Predsednik za telebane

6. novembra 2000 je izgledalo, da bo novi ameriški predsednik Al Gore. Še toliko bolj, ker je kazalo, da bo brez problema zmagal tudi na Floridi, v ključni državi volilne sheme 2000. To so potrjevale tudi vse sondaže in ankete, hja, še zadnjo noč - Florido bo dobil Gore! Naslednji dan so to zelo kmalu potrdile še vzporedne volitve in malce kasneje TV mreže, ki so oznanile: na Floridi je zmagal Al Gore! In s tem postal novi ameriški predsednik. Potem je mali Bush poklical svojega brata Jeba Busha, guvernerja Floride - in Florida je TV mreže takoj zatem obvestila, da je na Floridi zmagal Bush. Začela se je pozicijska vojna: štetje... preiskave, ki pokažejo serijo volilnih nepravilnosti in goljufij... ponovno štetje... pogajanja in blefiranja... ponovno štetje... dokazovanja, da so bile volitve naštelane... ponovno štetje... množični protesti, kriza in obsedno stanje, ki ga je prekinilo vrhovno sodišče: štetja je konec - zmagal je George W. Bush. Le na Floridi so se volitve končale z vojno. Le na Floridi so zgrešile tako ankete kot vzporedne volitve. Le na Floridi je bil guverner Bushev brat.

Zgodba o floridskem puču in zrežiranosti volitev se je nenehno vračala v medije, dolgo časa predvsem v manjše, alternativne, neodvisne, toda s tako vnemo in tako prepričljivo, da so malo pred 11. septembrom tudi veliki in najbolj vplivni mediji napovedali "major" reportaže o zrežiranosti volitev 2000. Jasno, iz tega ni bilo nič. Prišla je vojna. In Bush se je iz pučista spremenil v rešitelja. Združil je nacijo. Kot Tito. In kot se za Tita spodobi, je mesec po štartu vojne na pomoč poklical tudi otroke - pozval jih je namreč, da naj zbirajo denar za uboge, lačne, trpeče afganistanske otroke. Vsak naj prispeva po dolar. "Proti zlu se lahko borimo tudi z dobroto, ljubeznijo in sočutnostjo." Cinično? Srhljivo? Demagoško? Šur, toda vrhunec te cinične in srhljive demagogije je prišel pet dni kasneje, ko je Bush pohvalil otroke, ki da so se množično odzvali na njegov "klic dobrote". Pripeljal je celo punčko, ki je za uboge, lačne, trpeče afganistanske otroke zbrala 45 dolarjev - s pitanjem piščancev. Po koncu tiskovne konference je proti Bushu planila skupina otrok, ki so mu v roke navdušeno tlačili dolarske bankovce. Hvala, joj, hvala, je krilil Bush. In vzel otroške dolarje. You know, for kids.

Kaj se dogaja v Bushevi glavi, ni misterij. Je pa misterij, kaj se dogaja v glavah Američanov, ki so očitno pozabili, da je bil Bush še nedavno guverner Teksasa, države z rekordnim številom otrok brez zdravstvenega zavarovanja in z rekordnim številom otrok, ki živijo v revščini. Še več, Bush je storil vse, da bi blokiral sprejem zakona, ki bi ubogim, lačnim, trpečim teksaškim otrokom zagotovil zdravstveno zavarovanje. In tudi zdaj, ko je v Beli hiši, skuša na vsak način spodnesti zakon, ki revnim otrokom zagotavlja pomoč iz zvezne blagajne - država naj raje skrbi za subvencioniranje korporacij, meni Bush, ki ni le vlažni sen korporacij, ampak tudi njihov orgazem. Ni kaj, Bela hiša ni bila še nikoli tako podobna naftni korporaciji. Mali Bush je naftar. Stari Bush je naftar. Podpredsednik Dick Cheney je naftar. Sami naftarji. In hej, celo Condoleezza Rice, svetovalka za nacionalno varnost, je prej sedela v boardu naftne družbe Chevron. Uganite, kako se imenuje eden izmed tankerjev te družbe. Točno - Condoleezza Rice.

Kaj si počel v vojni, očka?

Mali Bush zdaj nastopa kot vrhovni komandant oboroženih sil, gospodar vojne, neustrašni vojščak in narodni heroj. Okej, pozabimo, da se je 11. septembra ves čas skrival. Raje se spomnimo leta 1968, ko bi moral v Vietnam, a je njegov oče, tedaj kongresnik, aktiviral svoje zveze in dosegel, da fantu ni bilo treba na vojno. Ja - da mu ni bilo treba služiti domovini. Specifično, ata je sina spravil v teksaško Nacionalno gardo. Spet po zvezah, se razume - in prek dolge vrste. Tik pred draftom! Toda ata je sina dobesedno spravil, kajti Nacionalna garda ni izvozno usmerjena - uporabljajo jo le v primerih obsednih stanj in masovnih protestov, saj veste, ko je treba poskrbeti za "nacionalno varnost", jasno, na domačih tleh, v Ameriki. Niti najmanjše možnosti ni bilo, da bo sine kdaj videl džunglo. Mali Bush se torej ni obnašal ravno junaško, prej narobe, obnašal se je strahopetno. Še toliko bolj, ker je njegov oče vietnamsko vojno podpiral in ker ji tudi sam ni nikoli nasprotoval. Ne, mali Bush ni bil protivojni protestnik. Ni se skrival zato, ker je njegova vest ugovarjala vietnamski vojni. Še huje, o, še huje - protivojnih protestov sploh ni opazil. Kasneje je namreč rekel, da se nič ne spomni, da bi bili na univerzi Yale kdaj kaki protivojni protesti. Ne vem, je bil tako slep, tako zadet ali pa tako trd, toda univerza Yale je bila metropola najbolj bučnih protivojnih protestov - in to natanko v času, ko je tam študiral mali Bush, patriot s serijsko napako. Pač sin očeta: da človek, ki podpira vojno, svojega sina raje skrije, akcijo pa prepusti revnim fantom brez zvez, je hinavsko, nemoralno in cinično. In huh, nečastno in nepatriotsko. A po drugi strani, svoje sinove so tedaj skrivali vsi kongresniki, no, skoraj vsi. Le 28 kongresniških sinov je šlo v Vietnam, vse ostale - 206! - pa so spravili na varno, pogosto prav v Nacionalno gardo, ki je leta 1970 na univerzi Kent pobijala protivojne protestnike. No, za malega Busha je bila celo Nacionalna garda prehudo breme: vstopil je leta 1968 in postal pilot, toda zadnje leto in pol ga ni bilo na spregled, tako da svojega 6-letnega "mandata" ni dokončal. Ata je očitno spet poskrbel, da so zveze apatičnega sina odrešile mučnega služenja domovini. Mali Bush se preprosto ni več javil, kar pa ni bilo le špricanje šole - to je bil delikt. Nacionalne gardiste, ki so jih zasačili pri dezertiranju, je čakal vpoklic v Vietnam! Toda nihče ni nič rekel. Nihče ga ni iskal. Nihče ga ni prijavil. Kaj bi storil ata, če bi Oklahoma napovedala vojno Teksasu, ni jasno. Malega Busha so kasneje za vsak primer tudi formalno odpustili, toda ko so to storili, je bil že mesec na Harvardu!

Dnevi vina in vrtnic

Mali Bush je ves čas hodil po očetovih stopinjah. No, stopical. Ker je imel zelo slabe ocene, ga na šolo St. John's (Houston) niso sprejeli. Pa je ata vključil zveze, tako da so ga vzeli na Andover Academy, kjer se je šolal tudi sam. Stari Bush je bil sicer prvak te ne ravno zahtevne akademije, toda sin je bil čista banana. V glavnem je žuriral, organiziral čudna tekmovanja in statiral v šolskem rock bendu. Ne, ni pel, niti ni igral, ampak ploskal. Za prvi prosti spis - o emocijah! - je dobil nulo. Obtičal je na dnu razpredelnice. Kar ga je katapultiralo direkt na prestižno univerzo Yale. Je to normalno? Kje neki, toda hej, če je bil Yale dober do njegovega očeta in do njegovega deda, senatorja Prescotta Busha, bo dober tudi do njega. Aranžma pač. Profesorji ga kljub temu niso kaj prida videli. In tudi ko so ga videli, je bilo tako, kot da ga ni. Bil je brez teže, brez globine, brez vizije in brez prezence. Nikogar ni impresioniral. V glavnem je spet le žuriral, preziral snobizem vzhodne obale, se igral "bratovščine" in zganjal ritualne iniciacije z vročimi obešalniki. Hja, bil je Bluto, party animal. Potem je hotel na državni univerzi v Teksasu študirati pravo, pa je imel tako slabe ocene, da ga niso vzeli. Bil je tako neobetaven, da mu niso mogle pomagati niti očetove zveze. Ker je izvisel, mu je grozil vpoklic v Vietnam, toda vskočil je ata, junak II. svetovne vojne, in ga spokal v Nacionalno gardo, kjer naj bi ostal 6 let.

Jasno, medtem se je imel možnost ukvarjati tudi z drugimi rečmi: očetovemu prijatelju iz Alabame je pomagal pri predvolilni kampanji za senat... v neki teksaški kmetijski firmi je prakticiral menedžiranje... in seveda, v trgovini Sears je prodajal športne rekvizite. Vmes je veliko pil, tudi med pilotiranjem: leta 1972 je na božično pijančevanje odpeljal celo svojega 15-letnega brata Marvina, zgazil nekaj kant za smeti, po vrnitvi pa očeta pozval na dvoboj. "Bi se rad tepel? Mano a mano? Dajva, kar tule!" Huh. Se je hotel prebiti iz očetove sence? Je hotel očetovo senco razbiti? Če je tudi hotel spati z mamo, ni jasno, toda ata, njegov patentirani odrešitelj, je le debelo pogledal, še toliko bolj, ker ga je malo prej rešil pred arestom - policija ga je namreč zasačila z belim prahom. Ne z antraksom. Ampak s kokainom. In kaj je potem storil besni, agresivni, prepiti Ojdip? Nič, šel je za očetom - na Harvard Business School. Brez sledu. Med predvolilno kampanjo je rekel: "Ko sem bil mlad in neodgovoren, sem se obnašal mladostno in neodgovorno." Obenem pa je poudaril, da je zadnjih 25 let čist. Da ne pije. In da ni več neodgovoren. Toda ko se je streznil, se je šele začelo.

Kaj te očka pušča samega!

Leta 1978 je ustanovil Arbusto, naftno družbo. Kdo so bili investitorji? Očetovi prijatelji. Prinesli so skoraj 5 milijonov dolarjev - in vse izgubili. Mali Bush je reč zavozil - na rob bankrota. Toda ata, po novem ameriški podpredsednik, ni pustil, da bi Arbusto bankrotiral. Leta 1982 ga je rešil Phillip Uzielli, prijatelj Jamesa Bakerja, naftarja, ki ga je oče kasneje postavil za zunanjega ministra. Uzielli je za milijon dolarjev kupil 10% Arbusta, ki je bil tedaj vreden le 380.000 dolarjev. Ja, za 38.000 dolarjev je plačal milijon! Mali Bush je bil tako obupan, da je ime firme spremenil v Bush Exploration. Jasno mu je bilo pač, da razen imena nima ničesar. In ker je mislil, da bo ime Bush pravi magnet, je delnice vrgel na borzo - kakega posebnega interesa ni bilo. Pa so spet vskočili očetovi prijatelji. In spet skoraj vse izgubili. Brez panike, propadlo firmo Bush Exploration je leto kasneje kupila naftna družba Spectrum 7, posest dveh očetovih prijateljev, ki sta za šefa postavila malega Busha. A spet ni šlo. Tudi s Spectrumom 7 so namreč kmalu futrali le še ribe. Da bi ta firma zaspala z ribami, pa ni bilo šans, kajti ata je bil tedaj že ameriški predsednik, kar pomeni, da je imel več prijateljev kot kdajkoli. Z eno besedo, propadli Spectrum 7 je leta 1986 kupila naftna družba Harken Energy Corporation, ki jo je kakopak vodil očetov prijatelj. Mali Bush, kreacija očetovega imena, te hobotnice z neskončnimi tipalkami in neskončnimi zvezami, je dobil za 500.000 dolarjev delnic in mesto konzultanta - za 120.000 dolarjev letno. Nič, portfelju je dal le ime. In očetove zveze. Vsekakor: firma Harken, ki ni nafte nikoli črpala v tujini, sploh pa ne pod vodo, je namreč leta 1990, v času, ko je Bush starejši že sestavljal internacionalno "zalivsko" koalicijo za obračun z vse bolj nevarnim Irakom, dobila koncesijo za podvodno črpanje nafte v zalivskem Bahrajnu. Kar je vse prenesetilo.

A nikogar ni presenetilo, ko je propadla tudi ta Busheva naftna družba. Ne da je to finančno strlo malega Busha: ko je ugotovil, da so delnice pred silovitim padcem in da je Sadam Husein že pred Kuvajtom, je svoj delež prodal in pobral 850.000 dolarjev. Jasno, ostale delničarje je pustil v temi. Kar ni bilo le nemoralno, ampak tudi nezakonito. Nihče ga ni tožil. Niti preganjal. Ko je ata leta 1992 izgubil Belo hišo, je sine nafto obesil na klin - bil je v plusu, pa čeprav je imel za sabo le dolgo serijo propadlih poslov. Toda še bolj sumljivo si je opomogel, ko ga je leta 1988 medse vzela skupina investitorjev, očetovih prijateljev, ki so kmalu zatem kupili bejzbolsko ekipo Texas Rangers, dve leti kasneje pa zagrozili, da bodo ekipo preselili v kako drugo mesto, če mestece Arlington ne postavi novega štadiona. Mesto je to storilo, jasno, z mestnim denarjem - toda ko je bil štadion zgrajen, je na lepem postal ekskluzivna last Busha in tovarišije. Bush je leta 1994 postal guverner, štiri leta kasneje pa je ekipo Texas Rangers prodal za 250 milijonov dolarjev - v ceno je bil vračunan tudi bajni štadion, ki ga je dobil brezplačno. S finto. Kupčija je guvernerju vrgla 15,4 milijona dolarjev. Vložil jih je le 600.000. Ha.

Vsi drugi se imenujejo Genij

Bush zdaj nastopa kot voditelj svobodnega sveta, kot motor "protiteroristične koalicije", kot človek z najboljšim in najbolj lucidnim vpogledom v mednarodne odnose, kot vrhunski politolog. Kar je seveda popolna komedija, še zlasti če pomislimo, da pred dobrim letom o mednarodni politiki ni imel pojma. Niti sanjalo se mu ni, kdo je kdo in kje je kaj, pa četudi je v času predvolilne kampanje poudarjal, da ima mednarodne izkušnje, ki jih potrebuje predsednik. In kje je nabral te bogate izkušnje? V stikih z Mehiko. Okej, kdor ni ravnokar padel z neba, ve dvoje: prvič, da vse posle in pogodbe z Mehiko ureja zvezna administracija, ne pa teksaški guverner, in drugič, da je imel Bush stike z Mehiko le, ko je na meji odpiral nove mostove. To je bilo vse. Mehika ga je pustila nedolžnega. Da je čisti diletant, je tedaj pokazal v mnogih nastopih in intervjujih. Janeza Drnovška je razglasil za slovaškega zunanjega ministra. Šokantno. Človeka, ki je prišel iz nemirnega balkanskega kotla, bi si moral zapomniti: Balkan je bil pač tedaj zgodba št. 1! Potem mu je neki novinar rekel, da naj našteje voditelje štirih tedaj najbolj vročih dežel - Indije, Pakistana, Čečenije in Tajvana. Jasno, ni imel pojma. Poznal je le del imena tajvanskega voditelja - Lee. Toda Bush se ni dal. Nekaj mesecev kasneje je v nekem online intervjuju moderatorju kar sam namignil, da naj ga vpraša, kdo je kje predsednik ali pa premier. Moderator ga je tako vprašal: kako je ime predsedniku Indije? Bush, ki je naglo širil svoje obzorje, je izstrelil: Vajpayee! Jasno, ni zadel. Atal Vajpayee je indijski premier, ne pa predsednik. Auč!

Kar pa je dalo dobro idejo kanadskemu komiku Ricku Mercerju: okej, eksotika fantu ne gre od rok, zato poglejmo, kako mu gre poznavanje voditeljev ameriških sosed, recimo Kanade. Mercer se je maskiral v reporterja in Bushu rekel, da je njegovo kandidaturo podprl tudi kanadski premier Jean Poutine (izg. Putin!). Bush se je razveselil: "Cenim njegovo odločnost. Poskrbel bom, da bodo odnosi z našimi najpomembnejšimi sosedi na severu, Kanadčani, čvrsti in da si bomo blizu." Mhm, to je bil čas, ko je Bush še mislil, da je kanadski premier Putin, ne pa Jean Chretien. In dalje, če je Kanada najpomembnejša ameriška soseda na severu, mar to pomeni, da ima Amerika na severu več sosed? Huh, iz Teksasa je tako slab razgled. Toda lepotica je šele prišla - v reviji Glamour. Bush je namreč pristal na igro asociacij. Saj veste - novinar je navrgel neko besedo, Bush pa je povedal, na kaj ob tej besedi najprej pomisli. Izmenjata tako nekaj asociacij, nakar novinar reče Talibani. Bush le skomigne. Hja, ob besedi Talibani ostane brez asociacij. Novinar mu hoče malce pomagati: "Zatirajo ženske v Afganistanu." Bush si oddahne: "Oh, sem že mislil, da gre za kak bend." Uf.

Živeti in umreti v Teksasu

Bush je mož brez posebnosti, brez zgodovine, brez uspehov, brez resnih izkušenj, brez kvalifikacij. Vsi drugi ameriški predsedniki so imeli za sabo bogate, dramatične, uspešne politične kariere. Tudi Reagan, Bush starejši in Clinton. Šur, Al Gore nič manj. Še več, tudi vsi kongresniki in guvernerji imajo za sabo izkušnje, dosežke, rezultate, spektakel. Še celo Jesse Ventura, zdaj guverner Minnesote, je bil prej rokoborski as. Bush ni bil nikoli as. Njegova preteklost je bila brez smisla in brez vrhuncev. Koma. Eden izmed recenzentov njegove "avtobiografije" je zapisal, da "ima celo mamin pes bolj kompleksen karakter kot Bush". In da tudi bolje piše. Bushevo "avtobiografijo", ki jo je napisala Karen Hughes, njegova svetovalka, bi moral napisati športni novinar Mickey Herskowitz, sicer njegov prijatelj, toda ker pri Bushu ni uspel najti nič substancialnega, je obupal. Predvolilni štab mu je zato v pomoč poslal 1.000 Bushevih govorov. Ni pomagalo: "V resnici je šlo za 5 govorov, ki jih je guverner prebral po dvestokrat," je rekel Herskowitz. Ho.

Bush je leta 1989 svojemu sošolcu Rolandu Bettsu potožil: "Lahko bi kandidiral za guvernerja, a sem v resnici le medijska kreacija. Nikoli nisem nič dosegel. Delal sem za očeta. Delal sem v naftnem biznisu. To pa ni profil, ki ga potrebuješ, če hočeš biti izvoljen." Ni kaj, to, da nosi ime svojega očeta, je njegov edini uspeh, čisti poganjek tega občutka privilegiranosti, vzvišenosti in večvrednosti pa je njegovo večno, toda povsem nenaravno, bedasto smehljanje. Inštitut Lovenstein, ki že od leta 1973 objavlja poročila o inteligenčnih kvocientih ameriških predsednikov, je Bushu "nameril" zelo nizek IQ, najnižjega pri povojnih predsednikih - le 91. Drugi so imeli večje glave. Franklin D. Roosevelt: 147. John F. Kennedy: 174. Richard M. Nixon: 155. Jimmy Carter: 175. Ronald Reagan: 105. Bill Clinton: 182. In Bush starejši: 95. Mali Bush ima sicer več vzdevkov kot umetniki (W., Shrub, Dubya, Bushbush, Boy George ipd.), toda njegov besedni zaklad je zelo omejen. Nenehno ponavlja iste fraze, hja, iste govore, polne pravopisnih napak (barriffs = barriers, cuff links = handcuffs, Grecians = Greeks, obscufate = obfuscate, preservation = perseverance, vulcanize = balkanize, Slovokian = Slovenian ipd.), blebetanj (npr. "uvoz prihaja iz tujine"), osnovnošolskih stavčnih struktur in drugih bušizmov. Med predvolilno kampanjo ni hotel odgovarjati na vprašanja o snifanju kokaina in abortusu neke svoje bejbe, češ da se na ta nivo že ne bo spuščal. Nivo? Iskreno rečeno, če bi se spustil na ta nivo, bi se pravzaprav dvignil - in lahko bi rekel, da je vsaj enkrat v življenju sodeloval v intelektualni debati.

Na pomoč!

Bush je v času predvolilne kampanje oznanil, da je "sočutni konservativec". In iz svoje "sočutnosti" je potem naredil veliko zgodbo. In kako se je godilo Teksasu pod Bushem? Prvič, Teksas je imel zelo visoko stopnjo lakote, drugo najvišjo v Ameriki. Pol milijona Američanov, bolj ali manj mehiškega rodu, je živelo v popolni bedi in v nemogočih pogojih. Mnogi teksaški otroci so stradali - tisti otroci, ki jih je zdaj pozval, da naj po dolar prispevajo za lačne afganistanske otroke! Ne, Bush jih v času svojega mandata ni nikoli obiskal. Kar ni sočutno. Drugič, v Teksasu te je že za posedovanje neznatne količine mamil lahko čakala dolga ječa. Ja, tudi rekreativni uživalci so veljali za kriminalce najhujše sorte - neka bejba je fasala 99 let za posedovanje desetinke grama! Kot je rekel Bush: "zapor je rehabilitacija". Kar ni sočutno. Tretjič, na pogreb črnca, Jamesa Byrda, ki so ga linčali rasistični belci, ni prišel, ker da bi to "dogodek politično preveč obtežilo", obenem pa je lagal, da je Byrdovi družini izrazil sožalje, in blokiral sprejem zakona, ki bi sankcioniral nestrpnost in ne-belce zaščitil pred podobnimi incidenti. Lovsko sezono na drugačne - črnce, latinose, geje, lezbijke ipd. - je s tem pustil odprto, še toliko bolj, ker je blokiral tudi zakon, ki bi sankcioniral odpuščanje delavcev na osnovi spolne orientacije. Kar ni sočutno. Četrtič, abortus je imel za zločin - tudi v primerih posilstva ali incesta. Kar ni sočutno. Petič, v času njegovega guvernerskega mandata je v Teksasu za aidsom umrlo več kot 10.000 ljudi, toda besede aids ni omenil niti enkrat, kaj šele da bi seropozitivnim pomagal s kakim zakonom. Tudi pomoč afriškim otrokom, obolelim za aidsom, je zavrnil. Kar ni sočutno. Šestič, Teksas je imel rekordno število otrok brez zdravstvenega zavarovanja - kar 200.000! Le ena ameriška država jih je imela več. Nič ni storil, da bi ti otroci dobili zdravstveno zavarovanje. A kaj bi to - več kot 25% Teksačanov nima zdravstvenega zavarovanja! Kar je ameriški rekord. In kar ni sočutno. Sedmič, Teksas je imel enega izmed najslabših šolskih sistemov: za dijake je zadostovalo, da so bili na koncu srednje šole sposobni reševati osnovnošolske naloge, teste, ki so bili pretežki, pa so preprosto ukinili - heh, da bi naredili čim boljši vtis in da bi potrdili "teksaški šolski čudež", o katerem je predel Bush. Učitelji so bili mizerno plačani, Teksas je bil država z največjim odstotkom ljudi brez končane srednje šole, na dnu pa je tudi v odstotku ljudi brez višje izobrazbe. Plus: Bush je vzel denar vrtcem, tako da vrtec za teksaške otroke ni bil več obvezen. Teksas je tretja otrokom najbolj neprijazna ameriška država. Kar ni sočutno. Osmič, v Teksasu je bila najhujša revščina in največja brezposelnost v ZDA. Pol milijona Teksačanov je živelo v Tretjem svetu. Kvaliteta življenja je bila ena izmed najnižjih v ZDA - mhm, Teksas pod Bushem je bil država, ki je potrebovala "Marshallov plan". Šur, Bush ni niti trznil. Kar ni sočutno. Devetič, Bush je nenehno ščitil interese korporacij, predvsem naftnih in petrokemičnih družb - v škodo ljudi in njihovega zdravja. Teksas je imel zato rekordno onesnaženost zraka in vode, rekordno smrtnost med astmatiki, rekordne emisije karcinogenih in toplogrednih plinov, rekordno slabo okoljevarstveno zakonodajo, Houston pa je v smogu prekosil Los Angeles, dotedanjega rekorderja. Vsi največji onesnaževalci - Chevron, Texaco, Mobil, Exxon, Atlantic Richfield itd. - so Bushevi donatorji. In kaj je storil Bush? Pustil je, da so si zakonodajo napisali sami in jim obenem znižal še davke, medtem ko je premije, ki jih lahko civilisti iztožijo za ogrožanje zdravja, znižal na minimum. Kar ni sočutno. In desetič, Bush je blokiral spremembo zakonodaje, ki bi prepovedala ali pa vsaj omejila nošenje strelnega orožja. Za policijo je dajal rekordno veliko - za knjižnice rekordno malo. Kar ni sočutno.

Ko je postal guverner, je Teksas prevzel v zelo dobrem stanju: Ann Richards, prejšnja guvernerka, sicer demokratka, je namreč ekonomske, socialne in šolske kazalce obrnila navzgor, ublažila revščino, reformirala šolski sistem, proračun nafilala z loterijskim denarjem in obdavčila korporacije, hja, tudi naftarje, Bushe in Busheve prijatelje, ki so potem poskrbeli za spremembo. Na slabše. A po drugi strani, Bush je politično kariero že začel z neuspehom: leta 1978 je kandidiral za kongres, a se ni prebil, pa četudi so očetovi prijatelji - pretežno naftarji - za njegovo predvolilno kampanjo zbrali pol milijona dolarjev, kar je bilo za tiste čase nenormalno veliko. In zakaj je kandidiral? Ker se mu je zdelo, "da Amerika drvi v evropski tip socializma". Bi se z njim prepirali?

Pas smrti

Bushevo ubijanje Afganistana traja že nekaj tednov. Kar ne čudi. Eksekucije so za Busha nekaj vsakdanjega in pozitivnega. V času, ko je bil guverner (1994-2000), je dal v Teksasu usmrtiti 152 oseb, s čimer je zrušil rekord. Kar pa spet ne čudi. "Teksaška pravica" ima namreč svojo specifiko. Pod iglo gredo pretežno revni in pripadniki manjšin, črnci in latinosi, ki imajo zelo poceni, šlampasto obrambo - njihovi zagovorniki so nezainteresirani, neizkušeni, nekompetentni in amaterski, roke za pritožbe zamujajo, med samim sojenjem pa pogosto zaspijo (!). Psihiatri, ki jih tožilstvo pripelje kot ekspertne priče, obtožence vedno razglasijo za "sociopate", ki bodo zanesljivo ponovno morili, pa četudi jih sploh ne pregledajo. Dobro plačan Board, ki naj bi pred eksekucijo še enkrat pregledal "primer", se pod Bushem ni nikoli sestal, niti telefonsko. Pritožbe se zavračajo avtomatično, tudi pri tistih, pri katerih krivda ni nedvomna in nedvoumna. Eksekucija je pač maščevanje. Pod Bushem so tako usmrtili moškega, ki je umor zagrešil, ko je bil še najstnik... pa moškega, ki je bil mentalno retardiran... in moškega, ki je bil na intenzivni negi! Le respirator so mu sneli. In seveda, usmrtili so žensko, Karlo Faye Tucker, ki se je v dobrih desetih letih tako spreobrnila, da je postala zgled spiritualnega bitja - toda Bush se ji je pred eksekucijo posmehoval, češ "zdaj nas bo pa fehtala, joj, ne ubijte me". Čudno in sramotno, huh - še zlasti za Busha, "sočutnega" spreobrnjenca, ki trdi, da je Jezus Kristus njegov najljubši politični filozof.

Reši se, kdor se more!

Ko je Hillary Rodham Clinton v času afere Lewinsky rekla, da je njen mož žrtev "skrajno desne zarote", so se vsi le nasmehnili, toda zdaj je vrag vzel smeh - mali Bush je "skrajno desno zaroto" pripeljal na sonce. In na oblast. Že med kampanjo je pustil, da so ga podprli najbolj ekstremni desničarji in najbolj mračni verski fundamentalisti, kot sta Tim LaHayne, ustanovitelj "Moralne večine", in paranoični Pat Robertson, ki trdi, da je hinduizem "čaščenje Satana", da Židje minirajo krščanstvo, da "novi svetovni red vodi Lucifer" in da je med okultnimi zarotniki tudi Bush starejši (hu!). Od Pata Buchanana, vse bolj blaznega ultradesničarskega antisemita, ki trdi, da bi morala Amerika podpreti Hitlerja, se ni ogradil - edini od vseh predsedniških kandidatov! Med kampanjo je obiskal mračnjaško fundamentalistično univerzo Boba Jonesa, ki še vedno prepoveduje medrasne zmenke in zavrača katolike, ker da je papež Antikrist.

V njegovi administraciji pa so itak pristale mnoge sile mraka: Richard Armitage (namestnik zunanjega ministra), John Negroponte (ambasador v ZN) in Otto Reich (asistent zunanjega ministra), trije akterji afere Iran-Contra in drugih "tajnih operacij", ki so destabilizirale srednjo Ameriko in gazile človekove pravice... militantni, nestrpni Donald Rumsfeld (obrambni minister)... Paul Wolfowitz (namestnik obrambnega ministra), ki je leta 1992 predlagal frontalni napad na SZ, ker da je to edini način, da osvobodijo baltske države... John Walters (šef urada za boj proti mamilom), hardcore veteran vojne proti mamilom, ki prezira bolj uživalce kot dilerje... Paul O'Neill (finančni minister), ki hoče korporacijam ukiniti davke (!)... Tom Ridge (notranja varnost alias UDBA), fan represije in smrtne kazni... John Ashcroft (pravosodni minister), šovinistični fundametalist, ki na pravosodnem ministrstvu vsako jutro ob 8.00 vodi mašo, s čimer dokazuje, da v Ameriki cerkev in država nista več ločeni... krščanski desničarji, kot sta John DiIulio in Stephen Goldsmith, zadolžena za "verske programe", sicer člana zloglasnega inštituta Manhattan, sponzorja knjig in "briljantnih" sociologov, ki trdijo, da so revni ljudje revni zato, ker so se sami tako odločili, da so socialni programi nesmiselni, ker naredijo več škode kot koristi, in da je treba javno šolstvo ukiniti, ker nekaterim otrokom ne pomaga nobena šola. Knjiga Bell Curve, v kateri lahko najdete to "socialno znanost", je menda druga najljubša Busheva knjiga - takoj za Biblijo.

Teksaški kavboji gredo v Ameriko

S čim je obogatela dinastija Bush? Z nacistično Nemčijo. Bushev ded, Prescott Bush, ki je leta 1918 iz indijanske grobnice odnesel lobanjo apaškega poglavarja Geronima (za potrebe študentske tajne lože "Skull & Bones" na univerzi Yale), je bil namreč do leta 1942 - v španoviji s svojim očetom, Georgeom Herbertom Walkerjem - poslovni partner nacističnih podjetij (Luftwaffe, I. G. Farben itd.). Nemške obveznice je prodajal ameriškim investitorjem, banka Union, ki jo je vodil, pa je bila le krinka za konzorcij nacističnih industrialcev. Bushevo poslovanje z naciji je leta 1942 ustavila šele država - z dekretom! Da ne bi bila blamaža prehuda, je njegov sin, George Bush, družinski patriotizem izkazal tako, da je namesto na Yale odšel na pacifiško fronto. Po vojni se je prelevil v naftarja, prijatelja mračnih figur (Manuel Noriega, Klaus Barbie), "tajnega" agenta CIE, hardcore republikanca, nasprotnika državljanskih pravic, kongresnika (1966), poraženca dirke za senat (1970), ambasadorja v ZN (1977), simpatizerja pronacistov (Heritage Groups Council) in antisemitov (Fred Malek), direktorja CIE (1976), častilca atomske vojne, Reaganovega podpredsednika, prijatelja Sun Myung Moona (firerja zloglasne združitvene cerkve, ki trdi, da je "Amerika Satanov pridelek"), ameriškega predsednika, prijatelja Iraka, sovražnika Iraka, osvoboditelja Perzijskega zaliva, odrešitelja Savdske arabije in konzultanta Carlyle Group, "največje privatne investicijske družbe na svetu", težke 12 milijard dolarjev.

Ta investicijska družba je trenutno center sveta. Prvič, v tej družbi mrgoli veličin iz Reaganove in Busheve administracije - če dodate še Johna Majorja, bivšega britanskega premiera, ki je prav tako zvezan s to družbo, dobite ekipo, pardon, "koalicijo", ki je "osvobodila" Perzijski zaliv, pregnala Sadama Huseina in rešila nafto. Drugič, za to družbo je na začetku devetdesetih delal tudi mali Bush - bil je med direktorji firme, ki skrbi za letalski catering. Tretjič, v tej družbi poslovne interese združuje tudi savdska družina bin Laden, katere prvi mož, okej, prvi brat, Salem bin Laden, se je leta 1988 ubil v misteriozni letalski nesreči - v Teksasu! Četrtič, ta družba, ki ima v svojem portfelju tudi tovarne tankov, letalskih delov in druge vojaške opreme, je eden izmed največjih dobaviteljev ameriškega obrambnega ministrstva. Kar pomeni, da Bush starejši profitira z vsako vojno, ki jo napove njegov sin. In družina bin Laden tudi. Jasno, še najbolj vsi skupaj profitirajo, ko vojno napovesta oba - Osama in Bushbush. In petič, partner te družbe je tudi James Baker, veliki teksaški naftar, nekdanji zunanji minister Busha starejšega in glavni režiser predsedniških volitev 2000, specifično - pučističnega štetja na Floridi, ki je v Belo hišo pripeljalo napačnega človeka.