Natomanijak

Poslanec Jožef Jerovšek je kemik in kot tak nagnjen k logičnemu razmišljanju ter eksaktnosti. Ko je prebral enega od esejev dr. Dimitrija Rupla, slovenskega zunanjega ministra, se mu je zastavilo skrajno logično vprašanje: mar se slovenska vlada sooča z možnostjo "dvornega puča"? Ali slovenski demokraciji grozi "nevarnost poizkusa prevrata v režiji dogmatskih elit z desetletji političnih izkušenj?" Poslanec Jerovšek je vprašanja, ki so se mu zastavila, zapakiral v formo pisnega poslanskega vprašanja, zdaj pa čaka, da bosta vlada in zunanje ministrstvo državnemu zboru in občinstvu sporočila, ali Sloveniji res grozi "dvorni puč" oziroma "prevrat". Poslanec Jerovšek je zaradi eksplozivnosti materije povsem upravičeno izrazil pričakovanje, da bosta vlada in zunanje ministrstvo vsaj na del vprašanj odgovorila čim hitreje, "v nekaj dneh".

Vlada in zunanje ministrstvo za zdaj na pisna vprašanja poslanca Jerovška še nista odgovorila, občinstvo še vedno ne ve, ali smo se za las izognili državnemu udaru. Morda pa nas puč šele čaka? Ali kak polkovnik že piše govor, ki ga bo prebral pretresenemu TV občinstvu? So prevratniške sile že na križiščih pred nacionalnim radiem in TV? So prevratniki zasedli vsaj kak drug elektronski medij? Hja, če se človek sprehodi po prestolnici, znakov, ki bi govorili o puču, ne najde. Tudi uredniška politika elektronskih medijev je pretresljivo usklajena z vladnimi prioritetami. Od kod torej vprašanje, ali Sloveniji grozi prevrat? Poslanec Jerovšek je to vprašanje destiliral iz eseja, ki ga je zunanji minister dr. Rupel objavil 11. avgusta v Delovi Sobotni prilogi. V tem eseju pa je dr. Rupel ugotavljal, da se pri nas dogaja "sistematično nasprotovanje slovenski usmeritvi v tržno gospodarstvo in demokracijo, skratka, za nasprotovanje zahodni usmeritvi naše države." Nosilci teh dejavnosti pa naj bi bili člani "visokih, vplivnih ali celo vladajočih skupin. Gre za skupine, ki imajo, kakor se izražajo nekateri glasniki, veliko politične kilometrine. Odlikujejo jih desetletja političnih izkušenj." Dokaz, da v teh krajih prihaja do sistematičnega nasprotovanja usmeritvi v tržno gospodarstvo in demokracijo, pa se menda skriva v tem, da lahko v zadnjih mesecih preberemo in slišimo vedno več stališč, "ki nasprotujejo slovenskemu vključevanju" v Nato in EU.

Zunanji minister dr. Rupel je v svojem eseju nanizal relativno skromno število dokazov, ki naj bi potrjevali, da se pri nas dogaja sistematično nasprotovanje zahodni usmeritvi države. Indici o protizahodni usmeritvi naj bi se skrivali predvsem v par novinarskih člankih in komentarjih. Greh se niti ne skriva v tem, da bi novinarji agitirali proti Natu, pač pa naj bi se skrival v tem, da so novinarji in komentatorji tujim politikom pripisovali kritične misli o slovenski pripravljenosti za Nato. V ozadju tega početja pa se menda skrivajo skupine z veliko "politično kilometrino" in "desetletji političnih izkušenj".

Ministrov rebus

Zunanji minister je v publiko torej vrgel nenavaden politične rebus, ki bi ga morali rešiti, če naj bi vedeli, kdo so tisti, ki sistematično nasprotujejo zahodni usmeritvi Slovenije. Na prvi pogled se zdi, da obstaja le ena oseba, ki bi izpolnjevala kriterije iz ministrovega rebusa. Zgolj predsednik republike Milan Kučan ustreza definiciji politika z desetletnimi izkušnjami in veliko politično kilometrino. Pač, v politiko je zavil sredi šestdesetih let, do leta 2002, ko se mu izteče predsedniški mandat, pa bo svojo delavsko knjižico zapolnil z žigi o službovanju v zvezi mladine Slovenije, slovenskem in zveznem centralnem komiteju, SZDL, slovenski skupščini in v uradu predsednika republike.

Vendarle: ali bi lahko držala hipoteza, da je Kučan tisti, ki stoji v ozadju menda sistematičnih napadov na slovensko vključevanje v Nato? Kučan je zadnjič o Natu bolj izčrpno govoril aprila letos, ko je obiskal slovensko obrambno ministrstvo. Dejstvo je, da se je letošnji raport vrhovnemu poveljniku nekoliko razlikoval od protokolarnih dogodkov, ki se jih je predsednik udeleževal v prejšnjih letih. Po sestankih s predstavniki generalštaba in obrambnega ministrstva je Kučan - menda je to kot vrhovni poveljnik oboroženih sil storil prvič - zelo jasno kritiziral razmere v vojski in na obrambnem ministrstvu. Doseženi rezultati "niso zadovoljivi," je dejal. Nekaj ključnih sklepov je "ostalo neuresničenih". Kritiziral je kadrovske manevre, ki so se v preteklosti dogajali na obrambnem ministrstvu, pomanjkljiv pravno-politični okvir slovenske obrambe in dejstvo, da koncept nacionalne varnosti tedaj še ni bil izdelan. To, da je Kučan aprila letos kritiziral vojsko, pa še ne pomeni, da je kaj grdega rekel o Natu. Prej obratno: vojsko je kritiziral, češ da z reformami, ki bi jih morali izvesti pred vstopom v Nato, zamuja. Hkrati je ob koncu raporta novemu obrambnemu ministru in načelniku generalštaba zagotovil podporo pri reformah in izrazil prepričanje, da je nova ekipa dorasla nalogi. Kučan je aprila ost obrnil nekoliko v preteklost, saj je ošvrknil dejavnost ministrstva v letu 2000. V drugi polovici leta 2000 pa je obrambno ministrstvo vodil Janez Janša. Kučanov v svojem nadpovprečno ostrem nastopu torej ni problematiziral vstopa v Nato, obregnil pa se je ob način, kako sta se obrambno ministrstvo in vojska lotila izvajanja te zunanjepolitične prioritete.

No, morda pa dr. Rupel v rebusu, ki naj bi ga reševalo občinstvo, ni mislil na politično oblast, ki širi virus protizahodnega razpoloženja, pač pa na kakšno drugo, morda celo "četrto" vejo oblasti, torej na medije. Dr. Rupel je po 11. avgustu, ko je v Sobotni prilogi objavil svoj esej, na spletnih straneh zunanjega ministrstva objavil še par komentarjev, v katerih se loteva tiska. Zlasti Delo in Dnevnik, katerih "kampanja je veliko in pomembno politično podjetje", naj bi "že dalj časa" izvajala gonjo "zoper slovensko članstvo v Natu". Če torej drži, da je dr. Rupel v svojem z namigi zabeljenim besedilom mislil zgolj na medije, bomo ob poslušanju odgovora na vprašanje poslanca Jerovška, ali se Sloveniji obeta "dvorni puč", najbrž prikrajšani za atraktivno štorijo. Če so namreč res zgolj mediji (in še to zgolj tisk) tisti, ki zganjajo antinatovsko kampanjo, o puču ne more biti govora. Prej gre za normalizacijo razmer, za konec nenačelne koalicije med velikimi časopisnimi hišami in vladajočo politiko.

Gonja proti Natu?

Leta 1994 je Slovenija imperativ, da hoče vstopiti v Nato, zapisala v eno od resolucij, s katero je opredelila zunanjepolitične prioritete. Po tem obdobju v širši javnosti ni bilo resne debate o tem, ali je odločitev za vstop v Nato dobra ali ne. Skozi cela devetdeseta leta se je nekako zdelo, da je vstop v Nato nekakšen aksiom, predpostavka, ki je ne kaže postavljati pod vprašaj. Zdi se, da se je vstop v Nato na vrhu top liste zunanjepolitičnih prioritet znašel zaradi simbolnih razlogov. Vstop v Nato naj bi potrdil, da je Slovenija postala uspešna zahodna država, vstop v Nato naj bi Slovenijo dokončno odlepil od Balkana, z vstopom v Nato naj bi dokončno zaloputnili vrata zgodovine, ki Slovenijo povezujejo z Jugoslavijo in komunizmom. Da ne pozabimo: vstop v Nato naj bi koristil promociji Slovenije. V devetdesetih letih je glavnina tiska zvesto asistirala politiki in vprašanj o vstopu v Nato ni zastavljala. Celo več: ko je bil vstop v Nato uvrščen med zunanjepolitične prioritete, so mediji veliko energije porabili za iskanje signalov, ki naj bi dokazovali, da bo Slovenija med nove članice Nata uvrščena že v prvi rundi širitve. Ko je zahodno zavezništvo v Madridu sklenilo, da bodo nove članice postale Češka, Madžarska in Poljska, je trpela tako kredibilnost politike kot medijev. Politike zato, ker ni znala realizirati ene ključnih zunanjepolitičnih prioritet. Kredibilnost medijev pa je trpela zato, ker so iz morja informacij pobirali napačne signale, torej signale, ki so govorili, kako blazno uspešna dežela je Slovenija. Članstvo v Natu pa naj bi bilo avtomatična nagrada za orjaške dosežke ob prehodu iz komunizma v kapitalizem in demokracijo. Napaka!

Po vrhu Nata v Madridu mediji niso več tacali po bananinih olupkih komplimentov, kako imenitna država da je Slovenija. Prej obratno: bolj pozorno so prisluhnili kritičnim signalom. Predvsem pa se mediji danes ne ukvarjajo več s simbolno dimenzijo vstopa v Nato. Bolj od simbolov jih zanimajo interesi, torej stroški in dobiček. Ob tem se zdi, da so mediji madridsko lekcijo razumeli dovolj dobro. Zakaj se je Nato razširil s Poljsko, Češko in Madžarsko? Odgovor je preprost: zaradi interesov. Širitev Nata ni bila simbolna gesta, Nato s širitvijo ni nagradil tranzicijskih uspehov Čehov, Poljakov in Madžarov, pač pa se je razširil zaradi interesa, da ima Nemčija bolj varne meje. Ker se Nato širi zaradi interesov, mora tudi Slovenija razmisliti, kakšne interese ima, ko kandidira za vstop v Nato.

Nato in politični realizem

Najprej si velja zastaviti vprašanje, ali ima Nato sploh interes, da bi izvedel drugo rundo širitve. Zdi se, da dokončnega odgovora ni. In kakšen bi bil lahko interes Nata na tem delu globusa, na katerem leži Slovenija? Melodija je že precej zlajnana: Nato si želi mir in stabilnost v regiji. Da bi na Balkanu dosegli mir in stabilnost, so Natove vojaške formacije postavljene po Bosni, na Kosovu in v Makedoniji. Pred tem so pa stolkli Srbijo. Interes Nata je, da stroški ohranjanja (oziroma vzpostavljanja) miru in stabilnosti v regiji ne bi bili previsoki. Interes Nata je, da bi se lahko v doglednem času umaknil z Balkana, ob tem pa na Balkanu ne bi smelo priti do nove mesarije.

Kakšen pa je zunanjepolitični interes Slovenije? Zlizana formula, da je zunanjepolitični interes Slovenije članstvo v EU in Natu, je pomanjkljiva. Članstvo v EU je zgolj mehanizem za doseganje gospodarskih koristi. Morebitno članstvo v Natu pa je zgolj mehanizem za doseganje varnostnih koristi. Interes Slovenije je, da bi bil na Balkanu mir. Če na Balkanu ne bo miru, Gorenje na Balkan ne bo moglo prodajati pralnih strojev. Lek in Krka pa ne bosta mogla prodajati tablet proti visokemu krvnemu pritisku, ker lahko med vojno prodajaš zgolj enostaven sanitetni material, ne pa sofisticiranih zdravil. Če na Balkanu ni miru, lahko kak vojni pljusk zalije tudi Slovenijo.

Zabavno - Slovenija in Nato imata na tem delu sveta podoben interes: to sta mir in stabilnost. Ko se je v teh krajih mudil bivši ameriški predsednik Clinton, je na Kongresnem trgu Slovenijo najprej pohvalil, češ da je naredila ogromno za lastno svobodo in napredek, v istem stavku pa je povedal, da mora Slovenija igrati vidno vlogo pri izgradnji boljše prihodnosti v Evropi. Clintonov nastop v Sloveniji smo razumeli kot kompliment, saj je razlagal, da Slovenija v regijo izvaža stabilnost. Vendar to ni bil zgolj kompliment. Bil je tudi imperativ: Slovenija mora izvažati stabilnost. Interes Nata je, da se področje stabilnost razširi na cel Balkan. Če bi Slovenija res znala izvažati stabilnost, bi bil Nato tisti, ki bi prosil Slovenijo, naj vstopi v zavezništvo. In kako je možno stabilnost izvažati? Stabilnost se ne da pakirati v vrečke in nalagati na kamione. Ena od oblik je kurativne sorte: ko vojna že izbruhne, lahko mednarodna skupnost s pogajanji doseže premirje, potem pa na pogorišče pošlje mirovne enote. Slovenija torej lahko stabilnost izvaža tako, da sodeluje v mednarodnih mirovnih silah. Sodeluje lahko tako, da odstranjuje protipehotne mine.

Izvoz stabilnost je lahko tudi preventivne sorte. Slovenija lahko na ozemlja, kjer obstajajo potencialna krizna žarišča, pošlje svoje vohune, vohunom pa bi sledili diplomati. Če bi, denimo, slovenski vohuni pravočasno zaznali, da se v Makedoniji temperatura dviguje, bi lahko Slovenija že pred meseci v Makedonijo pošiljala mirovne odposlance. Ti bi po eni strani prepričevali makedonske Albance, da se oboroženi upor ne splača, ker med oboroženim uporom nimaš časa za trgovanje z lubenicami. Slovenija pa makedonske lubenice potrebuje, ker lastnih nima. Po drugi strani pa ima Slovenija še vedno dovolj dobre stike z nekaterimi makedonskimi voditelji; slovenski mirovni odposlanci bi jim lahko prenašali sporočila nezadovoljnih Albancev. Če bi Slovenija ob izbruhu nasilja v Makedoniji skušala igrati vlogo posrednika, bi relativno lahko vzpostavila stike z obema stranema. Ker v teh krajih še vedno relativno dobro razumemo Balkan, ker za silo razumemo jezike, ker poznamo stare zamere in politična ozadja, ker poznamo ljudi in folklorne običaje, bi imela Slovenija kot potencialna mirovna posrednica določene možnost za uspeh. Če bi mirovna iniciativa spodletela, nam tega ne bi nihče zameril. Vsaj trudili smo se. Če bi iniciativa uspela, bi Slovenija mednarodni skupnosti dokazala, da je koristna. Diplomatski trud ob mirovnih posredništvih na Balkanu bi na zahodu cenili vsaj tako, kot cenijo slovensko artilerijo, oklepne enote, specialce, mornarico in letalstvo. Diplomatski uspeh pa bi na zahodu cenili vsaj tako, kot cenijo našo odločitev, da bomo poslej kupovali humveeje, torej ameriška terenska vozila. Žal pa ne razpolagam s podatkom, ki bi potrjeval, da je Slovenija že skušala igrati koristno vlogo mirovnega posrednika. Skratka, če ima nemški zunanji minister interes, da igra vlogo mirovnega posrednika med Palestinci in Izraelci, če vlogo mirovnega posrednika na Bližnjem vzhodu igra norveška diplomacija, najbrž ni razloga, da se posredniških akcij na Balkanu ne bi lotevala slovenska diplomacija. Naj mi bo dovoljen grob cinizem: če zaradi vojne v Makedoniji pobezljajo cene zelenjave na slovenskih tržnicah, to neposredno negativno vpliva na rast inflacije. Zato je v vitalnem interesu Slovenije, da sodeluje pri preprečevanju nastanka konfliktov v regiji. S podatkom, da pri preprečevanju nastanka konfliktov kakorkoli sodeluje, ne razpolagam.

Simboli in interesi

V zadnjih tednih so praktično vse strankarske elite začutile dolžnost, da občinstvu sporočijo, kako se še vedno zavzemajo za vstop Slovenije v Nato. Kljub določenim variacijam imajo vsa sporočila en skupni imenovalec. Slovenija si želi v Nato zato, ker bo s tem dejanjem dokončno odpotovala z Balkana. Večje bedarije strankarske elite javnosti še niso skušale prodati. Gre za svojevrstno Nato-manijo, ki nima zveze z resničnostjo.

Kaj Sloveniji sporoča zahod? V Nato greste, če nas boste z dejanji prepričali, da bomo mi imeli določeno korist od vas. Kakšno korist lahko Slovenija ponudi Natu? Svojo geografsko lego? To si Nato, če jo potrebuje, itak vzame. Če morajo letala frčati skozi slovenski zračni prostor, bodo letela. Če Luko Koper potrebujejo za sestavljanje helikopterjev, bodo pač najeli en pomol. Če Slovenijo potrebujejo za kak drug tranzit, se bo tranzit zgodil. Ker slovensko obrambno ministrstvo sporoča, da gradi vojsko, ki ne bo preveč obremenjevala davkoplačevalcev, si ameriški vojaško-industrijski kompleks ne more obetati vratolomnih dobičkov. Za Slovenijo bo prilagajanje standardom Nata sicer še vedno drago početje, ameriški vojaško-industrijski kompleks pa bo korist opazil šele pri tretji decimalki. Vendarle pa "tržna niša" obstaja. Ker Američani nimajo pretirano gorečega interesa, da bi celo 21. stoletje vzdrževali krhko balkansko stabilnost, bi Sloveniji z veseljem dodelili status države, ki je prevzela soodgovornost za stabilnost regije. Sporočilo je torej jasno: če boste sodelovali pri vzdrževanju stabilnosti v regiji, vas bomo rade volje vzeli za zaveznika.

Kaj konkretno to pomeni? Nato ne pričakuje, da bo Slovenija pred Budvo poslala letalonosilko. Cenili pa bi napor slovenskih vojaških vohunov pri iskanju Radovana Karadžića. Cenili bi, če bi enota slovenske vojaške policije aretirala Ratka Mladića. Cenili bi, če bi alpska enota svoje plezalske veščine pokazala tudi na hribovitem Balkanu. Ob tem je treba iskreno povedati, da bo med ekspedicijami po Bosni, Makedoniji in Kosovu najverjetneje umrlo več slovenskih vojakov, kot jih umre med urjenji z artiletijskim orožjem na poligonu Poček.

Predvsem pa bi cenili, če bi se na pot proti jugu kdaj odpravil tudi kak slovenski diplomat, ki Balkan razume. Slovenski diplomat, ki bi sodeloval pri ohranjanju stabilnost v regiji, ne bi potreboval prevajalca. Tak diplomat ne bi potreboval celega inštituta, ki bi ga pred odhodom na teren podučil o lokalnih razmerah, zamerah in drugih političnih ozadjih.

Res pa je, da slovenska politika z edinim adutom, ki ga premore, ravna skrajno nemarno. Če namerava slovenski politični razred besedo "Balkan" še vedno izgovarjati s takšnim gnusom, kot to počne v tem trenutku, slovenska diplomacija na Balkanu ne bo uspešna. Zakaj bi pa Makedonci ali Albanci slovenskemu diplomatu priznali vlogo posrednika, če pa posrednik prihaja iz političnega okolja, ki razglaša, da na Balkanu živijo le amebe, parameciji in sorodna primitivna bitja?

Glede na to, da se je po osmih letih končno začela razprava, ali naj Slovenija stopi v Nato, bo morala slovenska politična elita občinstvu še pred predstavitvijo cenika pojasniti, da vstop v Nato hkrati predpostavlja tudi dolgoletno vojaško, obveščevalno in diplomatsko navzočnost Slovenije na Balkanu. Nemudoma se bo morala posloviti od retorike, ki ponuja dilemo "Nato ali Balkan". Po pojasnjevanju, da vstop v Nato predpostavlja navzočnost na Balkanu, pa bo morala slovenska diplomacija počasi na pot. Ne le v Bruselj ali Berlin, pač pa, recimo v Skopje. Pa v Novem Sadu se dogaja nekaj čudnega. In morda bo treba posredovati v sporu med Podgorico in Beogradom. Kaj se dogaja na cesti med Sarajevo in Banja Luko? Kaj je novega v Mostarju? So specialci iz Kočevske reke uspešno aretirali Radovana Karadžića? Je nevarna operacija zahtevala kakšne žrtve? Je eksplozija mine, na katero je zapeljal humvee s slovenskimi oznakami, poškodovala zgolj oklep vozila? Je res, da so v Skopju mirovnega posrednika slovenskega rodu obmetavali z gnili paradajzi? Je res, da v Tetovu slovenski diplomatski želodec, vajen dunajskih tortic, ni mogel prebaviti baklave?

povezava