Biološko orožje

Silovit razvoj znanosti o življenju, predvsem biotehnologije, smo doživljali vsak po svoje, nekateri vzneseno kot končno zmago človekovega razuma nad naravo, drugi so v strahu že videli človekovo poslednjo zmago, s katero bodo sprožene nepredvidljive kaotične sile evolucije. Večina pa je neprizadeto stala ob strani in življenje je zanjo bolj ali manj mirno teklo dalje. Toda potem smo doživeli Manhattan, sesula sta se simbola svetovne trgovine in zadet je bil Pentagon, materializirana moč prvih dveh. Nekje iz backgrounda svetovne scene so udarili teroristi, brezimni ljudje brez obrazov, outsiderji iz ozadja svetovnega dogajanja, in dosegli končno zmago človekovega brezumja nad sočlovekom. Amerika je odgovorila takoj, razglasila je vojno stanje in se zarekla, da je bila to poslednja zmaga teroristov, nepreklicno poslednja, kajti potem jih ne bo več, teroristov namreč. Zaplule so letalonosilke in poleteli so bombniki, izstreljeni so bili izstrelki in varnostne službe so dobile popolnoma proste roke. "Ali več varnosti ali več svobode?" to je sedaj vprašanje, ki ga poudarja Veliki brat. Javnost je razdeljena, nekateri žele več reda in varnosti, drugi trepetajo pred onečaščenjem ideala svobode posameznika, molčeča večina pa prek zaslonov spremlja najnovejši svetovni multimedijski spektakel.

Pisma smrtonosne vsebine

Potem so prišla pisma, prvo, drugo, tretje, z antraksovo vsebino. Antraksov bacil povzroča smrtno nevarno bolezen vranični prisad ali črni prišč. Prenaša se z dotikom, z vdihavanjem spor ter z okuženo hrano ali vodo in tudi žuželke, posebno muhe, so pogosti prenašalci obolenja. Bolezen ima veliko oblik, kratko inkubacijsko dobo in dramatičen potek. Smrt zaradi antraksne sepse ali zapletov hemoragičnega meningitisa lahko nastopi že v nekaj dneh, ker seruma kronično primanjkuje, mnogi soji antraksovega bacila pa so popolnoma odporni proti antibiotikom. Bacillus anthracis spada med največje patogene bakterije, saj meri v dolžino od 3 do 10 mikronov, izjemno pa so odporne njegove spore; do 12 minut prežive v vreli vodi in ob sterilizaciji s suhim zrakom pri 140 ° C kar polne tri ure. Antraksov bacil je zelo enostavno umetno gojiti, saj so zanj primerna gojišča na osnovi bujona ali agarja, ki ga lahko kar doma pripravi vsak ljubitelj mikrobov. V Biotechnology, Weapons and Humanity (British Medical Association, Harwood Academic Publications, 1999) primerjajo število umrlih pri uporabi različnih orožij. Vodikova bomba z močjo ene megatone naj bi ubila 1,9 milijona ljudi, pri uporabi 1000 kg sarina je žrtev 8000, za poboj 3 milijonov ljudi pa zadostuje že uporaba 100 kg antraksa.

Z antraksom torej ni šale in tako pismo lahko konča v poštnem nabiralniku vsakega posameznika, kjerkoli in kadarkoli. Ali pisma z antraksovo vsebino pomenijo nadaljevanje terorističnih akcij ali je to le neslana šala neuravnovešenih posameznikov? Dvomim, da bodo varnostne službe našle pravi odgovor.

Nevarne igre z mikrobi

To, da je sedaj v igri biološko orožje, je nekaj popolnoma drugega kot high-tech vojna na daljavo z eskadriljami bojnih letal, inteligentnimi izstrelki, računalniki in sateliti. Kljub vsej sofisticiranosti je to še vedno načeloma klasična vojna z definiranimi materialnimi cilji, za silo prepoznavnim bojiščem in vsaj deklariranim nasprotnikom. V biološki vojni pa pade standardna vojaška paradigma, in čeprav je bila možnost biološke vojne preigrana v obrambno-napadalnih scenarijih vseh sodobnih držav, jo pravzaprav svet še ni podoživel in prav zato smo tudi tako nepripravljeni nanjo.

Napad z biološkimi sredstvi lahko delimo v dve skupini: na biološko vojno (bioterorizem) in na njeno posebno obliko, ki jo sodobni analitiki imenujejo agroterorizem.

Napad na zdravje prebivalstva z umetno povzročenimi epidemijami nalezljivih bolezni, kot so npr. antraks, kuga, kolera, tularemija, bruceloza, botulizem, nekatere viroze (AIDS; Ebola, Marburg itd.) in ricketioze ter sistemske mikoze. Možne so neposredne (aerosoli, praški) ali posredne okužbe (kontaminirana voda in hrana, predmeti, okužene živali ali z uporabo organizmov, ki le prenesejo patogene, npr. žuželk).

Agroterorizem pa je predvsem napad na prehransko varnost prebivalstva, ki vodi v stanje pomanjkanja in lakote z vsemi dramatičnimi socialnimi posledicami. Pri tem se uporabljajo infektivni agensi za uničevanje pridelka in patogeni, ki povzročajo zoonoze domačih živali.

Kratek pogled v novejšo zgodovino ponuja številne primere skrbno načrtovanih bioloških napadov, ki pa se niso uresničili. Že v prvi svetovni vojni so Francozi razvili patogene za uničenje tovornih konj nemške vojske in podobne načrte so imeli pripravljene tudi Nemci. Ti so izdelali strategijo biološke vojne za uničenje živine v Romuniji in zalog žita in mesa v Argentini, ki so bile namenjene za potrebe antante na evropskih bojiščih. V drugi svetovni vojni so Angleži izdelali podroben načrt bombardiranja šestih največjih nemških mest, po katerem naj bi bombniki Lincoln odvrgli 500 t. i. cluster bomb, od katerih bi vsaka vsebovala 106 kaset, polnih antraksovih bacilov. Vojaški analitiki so menili, da bi odvržene bombe povzročile smrt 50 odstotkov prebivalstva in da bi bilo bombardirano območje zaradi okužbe še desetletja neprimerno za bivanje. Angleži antraksa na nemške cilje niso odvrgli menda zaradi meteoroloških razlogov, kajti obstajala je nevarnost okužbe njihovih lastnih enot. Znano je, da so ZDA v 60. letih uporabljale biološko orožje na riževih poljih v Vietnamu, v 70. letih pa na izvoznih poljščinah Nikaragve. Veliko se je govorilo in ugibalo o biološki vojni proti Kubi. Tudi genocidi, katerih žrtve so bili Kurdi v Iraku, Tutsiji v Ruandi in prebivalci Vzhodnega Timorja, so precej povezani z biološkim orožjem. Analitiki menijo, da vsaj ducat držav danes intenzivno razvija biološko orožje. Vse skupaj pa je zavito v uradno tančico zgovornega molka, kajti gre za anatemizirano temo, o kateri naj se v javnosti ne bi razpravljalo, vsaj do nedavnega ne. Potem so prišla pisma z antraksovo vsebino in že zaradi grozečih varnostnih težav je bilo treba osvestiti javnost.

A-bomba bogatih proti b-bombi revnih

Biološko orožje ima številne prednosti pred konvencionalnim orožjem.

Za izdelavo biološkega orožja niso potrebne posebne (kritične) vhodne surovine, katerih pridobivanje, izdelava in transport so lahko predmet monitoringa ali nadzora varnostnih služb. Biološko orožje lahko izdelamo s površine razkrajajočega se kosa mesa ali ga

sintetiziramo iz umazanije v kotu zanemarjenega dvorišča.

Biološko orožje je ceneno. Večina stroškov za konvencionalno orožje je povezana z usmerjanjem in transportom razstreliva do izbranih vojaških ciljev. Biološko orožje se lahko prenaša osebno v ekonomskem razredu komercialnih letalskih linij, prikrito s transporti hrane (kopenski in morski transporti) v mednarodni trgovini na ciljne destinacije, za transportni medij pa lahko uporabimo tudi žive organizme, tako da ga nanesemo na migratorne žuželke (npr. metulje, kobilice), na ptice selivke, netopirje, potujoče ribje jate, lahko na ciljno območje izpustimo okužene živali (glodalce, muhe, komarje, klope, uši, stenice, bolhe itd.) ali pa ga po pošti pošljemo na izbrane naslove.

Biološko orožje je lahko sestaviti. Novi računalniški programi Java omogočajo izdelovalcem po vsem svetu visoko sofisticirane eksperimente v dizajniranju optimalnega biološkega orožja za posamezne cilje in simuliranje njegovih učinkov v kibernetičnem prostoru. Uporaba programov Java v te namene - glede na to, da jih lahko enostavno prenesemo iz medmrežja na domači PC - močno skrbi varnostne službe razvitih držav. Celotno simulacijo lahko izdela vsak, ki premore temeljna operacijska znanja, izdelava končnega izdelka pa tako ali tako ne povzroča nobenih posebnih težav.

Biološko orožje je lahko shranjevati, saj ne potrebujemo kaj več od zamrzovalnika domačega hladilnika ali hladilne torbe, in ko pride čas uporabe, ga namnožimo v nekaj petrijevkah ali v priročnem fermentatorju. Pri takem načinu shranjevanja je vsak nadzor varnostnih služb praktično nemogoč.

Izjemno težko je odkriti storilca oz. uporabnika biološkega orožja, kajti način "napada" z biološkim orožjem popolnoma zakrije izvor in storilca. Način uporabe je odvisen od domišljije in znanja napadalca in je zato praviloma nepredvidljiv.

Nihče ne more zagotoviti niti tega, da gre v posameznem primeru v resnici za biološki napad. Vzemimo primer pojava mutiranega povzročitelja sicer znanega obolenja, za katerega ni učinkovitega zdravila. Mutacija kake patogene bakterije ali virusa lahko nastane spontano ali pa je proizvod namenskega biotehnološkega delovanja bioteroristov.

Biološko orožje se lahko uporabi kot ekonomsko orožje v agroterorističnih akcijah proti neki državi ali etnični skupnosti in tedaj je lahko cilj predvsem kmetijska dejavnost, torej pridelek in domače živali. Nastala lakota sproži socialne nemire in nasilje, to pa ob podpori domače opozicije kaj hitro odpihne "neželeni režim".

Biološko orožje bo uporabljeno prav tako, kakor je bilo nekoč atomsko, le s to razliko, da je vstop v elitni atomski klub omejen in strogo nadzorovan. Biološko orožje bo zato predvsem orožje revnih, njihova B-bomba, če je A-bomba rezervirana le za bogate.

Zaradi navedenega so najrazvitejše države sveta, predvsem Anglija in ZDA, izjemno zaskrbljene. Položaj pa še zaostruje to, da v izdelavo biološkega orožja vse bolj vdira biotehnologija. Gensko modificirani patogeni organizmi (bakterije in virusi), za katere ni učinkovitih zdravil in cepiv, tako danes pomenijo izjemno tveganje.

Naj navedem enega najbolj strašljivih primerov, do katerega so pred kratkim popolnoma po naključju prišli raziskovalci v avstralskem inštitutu CSIRO (Commonwealth Scientific and Industrial Research Organisation). Cilj genetičnega dizajna je bila konstrukcija t. i. "killer mouse virusa", s katerim naj bi poskušali zmanjšati številnost glodalcev, predvsem miši. V ta namen so v "mouse pox virus" (ta virus sicer povzroči le milo obolenje) vgradili gen za sintezo interlevkina 4 (makromolekula, ki sodeluje v delovanju imunskega sistema). Plod te transgene operacije je bil konstrukt virusa, ki je bil smrten za vse miši, za tiste z naravno rezistenco, pa tudi za tiste, ki so bile vakcinirane proti temu obolenju. Nauk je pretresljiv in nosi predvsem dve sporočili:

prenos gena za sintezo interlevkina 4 lahko vsak virus, ki ni smrten, spremeni v strahotno biološko orožje,

v vse znane izjemno nevarne patogene viruse in bakterije lahko vgradimo gene za odpornost proti antibiotikom.

Posledice takih transgenih operacij, ki bi jih uporabljali v biološki vojni ali v akcijah bioteroristov, si lahko predstavljamo le kot nočne more ali kot filmske grozljivke za ljudi z dobrimi živci. Biotehnologija ni le med in mleko, kot zagotavljajo njeni častilci.

Možnost vojaških implikacij biotehnologije je prvi javno omenil Robert Taylor, ko je 11. maja 1996 v reviji New Scientist objavil posebno poročilo All Fall Down, ki govori o bioterorizmu. Taylor v članku opozarja, da je uporaba bakterij in virusov v vojaške ali teroristične namene pravzaprav neizbežna in da za izdelavo biološkega orožja ni potrebna posebej sofisticirana biotehnologija. Glede na to, da je bilo tistega leta v ZDA več kot 1300 biotehnoloških podjetij (v Evropi okrog 500), kjer je bilo zaposlenih 60.000 znanstvenikov, in da ameriške univerze usposobijo vsako leto 6000 novih biotehnologov iz vsega sveta, ki se šolajo tam, je prenos pridobljenih znanj v potencialno teroristična okolja nekaj popolnoma pričakovanega. Zanimivo je, da je maja istega leta potekala dvodnevna strogo zaupna delavnica, ki jo je pripravila ameriška vojska na temo bodočih vojaških implikacij biotehnologije. Organiziral jo je SAIC (Science Applications International Corporation) pod delovnim naslovom Biotechnology 20/20. Skupaj so sedli najvplivnejši predstavniki vojske, varnostnih služb, vrhunske znanosti in biotehnološki guruji podjetij, kot so Nanotronics, Abgenix, BioPort Corp, CombiMatrix, Ibis Farmaceuticals, Cepheid ipd.

Sklepi s te delavnice nekako po koščkih curljajo v javnost in iz njih je postopoma razvidna celotna panorama futurističnega vojaškega koncepta RMA (Revolution of Military Affairs), ki poleg biotehnologije zajema še robotizacijo, vesoljsko tehnologijo, komunikacije, informatiko, nevralna omrežja in nanotehnologijo. Slednja ima še poseben pomen. Koncept RMA, ki naj bi bil udejanjen med letoma 2015 in 2020, pomeni konec klasičnih pojmov bojišče in obramba. Spodbudno pri sklepih s te delavnice je predvsem to, da so usmerjeni v obrambo, ki temelji na ohranjanju svetovnega miru z zmanjšanjem socialnoekonomskih razlik in sprotnim zviševanjem demokratičnih standardov. Tudi to je za zdaj še futurizem, kajti v sedanjem času tvegane, hkrati pa cenene tehnologije izdelave biološkega orožja prihajajo na internet in s tem postajajo dostopnejše možnim uporabnikom, mirovnih opcij pa danes v trušču vojaških tromb tako ali tako nihče več ne sliši.

Etnobombe za izbrance

Ko se je pričel tudi sicer zelo sporni HGDP (Human Genome Diversity Project), katerega poglavitni cilj naj bi bila globalna zbirka človeške genske dediščine, predvsem redkih genskih kombinacij, so se odprla vrata še za razvoj t. i. gensko modificiranih etnično usmerjenih virusov. Povedano drugače, majhne genetske razlike med posameznimi etničnimi skupnostmi bi lahko bile potencialno zlorabljene za biotehnološko montažo virusov, ki bi bili patogeni le za točno določeno ciljno populacijo. S tem je bila definirana tehnologija izdelave etnobombe.

Že konec leta 1996 je angleška vlada na zborovanju Biological and Toxic Weapons Convention v Ženevi opozarjala, da se informacije, pridobljene iz HGDP, lahko zlorabijo za dizajniranje biološkega orožja, usmerjenega proti specifičnim etničnim in rasnim skupinam. Že leta 1998 je organizacija British Medical Association sprejela resolucijo, ki jo je sprejela tudi organizacija World Medical Association, da pomenijo etnobombe resno grožnjo človeštvu.

Etnobombe kot biotehnološko orožje za genocid pridejo v poštev predvsem, ko ciljna populacija ni prostorsko koncentrirana, kajti tedaj zadostuje klasično biološko orožje, ki ni diskriminatorno in ki torej ne izbira žrtev po etnični pripadnosti. Zanimiva je izjava Craiga Venterja, velikega biotehnološkega guruja in šefa Celere. Ta je v začetku leta 1999 dejal, da se je nehal ukvarjati z razvojem prve "umetno kreirane življenjske oblike" iz etičnih razlogov. Enostavna bakterija, ki naj bi prišla iz njegovega laboratorija, naj bi bila tako splošno razširjena v vseh organizmih, da bi lahko postala idealen smrtonosni nosilec biološkega orožja. Ali so se časi Venterjeve etike že spremenili?

Spoznali smo, da lahko že povprečno izobražen in sicer reven "sovražnik" kreira viruse ali bakterije kot biološko orožje v malo bolje opremljeni domači garaži s pomočjo programov Java iz medmrežja, zato ima vsaka država pri roki opravičilo, da razvija t. i. "obrambne zmogljivosti proti bioterorizmu". Te pa lahko postanejo tudi v odsotnosti bioteroristov orožje ekonomske sabotaže. Govor je o agroterorizmu, ki ga lahko izvajajo korporacije ali posamezne države proti drugim državam ali etničnim skupinam. Agroterorizem je, poleg bioterorizma, druga velika grožnja sodobnega sveta, a o njem več prihodnjič.