Pot do vojne

11. septembra, takoj po napadu na WTC in Pentagon, so predsednik Bush in njegovi drug za drugim oznanili, da gre za vojno dejanje, da je Amerika v vojni in da je edini možni odgovor vojaška akcija. Vsi so vztrajali na tem, da je to vojna, čeprav ni bilo nikomur jasno, kaj se je sploh zgodilo, in čeprav nihče - niti Bela hiša, niti CIA, niti FBI, niti State Department - ni imel pojma, kaj se sploh dogaja. Ker jih je to, kar se je zgodilo, očitno presegalo, je čudno, da so takoj lansirali tako težak in kompleksen izraz, kot je vojna. Še toliko bolj, ker so ga lansirali, še preden so sploh identificirali napadalce. Toda ko so ga enkrat lansirali, niso več mogli nazaj. Specifično, ko so enkrat na trg vrgli izraz vojna, je morala imeti vsaka naslednja poteza orjaške, epske, trde dimenzije. Ergo, besedo vojna so izrekli zato, da bi imeli čim bolj odvezane roke. Da bi dobili blank check.

Mobilizacija

Busheva administracija, kongres in vsi množični mediji so se takoj združili v napihovanju vojne atmosfere in patriotske retorike. "Zbombardirajmo jih. Če bodo med žrtvami tudi civilisti, pa naj bodo" (Zell Miller, demokratski kongresnik)... "Naj se jih usmili Bog, kajti mi se jih ne bomo" (John McCain, republikanski senator)... "Vsakogar, ki ima na glavi turban, je treba ustaviti in preveriti" (John Cooksey, republikanski kongresnik)... "Pobijmo prasce... Strel med oči, raztreščimo jih na koščke, zastrupimo jih... Mesta in dežele, ki jih gostijo, pa zravnajmo z zemljo" (New York Post)... "Da bi preprečili prihodnje napade, moramo krivce za torkovo grozodejstvo popolnoma uničiti, pa četudi bi s tem kršili ozemeljsko suverenost držav, ki jih gostijo" (National Review)... "Napasti bi morali njihove dežele, pobiti njihove voditelje in jih pokristjaniti" (National Review Online)... "Kongres mora takoj napovedati vojno" (Washington Post). Med mediji in politiki ni bilo več nobene razlike in nobenega nestrinjanja. Oboji so le še pakirali vojno. In militarizirali Ameriko, od katere so terjali, da odslej slepo verjame Bushu. Kot otrok.

Darilo desnici

Napad na WTC je prišel v pravem času. Busheva administracija je izgubljala podporo, ekonomska kriza se je poglabljala, borzni indeksi so vztrajno padali, brezposelnost se je naglo večala, na vidiku je bila masivna recesija, Amerika, ki se je utapljala v iluzijah "edine velesile", je bila v vse večjem konfliktu z zaveznicami (zaradi sankcij proti Iraku, kjotskega protokola, protiraketnega ščita ipd.), input srednjega razreda, temelja Amerike, je bil vse manjši, antiglobalisti so bili vse bolj glasni, v Kaliforniji so se vrstile masivne redukcije elektrike, letalske družbe so bile pred bankroti, demokracija si po režiranem, pučističnem izidu predsedniških volitev ni več opomogla, Bushu in njegovim bušizmom so se vsi le še smejali, politična debata pa se je zožila na simulacijo, na nacionalno soap opero: napad na WTC je tako ponudil lepo priložnost za napihovanje vojnega patriotizma, za poenotenje, za nacionalni eskapizem. Vsi problemi so bili v hipu pozabljeni: pred vrati je stal sovražnik. Še več, vsi stari ekonomski problemi, vse hujša brezposelnost, vse nižji borzni indeksi in vse bolj rdeče številke letalskih družb so bili na lepem le še posledica napada na WTC. "Ta zločin je bil darilo trdi šovinistični desnici," je dahnil Noam Chomsky. Vsekakor. Bush bo lahko pod pretvezo obrambe domovine upravičil vsako prikrajšanost socialnih programov, še toliko bolj, ker bo vojna dolga, nepredvidljiva in skrivnostna. "Kampanja bo dolgotrajna." Vojna proti terorizmu je "naloga, ki nima konca". Šlo bo pač za "neskončno pravico". Na voljo ne bo nobenih detajlov, vse bo tajno - kajti sovražnik vse vidi in vse sliši. Pričakujte nepričakovano! Predvidite nepredvidljivo! Fronte ne bo! Vojna bo povsod in nikjer! Ja, in posledice tajne vojne bodo srhljive. Toda to bo vojna brez reporterjev, brez kamer. Zato nobenih vprašanj, prosim. Če bi začele informacije uhajati, bi to "ogrozilo življenja mož in žena v uniformah", pravi obrambni minister Donald Rumsfeld. Domovina bo od ljudi zahtevala več kot le žalovanje. Domovina bo zahtevala zategovanje pasu, brezposelnost, množenje zvezne birokracije, futranje Pentagona, financiranje protiraketnega ščita in črpanje nafte na Aljaski - vse tiste reči, ki bi se zgodile tudi brez napada na Ameriko.

Somrak demokracije

Bush je takoj po napadu povedal, da se je Amerika za vedno spremenila in da ne bo več nikoli takšna, kot je bila. Le kako je vedel? Kajti zgodilo se je prav to: Amerika - in ne le Amerika! - se je res spremenila. Po hitrem postopku: kongres je čez noč sprejel ukrepe, ki so načeli svobodo, demokracijo in državljanske pravice, najavili so Protiteroristični zakon, ki bo svobodo, demokracijo in državljanske pravice sistematično omejil, dan po napadu na Afganistan pa je Bush ustanovil še ameriško UDBO - Notranjo varnost (Homeland Security). Bush in njegovi so na inavguraciji Direktorja sijali - kot da se jim je izpolnila največja želja! Kot da so čakali le na dober izgovor za zategovanje demokracije. Poudarili so celo, da je čas, da ameriške varnostne agencije pri varovanju demokracije uporabijo bogate izkušnje izraelske, pakistanske, ruske in filipinske varnostne službe. Je kaj hujšega od tega, da začneš demokracijo korigirati na osnovi izkušenj izraelske, ruske, pakistanske in filipinske tajne policije?

Sovražnik se predstavi

Za ekonomski kaos tako ni več kriv Bush, ampak sovražnik, toda ne kakršenkoli sovražnik, ne sovražnik, ki je le ameriški, ampak sovražnik, ki je skupen vsem, celemu svetu - terorizem. Naslednji dan so to ponavljali vsi mediji in vsi politiki, od Tonyja Blaira do Silvia Berlusconija, od Vicenteja Foxa do Ariela Šarona - terorizem je naš skupni sovražnik! Terorizem ogroža vse! Ne gre le za ameriške nacionalne interese! Svet mora zdaj stopiti skupaj! "Vsaka država v vsaki regiji se mora zdaj odločiti: Ali je na naši strani - ali pa je na strani teroristov," je rekel Bush. Kdor ni z nami, je proti nam. Izraz "terorist" se je hitro prijel. Čez noč je postal pravi multipraktik - za "teroriste" so veljali celo tisti, ki so kupovali delnice destabiliziranih ameriških firm, po novem Protiterorističnem zakonu, ki ga rine pravosodni minister John Ashcroft, pa bodo "teroristi" tudi vsi tisti, ki bodo napadali tujo lastnino, recimo demonstranti, ki bodo razbijali šipe, prometne znake ali avtomobile. Če bodo razbijali zvezne stavbe, lahko fašejo dosmrtno ječo! Beseda "terorist" bo postala generalna oznaka za vse, ki oporekajo statusu quo. Teroristi so novi državni sovražniki, novi protiameriški elementi: lovili jih bodo z isto vnemo kot "puntarske tujce" ob koncu 18. stoletja, "subverzivce" v dvajsetih in "komuniste" v petdesetih. Lik terorista je zamenjal lik komunista. Ni čudno, da so Američani tako ostro napadli agencijo Reuters, ker se sistematično izogiba rabi besede "terorist". Pušča jo le v citatih. Zakaj? "Ta, ki je za nekatere terorist, je lahko za druge borec za svobodo," je pojasnil Stephen Jukes, eden izmed šefov Reutersa. Za "teroriste" bodo kmalu veljali vsi antiglobalisti, ilegalni priseljenci in separatisti, tudi Čečeni in Tibetanci. Bush in zavezniki so pod pretvezo "boja proti terorizmu" in formiranja "velike koalicije" žrtvovali Čečenijo in Tibet. Daj-dam! Vladimir Putin je podprl Busha, Bush pa je takoj oznanil: "Vemo, da je Al Qaeda izkoriščala vojno v Čečeniji in jo morda celo izzvala". Ni kaj, antikomunizem bo zamenjal antiterorizem. Milošević je imel bad timing - danes bi bil heroj.

Umetna paranoja

Američane je zgrabila panika. Videli smo, kako kupujejo plinske maske in antibiotike, kako si gradijo zaklonišča in "varne sobe", kako trenirajo evakuacije. Toda ta strah je ustvarjen umetno. Tako na zvezni kot lokalni ravni. Na zvezni ravni za podpihovanje panike skrbi Busheva administracija, ki na oder meče zgodbe o biokemičnem orožju, letalih za zapraševanje, tovornjakih, ki prevažajo biokemične snovi, čudno lepljivih kuvertah ter "potencialnih terorističnih napadih" na Boston, Atlanto in Richmond. Na lokalni ravni pa se je zgodilo nekaj še bolj absurdnega: ker je tragedija vezana le na dve mesti, New York in Washington, lokalni mediji niso imeli kaj početi, zato so začeli sistematično napihovati zgodbe o strahu in paniki v lokalnih skupnostih. Ja, vsak gasilec je postal "ekspert" za nacionalno varnost. In tako je Amerika na lepem zaživela v strahu. Le katerega Američana pa ne bi postalo strah ob branju in gledanju poročil o tem, da je Ameriko strah? Zato ne preseneča, da so mediji vsak incident takoj povezali z novim valom terorističnih napadov: "oborožene" muslimane, ki so jih dva dni po napadu aretirali na nekem letališču... Hrvata, ki je zaklal šoferja avtobusa in povzročil hudo prometno nesrečo... rusko potniško letalo, ki se je raztreščilo v Črnem morju... indijski Boeing 737, ki je zasilno pristal v Delhiju... skandinavsko potniško letalo, ki ga je pobralo v Milanu... moškega s Floride, ki se je zastrupil z antraksom - toda potem se je vedno izkazalo, da je šlo le za lažne alarme. Novega vala terorističnih napadov ni bilo. Nič, kar se je zgodilo po 11. septembru, ni bilo povezano s terorizmom - razen patriotske evforije, bunkerske mentalitete, fundamentalistične paranoje in medijske histerije.

Dvojna merila

Bush je oznanil, da je napad na Ameriko napad na demokracijo, pluralizem in svobodo. In da bo Amerika te vrednote zaščitila. Kako bo to storila ni čisto jasno, kajti tri njene največje prijateljice, Savdska Arabija, Jordanija in Egipt, slovijo kot hude kršiteljice demokracije, pluralizma in svobode. Vse tri namreč zelo brutalno zatirajo svobodo govora, tiska, javnega shajanja, verovanja in gibanja, o čemer priča tudi zadnje Poročilo o človekovih pravicah, ki ga je izdalo ameriško zunanje ministrstvo: jordanske varnostne službe se mirno in redno zatekajo k "brezpravnim umorom", savdska monarhija "prepoveduje politične stranke" in zapoveduje "strogo obliko islama", egipčanske varnostne službe pa "na slepo zapirajo in mučijo" - in da bi bila ironija popolna, to počnejo pod pretvezo "boja proti terorizmu", kot piše v poročilu. Dvojna merila, huh. A po drugi strani - to je vojna dvojnih meril. Vse je relativno. Ko so se Bush in njegovi zgražali nad Talibani, ki da zatirajo in sistematično zlorabljajo ženske, so pozabili, da to počnejo tudi mnoge ameriške prijateljice. Prej narobe, talibanski odnos do žensk je le kopija savdskega odnosa do žensk. Recimo, ženska v Savdski Arabiji ne sme šofirati, zunaj hiše se lahko sprehaja le v družbi moškega sorodnika, zgodbe o obglavljanju savdskih prešuštnic poznate - in seveda, če hoče v tujino, mora dobiti pisno dovoljenje moškega sorodnika. V "progresivnem" Egiptu lahko ženska izgubi državljanstvo, če se poroči s tujcem.

Prijatelji iz pekla

Bush je rekel, da bo Amerika obračunala z vsemi, "ki podpirajo in gostijo teroriste". Ironično, zunanje ministrstvo je že lani aprila objavilo spisek "držav, ki sponzorirajo teroriste", toda na njem so bili le Iran, Irak, Sirija, Libija, Kuba, Severna Koreja in Sudan, ne pa tudi Afganistan, ki je zdaj na lepem št. 1. In kdo podpira Afganistan, ki krši človekove pravice in zatira ženske? Amerika! Ne pozabite, da je prav Amerika nedavno Afganistanu nakazala 43 milijonov dolarjev - za potrebe vojne proti mamilom. Talibanski režim si je namreč prislužil nagrado, ker je oznanil, da je gojenje opija proti božji volji. Še bolj smešno, Amerika je Afganistan nagradila v času, ko so Združeni narodi vpeljali sankcije proti Afganistanu, ker ni hotel izročiti Osame bin Ladna! Toda Amerika Afganistanu ni nakazala le denarja, ampak mu že vse od osemdesetih dostavlja tudi stingerje, ki se jih zdaj Amerika najbolj boji. No, če je Afganistan na lepem največji ameriški sovražnik, pa je Pakistan na lepem ameriški največji prijatelj. Taisti Pakistan, proti kateremu je Amerika leta 1999 zaradi atomskih testov vpeljala sankcije. Taisti Pakistan, čigar predsednik, general Pervez Musharraf, je na oblast prišel z vojaškim pučem. Taisti Pakistan, v katerem je za homoseksualnost zagrožena smrtna kazen. Taisti Pakistan, ki - tudi po definiciji ameriškega zunanjega ministrstva - podpira in gosti islamske ekstremiste, povezane z ugrabitvami letal in samomorilskimi atentati v Indiji. Drži, vse v tej vojni je relativno, zato je Amerika velikega prijatelja na lepem našla tudi v Severnem zavezništvu, ki je Afganistan pod drugim imenom vodilo med letoma 1992 in 1996 in ki je slovelo po masivni korupciji, šokantnih kršitvah človekovih pravic, srhljivem poniževanju žensk in šlosarskem vodenju države, tako da Talibanom ljudi ni bilo težko prepričati, da je čas za spremembe. Talibani so si lahko privoščili celo ta luksuz, da so vkorakali brez orožja.

Cinizem pravice

Bush je izjavil, da ima dokaze, da je napad na WTC delo Osame bin Ladna, toda dokazov javnosti ni predložil. Iz varnostnih razlogov. Tony Blair je le prikimal: Bush mi je predložil nedvoumne dokaze. Katere? Transkript prisluha njegovega telefonskega pogovora z materjo? Tudi Talibanom teh nedvoumnih dokazov niso pokazali, mirovno misijo Jesseja Jacksona, ki je hotel posredovati, pa so blokirali. "Dialog nas ne zanima," je rekel Richard Armitage, namestnik zunanjega ministra. Celo desni Wall Street Journal, sicer velik podpihovalec vojne, je 19. septembra opozarjal, da vlada nima nobenih konkretnih dokazov proti bin Ladnu. In v tem je neka logika: ko je Bill Clinton leta 1998 bombardiral sudansko tovarno zdravil, je rekel, da ima dokaze, da je to v resnici tovarna živčnega plina, toda teh dokazov ni nikoli predložil. Človek je nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivde, toda Bush je le pompozno izjavil: Osamo bin Ladna "hočemo živega ali mrtvega". Raje mrtvega, je poudaril neki oficial FBI. Mediji so sicer postokali, češ da se Bush obnaša malce preveč po kavbojsko, toda pri tem so spregledali, da se Amerika že ves čas obnaša po kavbojsko, saj nenehno razpisuje "dead-or-alive" tiralice za voditelji držav, ki "ogrožajo nacionalno varnost". V slogu divjega zahoda je lovila iraškega šefa Sadama Huseina, panamskega šefa Manuela Noriego, somalskega šefa Mohameda Faraha Aidida, libijskega šefa Moamerja Gadafija, za katerega je Ronald Reagan rekel "Lahko beži, toda ne more se skriti", in srbskega šefa Slobodana Miloševića... in pred tem afriškega "nacionalista" Patricea Lumumbo in Fidela Castra. No, Bush je nekaj dni kasneje vendarle postregel z variacijo: "Pravici bo zadoščeno v obeh primerih - če bomo sovražnike pripeljali pred sodnika ali pa če jim bodo sodili kar sami."

Logika diktature

Bush je talibanskemu režimu očital, da ni bil demokratično izvoljen, v kongresu pa je poudaril, da teroristi "sovražijo to, kar vidijo v tejle dvorani - demokratično izvoljeno vlado". Njegova svetovalka Karen Hughes je dodala: "Teroristi nas sovražijo zato, ker svoje voditelje izvolimo." Kar je hudo cinično: sam Bush je bil namreč "izvoljen" na spornih, režiranih volitvah, ki bi se jim težko reklo demokratične. Še bolj groteskno, zunanje ministrstvo je talibanski režim, ki zdaj velja za nedemokratičnega, še ne tako dolgo nazaj opisalo v jeziku parlamentarne demokracije: "Pri Talibanih obstaja sistem ustvarjanja konsenza". Aha. Da demokracija ni noben argument, kvečjemu farsa, pa je pokazal tudi Rudy Giuliani, newyorški župan, ki pravkar končuje svoj drugi mandat - hotel je kandidirati še tretjič, pa čeprav zakon županu dovoljuje le dva mandata. Jekleni Rudy je nenehno nastopal, obenem pa namigoval, da bi bilo iz varnostnih razlogov bolje, če bi ga pustili na županskem prestolu, ker da New York živi v izrednih razmerah in ker da ni nujno, da bo policija tako dobro sodelovala tudi z njegovim naslednikom. Bolje varnost kot demokracija! Kar je logika diktature. Naj odločijo ljudje, je rekel Rudy, ki si je celo prizadeval, da bi zakon nekako spremenili in mu vendarle podelili županstvo. Ni čudno, glas ljudstva je itak zahteval, da se ga razglasi za dosmrtnega župana! Za Tita! Toliko o demokraciji. In volitvah.

Neznosna lahkost naključij

Giuliani je v Združenih narodih odločno poudaril, da za teroristični napad na WTC ni bilo nobenega razloga. To je iracionalno dejanje. Za Ameriko logika vzroka in učinka ne obstaja. Ameriška politika pač že od nekdaj temelji na prikrivanju povezanosti dogodkov, na forsiranju nepovezanosti. Ko so libijski agenti leta 1988 nad Lockerbiejem raztreščili ameriško potniško letalo Pan Am, ni imelo to nobene zveze s tem, da so Američani dve leti prej bombardirali Libijo in pri tem ubili tudi enega izmed Gadafijevih otrok. In tako je bilo tudi zdaj: brutalne avanture ameriške zunanje politike nimajo nobene zveze z napadom na WTC. Politika in mediji so ignorirali vse, kar bi lahko ekscese ameriške zunanje politike povezalo z napadom na WTC. Vse je le naključje. Rekli so, joj, a ni ironično, da je prav Amerika med afganistansko vojno pomagala Osami bin Ladnu. Vse je le naključje, magari ironično, ne pa pravilo ali vzrok. Da je bila Amerika skrivaj ali pa odkrito vpletena v vse vojne na Srednjem vzhodu, da je med sovjetsko okupacijo Afganistana podpirala mudžahedine in bin Ladna, da je zelo kreativno podpihovala islamski jihad proti "ateistični Sovjetski zvezi" in da je mejno področje med Afganistanom in Pakistanom prav v tem času postalo največja tovarna heroina na svetu in največji oskrbovalec ameriškega trga, je le naključje. Vprašanje "zakaj" ne obstaja. Napad na Irak in sankcije proti Iraku, vojaška prisotnost v "sveti" Savdski Arabiji, favoriziranje Izraela in izraelske okupacije Jeruzalema, žongliranje z Jordanijo in Egiptom, režiranje islamskih državljanskih vojn, boj za islamska naftna polja, bombardiranje Sudana, bombardiranje libanonskega rešilca - vse to so izolirani dogodki brez konsekvenc. In brez zveze z napadi na ameriške sile v Savdski Arabiji in Jemnu, na ameriški ambasadi v Keniji in Tanzaniji, na WTC leta 1993 in na WTC zdaj. CIA je celo izumila izraz blowback: če je Amerika slučajno deležna kakih povračilnih ukrepov, je treba prikriti, da gre za posledice ameriške zunanje politike. Proti Ameriki ni povračilnih ukrepov. Kaj če bo zdaj prišlo do povračilnih ukrepov, so se po napadu na Afganistan spraševali Američani. Senator Kyl se ni dal: "Kakšni povračilni ukrepi neki! To niso povračilni ukrepi. To počnejo zato, ker nas sovražijo." Vse, kar se zgodi Ameriki, je teroristično dejanje. Pika. Ameriška politika zelo rada uporablja izraz "malopridne države", rogue states, med katere uvršča Afganistan, Irak, Sudan, Libijo, Severno Korejo in tako dalje, skratka, države, ki naj bi ogrožale mir, svobodo, demokracijo. In kaj je počela Amerika v zadnjega pol stoletja? V Tretji svet je izvažala puče, metala demokratično izvoljene vlade, nastavljala diktatorje, režirala atentate, podpihovala državljanske vojne, nizala invazije in bombardiranja, furala "vojne nizke intenzivnosti". Za sabo je puščala trupla nedolžnih ljudi - in seveda, ogrožala mir, svobodo in demokracijo. Ergo, Amerika je rogue state!

Nova hladna vojna

Ameriška politika je bila enotna. Demokrati in republikanci so redno pozirali skupaj - kot da so eno. Kot da so vlada narodne enotnosti. Vsi skupaj so poudarjali: stojimo za Bushem. V resnici je bila enotnost le krinka. "Jastrebi" na čelu z Rumsfeldom, ki v prvih dneh po napadu ni izključeval uporabe atomskega orožja, so hoteli takojšnjo in široko akcijo, ki bi vključevala tudi miniranje Iraka, Libije, Sudana in celo Sirije, "golobice", ki jih vodi zunanji minister Colin Powell, pa so navijale za bolj diplomatsko rešitev in omejeno vojaško akcijo, ki bi vključevala le miniranje Osame bin Ladna. Kar ne preseneča - Powell je tudi v času zalivske vojne, ko je bil šef vrhovnega štaba, dajal prednost diplomaciji in ekonomskim sankcijam, a ga je preglasoval Dick Cheney, zdaj podpredsednik, tedaj obrambni minister, ki je bil za takojšnjo in masivno vojaško akcijo. Powell, ki ima za sabo peklensko izkušnjo vietnamske vojne, je hotel v paketu pustiti le napad na Osamo bin Ladna, ker da je to edini način, da Amerika zmaga - v vseh ostalih primerih bi le razjezila ostale islamske države. Ergo: Amerika nujno potrebuje vojno, ki jo lahko dobi. Vojno mora napovedati deželi, ki jo lahko premaga - Afganistanu. Toda ko je Bush "vojno proti terorizmu" razglasil za neskončno, je definicijo zmage prepustil špekulaciji in potrebam svoje trenutne politike. Čaka nas nova hladna vojna.

Ljudje proti

Amerika je enotna kot še nikoli, so poudarjali. Laž. Amerika je razklana - kot vedno. Le da so množični mediji opozicijo skrili. Protivojne demonstracije, ki so se vrstile po celi Ameriki, od Harvarda do Berkeleyja, od Wisconsina do Michigana, od Oregona do Missourija, od Kalifornije do New Jerseyja, od Severne Karoline do Indiane, so preprosto ignorirali, ja, cenzurirali, pa četudi se je v Washingtonu zbralo več kot 15.000 protestnikov. New York Times je objavil člančič s fotko, na kateri je mase zakrival transparent desničarskih kontra-protestnikov: "Osama, strahopetcem se zahvali za podporo". Toda protivojni glas je donel v vseh delih Amerike in na vseh univerzah. Mirovniki so poudarjali: "Prav je, da smo prestrašeni, prav je, da smo jezni, ni pa prav, da v imenu teh emocij pobijamo nedolžne ljudi"... "Afganistanci niso naši sovražniki"... "Ne storimo česa takega drugim". Ko je kongres Bushu odobril uporabo vojaške sile proti "neznanemu sovražniku", je bila proti le Barbara Lee, demokratka iz Kalifornije. Ni pričakovala, da bo edina. Računala je na "glas razuma", ki pa jo je potem razglasil za izdajalko in komunistko. Mediji so jo ignorirali. Nihče je ni vprašal, zakaj je glasovala proti. Tudi napisa "Barbara Lee je glasovala zame", ki se je pojavil na mirovniških shodih, niso pokazali.

Fabrikacija enoumja

Cenzura je bila popolna. Ameriške radijske postaje so vpeljale naglo cenzuro in prepovedale mnoge pesmi, tudi pop klasike a la I'm On Fire, Lucy in the Sky with Diamonds, Imagine, It's Raining Men in 99 Luftballons, kakor tudi muziko nemškega komponista Stockhausna, ker je napad na WTC razglasil za "umetnino". Toda pesmi Killing an Arab niso prepovedali. Bill Maher je padel v popolno nemilost, ker se v svojem slovitem nočnem talk-showu Politically Incorrect ni strinjal z Bushevo izjavo, da so bili ugrabitelji navadni strahopetci: "Mi smo strahopetci, ker rakete-križarke izstreljujemo na mesta, ki so oddaljena 2.000 milj. To je strahopetno. Če ostaneš v letalu, ki trešči v stavbo, to ni strahopetno, pa recite, kar hočete." Maherja so zmleli, ga razglasili za nepatriota, glavna sponzorja njegove oddaje, Sears in FedEx, sta umaknila reklame, TV mreža ABC je oddajo začasno zamrznila in zagrozila celo z ukinitvijo, Maherja pa je napadel tudi Ari Fleischer, tiskovni car Bele hiše, in obenem tudi druge Američane posvaril, "da morajo paziti, kaj govorijo in kaj počnejo". Adijo, svoboda govora. Dober dan, enoumje. Pazite, kaj govorite! Pazite, kaj počnete! Rolal se je le še monolog o nacionalni enotnosti in skupnih vrednotah. Nobene refleksije več, le še refleksi. Demokracijo je "zamenjala psihoterapija", kot pravi Susan Sontag. Naloga medijev je bila, da ustvarjajo vojno histerijo, ne pa, da kritizirajo Busha. Tiste, ki so ga, so vrgli na cesto. Tom Gutting je izgubil službo pri časopisu Texas City Sun, Dan Guthrie pri oregonskem časopisu The Daily Courier in tako dalje. Niso pazili, kaj govorijo. Novinarji so postali vladni uslužbenci. Uniformirali so se. Še več, Colin Powell je od katarskega emirja Hamada bin Khalife Al Thanija celo zahteval, da naj blokira satelitsko TV postajo Al-Jazeera, ki daje besedo tudi drugi strani, glasu islamske opozicije.

Kult osebnosti

Vsi poudarjajo, da bo zgodovina Busha pomnila po tem, kako bo ravnal v tej epski situaciji. Kar je poudaril tudi sam. Bush, teksaški robot, doslej znan le po bušizmih, hoče, da bi ga zgodovina pomnila. "Ne bom nehal, dokler ne bo najdena, ustavljena in uničena zadnja teroristična skupina z globalnim dometom." Ne bo nehal. Če bo treba, bo zrežiral še ene volitve. Zaveda se, da ima zgodovinsko priložnost, zato ne preseneča, da je v svojem govoru citiral tudi del vojnega govora Winstona Churchilla. Bush se ima za zgodovinsko osebnost, za novega Churchilla. Uspeti hoče - za vsako ceno. In vsi hočejo, da bi uspel. Ko se je prvi dan le skrival in je to postalo preveč očitno, so lansirali zgodbo o tem, da naj bi napadalci ciljali tudi Belo hišo in predsedniško letalo Air Force One. In ko je William Safire, zelo konzervativni kolumnist New Yorka Timesa, Bushu očital, da se je prvi dan le skrival, so ga Bushevi svetovalci prepričali, da je svoje stališče naslednji dan korigiral, medtem ko je Peter Jennings, voditelj TV mreže ABC, dobil 10.000 besnih klicev in emailov, ker je Bushu očital, da se ob novici o napadu ni takoj vrnil v Washington. Novinarju Los Angeles Timesa, ki je napisal, da je Bush "otročji", so zasuli email. Hja, vse glasove opozicije so umaknili in utišali. Levičarje so v zaporih začasno ločili od ostalih. Tudi Clintonu niso več pustili do besede. Emisarji Bele hiše so TV mreži NBC zatežili, ker je Tom Brokaw intervjuiral Clintona. Oder so spraznili in očistili, tako da je na njem ostal le Bush. Vojna proti terorizmu je postala le pretveza za pumpanje Georgea Busha. Vsi mediji so delali zanj, mu laskali in služili. Dan Rather, TV voditelj, je dahnil: "Če predsednik Bush hoče, da se razporedim, naj samo pove, kam naj grem." Teksaškega robota so prelevili v nadnaravno bitje. In sondaže so kmalu pokazale, da mu popularnost strmo raste - in kmalu ga je podpiralo 90% Američanov, kar je skoraj 50% več kot na volitvah. Takšno podporo je imel nazadnje njegov oče - v času zalivske vojne. Tudi tedaj so rekli - Bush je velik. Toda naslednje leto je na predsedniških volitvah dobil le 38% glasov. Porazil ga je anonimni seksofonist iz Arkansasa.

Izvršne laži

CBS in Washington Post sta kasneje razkrila, da predsednikovo letalo ni bilo nikoli ogroženo. Skratka, nobeno izmed ugrabljenih letal ni bilo namenjeno nad Busha. Tudi oficiali Bele hiše so potrdili, da Tajne službe ni v resnici nihče posvaril pred napadom na Busha. Nobenega "zaupnega agenta" ni bilo. Nobenega telefonskega klica ni bilo. Nobene "specifične in kredibilne informacije" ni bilo. Vse to je bila le laž, s katero so skušali opravičiti Busha, ki se je prvi dan le skrival, daleč od akcije. Lagali so zato, da bi ga zaščitili in mu rešili imidž. Pa tudi zato, da bi napihnili tesnobo, da bi okrepili vtis hude krize, da bi ljudi pridobili za vojno in da bi prevarali svet. Toda pozor, če so v tako resni situaciji lagali o tako resni stvari, se lahko povsem upravičeno vprašamo - so lagali tudi o drugih resnih stvareh? O bin Ladnu? O svojih motivih? O tem, da naj bi se potniki na ugrabljenem letalu, ki je ciljalo Busha, uprli ugrabiteljem?

Estetski učinki katastrofe

Pokojna dvojčka World Trade Centra zdaj razglašajo za prava lepotca, kar nista bila nikoli. V resnici so ju vedno imeli le za dve sterilni škatli, le za "produkta državnega gigantizma". Ljubila ju je morda le mati. Jonah Goldberg je v National Review zapisal, da ni nikoli maral World Trade Centra, ker da je pokvaril panoramo New Yorka: "Mesto je izgledalo bolj elegantno, ko je bil najvišji Empire State Building". Še huje, pred časom je v Ameriki potekala živahna debata o tem, ali naj v primeru požara sploh rešujejo ljudi iz zgornjih nadstropij tovrstnih nebotičnikov. Ne boste verjeli, toda nekaterim se to ni zdelo praktično. Zato ne preseneča, da je bilo tudi žalovanje v resnici le recenziranje estetskih učinkov katastrofe. "Mesto je tako lepo... diši po prekajeni mozareli," je zapisala revija New Yorker, "New York izgleda veličastno," je dahnil pisatelj John Updike, medtem ko je prečastiti Billy Graham, spiritualni lider Amerike, med mašo v Nacionalni katedrali razkril, da so mnogi izmed teh, ki so umrli, "že v nebesih in nočejo nazaj, kar je tako veličastno in čudovito". Čisti kretenizem! Kaj je v pokolu lepega, veličastnega in čudovitega? In ko je Oprah Winfrey med mašo na štadionu Jenkijev dahnila "ko izgubiš ljubljeno bitje, dobiš angela, čigar ime veš", je postalo jasno, da se je žalovanje prevesilo v fundamentalistični show.

Od šoka do dvoma

Amerika je bila šokirana, ko je izvedela, da so se ugrabitelji urili v ameriških letalskih šolah. Šok je bil odveč: FBI že vse od leta 1996 ve, da se "potencialni teroristi" urijo v ameriških letalskih šolah. Še več, enega izmed teh "študentov" ameriških letalskih šol so celo obtožili, da je načrtoval ugrabitev potniškega letala, s katerim bi samomorilsko raztreščil štab CIE. Toda teh "informacij" ameriške varnostne službe niso povezale. Jih niso hotele povezati? Še več, FBI je dva ugrabitelja letala, ki se je zrušilo na Pentagon, že zdavnaj identificiral kot "potencialna terorista", postavil ju je celo na watch list, toda to je potem pozabil omeniti letalskim družbam in letališki varnosti. So "teroristom" puščali svobodo? Mossad je FBI in CIO opozoril, da je avgusta v Ameriko prišlo "200 islamistov s terorističnimi nagnjenji" in da se očitno pripravlja "nekaj velikega". Nihče ni trznil. So jih tolerirali s specifičnim razlogom?

Teorija zarote

Teoretiki zarot niso mirovali. Nekateri so se sklicevali na Nostradamusa, nekateri na Satana. Nekateri so za napad krivili Illuminate, katerih član da je tudi Bush, nekateri, predvsem krščanski fundamentalisti a la Jerry Falwell in Pat Robertson, pa ameriško degeneriranost, ki da je razjezila Boga (seks, pohlep, Wall Street, pogani, zagovorniki abortusa, feministke, geji, lezbijke, internetna pornografija, MTV). Nekateri, recimo kongresnik Don Young, so trdili, da za napadom stojijo antiglobalisti, "ekoteroristi", nekateri pa so dokazovali, da je CIA vnaprej vedela, da bo ugrabljena serija potniških letal, v katerih bodo krmilo prevzeli iraški piloti, in da so "islamskim fundamentalistom" pri napadu spet asistirali ameriški "agenti" - tako kot leta 1993, ko naj bi jim pri prvem bombnem napadu na WTC asistirali agenti FBI, in tako kot leta 1995, ko naj bi bil Timothy McVeigh pri bombnem napadu na zvezno stavbo v Oklahoma Cityju le izvršitelj načrta islamskih zarotnikov, menda prebeglih iraških častnikov, ki jih je Bush starejši po zalivski vojni naselil v Oklahoma Cityju. Aha. Tisti, ki so hoteli do konca, so WTC razglasili za ameriški Reichstag, češ da je Bush le iskal dober razlog za razglasitev obsednega stanja. Četudi ignoriramo iraško teorijo zarote (napad je delo Izraela, CIE in ameriške ekstremne desnice), nam še vedno ostanejo ameriški lunatiki, ki so rajali ob vprašanjih: Zakaj so Willieja Browna, župana San Francisca, posvarili, da naj se 11. septembra ne vozi z letalom? Zakaj na letalo niso spustili pisatelja Salmana Rushdieja? Zakaj je bilo na tako prostornih letalih tako malo potnikov? Zakaj kontrola letenja ni reagirala? Zakaj ni reagirala vojska, ki prav tako spremlja komercialne lete, in zakaj ni sestrelila letala, ki je na Pentagon padlo 40 minut po napadu na WTC? Zakaj so v WTC-ju umrli le mali, anonimni ljudje, medtem ko so bili šefi ta dan čudežno odsotni? Zakaj so ciljali prav WTC, v katerem je delalo ogromno tujcev? Zakaj so v WTC-ju že dneve pred napadom veljali posebni varnostni ukrepi? Zakaj so uslužbenci firme Goldman Sachs v Tokiu dan pred napadom dobili interno okrožnico, ki jih je opozarjala na možni teroristični napad in jih svarila, da naj se izogibajo ameriških vladnih poslopij? Zakaj so za enega izmed ugrabiteljev razglasili tudi pilota družbe Saudi Airlines, ki je še vedno živ? Zakaj so zahodni snemalci zrežirali palestinsko veselje ob napadu na WTC? Režiser Michael Moore pa se je spraševal - če so se hoteli napadalci maščevati Bushu, zakaj so potem v svojo shemo vključili Boston, New York in Washington, ki niso volili za Busha? In navsezadnje, zakaj je obrambno ministrstvo te dni zbobnalo h'woodske filmarje in jih pozvalo, da naj napišejo možne scenarije novih terorističnih napadov?

Represalije

Ko je Amerika 7. oktobra napadla Afganistan, je Bush poudaril, da je to napad na terorizem, ne pa na islam. Lahko si oddahnemo, kajti v dneh po napadu na WTC je oznanil: "Ta križarski pohod, ta vojna proti terorizmu, bo trajala kar nekaj časa". Izraz križarski pohod (crusade) je uporabil kot sinonim za vojno proti terorizmu. Nerodno: le kateri musliman se ne spomni križarskega pohoda na Jeruzalem, med katerim so kristjani poklali 70.000 muslimanov?! Toda dilem, je to vojna ali ne, ni več - vojna je zdaj izvršeno dejstvo. Bush je nad afganistanske bivake, ki ne stanejo 10 dolarjev, zmetal dvomilijonske rakete in hrano. Kot psom. Z distance. Gotovo ve, kaj je pisatelj Rudyard Kipling svetoval britanskim vojakom, ko so naskakovali Afganistan - da naj zadnjo kroglo prihranijo zase. In gotovo je videl film Rambo III, v katerem Rambu, ki se pride vojskovat v Afganistan, vodič razloži: "To je Afganistan. Aleksander Veliki je hotel osvojiti to deželo. Pa Džingis Kan in Britanci. Zdaj tudi Rusi. Toda afganistansko ljudstvo je trdo. Nikoli ga ne bodo porazili. Veste, kako je šla molitev naših sovražnikov? Takole: Naj nas Bog reši pred strupom kobre, zobmi tigra in maščevanjem Afganistancev. Saj razumete, kaj to pomeni?" Šur, da bo maska Osame bin Ladna na bližnji praznik Noč čarovnic največji hit.