Prohibicija med nami

Po uradnih podatkih je v Sloveniji približno osem tisoč registriranih narkomanov, odvisnikov od trdih drog. Redno pa naj bi mehka ali trda mamila uživalo okoli trideset tisoč ljudi. A uradne številke vsekakor zavajajo. Kakšna je torej dejansko narkoscena? Koliko ljudi redno ali občasno posega po sedativih ali stimulansih? Katere droge gredo najbolje v promet? Kdo sploh so uživalci? Kaj vse se konzumira? Kdo najbolje zasluži s preprodajanjem?

Še pred desetletjem so "sceno" najbolj zaznamovali lokalni dilerji. V Kopru ti je recimo mimogrede uspelo kupiti gram heroina, neuspešno pa si iskal travo za en sam samcat džoint. Prav tako v Mariboru. Ljubljana, prestolnica, je bila vedno dobro založena. Danes, v času globalizacije, ponudba povsod več kot zadovolji povpraševanje. Vsaka ilegalna substanca je zlahka dostopna vsakomur. Če si od blizu ogledamo, kdo vse se peča s prepovedanimi omamnimi sredstvi (dijaki, študentje, sodniki, bančniki, zdravniki, učitelji, brezposelni, delavci, kmetje, šivilje, poklicni vozniki ...), bi mirne vesti lahko zatrdili, da je vsaj enkrat mamilo že zaužilo okoli sto tisoč Slovencev in Slovenk. Poleg številnih mladostnikov se torej z mamili pečajo tudi dobro preskrbljeni državljani. Pri znancu, katerega oče je sodnik, se ob petkih sestaja pisana druščina starejših uglednežev, ki si ob kozarcu viskija ali vina vedno privoščijo še džoint. Poleti, na dopustu, si priskrbijo tudi košček pivnika LSD, da popestri opazovanje nočnega neba. Prav tako se je že zgodilo, da se je po službi v kakšnem klubu družbi kadilcev priključil policist in na vsa pljuča vlekel vase dim. Starostna meja uživalcev se pomika navzgor in navzdol. Nič nenavadnega ni več, če za osnovno šolo opaziš desetletne mulce, kako se stiskajo v kot in si podajajo smotko marihuane. Prav tako ne preseneti liberalen dedek, ki si zvečer prižge "pipo miru". Za uživanje drog ni starostne, spolne, stanovske ali kakršnekoli druge omejitve.

Na prvem mestu po priljubljenosti je med vsemi generacijami še vedno domača trava, ki jo lahko vsak posadi na vrtu ali balkonu. Drobnoprodajna cena za gram je od šest do osem mark. Na kilogram trave preprodajalci torej v svoj žep stisnejo okoli osem tisoč nemških mark. Ob bolj živahnih dnevih, kot so tisti ob koncu tedna, pa se po vsej domovini mimogrede pokuri več kot dvajset kilogramov trave. Malo manjši je zaslužek, če dobavitelji gandže ne pridelajo sami, ampak jo kupijo po okoli tisoč mark za kilogram. Cenejše je zeleno blago albanskega izvora, ki se navadno pojavlja poleti, ko zmanjka domačega. Za gram "albanke" je treba odšteti štiri marke. Malce dražji je iz Amsterdama uvožen, umetno pridelan skunk, saj drobnoprodajna cena zanj znaša tudi do dva tisoč tolarjev za gram.

Dnevna poraba heroina v Sloveniji naj bi bila okoli štiri kilograme in pol. Glede na to, da je gram na voljo za dobrih sto nemških mark, znaša dnevni zaslužek malo manj kot pol milijona. Malce bolj nepregleden je položaj pri kokainu. Uporabniki te droge niso le tipični stalni uživalci, temveč jo občasno konzumira tudi premožnejši sloj. Ker menda noben "high society party" ne mine brez črtice koke, lahko ob boljših dnevih govorimo celo o prodaji kakšnega kilograma. Gram je na voljo za dvesto mark. Obstaja pa še koka za navadne smrtnike. Beli prašek je tedaj mešanica amfetaminov, spida in drugih neidentificiranih sestavin.

Zadnje desetletje so zelo priljubljene tabletke. Če vzamemo za primer le večji vikendaški rejverski dogodek, kjer se zbere po pet tisoč mladostnikov, ugotovimo, da se na takšni zabavi poje tudi do petnajst tisoč ekstazijev. V povprečju vsak udeleženec približno tri. Seveda je marsikomu dovolj že en sam E. Večina minimalistov, pravih tehnofrikov, pa se ne zadovolji z manj kot desetimi ekstaziji. Koliko je še manjših ali zasebnih zabavic po vsej domovini, se sploh ne da prešteti. Konec tedna torej v Sloveniji po grobih predvidevanjih pogoltnemo tudi do trideset tisoč tablet ekstazija. Cena posamezne tabletke je od tisoč petsto do dva tisoč petsto tolarjev. Zaslužek je velik. Sestavine pa vprašljive. Ker halucinogene substance niso primerne za vsako glavo, je poraba gobic in tripov veliko manjša. Zato so te substance tudi malo manj dostopne. Za trip ali vrečko gobic, kar zadostuje za dobro dozo, je treba odšteti do dva tisoč tolarjev. Tu so še amfetamini in spid, pri katerih ne moremo govoriti o rednih uporabnikih. Gram spida je mogoče kupiti za sto mark ali manj. Amfetamine pa dilerji prej ko ne podtaknejo, kadar nimajo na zalogi nič drugega.

Uživalci se med sabo ločijo glede na sceno in glasbo, ki na njej prevladuje. Rokerji še vedno prisegajo na pitje piva in kajenje džointov. Rejverji so najbolj navdušeni nad goltanjem ekstazijev in snifanjem spida. Regijaši in novodobni hipiji rolajo le velike "bakle". Za špikanje s heroinom in njuhanje kokaina pa je potrebno veliko denarja, zato so konzumenti povečini otroci bogatih staršev. Drugi heroinski odvisniki kaj hitro pristanejo pri zastonjskem metadonu ali v zaporu.

Droga se uživa na vseh možnih placih, ob vsakem trenutku. Najopaznejša je ponoči. Skoraj ga ni nočnega življenja brez uživanja prepovedanih drog. Vsak disko, klub ali lokal je poln zadetkov. Nočno življenje in mamila gredo z roko v roki. Čeprav se, predvsem zaradi srednješolcev, zadevanje opazno seli tudi v dnevno dogajanje. Še vedno pa pri nas prevladujeta alkohol in tobak, saj sta nenehno prisotna v življenju skoraj vsakega posameznika na takšen ali drugačen način. Da sta to glavni drogi, potrjuje tudi uradna evidenca, ki govori o približno osemsto mrtvih vsako leto zaradi alkohola in okoli tisoč zaradi tobaka. Na leto zaradi "overdoze" predčasno zapusti svet okoli dvajset džankijev.