, sem si moral s trakom, iztrganim z moje majice, zavezati oči. Potem je nekdo rekel Primi! in sem dobil občutek, da držim trakce, s katerimi so mi potem zvezali noge in roke za hrbtom. Ne vem, zakaj sem moral prijeti. Postavili so me ob zid, me zvezali in me odvlekli v kombi. Vozili so me dolgo časa, spet vsaj dve uri, potem so naenkrat ustavili. Vrgli so me ven, začutil sem, da ležim na listju. Slišati je bilo, kot da bi jih takrat zagrabila nekakšna panika, hitro so zaloputnili z vrati, slišal sem, da je nekdo zakričal Avto!. Odpeljali so se, čeprav nisem potem slišal nobenega avta. Trak sem si uspel nekako zbezati z glave. Bila je noč, dež je ravno ponehaval. Pozneje so na veliko špekulirali, da nisem bil dovolj moker, vendar sem imel nad sabo krošnje. Počakal sem do svita, in ko je bilo dovolj svetlo, sem se milimeter za milimetrom odvlekel do ceste. Bil sem bos. Pošteno me je zeblo, malo potrebo sem iz nuje opravil kar v hlače, trd sem bil, v nogah sem imel mravljince, ramena so me grozno bolela. Pojma nimam, koliko časa sem bil vse skupaj v hosti, preden so me našli.

Kako je z nohti? Na veliko se je pisalo o tem, da ste imeli na nogah lepo negovane nohte ...

Pišejo lahko, kar hočejo. Zdravniki so dobro videli, kakšne sem imel. Nazadnje sem jih postrigel, ko sem se preoblekel in so mi vrgli ščipalnik. Od takrat jih nisem strigel.

Torej je bila objavljena čista dezinformacija?

Tako je. Lahko vprašate medicinsko sestro, ki mi jih je postrigla.

Pisalo je tudi o tem, da ste s kriminalisti sprva zelo neradi sodelovali ...

Takoj na začetku sem jim povedal celotno zgodbo, čeprav sem že zelo zgodaj dobil občutek, da se gotovo lepše obnašajo do vsakega kriminalca, kot so se do mene. Zgodbo sem jim precej podrobno povedal takoj v soboto, saj se mi je zdelo izjemno pomembno, da gredo lahko takoj iskat storilce. Kolikor sem mogel, sem sodeloval. V nedeljo so me klicali na policijsko upravo, vendar sem, ko so mi povedali, da naj bi trajalo dolgo, rekel, da ne pridem. Preutrujen sem bil. Zmenili smo se za v torek, pa so se že čez pol ure pojavili v bolnici in me spraševali naprej. Pa sem odgovarjal. Na koncu smo se spet zmenili za v torek. Na lastno pobudo so mi obljubili, da me bodo spremljali domov proti Kočevju. Obljube potem niso držali, so me pa isti dan spet obiskali v Starem Logu in mi pred nos molili nekaj, naj podpišem. Takrat sem bil pa jezen, saj smo se vendar ja zmenili za v torek!

Kaj je bilo potem dva dni pozneje? Zakaj niste hoteli podpisati zapisnika?

Ker so hoteli, da podpišem grde stvari, zelo grde stvari. Precej stvari, ki jih sploh nisem rekel. Ko sem tisto bral, so me izmenično oblivali valovi hlada in vročine. Kot bi zadevo pisal kdo, ki bi želel, da sem rekel nekaj drugega. To so bile grozljive napake. Recimo, da sem rekel, da sem dobil en udarec, ko so me vlekli v kombi, potem pa nobenega več. Pa čeprav sem jasno povedal, da so me potem še dvakrat pretepli. Takih osnovnih podatkovnih napak je bilo več. In to tako hudih, da težko verjamem, da se je pisec zmotil. Zato sem zavrnil podpis in jim iskreno povedal: glede na to, kaj ste mi zdajle dali podpisati, lahko utemeljeno sumim, da ste bili zraven vi. Da mi skušate zdajle podtakniti nekaj, kar boste lahko potem med preiskavo uporabili proti meni.

V prvih intervjujih za druge medije ste vedno zavrnili izrekanje vsakršnih sumov. Pa vendar se vam mora zdeti kateri izmed možnih scenarijev za ugrabitev verjetnejši od drugih.

Moje zaprtje je še bolj obremenilo stran, ki sem jo obremenil s svojim pričevanjem za Večer.

Torej se vam zdi najbolj logično, da bi vas ugrabili ljudje, ki so želeli še bolj škodovati trem specialcem Morisa in takratnemu obrambnemu ministru?

To se mi zdi najbolj verjetno, čeprav ne morem seveda nikogar obtoževati. Če bi me ugrabili morisovci, bi se mi zdelo bolj verjetno, da bi me tudi ubili in izbrisali sledi. Razen če niso vmes uredili česa na tožilstvu, tako da nisem več pomemben.

Tale intervju ste pogojevali z objavo obeh dolgih pisem, ki napadata predvsem predsednika Kučana. To pomeni, da v zadevo vpletate tudi njega?

Tudi. Pri postavljanju pogojev mi je šlo predvsem zato, da se vzpostavi prava pluralna družba. Pismi sem pred časom poslal in ju niste objavili.

Izključno zato, ker ne navajata nobenih konkretnih dokazov, s tem da smo objavili mnoge druge reči. Mislite, da ste še vedno v nevarnosti?

Čutim, da sem. Lahko me ubijejo, lahko me ponovno ugrabijo in rečejo, da sem se spet skril. Karkoli se zgodi, jaz sem pripravljen.

Za besedami, ki ste jih pred petimi meseci izrekli za Večer, še vedno stojite?

Ja, o tem smo se pogovarjali tudi s kriminalisti. Pokazali so mi strani stražarske knjige, ki smo jih naredili takrat, ko je bilo treba narediti lažni alibi za ljudi, ki so podtaknili bombo pod Jelinčičev avtomobil. Na seznamu sta bila tudi dva človeka, ki ju sploh ni bilo na straži, temveč smo ju potem tja dali samo zato, da sta kriminalistom potrdila, da je bil Suhadolnik tisto kritično noč na straži. Ta dva zanesljiva človeka je izbral Darko Njavro, moja vloga pa je bila, da sem se s tem strinjal in kriminalistom potrdil, da je bil Suhadolnik določen za kontrolo straže. Ta lažni alibi je zdaj padel, kar je pri vsej stvari najbolj pomembno.

Ste pripravljeni odsedeti svoj del krivde pri vzpostavljanju tega lažnega alibija?

Seveda. Sedaj, ko sem to povedal, sem se očistil. Če bodo ti fantje pametni, bodo tudi sami povedali. Njavro, Suhadolnik in Osojnik so bili zlorabljeni, oni niso nič krivi. Delovali so po naročilu ministra Janše, ki si česa takega ne bi smel nikoli dovoliti.

Vse svoje navedbe ste zdaj tudi uradno potrdili kriminalistom?

Sem.

S poročanjem medijev o vašem primeru gotovo ne morete biti zadovoljni.

Vsak vnaprej štarta na to, da sem se ugrabil sam. Vsak pride do mene s predznakom, vsi iščejo, kako bi me našli na levi nogi.

Boste opravili preizkus s poligrafom?

V petek sem bil znova na zaslišanju, trajalo je štiri ure. Spet so mi postavljali številna vprašanja z očitnim namenom podtikanja. Moram reči, da ne zaupam nikomur in si bom v zvezi s poligrafom vzel čas za razmislek.

Ves čas izginotja se je veliko govorilo o tem, da ste imeli na zalogi še nekaj drugih dokumentov, ki bi lahko močno bremenili marsikatero plemenito glavo. Jih imate res?

Imam, tudi kakšen original podpisane škodljive pogodbe. Ampak poglejte: tisto, kar je izšlo v moji knjigi - je bila na podlagi tega kdaj opravljena kakšna preiskava? Čeprav sem operiral s konkretnimi imeni in priimki ter s konkretnimi dokumenti. Ves čas se govori: sistemske korupcije v Sloveniji ni, vendar je, in je tudi dokazljiva. A če sam sebe iščeš, je težko, da se boš našel.

Pismi majorja Trohe, katerih objavo je zahteval v zameno za intervju

ODSTOPITE PREDSEDNIK SAMI

Še enkrat, kot že tolikokrat do sedaj se je pokazalo, da je kadrovanje na kakršnokoli funkcijo v državi plod strankarskih "kravjih" kupčij.

Če neki državljan ni "pripet" na eno od političnih strank (formalno ali pa neformalno) pač ne more zasesti nobene pomembne funkcije. Tako si še posebej v sedanji situaciji oblast zagotavlja še eno od le navideznih nadzorov. Kdor koli bo prišel na mesto varuha iz političnih krogov je jasno, da nadzora ne bo. Razen za kakšen nov medstrankarski boj. Je pa nadzor ena od glavnih funkcij varuha človekovih pravic. Naj navedem samo dejstvo, da lahko varuh sproži disciplinski postopek proti vsakemu državnemu uradniku, ki krši zakon ali pa zapisana pravila. Samo poglejte si koliko tožb je na sodiščih, ko so državne institucije kršile zakon, celo izgubile tožbe pa ni zaradi tega nihče odgovarjal. Odgovornosti odgovornih v naši državi ne poznamo. Vedno pa za svoje prestopke pred zakonom odgovarja le navaden državljan.

Neverjetno nenormalno je, da si neka komisija ali morda celo sam predsednik ne vzame toliko časa, da bi opravil s kandidati pogovor, da bi vsaj videl kdo bo varuh, če ga bo predlagal. Toda v Sloveniji tega ni treba storiti, saj kandidati, ki pridejo v ožji izbor tako ali drugače sodijo v krog preverjenih, predsedniku ali njegovim pomočnikom poznani kadri. Zelo lepo in demokratično bi bilo, če bi predstavniki medijev kandidate poprosili za njihove programe dela in bi vsak dan po enega objavili. Tako bi ljudje videli po kaj bodo h komu prišli, če bo varuh njihovih pravic. Na tiskovno konferenco, ki sem jo sklical, da bi svoj program predstavil je prišel celo en sam novinar-pripravnik iz STA. No, vsaj njemu hvala. Tako se v Sloveniji obvešča javnost. Hvala vam za takšno demokracijo in takšno pluralnost medijev. (Vsaka podobnost z Hrvaško je zgolj naključna). Najbrž bo držalo, da se mnogi v tej naši deželici bojijo jasne in glasne besede, še bolj pa učinkovitih dejanj.

Toda tovariši in tovarišice verjemite, vaš čas se izteka. Novo tisočletje prinaša veter, ki bo odpihnil vso meglo in svetloba bo posvetila v vse, tudi najbolj skrite kotičke podzemlja. To pa se, če še niste opazili že dogaja. Torej gospod predsednik v Republiki Sloveniji, osvetljena bodo vsa podzemlja, torej tudi tisto najbolj skrito. Žal, že mora biti tako, da vedno tudi če pogledate malo nazaj, ni nič večno. Še posebej se hitro končajo dejanja, ki škodujejo širši skupnosti. Morda ste imeli namen dober, morda ste hoteli ostati takšni kakršno vzgojo so vam dali doma. Vaši pošteni in skromni starši.

Lahko, da niste nič slabega storili vi osebno, a morate se zavedati, da je za časa vašega predsednikovanja po nepoštenem trpelo in trpi veliko ljudi. V predvolilnih kampanjah ste govorili o blagostanju vseh, o dovoljenih sanjah, a vi in vaši niste zagotovili najosnovnejših možnosti, da bi se to lahko zgodilo. Zagotovili pa ste možnosti ali pa jih podpirali (DZS), da so bogati postali še bolj bogati, revni pa so revni še bolj in vedno več jih je. Kako lahko razložite dejstvo, da smo danes zadolženi bolj kot je bila pred osamosvojitvijo cela Jugoslavija. Ali je to zgodba o uspehu? Vi ste vedno bili predlagatelj mandatarja. Torej ste za stanje soodgovorni.

Odstopite predsednik sami. Prosim vas. Bodite pošteni in povejte svojim sodržavljanom, da niste uspeli zagotoviti tistega kar ste obljubljali. Boste videli, da vam bo neprimerno lažje pri srcu. Tako boste dali vzgled tudi vsej vaši tovarišiji, da spozna, da je bila pot napačna. Če naredite to, vas bodo ljudje ohranili v lepem spominu in mirno boste lahko živeli v tej tudi vam dragi Sloveniji. Krmilo države bodo prevzeli zares sposobni strokovnjaki in tudi vi se boste lahko veselili dosežkov. Nekatere, sicer bolj redke stvari, bodo kontinuiteta tudi vašega dobrega dela. V nasprotnem se bojim, da se vam bo ob še večjem razkrivanju vedno novih in novih nepoštenosti, ne pisalo dobro. Dobro namreč veste, da ob vsaki aferi, vsak normalen državljan pomisli tudi na vas in se vpraša, za kaj Kučan nič ne naredi ali vsaj reče. Verjemite mi, da tudi vam ob vsaki najmanjši aferi pade ugled. Vedeti morate namreč, da se vsak minus v žepu državljana odraža tako, da benti državo, del nje (vrh) pa ste tudi vi.

G. Jelcin vam je lahko krasen vzor, odšel je in uživa v miru, napisal je celo knjigo. Tovariš Kučan (upam, da niste jezni, če vam tako rečem, saj tudi moj oče ni, ko dobi pismo od ZLSD in ga nazivajo s tovarišem) iskreno vam povem, da ste vi in nekateri vaši somišljeniki postali resničen zaviralni element resničnega in svobodnega razvoja v Sloveniji. Počasi pa postajate sinonim za nepoštenost. Če odstopite vi, bo nekatere (Janše, Rodete, Drnovške, Peterlete, Bavčarje itd, itd) lažje odneslo njihovo nepošteno delo in verjemite, da je to edina možna mirna pot k resnični svobodi in resnični demokraciji. Če tega ne boste naredili samoinciativno, vas bo skupaj z drugimi pri poglabljanju krize in razkrivanju vedno novih nepravilnosti odneslo ljudstvo. Takrat bo hudo. Pa še izgovor bodo imeli, da ste na prestol prišli s krvavo revolucijo in tako ste morali tudi oditi. Tega pa si najbrž tudi zaradi vaših otrok in vnukov, ne želite.

Vse bi še nekako šlo, če nebi nekateri bili preveč požrešni. Tako so na račun ubogih prišli do megalomanskih sredstev, in ker denar pokvari človeka, hočejo še več. Po tem pa ni za tisto tudi najnujnejše. Vedel sem ves čas, da boste padli na izpitu iz osnovne človeške vrednote. Partizani so za ukraden kos kruha menda ubili tudi svojega tovariša. Danes pa za pokradenega več kot polovico družbenega premoženja ne odgovarja nihče. Kaj se je zgodilo z nami? Ali morda odgovor poznate vi g. predsednik v Republiki Sloveniji.

Te stvari in še kaj sem vam hotel povedati že ob najinem srečanju, a nisem mogel, ker ste imeli ob sebi človeka, ki ni vreden mojega zaupanja. Pa nimam osebno nič proti njem. Celo simpatičen mož je. Toda sposoben je dejanj, ki niso moralne in to je dokazal takoj za tem, ko je spisal zapisnik najinega pogovora. Zapisnik v več delih ni govoril o tem kar sva se pogovarjala, marveč o tistem, kar je on želel, da bi se. Kasneje pa je podpisal zapisnik kot avtor, a sem bil resnični avtor jaz. Kakšna morala, in takšni ljudje so ob vas, menda pa vam celo svetujejo. Upravičeno lahko sklepam, da so kadrovani po vaši meri. Ker sem iz teh in nekaterih drugih dejstev spoznal da očitno nimam opravka s poštenimi ljudmi, vas opozarjam, da nebi bilo dobro, če boste po prebranem posegli po kakšnih nedemokratičnih, nepoštenih ukrepih. Dobronamerno vas opozarjam, da to ne bo dobro za nikogar, saj se vam bo vsak tak korak maščeval z neverjetno močjo. Nastopa pač čas, ko metode in dejanja, ki so v preteklosti morda bila učinkovita, danes zgubljajo svojo moč. Pogubljen pa bo tisti, ki po njih poseže. Če se mi karkoli zgodi vedite, da vam po tem ni pomoči.

Za izhod iz te resnično neprijetne situacije, ki škoduje večini prebivalcev Slovenije, je možna samo ena, in to je po moje edina pot. To je pot ljubezni, pot po kateri ne bo nikogar bolelo. Priznajmo svoje zmote in vse nam bo odpuščeno. Nekoč se bomo smejali, kako smo bili nespametni, ko smo delali stvari v tistem ponorelem starem svetu.

Lahko me proglasite za norega, a vedite, če to naredite, boste na koncu sami končali v norišnici.

Vse kar vam govorim je v načrtu, ki pa je načrt za rešitev naše prihodnosti in prihodnosti naših otrok ter vnukov. Njegova uresničitev se že začenja udejanjati v Sloveniji. Slovenija je določena za začetek vzpostavljanja novega sveta. Vaša odločitev je ali boste pri načrtu sodelovali. O tem se lahko odločite samo vi. In še dovolite, da vam enkrat tudi jaz svetujem:

NIKOLI NE ZAVRNI NIKOGAR, KI TI PONUDI ROKO!

Lepo pozdravljeni, veliko lepih trenutkov ob božiču, in prvem letu novega tisočletja, želim vam in vsem, ki jih imate radi. Še posebej tistim ta mičkenim.

Ladislav Troha, OPS
Ljubljana, 13. december 2000

---

TOVARIŠ MILAN KUČAN SE PRI IZBORU KADROV ODLOČA MODRO

Spoštovane sodržavljanke in sodržavljani RS. Sprašujem se ali smo res tako slepi, da nekaterih stvari ne vidimo. Da bi me čim bolje razumeli, bom za to uporabil kar Basen o mravljah, katero brez dodatnih pojasnil razumejo otroci v vrtcih. Mi, starejši pa najbrž rabimo za to nekaj dodatne razlage. Ta basen je nastala pred dvema letoma. Naj se ob branju tega teksta nihče ne počuti ogroženega. Takšno je le videnje avtorja basni in moje videnje. Popolno pravico imate, do svojega mnenja tudi vi kar je tudi namen tega mojega pisanja. Samo rad bi, da vsi skupaj o nekaterih stvareh premislimo. Avtor basni je žal že pokojni mag. Janez Šček.

" Nekoč že pred davnimi leti je bilo lepo mravljišče, v katerem so živele zelo pridne in vestne mravlje. Večinoma so bile črne, nekatere pa malo bolj rjavkaste, vendar so bile kljub temu zelo srečne, ker so bile miroljubne in zelo delovne ter so spoštovale druga drugo...

Upam, da razumete, da so bile so te črne in rjavkaste mravlje naši pridni ljudje, ki so pridno delali, se med sabo spoštovali, drug drugemu pomagali, svoje predstavnike izbirali po resničnih sposobnostih in bili so veliko bolj srečni, kot smo danes. Tudi pehanje za materialnimi dobrinami in brezglavo tekmovanje je bilo veliko manj prisotno.

... potem pa so se od nekod vzele rdeče mravlje, ki so bile zelo vsiljive in napadalne, delati pa niso znale nič. Rekle so, da so ruske, da so one med seboj tovarišice, in da so prišle nadzirat to mravljišče, več pa niso hotele povedati. Črne in rjavkaste mravlje so morale samo delati in biti tiho, rdeče pa so samo nadzirale in vmes veliko govorile, delale pa niso nič. Tako se je mravljišče razdelilo na mravlje delavke in tovarišice mravlje nadzornice. Delavke niso smele več iz mravljišča, tovarišice nadzornice pa so stalno nekam hodile. Tudi stanovale so čisto drugje, saj so si izbrale najboljše dele mravljišča, da so lažje nadzirale...

S komunistično revolucijo so nastopili t.i. rdeči bratje, nekateri šolani celo v Rusiji na šoli Đerđinjski. Položaje so si delili po pripadnosti, zaslugah in ti ljudje v večini res niso znali delati nič. Drugače Jugoslavija in z njo Slovenija nebi tako stagnirala v razvoju. Veliko je bilo ljudi, ki so imeli kar precej težav pri odhajanju v tujino. Razni privilegiji pa so omogočili, da so mnogi zasedli najlepša mesta tako v posebnih (nacionaliziranih) hišah, vilah, stanovanjih, pisarnah, vikendih itd. Preprosti ljudje pa smo delali, se borili za preživetje ob pomanjkanju celo čisto osnovnih dobrin. Da nismo smeli kaj dosti govoriti pa je tudi resnica. Nadzor je bil prisoten povsod tako skozi prisluškovanje kot z raznimi ovaduhi, udbaši itd. Veliko primerov je bilo, ko je kdo kruto končal, če je imel dolg jezik. Vsak tak primer pa je ljudem dodobra pognal strah v kosti.

...rdeče mravlje so imele tudi svojo glavno tovarišico mravlj(ic)o, ki je nadzirala tudi njih in je imela toliko za povedat, da je na glas brala po cele ure. Tisto kar je brala pa nobena od mravelj ni razumela. Gotovo tudi sama ni razumela, ker je vsak dan brala eno in isto. Nadzornice pa so jo vseeno imele zelo rade in so se ves čas nekaj na skrivaj dogovarjale, na to pa so se tudi dogovorile...

Jasno, ker nihče ni nikomur kaj preveč zaupal, ker so sodili po sebi, je bila tudi znotraj partije močna kontrola. Predsednik CK ZKS je imel posebne nadzornike, ki so nadzirali tudi svoje ljudi, da jih nebi kaj preveč presenetilo. Mnogi so zaradi tega zgubili status, če so le malo skrenili s poti. Tudi znotraj se je bil boj za oblast. To se dogaja še danes. Če druga rdeča mravlja ne bo pridna se ji slabo piše. Spomnite se vedno istih demagoških govorov o tem kako moramo, to in ono, kako moramo naprej in ne gledati nazaj itd. Vedno le prazne besede za naivno ljudstvo, ki je tudi vedno bolj obubožano. Stalno isti govori, na drugi strani pa kraje, korupcija, kriminal in še kaj. Zadolženi smo bolj kot pred osamosvojitvijo, smo druga najdražja država v prehodu, če ne najdražja itd. Ali smo zato odšli v izgradnjo nove države? Ali smo si takšno želeli? Ali smo se za to borili? Oni pa imajo redne zakulisne dogovore o tem kako kljub jasnim dokazom, da stvari ne gredo v redu, ostati pri oblastniškem koritu. Ravno ti isti v prejšnjem sistemu niso dovolili ljudem govoriti, vzgoja v strah in s tem ustavljanje razvoja inteligence pri vsakem posamezniku in celotne družbe. Ali je danes drugače? Zločinskost bivšega sistema je ravno v tem, da ljudje niso smeli povedati. Ves šolski sistem je vzgajal poslušne in preplašene državljane. K oblasti so bili poklicani samo posebej preverjeni posamezniki. To pa se v veliki meri nadaljuje tudi danes. "Bodi tiho in delaj, če ne pojdi!" Po padcu berlinskega zidu so morali razmisliti kako ostati na oblasti. S tajnimi dogovori, načrti in z vsemi mogočimi spletkami, jim je to uspelo. Toda rad bi, da spregledate, da pomislite, natanko iste le bolj dodelane metode uporabljajo tudi naprej. Poglejmo kaj pravi basen. Kaj in kako so se rdeče mravlje dogovorile:

... nekega dne je glavna rdeča mravlj(ic)a vsemu mravljišču povedala, da se ne gredo več, da nič več ne bo tako kot je bilo, da rdeče mravlje ne bodo več nadzirale, in da ne bodo več rdeče, ampak modre. Črne in rjavkaste mravlje so bile najbolj vesele tega, da jih ne bodo več nadzirale, razumele pa niso nič. Glavna mravlj(ic)a res ni bila več rdeča, tudi modra ne, bila pa je še vedno tovarišica in je še vedno nadzirala tako kot prej, ampak sedaj samo še na skrivaj... Najbolj priliznjene so jo kmalu zatem začele ogovarjati kot "njena ekselenca", ko pa so jim druge povedale, da ji s tem preveč očitno nekam lezejo, je bila od tedaj naprej le še gospa glavna...

Ne se slepiti, vse je ostalo tako kot je bilo. S pomočjo novih tehnik pa je tudi nadzor ostal in je samo modernejši, da se nadzira sedaj le še bolj na skrivaj.

Zelo bom vesel, če bo ta tekst objavljen v naših osrednjih medijih. Če ne bo, bo to le še en dokaz, da imajo omenjani vse pod kontrolo. Po mojem trdnem prepričanju se je leta 1990 zgodil le navidezni sestop. Naivnost novih neobremenjenih politikov in dobrota teh t.i. črnih in rjavih mravelj pa je botrovala temu, da ni bila izvedena lustracija. Katarza. V novo nastajajočih strankah pa so tako in tako že bili infiltriranci, ki so imeli močan vpliv. Tako so ti premetenci svoje infiltrirali v vse novo nastajajoče stranke, ki so jih celo pomagali graditi, da bi jih kasneje po ukazu zrušili ali pa jim vsaj zmanjšali ugled. Obstaja pa celo ena zelo verjetna možnost. Da so se z nekaterimi dogovorili, npr. z Janezom Janšo in podobnimi za ceno, da jim dajo nekatere položaje (Janša je dobil mesto sekretarja za obrambo) v zameno pa ti ne bodo zahtevali lustracije. Drugače pa naj bi bil boj za oblast odprt. Le pod pogojem, da ne bodo zahtevali lustracije. Torej, spremenilo se je v tem, da so izvedli nekatere površinske spremembe, ki učinkovito manipulirajo naivne ljudi. Spremembo imena Zveza komunistov Slovenije je zamenjalo ime Združena lista socialnih demokratov. Kaj mislite zakaj niso ohranili imena npr. Komunistična stranka Slovenije? Ljudje so bili preveč jezni na komuniste, da bi si upali ohraniti rdečo zvezdo in to ime. Po drugi strani pa so vedno trdili, koliko dobrega so naredili. Tako bi to ime lahko ohranili. premeteno so se prebarvali v modro, tako stari komunisti kot tudi podmladek iz ZSMS v LDS. Modra barva pa je barva Evrope in tudi cilj v katerega nas peljejo. (s figo v žepu) Evropa kjer se cedita med in mleko. A le za tiste, ki imajo pod palcem. To so pozabili povedati. A skozi take in podobne podtalne manipulacije so nas dodobra zaslepili in nas še vedno in še bolj slepijo. Toda nekatere ne morejo. Opozicija pa ne more biti opozicija, če v boju proti njim uporablja enake metode. Torej Janez Janša ne more biti trdna opozicija, če se tudi sam poslužuje metod in sredstev, ki se jih je naučil v enakih šolah kjer je bil sošolec z ostalimi ZSMS-jevci. Ali pa če poenostavim. Proti nepoštenosti se ne moreš boriti z nepoštenostjo. Kar nekaj je primerov, ko je Janša to počel.

Kdo je bil in je glavna, prej rdeča sedaj pa modra, v glavnem pa tovarišica mravlja, ste najbrž izluščili sami že v začetku te basni. Hm,... denar je sveta vladar, pravijo in nekateri izbranci ga pridobivajo z lahkoto. Pa poglejmo kaj o tem pravi basen o mravljah:

... rdeče mravlje, ki niso bile več tovarišice in so bile sedaj modre, pa res niso več nadzirale a tudi delale niso. Črne in rjavkaste mravlje so kmalu potem ugotovile, da sploh niso samo modre, ampak tudi zelo premetene, ker so iz mravljišča naskrivaj odnašale vse, kar se je odnesti dalo. Zato je mravljišče postajalo vedno manjše in čedalje bolj revno.

V tej fazi smo še danes. Samo spomnite se koliko podjetji je bilo pahnjenih v nameren stečaj. Koliko milijard tolarjev je končalo v privatnih žepih. Nekateri so kar čez noč postali milijonarji. Koliko oškodovanj družbenega premoženja je še bilo in za njih morda sploh nismo slišali: To lahko samo ugibamo. Vemo pa za Elan, Tam, Slovenijales, Litostroj, Riko, itd, itd. Koliko kapitala je naloženega na zasebnih računih v tujini? Sedaj pa nekateri kupujejo kar cele tovarne, so glavni delničarji, kupujejo kar cela smučarska središča. Korupcija je stalnica, en primer je prišel na dan pred kratkim, a je le vrh ledene gore. Primer Šuštar. Kdo je za to odgovoren? Kdo je kriv, da za vsa oškodovanja ni nihče odgovarjal? Kdo je kriv, da so vse v nebo vpijoče nepravilnosti pomedene pod preprogo? Kdo je kriv, da je toliko ljudi končalo na cesti? Ali res ne moremo videti, da vse to že ves čas delajo ali pa dopuščajo eni in isti ljudje. To so te, t.i. rdeče-modre mravlje. Med katere sodijo tudi Janša in tisti, ki so mu blizu ter vsi tisti iz drugih strank, ki niso preprečili kraje stoletja. Le govorili so, da se dogaja, in da bo letelo perje, če bodo oni na oblasti. To samo pove, da vrana vrani ne izkljuje oči. Podobnika sta se nekaj napihovala, a so jih podrli, ker tudi sama nista bila poštena. Letelo je njuno perje. Zaradi pohlepa po materialnih dobrinah in položajih pa so tudi mnogim drugim zlomili hrbtenice. Le malo je tistih, ki ne sodijo v tisto CK-jevsko dvorano. Kakšno naključje, da so zbrani vsi na enem kupu, a verjamem, da naključji ni. Da se nebi razumeli narobe, vsa čast posameznikom, ki se teh iger ne gredo. Z vsemi medijskimi manipulacijami in drugimi prijemi obvladovanja množic, smo v Sloveniji natanko tam, kot smo že nekaj časa. (50 in več let) V državi kjer se ne spoštuje pravnih norm, kjer zakoni veljajo samo za ubogega državljana, lahko govorimo samo še o anarhiji. Balkanski sindrom spoštovanja zakonodaje pri najvišjih predstavnikih države, državljana odvrača od spoštovanja države. Vsakdo išče možnosti kjer bo izigral zakonodajo. Najboljši vzgled za to pa daje država, ki prva ne spoštuje zakonov, ki jih je sama predpisala. Ni nujno, da se takšna država sesuje sama vase, dovolj je že to, da zaostajamo za drugimi. Kdo to podpira ali pa takšnega stanja ne prepreči. Tisti, ki jim odgovarja vladanje v megli in znajo loviti v kalnem. Kdo pa je to? Odprite oči, premislite in kmalu boste ugotovili.

Tako jim je uspelo zmanipulirati množice, da se najbrž kar bojijo te svoje moči, ki so jim jo namenile te uboge, naivne, zaslepljene, zmanipulirane črne in rjave mravlje. Da bodo lahko končali svoje poslanstvo, morajo polastniniti še banke, zavarovalnice, še tisto malo kar je ostalo. Čigava bo ta lastnina? Vsi mi smo delali, da je nastala. Sedaj bo končno dobila pravega in znanega lastnika. Da bo ta naša lastnina prišla v prave roke so rabili vaš glas. Torej Slovenceljni dali ste jim to moč, vedno je kakšna stvar tudi za kaj dobra, torej vsaj zdaj odprite oči, poglejte kako spretno bodo to naredili, da boste pravočasno rekli ne, STOP! Hej, to je tudi moj denar. Potem se bo v to sem prepričan, uresničil še zadnji del basni o mravljah, ki se nadaljuje in konča takole:

... potem pa so črne in rjavkaste mravlje nekega lepega pomladnega dne vendarle razumele za kaj sploh gre v njihovem mravljišču, in so zato gospe glavni mravlj(ic)i povedale, da se sedaj tudi one ne gredo več. Ker jih je samo debelo gledala ji je ena od rjavkastih mravelj vse na dolgo in na široko napisala. Če je gospa glavna mravlj(ic)a potem razumela, črne in rjavkaste mravlje niso nikoli izvedele, ker je na hitro nekam odšla. Potem so tudi rdeče mravlje ugotovile, da ne bodo morale biti več modre in premetene, in da bodo morale mravljišču vrniti vse, kar so iz njega odnesle, so zato tudi one vse naenkrat nekam odšle. Črnih in rjavih mravelj pa to ni sploh več zanimalo, vesele so bile samo tega, da so se rdečih mravelj za vedno znebile. Potem je njihovo mravljišče kar čez noč spet oživelo in sčasoma postalo veliko in bogatejše, kot je bilo nekdaj. Črne in rjave mravlje so bile spet srečne, njihova glavna pa je postala najbolj ugledna in pametna med njimi."

Kaj pa vi o tem mislite? Ali se bo res basen uresničila? Zaenkrat gre vse tako kot je v basni zapisano. Zares gre vse v tej smeri. Enkrat nam bo najbrž dovolj!? Slovenci smo zelo potrpežljivi ljudje, a ko je mera polna smo neizprosni. To smo že nekajkrat dokazali. Zaenkrat mirno gledamo in le kakšen posameznik se vsake toliko časa upre. To so prvi znanilci prave pomladi. Povem pa vam. Nič ne pomaga, če se zapremo v svojo hišico in svoj vrtiček. S tem samo tvegamo, da nam bodo še to malo svobodice vzeli in nam poteptali vrtiček. Cene in davki naraščajo, inflacija tudi, primanjkljaji so vedno večji, revščina se širi, vedno več je korupcije, drugega kriminala, mladi so zmedeni, opiti od alkohola in od mamil, v šolah je 85% otrok v stresu, prometne nesreče se vrstijo, samomori naraščajo. Kam drvimo? To so gola dejstva. Hudo mi je, da moram to sploh omenjati. Toda, ker to je, zgubljamo vsi. Zgubljajo bogati, malo manj bogati in revni. Vprašanje je ali te probleme hočemo videti. Ali pa si pred tem zatiskamo oči in smo veseli, ker mislimo, da nas te grozote ne bodo dosegle. Ne se slepiti, jutri boste morda na vrsti vi, vaš otrok, vaš bližnji. Pa bodo rekli, da je tako tudi v razvitem svetu. Da je vse v evropskem povprečju. Da je drugje še huje. Potem pa hvala lepa za takšno Evropo. V kateri je vse to, lepo živijo pa le tisti, ki so si nabrali cele kupe materialnih dobrin. Privoščim jim, naj le imajo, a verjamem, da zaradi tega niso bolj srečni. Kopičijo, ker mislijo, da jih kupi denarja osrečujejo. Kaj pa je vaše premoženje, če ne kup šare, ki jo ljubosumno hranite iz strahu pred stisko jutrišnjega dne? Mar ni strah pred revščino že revščina? In strah pred žejo pri polnem vodnjaku že neugasljiva žeja?

Morda pa bodo naši voditelji res tvegali in skušali do zadnjega zamegljevati, se sprenevedati in še naprej lagati. Po eni strani jih skušam razumeti, po drugi pa ne, saj ne razumem ljudi, ki ne ljubijo svoje domovine. Če bi jo ljubili bi ne pustili, da se dogaja to kar se. In večinoma gledajo le nase. Najbrž se tolažijo s tem, da lahko jutri s vsem kapitalom, ki so ga nagrabili večinoma preko hrbtov revnih, živijo kjerkoli v razvitem svetu. O Bog, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.

Sprašujem po vesti vse, ki se čutijo ob tem mojem pisanju ogrožene. Ali ne morete razumeti, da ni pošteno, ni pravično!? Prosim vas ne razumite tega pisanja kot napad na vas, vašo osebnost. Za nekatera dejanja gre, ki jih delate ali pa jih dovoljujete, gospodje voditelji. Moj namen je samo apel. Ravno tako ste sokrivi, saj držite vrečo. Vem, da ste v bistvu tudi vi dobri ljudje. Nekoč nekje pa vas je potegnila sla po vladanju, sla po položajih, sla po denarju. Ali potrebujete vse to? Ali nebi bilo lepše, da bi imeli res toliko, samo toliko, kot potrebujete za dostojno življenje. Tako bi tudi drugim omogočili človeka dostojno življenje. Tako in tako bo nekoč vse darovano. Zato darujte še začasa vašega življenja. Osvobodite se okov, ki vas stiskajo zaradi bojazni pred jutrišnjim dnem. Darujte tistim, ki nimajo, prepustite položaje resničnim s politiko neobremenjenim strokovnjakom, da rešijo to državico in drugim pokažemo kako se da živeti v miru, slogi in ljubezni. Ljudje opustite vse tožbe proti soljudem, podajte si roke in se ljubite, ne sovražite, odpustite. Moč ljubezni ne pozna meja, ne razlikuje spolov, barvo kože, izobrazbe itd. Ljubite naravo. Prisluhnite ptičjemu petju in poglejte odsev vzhajajočega sonca na gladini jezera. Vse te lepote, vse to nudi narava, le videti, vonjati in slišati je treba. Za to ne rabimo skoraj nič denarja. Vse to imamo, ko stopimo iz svoje hiše. Ali ni to največje bogastvo? Spoštujmo in cenimo to bogastvo. Vsi smo lahko bogati. Ali se zavedate, koliko zamujate, ko zaradi pehanja za denarjem vsega tega ne vidite? Ustavite se, ko se vaše oči srečajo z očmi neznanca, spregovorite z njim nekaj besed. Morda vam utegne ravno ta pogovor popolnoma spremeniti življenje. Vsak človek ima sporočilo za vas. Le prisluhniti mu morate. Veste kaj je rekla gospa po nesreči, ki se je zgodila v Logu pod Mangartom? Ali ste jo slišali? Dejala je: "Nič niso pomembne materialne dobrine, važno je da smo mi preživeli". Vsem je prenesla sporočilo narave. Nad tem stavkom se je treba zamisliti. Ali ni to kar se dogaja po celem svetu in tudi pri nas le opozorilo narave, naj se streznimo? Naj se ne igramo drug z drugim, naj se med seboj spoštujemo in naj spoštujemo in častimo naravno stvarstvo, katerega del smo tudi mi. Naj ne tekamo od zore do mraka za materialnimi dobrinami. Jaz ta sporočila tako razumem. Vsakdo ima možnost spremeniti se na bolje. Očistiti in Prenoviti Sebe. Tudi vsi tisti, ki so si vzeli pravico in nam krojijo usodo. Vodenje ljudi je pravilno samo takrat, ko je vsaka poteza voditelja dobra za večino ljudi. Ne za manjšino. Ali je danes v Sloveniji tako? Ali večina ljudi živi v blagostanju in dušnem miru? Na žalost, ni tako. Bogati so še bolj bogati, revnih pa je vedno več. Delati dobro za druge je poslanstvo vsakega človeka na tem planetu. Delati dobro samo zase, drugi pa nas ne zanimajo ni prava pot. Egoizem, zavist, ljubosumje, sovraštvo, nasilje, sla po vladanju, tekmovanje zaradi materialnega bogastva, vse te človeške navlake podirajo naravna ravnovesja. Opustimo to! Očistimo se tega! Potem bo zavladal Raj na zemlji in vse bo le še ena sama čista ljubezen. Vem, da si vsi tega želimo! Lahko se začne vzpostavljati najprej ravno v Sloveniji. Naša dežela je edina v svetu, ki ima že v imenu (S - LOVE- NIJA)- besedo ljubezni.

Morda bo zopet kdo pomislil, da sem nor. Ni mi mar, kaj si mislite o meni. Ni me tega strah. Ko mi je težko jokam, pojem in igram kitaro, ko mi je lepo se smejem, vriskam in spet pojem, se veselim življenja. Vsakega novega dne, vsakega trenutka. Vesel sem, da sem živ. Ko vidim, da kaj ni prav in ni pošteno, to povem brez dlake na jeziku. Borim se za resnico, saj ta vedno zmaga. Nimam vas namena v karkoli prepričevati, niti nočem, da mi sledite, sledenje uničuje razvoj naše inteligence. Prosim vas samo, da se ustavite in premislite. S svojo glavo. Ni nujno, da se v čemer koli strinjate z mano. Le razmislite! Vaše mnenje je zelo pomembno. Ne bojte se. Povejte na glas.

Življenje je kot ocean, ni le tisto kar vidimo na površju, je veliko več, veliko globlje, je vse tisto kar je tudi znotraj. Spoštujem vas in vas imam rad.

Z ljubeznijo,
Ladislav Troha
Ljubljana, 1. december 2000

Je bil nekdanji major Ladislav Troha ugrabljen ali samougrabljen? Ob pomoči dostopnih podatkov in ocen lahko utemeljimo obe hipotezi.

Samougrabitev

Datum izginotja

Ladislav Troha je izginil 18. januarja, torej dva dneva pred tem, ko je Večer objavil članek, da so za eksplozijo pod avtomobilom Zmaga Jelinčiča odgovorni pripadniki nekdanje specialne brigade Moris. Ker je nekdanji major izginil dva dneva pred objavo članka, torej tedaj, ko so za pripravo članka vedeli le Troha, novinar in urednik Večera, izginotje ne more biti povezano z morebitnim maščevanjem obdolženih. Maščevali bi se lahko šele potem, ko je bil članek že objavljen.

Trohov motiv

Trohov motiv je publiciteta. Že leta in leta se trudi, da bi bil opažen. Protestiral je pred parlamentom, kandidiral je za položaj varuha človekovih pravic, loteval se je Loterije, vsakih nekaj mesecev je presenetil z visokooktansko zgodbo. Ob množici zaprtih in odprtih pisem je napisal tudi knjigo, nastopal pred parlamentarnih odborom, nastavljal se je TV kameram in fotografskim objektivom, pištolo je teatralno zamenjal za kitaro.

Motiv (samo)ugrabitelja

Troha je s tem, ko izginil, želel poskrbeti za dodatni odmevnost svojih trditev. Hkrati se je za nekaj časa izognil zoprnim podvprašanjem, na katera bi moral odgovoriti, če bi želel svojo zgodbo utemeljiti.

Priče

Pred TV kamero se je pojavilo nekaj prič, ki trdijo, da so Troho videle v mesecih, ko je bil pogrešan. Viden naj bi bil na več koncih Slovenije.

Datum vrnitve

Ladislav Troha se je pojavil 23. junija, tik pred deseto obletnico. Pojavil se je v udarnem terminu. Z datumom vrnitve si je želel zagotoviti le še večjo publiciteto.

Nohti

Troha je bil ob vrnitvi sicer bradat in dolgolas, imel pa je urejene nohte. Če bi bil res ugrabljen in bi bil prikrajšan za osnovne higienske pripomočke, nikakor ne bi mogel skrbeti za nohte.

Zahteval je policijo

Troha domačinu, ki ga je našel pri Zaplani, ni dovolil, da bi ga ta odvezal. Zahteval je policijo. Vsak ugrabljenec pa si želi predvsem to, da ga čim prej odvežejo.

In policija?

Policija pravi, da je Trohovo vedenje čudno.

Ugrabitev

Datum izginotja

Pripadniki nekdanjega Morisa so dovolj dobro obveščene osebe. Bilo bi podcenjujoče do njih, če bi si domišljali, kako je novinarsko preiskovanje zadeve potekalo v tako strogi konspiraciji, da za brskanje niso izvedeli. Če so bili sposobni podtakniti bombo, so sposobni prestreči tudi telefonske klice. Hkrati je za pripravo članka vedelo več oseb, ne le novinar, urednik in Troha.

Trohov motiv

Trohov motiv je boj za pravico. Od leta 1991 do danes je kot očividec zaznal številne nepravilnosti, najbolj pa ga je bolela ukinitev specialne brigade Moris. Nekdanji uslužbenec kočevske Name in skladiščnik v Melaminu je smisel življenja našel v obrambi domovine in brigadi Moris, udarni pesti slovenske obrambe. Ko je bil Moris, kjer je bil poveljnik profesionalnega dela enote, razformiran, se mu je življenje postavilo na glavo. Zato je sklenil opozoriti na nepravilnosti vseh, ki so prispevali k razformiranju Morisa.

Motiv ugrabitelja

Troha pozna številne podrobnosti, zato je bilo treba uničiti njegovo kredibilnost. S tem, ko je bila ugrabitev predstavljena kot kapriciozna samougrabitev, je kredibilnost vseh Trohovih navedb postavljena pod orjaški vprašaj.

Priče

S pričami, ki so nastopale pred TV kamero, se je pogovarjala tudi policija. Policijski pogovori niso trajali 30 sekund, kolikor traja izjava za TV, pač pa mnogo dalj časa. Poglobljeni pogovori o pokazali, da so navedbe domnevnih očividcev zmotne. Nekatere TV-priče pa so bile za policijo nedostopne. Če drži, da je bil Troha ugrabljen, bi premeten ugrabitelj lansiral dezinformacije o tem, kje je bil Troha viden.

Datum vrnitve

Čas obhajanja obletnice osamosvojitve je bil presenetljivo spokojen, stare zamere so bile za trenutek pozabljene, izbruhnila je sprava, torej je bil Troha deležen amnestije.

Nohti

Vsak pameten ugrabitelj bi poskrbel, da ugrabljenec ob vrnitvi seboj ne bi prenašal morebitnih dokazov. Umazanija, ki se nabere za nohti, lahko pomaga pri iskanju mikrokozmosa, v katerem je ugrabljenec živel več mesecev. Sicer pa sam Troha trdi, da je nohte uredil šele po prihodu v bolnišnico.

Zahteval je policijo

Troha je policijo zahteval zato, ker bi le policija lahko zavarovala sledove kaznivega dejanja. Če bi prijazni domačini preveč tacali po kraju, kjer so Troho našli, bi uničili vse morebitne sledove.

In policija?

Troha pravi, da je vedenje policije čudno.

Ali H. Žerdin