Angleški pacient

Nikjer na svetu ni zaželeno, da politikom v žep kane kaj iz tujine. V večini držav je takšno ravnanje vsaj škandalozno, če že ne nezakonito. Slovenija glede tega ni nobena izjema. Že od osamosvojitve je prevladovalo prepričanje, da je treba strogo prepovedati to, da politične stranke financirajo tuji posamezniki ali organizacije. Pravni teoretiki so potrebo po uvedbi prepovedi utemeljevali z dvema ključnima razlogoma. Ker so politične stranke subjekti, ki obstajajo zaradi želje voditi državo, morajo zastopati le interese tistih, ki imajo za to legitimno pravico, se pravi državljank in državljanov, in so lahko le od njih tudi financirani. Če stranko financirajo tujci, to takoj pomeni, da tuj kapital kroji domačo politiko. Drugi razlog je, da je financiranje iz tujine bistveno manj transparentno od domačega. Obstaja sicer še tretji razlog, ki ga pravni teoretiki ne omenjajo, a je bil po osamosvojitvi zelo aktualen: preprečiti je bilo treba krepitev strank desnega političnega profila s finančno pomočjo slovenskih medvojnih in povojnih izseljencev.

Ker je bila prepoved financiranja iz tujine z zakonom o političnih strankah sprejeta šele konec septembra 1994, so politične stranke do takrat devize lahko uvažale povsem legalno. Znano je, da je pravno praznino izkoristila nekdanja Slovenska ljudska stranka pod vodstvom Marjana Podobnika. V Avstriji je najela tri posojila v skupni vrednosti 800.000 nemških mark, zadnje komaj dva meseca pred sprejetjem zakona o političnih strankah, ki je takšno poslovanje prepovedal. Da bo prepoved uzakonjena, je bilo nedvomno jasno vsem vodstvenim funkcionarjev SLS, saj se osnutek zakona od pomladi 1994 ni bistveno spreminjal in so tako v njem ostale tudi določbe o prepovedi financiranja iz tujine. Poleg tega so se v stranki z vsebino zakona lahko seznanili že iz vladnega predloga ali iz zakonodaj drugih držav. A to jih očitno ni ustavilo. Ravno nasprotno. Čutili so, da je skrajni čas za hitre poteze. Celo za tako hitre, da je SLS prvi dve posojili najela v neposrednem nasprotju z 18. členom zakona o kreditnih poslih s tujino, ker ju ni registrirala pri Banki Slovenije, ampak je denar čez mejo prenesla kar v kovčkih. Kazen za ta greh je prišla februarja letos, ko je devizni inšpektor izdal odločbo o kršitvi zakona ter Marjanu Podobniku in Leonu Gostiši naložil plačilo 170.000 tolarjev kazni. Inšpektor je kazen 700.000 tolarjev naložil tudi stranki kot pravni osebi, ker so njeni odgovorni funkcionarji dve tuji posojili namesto prek tekočih računov pooblaščenih bank poplačali s pologi na svoje kreditne račune v Avstriji. A bolj kot to, da je stranka poslovala s kovčki, je pomembno vedeti, da je večji del dolga iz avstrijskih posojil ostal neporavnan še po tem, ko je bila prepoved financiranja iz tujine že uzakonjena, s čimer je bil izigran temeljni namen pravne norme o prepovedi poslovanja s tujino. SLS je manjši posojili po 100.000 nemških mark vrnila šele leta 1998, SLS + SKD, pravna naslednica nekdanje SLS, pa menda zadnje posojilo v višini 600.000 nemških mark odplačuje še danes.

Vse to bi moralo zmotiti vsaj tiste stranke, ki se imajo za moralne. A skoraj ni bilo slišati očitkov. Politični konkurenti SLS so utihnili. Zakaj? Odgovor je banalno preprost: ker SLS ni bila edina stranka, ki si je politično moč krepila s pomočjo prijateljev iz tujine. Še huje. ZLSD si je pomoč tujine zagotovila celo šest let po sprejetju zakona o političnih strankah, ki v zadnjem odstavku 21. člena zelo jasno in brez vsakršnega dvoma določa: "Prepovedano je pridobivanje sredstev stranke iz prispevkov tujih zasebnikov, fizičnih in pravnih oseb, iz prihodkov od premoženja stranke iz tujine, iz volil in daril iz tujine oziroma vsakršno drugo pridobivanje sredstev ali opravljanje storitev za stranko iz tujine."

Storitve za kampanjo

Združena lista ima že več let tesne stike s številnimi sorodnimi strankami po Evropi. Ko je vodenje ZLSD od Janeza Kocijančiča prevzel Borut Pahor, so še posebej utrdili povezavo z britansko Laburistično stranko pod vodstvom Tonyja Blaira. Izmenjava naj bi potekala zlasti na ravni izobraževanja, to pomeni, da so se predstavniki ZLSD na povabilo laburistov v Angliji udeleževali različnih seminarjev. Laburisti naj bi jim bili zagotavljali le nasvete, ne pa tudi materialne pomoči. Za slednje naj bi bila ZLSD poskrbela doma. Vodilni funkcionarji Združene liste radi poudarijo, kako vsa sredstva za svoje delo pridobijo zgolj iz članarine in iz prostovoljnih prispevkov domačih posameznikov ali podjetij ter seveda iz proračuna. Pa to v resnici drži? Vsakomur dostopni podatki, ki smo jih našli na spletni strani Westminstrske fundacije za demokracijo, kažejo povsem drugačno sliko. Dostop do spletne strani fundacije je zelo preprost. Vtipkamo naslov www.wfd.org, od tam vstopimo v rubriko "Kaj delamo?" in sledimo naslovu "Projekti, ki jih podpiramo". Izberemo države srednje in vzhodne Evrope in brskamo, dokler ne najdemo Slovenije. Fundacija na svoji strani dosledno in natančno objavlja vse projekte, ki jih financira. Pri Sloveniji je zapisano, da je Westminstrska fundacija 17. januarja lani Laburistični stranki odobrila 15.604 funte denarne pomoči, s katero je britanska stranka Združeni listi zagotovila pomoč pri lanskih državnozborskih volitvah s produkcijo gradiva. Natančen zapis pravi: "To fund the Labour Party to assist The United List of Social Democrats in the forthcoming national elections 2000 with the production of materials." Da so bila finančna sredstva dejansko odobrena in izplačana, smo preverili tudi fizično v arhivu fundacije. Pri tem nam je pomagal upokojeni poslanec britanske Laburistične stranke Nigel Spearing, ki je pregledal dosjeje fundacije. Logično vprašanje, ki se ob takšni pomoči postavlja, je, zakaj bi Britanci delali usluge neki majhni slovenski stranki. Da bi dobili odgovor, je treba povedati kaj več o delovanju Westminstrske fundacije kot viru finančnih sredstev. Ustanovljena je bila leta 1992, njena glavna skrb pa je prizadevanje za večjo pluralizacijo in demokratizacijo v svetu. V ta namen ji britanska vlada iz proračuna vsako leto nameni štiri milijone funtov oziroma 1,4 milijarde tolarjev. Sredstva namenjajo za financiranje različnih projektov ali organizacij. Usmerjajo se zlasti na organizacije, ki skrbijo za človekove pravice in pravice manjšin, poleg tega pa podpirajo tudi razvoj neodvisnih medijev, sindikatov, nevladne pravne organizacije in seveda politične stranke. Navadno transakcija poteka tako, da denar nakažejo prek ene od britanskih političnih strank. Te se povežejo s sestrskimi strankami po svetu in jim s sredstvi fundacije zagotavljajo brezplačne politične treninge, svetovanje, moralno podporo ali pa tudi manjšo gmotno pomoč. O delitvi denarja v fundaciji odloča skupina direktorjev, ki jo sestavljajo predstavniki britanskih strank, sindikatov, gospodarstva in negospodarskega sektorja. WFD skrbi predvsem za nekdanje britanske kolonije v Afriki, države Commonwealtha ter države srednje in vzhodne Evrope, kamor spada tudi Slovenija. Predlani in lani sta korist od WFD imeli dve slovenski organizaciji - Radio Ognjišče in ZLSD. Cerkveni radijski postaji so namenili 3240 funtov oziroma 1,1 milijona tolarjev za produkcijo tedenskega političnega programa, in sicer tako, da so pomoč posredovali prek britanske Konservativne stranke. ZLSD je pomoč dobila dvakrat. Leta 1999 je prek Laburistične stranke dobila 2000 funtov oziroma 700.000 tolarjev za prevod knjige Tretja pot Anthonyja Giddensa, ki naj bi jo bili potrebovali za diskusijo med strankinimi člani. Nato je pomoč sledila še januarja lani, ko jim je WFD prav tako prek Laburistične stranke namenila 15.604 funte oziroma 5,5 milijona tolarjev. Znesek je dokaj visok, če vemo, da WFD za posamezen projekt navadno namenja od 5000 do 10.000 funtov. A še bolj od zneska je zanimivo vprašanje, kakšno storitev je ZLSD dobila v zameno. Denar ne gre neposredno posamezni tuji stranki, ampak ta zanj navadno dobi kako storitev. Predstavniki WFD pravijo, da bi lahko šlo za brezplačne seminarje ali pa tudi za tiskanje reklamnih letakov in izvedbo oblikovanja. Glede na to, da je WFD denar odobrila že januarja lani, torej kar devet mesecev pred parlamentarnimi volitvami v Sloveniji, bi bilo povsem mogoče, da je šlo za pomoč, ki ni bila neposredno povezana z volitvami. Spomnimo se, kaj se je dogajalo v času pred volilno kampanjo. Združena lista je že mesec pred uradnim rokom, ko lahko politične stranke začno lepiti predvolilne plakate, ulice okrasila s plakatom, na katerem je obljubljala "novo energijo". Predsednik stranke Borut Pahor je na plakatu plaval delfinčka v bazenu Kolezija. Na številne očitke, češ da je stranka prehitela zakonske roke za objavo predvolilni reklam, so v ZLSD odgovarjali, da pravzaprav ne gre za volilno kampanjo, ampak zgolj za splošno predstavitev stranke, ki ni povezana z bližajočimi se volitvami. Povsem mogoče bi bilo, da je zamisel za plakate ali celo tiskanje omogočila prav Laburistična stranka s 15.604 funti z računa fundacije.

Ker fundacija na leto podpre več sto projektov, je po besedah Jadranke Porter, predstavnice WFD za države nekdanje SFRJ, nemogoče preveriti obliko storitve. Edini, ki na to vprašanje lahko odgovori, je Laburistična stranka, saj je bila z Združeno listo v neposrednem stiku. Mednarodni tajnik laburistov Nick Sigler je bil v izjavi zelo skop: "Laburistična stranka je ZLSD zagotovila politično podporo, ne pa tudi neposredne denarne pomoči." Na naše naslednje vprašanje, ali so jim torej zagotovili posredno finančno pomoč z izvedbo storitev, kakršno bi bilo na primer tiskanje plakatov ali letakov, Sigler ni bil pripravljen odgovoriti. Z izgovorom, da je preveč zaposlen, ga kljub vztrajnemu desetdnevnemu telefoniranju ni bilo več mogoče priklicati. Enako skopi s pojasnili so bili v Združeni listi. Glavni tajnik ZLSD Dušan Kumer, ki je bil na zadnjih parlamentarnih volitvah v stranki odgovoren za izvedbo volilne kampanje, zanika kakršno koli materialno pomoč Laburistične stranke pri izvedbi volilne kampanje. "Verodostojno lahko trdim, da na račun ZLSD iz tujine ni pritekal noben denar in da nam tudi ni bila ponujena nobena brezplačna materialna pomoč. Vsak volilni artikel, od plakatov do letakov, je bil narejen v Sloveniji in ne kje v tujini za tuj denar. Z Laburistično stranko sodelujemo le na politični ravni, tako da se na primer občasno udeležimo izobraževalnih seminarjev. Računsko sodišče, ki je lani revidiralo poslovanje naše stranke, je šlo od računa do računa oziroma od prvega do zadnjega volilnega artikla, tako da bi bilo nemogoče kaj prikriti, če bi to seveda sploh poskušali." Na vprašanje, kako si torej razlaga podatke, objavljene na spletni strani Westminstrske fundacije, kjer je zelo jasno zapisano, da je bila pomoč namenjena produkciji gradiva, Kumer ni znal odgovoriti. Dejal je le, da je mogoče nastala pomota ali da se pod nazivom "production of materials" v resnici skrivajo seminarji, na katere so jih lani povabili laburisti. Zanimivo je, da je fundacija znesek 5,5 milijona tolarjev odobrila že januarja lani, torej devet mesecev pred parlamentarnimi volitvami v Sloveniji. To ni nepomembno, če vemo, da računsko sodišče revizijo opravlja le za obdobje šestih mesecev pred volitvami, to pomeni, da se je ZLSD z dovolj zgodnjo pomočjo lahko izognila nadzoru. V verodostojnost Kumrovih trditev je težko verjeti že zato, ker stranka lanske volilne kampanje ni izpeljala povsem brezhibno. Računsko sodišče je sredi januarja letos izdalo predhodno poročilo o reviziji volilne kampanje ZLSD, ki zaradi več nepravilnosti v poslovanju stranke vsebuje mnenje s pridržkom. Med drugim je stranka v vmesnem poročilu netočno poročala o porabljenih sredstvih, v zaključnem poročilu je zbrana sredstva za volilno kampanjo prenizko izkazala kar za 883.966 tolarjev, porabljena sredstva pa je prenizko izkazala za 411.955 tolarjev. Poleg tega ZLSD vseh sredstev za volilno kampanjo ni zbrala na posebnem žiroračunu. Tovrstne napake so na videz sicer povsem banalne, vendar vseeno zelo pomembne, ker opozarjajo na ponavljajoč se vzorec. Čeprav je strankin lanski letni proračun znašal 235 milijonov tolarjev, ni mogoče reči, da je 5,5 milijona tolarjev zanemarljiv znesek. Navsezadnje bi bilo za kršitev zakona dovolj že samo, če bi Pahor v dar prevzel novo obleko, še posebej, če bi to obleko nosil na plakatu, s katerim bi se stranka oglaševala v predvolilni kampanji.