Čedna dekleta z vzhoda

Nekje na obrobju Ljubljane. Pred lokalom, ki v dopoldanskih urah običajno sameva, stoji neobičajno veliko vozil. Veliko vozil pomeni veliko obiskovalcev, veliko obiskovalcev pa velik dobiček. Toda obiskovalci, ki so tisto jutro parkirali pred lokalom na obrobju Ljubljane, so edini obiskovalci, ki v lokalu niso dobrodošli. Ker pomenijo slabo novico, ima lokal celo učinkovit alarmni sistem, ki osebje pravočasno opozori na njihov prihod. Ti obiskovalci namreč prihajajo po službeni dolžnosti. Alarm je menda v preteklosti zatajil, tokrat pa je bil tako ali tako popolnoma odveč. Akcija je stekla. Kriminalisti so preiskali celotno področje in do potankosti popisali stanje. Utečeni postopek je za trenutek zastal. Policija je iz zaklenjenih kletnih prostorov privedla pet pomanjkljivo oblečenih in vidno zanemarjenih žensk. Njihovi nenaličeni obrazi so bili upadli, lasje razmršeni, koža nezdravo bleda, roke in noge posejane z modricami in marogami. Ženske so prestrašeno gledale okoli sebe in ko so stopile na dvorišče, so se jim iz oči ulile solze. Vseh pet je začelo jokati naenkrat. Kriminalisti so se presenečeno spogledali. Navadili so se že na čustvene reakcije žensk, ki so jih rešili iz nehumanih delovnih razmer v nekaterih slovenskih nočnih klubih. Nikoli pa se še ni zgodilo, da bi pet žensk zajokalo istočasno, kot na ukaz. Ni šlo za čustveni izbruh kot posledico dolgo pričakovanega olajšanja. Šlo je za refleks, za reakcijo oči, ki tri mesece niso videle dnevne svetlobe, kaj šele sonca, ki je tistega pomladnega dne prav razigrano žarelo. Zlomile so se šele med pogovorom s kriminalisti. V lokal na obrobju Ljubljane so prišle kot natakarice in kabaretne plesalke, lastniki pa so jim povedali, da bodo morale ob svojem rednem delu določenim gostom občasno nuditi tudi spolne usluge. Občasno je hitro preraslo v vsakdanjo prakso, vsaka neposlušnost pa je bila kaznovana z zajetnim odbitkom plačila in priložnostno klofuto. Za vsak slučaj so jim pobrali potne liste in jih zaklenili v klet. Ena od njih je celo pogoltnila veliko količino tablet, da bi naredila samomor. Spale so na tleh. Hrano so dobivale enkrat na dan. Stranke so prihajale večkrat na dan. Trikrat, štirikrat, petkrat.

Nekje na Primorskem. Night club z varietejskim programom za goste z debelejšimi denarnicami. Na njegovi estradi se je znašla 22-letna Olga iz Odese. Doma se je javila na oglas, ki je mladim, postavnim dekletom z znanjem angleškega jezika ponujal bleščečo kariero v elitnih klubih zahodne Evrope in ZDA. Iz agencije so ji sporočili, da ustreza pogojem. Pot do Madžarske si bo morala plačati sama, tam pa bodo zanjo poskrbeli njihovi predstavniki. Z Madžarskega so jo odpeljali v Slovenijo. Z dejstvom, da se bo morala prostituirati, se je kmalu sprijaznila in zato ni imela težav s šefi. Tudi to, da so ji pobrali 170 DEM od dvestotih, kolikor je strankam računala za polurno onegavljenje, je vzela v zakup. 30 DEM, kolikor je zaslužila z enim seksom, je zneslo polovico denarja, ki bi ga v domovini z rednim delom zaslužila na mesec. Zapletlo se je, ko se je med klienti znašel črnec. Morda so bili vzrok predsodki, neutemeljen strah ali pa morda slabe izkušnje, toda Olga črncev organsko ni prenašala in zato se je odločno uprla, da bi z njim imela kakršen koli stik, še najmanj spolni. Kazen za neposlušnost in obenem terapija za nerazložljiv odpor do temnopoltih strank sta zgledala tako, da so Olgo za en dan brez hrane in pijače priklenili za radiator, njena prva stranka po nekajdnevnem "počitku" pa je bil kakopak - črnec. A kazen bojda ni bila dovolj vzgojna, terapija pa ne dovolj temeljita, zato so Olgo, da ne bi prišlo do škandala širših razsežnosti, po hitrem postopku prodali naprej v Italijo. Drži, tam je neprimerno več črncev kot v Sloveniji, pa tudi terapevtske metode so bolj izpopolnjene, če me razumete. Med njenimi sodelavkami so se kasneje razširile govorice, da je Olga končala v Turčiji, kjer naj bi padla iz devetega nadstropja nekega hotela v Istambulu. Nesreča? Samomor? Opozorilo, povejo ženske, ki so v tem poslu dovolj dolgo, da poznajo vsa pravila igre. Za ime, priimek in kruto usodo katere od njihovih bivših kolegic se nikoli ne razve po naključju, ampak s točno določenim namenom, češ glejte, kaj se vam lahko zgodi, če ne boste igrale po pravilih.

Nekje na Štajerskem. V kleti lokala z zabavnim nočnim programom so kriminalisti našli dekle, ki je kljub svoji visoki izobrazbi prišla iz Latvije, da bi v Sloveniji služila kot plesna artistka. Zvezana je visela s stropa, brez vode in hrane. Ni se strinjala, da bi njen seznam del in nalog obsegal tudi prostituiranje. Zato so ji lastniki pustili nekaj časa, da v miru še enkrat razmisli. Omenjeno dekle je bilo eno redkih, ki je bilo takoj pripravljeno svojo zgodbo povedati pred preiskovalnim sodnikom. Na dan, ko bi morala pričati na sodišču, se je za njo izgubila vsaka sled.

V Sloveniji obratuje 52 lokalov oziroma nočnih klubov, registriranih za gostinsko dejavnost z zabavno razvedrilnim programom, ki zaposlujejo kabarejske plesalke, spremljevalke, natakarice in pomožne delavke. Po statistiki Republiškega zavoda za zaposlovanje, ki izdaja delovna dovoljenja, je bilo lani v Sloveniji zaposlenih okoli 350 artistk iz vzhodne Evrope in držav bivše Sovjetske zveze, pretežno Ukrajine, Moldavije, Latvije, Rusije in Belorusije. Po nepreverjenih informacijah menda ženske, ki pridejo na delo v Slovenijo, sploh ne opravijo zdravniškega pregleda. Še enkrat toliko jih vsako leto pride k nam na črno ali s turistično vizo. Po neuradnih podatkih trenutno v Sloveniji živi in dela približno sedemsto artistk, ki po grobi oceni skupaj s svojimi delodajalci letno obrnejo nekaj več kot dvajset milijonov mark neobdavčenega denarja.

Na MNZ poudarjajo, da bi bilo krivično posploševati in vse ženske z vzhoda, ki nastopajo v slovenskih lokalih, označiti za prostitutke, zagotovo pa med 52 lokali ni niti enega, v katerem se tako ali drugače ne bi dalo kupiti spolnih uslug in storitev.

Trije domnevni zvodniki oziroma lastniki nočnih lokalov in sedem artistk se je bilo pripravljeno pogovarjati z mano. Pod pogojem, da izklopim diktafon in ga odnesem v avto. Njihova imena so izmišljena.

Zakon ponudbe

Nekje na Gorenjskem. Na vhodu v lokal, ki v zavetju idilične pokrajine na samem obratuje od zgodnjih večernih ur pa vse do zore, me je zagrnila zadušena oranžno rdeča svetloba. Kot utrinki na nočnem nebu so jo prebadali odsevi z ogledalc na disko krogli, ki se je lenobno vrtela pod stropom. Iz velikih zvočnikov, skritih po kotih dvorane, se je razlegal rokenrol starejšega datuma, okoli kromirane štange, ki je z malega odra rasla tja v strop, pa se je elegantno ovijala dolgonoga črnolaska. Oblečena je bila le v minimalne tangice in prišel sem ravno pravi čas, da sem videl, kako spretno jih je potegnila s pravilno oblikovane zadnjice. Gola je splezala po štangi, se še dvakrat, trikrat zasukala, počakala na konec komada in urno poniknila za težko, zaprašeno zaveso. Bilo je med tednom in obisk ni bil ravno reprezentativen. Pet moških je sedelo v mraku separejev. V družbi spremljevalk, uslužbenk lokala, ki so nosile pijačo in kramljale s svojimi izbranci.

Sedel sem za mizico ob šanku in svetlolaska v strupeno kratki, tesno oprijeti minici me je vprašala, kaj bom. Prinesla mi je pivo in prisedla. Stekel je neobvezen pogovor, ki je hitro pripeljal do vprašanja, če mi je kaj všeč. Seveda si mi, saj si luštna punca, sem odvrnil in diskretno opazoval, kako se je vse bolj nastavljala mojemu pogledu. Sedela je tako, da ji je minica zlagoma lezla gor in razkrivala tangice, ki so se ji zažirale v pobrito vulvo. Vprašala je, če bova še kaj spila. Bova, sem rekel. Prinesla je še eno pivo zame in sok z viskijem zase. Tokrat je sedla bliže. Med čvekom so njeni namigi postajali neposrednejši, roko mi je položila na stegno in me božala po notranji strani, vse više in više. Povedal sem ji, da lahko še kaj spijeva in poklepetava, za kaj več pa nisem razpoložen. To bom jaz presodila, mi je zašepetala v uho in s prsti že drsela po zadrgi mojih kavbojk. Počasi jo je odpirala. Da preveri razpoloženje. Tedaj sem ji povedal, da sem pravzaprav zmenjen z njenim šefom. Ah. No, prav. Spila sva še eno rundo in potem me je lastnik lokala vendarle rešil iz njenega primeža.

"Delam z desetimi dekleti. Vse so iz Ukrajine," je povedal Janez. Natalija, tista, ki je preizkušala mojo vzdržnost, je pri njem že štiri leta. "Lepo se jim godi. Z njimi nimam nobenih problemov in one nimajo nobenih problemov z mano. Živijo pri meni, hrano si kupujejo same in grejo, kamor hočejo, le prej mi morajo povedati. Imajo mobitele, tako da so vedno dosegljive. Vsak mesec dobijo plačo ter procente od prodane pijače." Konkretno? "Dvajset procentov." Kar pomeni, da je Natalija od tistih treh viskijev s sokom, ki so me koštali 7500 SIT (pozneje sem izvedel, da tisto, kar je mešala s sokom, ni bil viski, ampak ledeni čaj), v žep vtaknila 1500 SIT. V slabe pol ure. "Tako je. Plus napitnina, če bi ji jo pustil. Pri meni punce mesečno zaslužijo do 3000 DEM čistega. Kaj počnejo z denarjem in kam ga dajejo, me ne briga. Nekaj ga menda pošljejo domov, ostalo hranijo za slabe čase." Janez pravi, da je imel v najboljših časih dvanajst punc, a sta mu dve ušli. Ušli, kam? "Poročili sta se. In to dobro. Tukaj na Gorenjskem. Zdaj sta gospe in malokdaj se še srečamo."

Natalija pravi, da bi, če bi ostala doma in imela veliko srečo, s svojo izobrazbo dobila službo, kjer bi šest dni na teden visela na blagajni kakega marketa za pičlih 30 dolarjev na mesec. Kar je relativno dobra plača za državo, kjer povprečen osebni dohodek ne presega 45 dolarjev. "In povej mi, zakaj bi se v Ukrajini pustila zastonj šlatati svojim delodajalcem? V Sloveniji mi za šlatanje vsaj dobro plačajo. Na dan dobim desetkrat več, na mesec pa stokrat več kot v Ukrajini. Za veliko manj dela in brez poniževanja. Ponižam se, kolikor sama hočem. Nikoli zastonj." Prijateljica in sestra po orožju Irina se je strinjala. "Zakaj, zakaj, vsi sprašujete, zakaj. Zato, ker tam, od koder prihajamo, ni druge izbire. Če bi imele izbiro, bi jo verjetno izkoristile. Zakaj ne vprašate šivilje, frizerke ali bolničarke, zakaj so izbrale svoj poklic? Zakaj so samo kurbe tako zanimive? Ste kdaj vprašali šiviljo, zakaj po vseh teh letih še zmeraj šiva? Pa frizerko, če se po vseh teh letih ni naveličala šariti po umazanih glavah, ali bolničarko, če ji ni že dovolj posranih rjuh? Poskušamo preživeti, kot najbolje znamo." Irina je pri Janezu dve leti. Pravi, da varčuje za hišo. Nima še dovolj. In dokler ne bo dovolj, bo delala, potem se bo vrnila domov. Koliko je privarčevala, noče povedati.

Janez pravi, da so daleč najboljši biznis fantovščine in sindikalne zabave, ki svoj program tradicionalno popestrijo s striptizom. Punce pripelje in odpelje, stranka pa pove, kako daleč naj grejo. Cene se gibljejo med 300 in 500 mark za striptizeto, odvisno od programa, dobiček pa se deli v razmerju 60 procentov njemu, 40 artistki. Kaj pa seks? "Vse po dogovoru." V lokalu stranke nikoli ne plačujejo za spolne usluge. Storitev je že vračunana v ceni pijač. "'Table dance', striptiz v zaprtem separeju samo zate ali za tvojo družbo, stane 30.000 SIT, za kar dobiš steklenico šampanjca. Ko naročiš šampanjec, si lahko ogledaš table dance."

"Tisti, ki si v tem poslu privošči pizdarije, je popoln idiot. Nobenemu od lastnikov ni v interesu, da bi z ženskami grdo ravnal, dvigoval prah in pritegoval pozornost nepovabljenih, kajti dokler posel teče mirno in se nihče ne pritožuje, je vse v najlepšem redu. Če ne bi bilo idiotov, ki polnijo strani črne kronike, v Sloveniji še vedeli ne bi, kaj je to prostitucija," razlaga Marko, ki nespečnežem z žgečkljivim programom krajša noči v klubu na drugem koncu Slovenije. "Zame dela šest punc, tri Ukrajinke, dve Moldavijki in Filipinka za ljubitelje eksotike. Posle najraje sklepam v lastni režiji, čeprav lastniki klubov dobro sodelujemo. Med sabo se poznamo in pogosto izmenjujemo artistke. Najem - ne nakup, kot pisarite novinarji - najpogosteje poteka v tujini. Kljub temu imate v vsaki slovenski regiji dva organizatorja, ki oskrbujeta svoje območje. Primorska je zgodba zase. Je zelo tranzitna, poleti pa se tudi vse ljubljanske mobitel kurbe, ki dajo kaj nase, preselijo sem. V Sloveniji so bile sprva tri, štiri agencije, ki so dobavljale dekleta za vso državo, zdaj pa vsak zase skrbi za ponudbo svojega lokala. Če nekdo nima časa leteti v Ukrajino in nabaviti novih žensk, lahko pokliče nekoga, ki bo to naredil zanj." Marko je za vsako od svojih deklet odštel 2000 dolarjev. "V Ukrajini z markami nimaš kaj početi. Tam poznajo samo dolarje. Agenta sem kontaktiral preko interneta, preko neke kao ženitne posredovalnice, ki osamljenim zahodnjakom ponuja pridne, seksi neveste z vzhoda. V Lvov sem vozil deset ur in prvič videl avtoceste, po katerih se sprehajajo krave in kure. Policaji, ki prežijo na avtomobile s tujimi registracijami, so me ustavili trikrat in mi vsakič pod nos molili neko knjižico, kjer naj bi natančno pisalo, da moje vozilo ne ustreza ukrajinskim cestnim predpisom. Dve možnosti imaš: lahko protestiraš in tvegaš, da te za nedoločen čas zadržijo na policijski postaji, ali pa jim daš deset dolarjev in mirno pelješ do naslednje zasede. Vsa Ukrajina se prodaja za deset dolarjev, mi pa s kurbami obkladamo ženske, ki se znajdejo in pobegnejo iz tega pokopališča od države. Ni fer, jebiga. Moški, ki sem jih srečal v Ukrajini, so zapite razvaline, vse ženske pa so urejene in dostojanstvene. Težko verjameš, toda parking pred hotelom, ki je namenjen tujcem in kjer sem bil zmenjen z Borisom, so stražili varnostniki s kalašnikovim na hrbtu. Ti to morda zgleda kot dežela svetle prihodnosti?"

Oksana je plesalka, ki pri Marku dela že leto dni. "Prijateljica, ki dela v Italiji, mi je nekoč rekla, da smo prostitutke podobne nunam. Ne vemo natančno, kaj nas je gnalo v naš poklic, toda ko se tega zavemo, je že prepozno. Z eno razliko: me stalno počnemo tisto, česar nune ne počnejo nikoli. Če sodim po sebi, raje to počnem stalno, kot da tega ne bi počela nikoli, ha ha." Hej, le kdo sem jaz, da bi ji oporekal?

Vprašanje, zakaj se s prostitucijo največ ukvarjajo prav ženske iz dežel bivše Sovjetske zveze, je po vsem tem najbrž skrajno neumestno, a si ga vseeno zastavimo. "Zato, ker so lepe, postavne, pametne in tako obupane ali pa tako naivne, da so za denar pripravljene narediti vse, saj prihajajo iz okolja, ki je ubilo njihovo vero v prihodnost," povejo lastniki slovenskih nočnih klubov in glede na raziskave ameriške nevladne organizacije Global Survival Network, ki jih v letnem poročilu navaja tudi ameriška obveščevalna agencija CIA, niso daleč od resnice. Trgovina z belim blagom črpa svojo moč iz globalizacijskih procesov in socialnih neenakosti, ki jih le ti sprožajo. Na svetu se trenutno s prostitucijo preživlja skoraj 45 milijonov žensk, od tega 6 milijonov v Evropi ter 8 v ZDA in Kanadi. Kar niti zdaleč ni končna številka, saj ekonomsko razviti svet zaradi pojava aidsa in spolno prenosljivih bolezni zahteva vedno mlajše prostitutke. Za ilustracijo poglejmo Ukrajino, ki je pred kratkim s pompozno vojaško parado praznovala desetletnico samostojnosti. V desetih letih je to državo, kjer več kot 70 odstotkov prebivalstva živi pod življenjskim minimumom in kjer so ženske tradicionalno v podrejenem položaju ter pogosto žrtve fizičnega in verbalnega spolnega maltretiranja, zapustilo pol milijona žensk, kar pomeni en procent celotne populacije. Tri četrtine teh žensk se glede na izsledke GSN ukvarja s prostitucijo. Še več, tri četrtine anketiranih študentk je odgovorilo, da bi se ukvarjale s prostitucijo, če bi s tem dobro zaslužile. V obdobju tranzicije so Čehinje in Madžarke postale cenjeni podmladek ameriške in zahodnoevropske pornografske industrije, Ukrajinka pa še zmeraj pomeni drugo ime za prodajalko ljubezni. Samo v ZDA po utečenih kanalih vsako leto "uvozijo" več kot 50.000 spolnih suženj, zato je Kongres lani sprejel zakon, ki za trgovce z belim blagom predvideva do dvajset let zapora, žrtvam njihovega nasilja pa legalni status v ZDA ter brezplačno pravno pomoč v primeru, da bi hotele svoje mučitelje tožiti za pripadajočo odškodnino. Mimogrede, v Sloveniji deluje preko sto nevladnih organizacij. S problematiko prostitucije se ne ukvarja nobena.

Ponudba zakona

Na terenu napaberkovane izjave barskih umetnic in njihovih podjetniških impresarijev ter senzacionalistične zgode in nezgode prostitutk na začasnem delu v Sloveniji, ki na črni kroniki namenjenih straneh osrednjih dnevnikov občasno bijejo v oči, so se razlikovale kot noč in dan. Če sodim po časopisnih zapisih, tuje seksualne delavke pri nas životarijo na skrajnem robu človeškega dostojanstva, medtem ko me njihove izjave prepričujejo v nasprotno, da je Slovenija malodane obljubljena dežela za obrt, ki so se ji zapisale zaradi socialnega in ekonomskega kolapsa mačehovskih domovin. Za podrobnejšo razlago sem prosil Katjušo Kodele Kos, višjo kriminalistko v upravi kriminalistične policije, sektor za organizirano kriminaliteto, ki se s to problematiko sistematično ukvarja od leta 1996, odkar prostitucija v Sloveniji spada pod organiziran kriminal. Gospa Kodele Kos je med drugim podrobno seznanjena z dejansko situacijo v slovenskih nočnih lokalih, saj je po službeni dolžnosti obiskala čisto vse, ki so registrirani za tovrstno dejavnost. Kriminalisti mobitel prostitutk takorekoč ne obdelujejo več. Punce so pač svobodne, prav tako njihova odločitev, da se preživljajo na tak način. Osredotočajo se na nočne lokale, kjer so kršene osnovne človekove pravice in kjer med prostitucijo in organiziranim kriminalom ni mogoče potegniti ločnice.

"Prostitucija je v glavnem dokaj transparenten pojav," pravi Katjuša Kodele Kos. "Tisto, kar je problematično, je spravljanje žensk v suženjsko razmerje. Ženske, ki se prodajajo, so kupljene. Lastnik lokala je zanje odštel neko vsoto, ki mu jo mora ženska tako ali drugače povrniti. Seveda dopuščam možnost, da niso vse prisiljene v prostitucijo, toda vprašati se je treba, ali sploh imajo kakšno izbiro. Ženske pridejo v Slovenijo, odvzamejo jim potne liste, omejijo svobodo - nezakonit odvzem prostosti je kaznivo dejanje - in ker se brez potnega lista ne morejo gibati po tuji državi, so prisiljene ostati v lokalu. Pod omejevanje svobode spada tudi to, da se lahko te ženske gibljejo samo po vasi, kjer živijo, gredo do trgovine, kjer si kupijo hrano, če si jo sploh kupujejo same. V veliki večini primerov jim lastniki nudijo 'popolno oskrbo'. Ste jih vprašali, če imajo potni list? Nimajo ga. Zakaj ne, če so tako svobodne? Rekle bodo, da jim ga hrani delodajalec, da ga slučajno ne bi izgubile. Ker so večinoma zavedene, mislijo, da je to fer plej, da so taka pravila igre. Poštenje v ilegalnem odnosu? Zakaj bi nekdo kar tako pobral 60 oziroma 70 odstotkov njenega dela?" Mar niso njihove pravice kršene že doma, sem pripomnil, jih lahko naši podjetniki še bolj kršijo? "Saj v tem je problem. Ženske ne vedo, da imajo pravice. Doma jim šef reče, če ti ni kaj prav, pojdi. Tu nimajo te možnosti. Kaj, če bi ženska želela zamenjati delodajalca in oditi v drug lokal? Ne gre. In zakaj ne? Ker jo mora nov lastnik odkupiti od prejšnjega. Brez njegovega privoljenja ne more nikamor. On je tisti, ki jo mora odjaviti, preden se lahko prijavi drugje. Pri lastniku nočnega kluba so zaposlene in dobivajo osebni dohodek. Ampak kdaj ga začnejo dobivati? Ko z delom odplačajo vsoto, ki jo je zanje odštel lastnik. Ko ženska pride na delovno mesto v nočni lokal, je že zadolžena. Delodajalec ji natvezi, da je z njo imel nepredvidene stroške, ki jih bo treba nekako pokriti. Ženske prvi, pogosto pa tudi drugi mesec ne dobijo nič, niti plače niti dogovorjenega odstotka. Razen stanovanja in hrane." Tudi v tem primeru je težko posploševati, da so vse ženske žrtve spravljanja v suženjsko razmerje. Policija ima često opravka s povratnicami, ki vedo, kaj jih čaka v slovenskih lokalih, in prostovoljno sprejmejo delodajalčeve pogoje. Posebej bi se morali ukvarjati s tistimi, ki so zavedene. Kaj jih pravzaprav žene na sončno stran Alp? Pozitivne izkušnje, ki jim jih posredujejo kolegice.

Druga stvar je nemoč države v smislu tega, da je dejanje spravljanja v suženjsko razmerje težko dokazljivo. S tem se v Sloveniji strinjajo tako tožilci kot sodniki. "V Sloveniji imamo samo eno pravnomočno sodbo, in to v zvezi z lokalom, skozi katerega je šlo več kot tisoč žensk. Poglavitni razlog so težave s pričami. Edina priča, ki lahko obremeni osumljenca, je ženska, ki je bila žrtev takega razmerja. Edina. V omenjenem primeru smo imeli pričo, ki ni več bivala v Sloveniji, ampak je prišla pričat iz tuje države." In zakaj nimamo prič, se boste vprašali. Zato, ker z njimi ne znamo delati. Prvič, kaj imajo od tega, da pričajo? Nič, le probleme. Velika večina je v Sloveniji ilegalno. Sodnik za prekrške s tako žensko, ki bi bila lahko ključna priča, opravi razgovor in jo kaznuje, kazen pa je takojšnji izgon iz države ali po možnosti še zapor. Katera bo potem še kaj povedala, kaj šele pričala na sodišču? "Prvi stik z žrtvijo mora biti drugačen od tistega, ki ga je žrtev imela z zvodnikom. Žrtvi damo vedeti, da je ne obravnavamo kot blago ali številko. Če smo uspešni, se po pol ure, uri naučenih zgodb zlomijo. V lokalu z osemnajstimi ženskami opraviš razgovor in dobiš eno in isto izjavo. Lahko bi jo natipkala in razmnožila ter samo dopisala ime ženske. Ženske so naučene, natrenirane za tovrstne situacije. Le zakaj imajo v lokalu alarme za primer prihoda policije, če je vse urejeno po črki zakona? Vendar pa izjava, ki jo dajo pred policistom, ne velja nič. Morajo jo ponoviti na sodišču. Če smo se prej omejili zgolj na dejstva, kdo, kdaj, koliko in kako, po novem na razgovore z ženskami polagamo veliko pozornosti."

V Sloveniji na tem področju ni sodne prakse. Zelo počasi in predvsem težko se vzpostavlja. Ni nevladnih organizacij, ki bi se ukvarjale z resničnimi žrtvami. Jasno, žrtve je treba najprej prepoznati, iz fotelja za kupom fasciklov pa je to skoraj nemogoče. "V tujini obstajajo tako imenovane varne hiše, ki poskrbijo za žrtve. Na Nizozemskem deluje projekt La Strada, ki zajema vse vzhodnoevropske države in države bivše SFRJ razen Slovenije. Kje in kako smo mi navkljub zavidljivemu številu nevladnih organizacij izpadli, je vprašanje zase. Tudi če je ženska v državi ilegalno, ji za čas, ko na sodišču poteka razprava, kjer je ona zaščitena priča, zagotovijo legalni status in možnost začasne zaposlitve in izobraževanja. To pogrešamo pri nas. Organizacijo, ki bi se ukvarjala s ključnimi pričami, dokler na sodišču poteka postopek."

Med obhodom po slovenskih nočnih klubih, ki ponujajo različne oblike sprostitve, sem se lahko na lastne oči prepričal, da jih je kar nekaj, ki niso ravno zgled urejenosti in higiene, sploh pa niso prostor, kjer bi normalen človek iskal svoje spolne partnerje. Hočem reči, dela za zdravstveno, sanitarno, davčno, delovno in ostale inšpekcije bi se našlo v izobilju. "Tega se zavedamo tudi mi. Problematične lokale bi lahko nadzirali po legalni poti. S kaznimi, ki bi jih izrekle inšpekcijske službe, bi lastnike pritisnili v kot. Žal pogrešamo tovrstno usklajenost med samimi državnimi organi."

Naposled pridemo do legalizacije prostitucije. In logičnega vprašanja, ali so njeni zagovorniki sploh pomislili, kaj taka odločitev potegne za seboj, predvsem kako zajeten kos proračunske pogače bi morali odrezati zanjo, preden bi začeli usklajevati delovno in zdravstveno zakonodajo. Kakopak bi morali začeti na začetku, zapisati predpogoje za delovno silo v naših bordelih in precizirati, koliko seksualnih delavk na začasnem delu v Sloveniji bi zadovoljilo naše potrebe. V Avstriji se ve, koliko artistk lahko uvozijo njihovi klubi. Ko so kapacitete zapolnjene, zapornice spustijo. "Policija se ne zavzema za legalizacijo prostitucije, policija se zavzema za dekriminalizacijo prostitucije," poudarja Katjuša Kodele Kos. "Vse ostalo naj ostane tako, kot je, in se po potrebi celo zaostri. Povedano drugače, če ti država dovoli, da se prostituiraš, se ti ni treba prostituirati pod zvodnikom, ki te bo mlatil, ampak se lahko prostituiraš sama. To ti država zagotavlja in ti nudi pogoje za tvojo izbiro. Če se zgodi, da te nekdo premlati, prideš in to prijaviš kot kaznivo dejanje. Ženske, ki se ukvarjajo s prostitucijo, si tega zdaj ne upajo prijavljati. Ker bi slej ko prej morale priznati, da se ukvarjajo s prostitucijo. Ergo, ovadile bi same sebe. Prostitutka zato nima enakih možnosti kot nekdo, ki ga okradejo. Ne more oziroma ne sme povedati, zakaj jo je nekdo zbil."

Torej, kje je tu svetloba na koncu tunela? Rešitev zagotovo ni v teoretičnem bajanju raznorodnih uradov za enake možnosti, kako nesrečne ženske potegniti z dna, jih socializirati in reintegrirati v normalno družbeno okolje. Zametek rešitve se morda skriva v odgovoru na vprašanje, ki ga v je zborniku Spolnost, nasilje in pravo med drugim izpostavil dr. Zoran Kanduč: "Zakaj bi bilo moralnopolitično oporečno priti do kake dobrine s spolnim občevanjem, moralnopolitično neoporečno pa bi bilo, če bi se do istega rezultata dokopali z delom v tovarni ali uradu (vprašajmo se raje, koliko časa mora garati delavka za strojem, da si lahko kupi vsaj enosobno stanovanje)?" Dokler na zastavljeno vprašanje ne bo jasnega, nedvoumnega in predsodkov osvobojenega odgovora, bodo Ukrajinke preplavljale zahodni svet. In če bo Ukrajink premalo, bo zmeraj dovolj Azijk. Do takrat bodo prostitutke dvakratne žrtve: najprej žrtve zaostrene socialno-ekonomske situacije, ki omejuje njihove poklicne izbire, in nato žrtve represivne pravne ureditve, ki jih poriva v ilegalo, kjer se brez upa zmage soočajo z nadlegovanjem policije, zvodniškim izkoriščanjem in surovostjo strank. "Ne pozabimo, da je za marsikoga sramotno priznati že to, da je delavec," v nadaljevanju piše dr. Kanduč. "Zdi se, da je to vsaj eden izmed razlogov, zaradi katerih 'družba' potrebuje specifično skupino moralno oporečnih ('stigmatiziranih') prostitutk: ne le za (po)tešitev spolnega nagona ali zato, da bi 'spodobne' ženske (ali 'žene') z razločitvijo od njih branile svojo samopodobo in samospoštovanje ('vsaj kurba nisem'), ampak tudi zato, da bi beda splošnega prostituiranja (v sodobni kapitalistični družbi) ostala prikrita ali izrinjena v globine družbenega 'nezavednega'."