Vlada že drugič pokleknila pred Vatikanom

Znameniti "vatikanski sporazum" je bil sedaj že objavljen v vseh dnevnikih, Delo je objavilo celo nekakšen povzetek (tajnega?) poročila o poteku pogajanj, najbolj pa v medijskem prostoru "brni" desetkrat ponovljena lajna šefa vladnega urada za zakonodajo dr. Matjaža Nahtigala: "Iz besedila so sedaj odstranjene vse nejasnosti in dvoumnosti." Mlademu šefu vladnih pogajalcev so očitno pozabili povedati, da jih ne za vladno ne za cerkveno stran v sporazumu sploh nikoli ni bilo. Neroden lapsus. Ampak poglejmo - na kratko (natančneje kasneje pred ustavnim sodiščem) -, kje te dvoumnosti kljub nekaterim zelo redkim popravkom v resnici še vedno so, v bistvu še vedno enake kot na začetku te zgodbe novembra 1999.

1. člen - zbirka dvoumnosti

Drugi odstavek je sedaj za silo v redu - edini pomemben pogajalski dosežek v teh dveh letih. 'Za silo' pravim zato, ker je Vatikanu, ne boste verjeli, v besedilu vladnega popravka vendarle uspelo vriniti vejico, ki je pravopis ne zahteva - jo pa seveda dovoljuje, če hočemo s tem stavkom povedati nekaj drugačnega kot z istim stavkom brez vejice: “KC v RS deluje svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom RS.” Kdor ne ve, kako se je s to vejico pomen stavka spremenil (“nadgradil”), naj se javi - bom razložil naslednjič. Vatikan ve, drugače te vejice ne bi zahteval. Ampak to je seveda res malenkost.

Temeljni problem vsega besedila - če tu začasno pustimo ob strani še bolj temeljni, od vlade že dve leti načrtno ignorirani problem, ali je za države “naše vrste” (s strogo ločitvijo države in cerkva kot v ZDA, Franciji itd.) vsebinsko sporazumevanje s Svetim sedežem ustavnopravno sploh dopustno - pa je seveda uvodna in najsplošnejša določba vsega sporazuma, torej prvi odstavek 1. člena. Vanj je Vatikan hotel (in to mu je uspelo) vriniti svojo znamenito “koncilsko formulo”, ki razglaša državo in Cerkev za dve povsem prirejeni organizaciji, neodvisni druga od druge. Zanimivo je, da si je II. vatikanski koncil to znamenito formulo pravzaprav “izposodil” iz italijanske ustave, vanjo pa je leta 1947 prišla na pobudo komunista Togliattija. (Mimogrede: nič presenetljivega, kako sta dva dogmatska miselna sistema dobro prišla skupaj pri ustvarjanju takih absurdnih “formul” - obema je pač “cilj posvečeval sredstva”, političnih in pravnih deklaracij pa nikoli nista jemala preveč zares.) Koncil je to sprejel, države pa nikakor ne tako množično ali celo brezrezervno, kakor cerkvena stran že dve leti neutrudno in brez sramu zavaja javnost. Zadnjič na TV je Stres to predstavljal celo kot nekakšno obvezno in običajno sestavino vseh pokoncilskih sporazumov - ko je Kerševan povedal, da to preprosto ni res, pa je umolknil. Le Italiji, Poljski in Hrvaški jim je to uspelo “prodati” (in sedaj naši vladi - državi še ne!). Estoniji ne, Izraelu seveda ne, celo katoliškima Španiji in Slovaški ne.

Da so nam skušali to “prodati” celo v neki posebni, čudno-neresni, že na pol žaljivi različici priznavanja medsebojne “neodvisnosti in avtonomije(!)”, pustimo sedaj ob strani - sedaj sta tu “neodvisnost in samostojnost”. Stvar je zelo preprosta: država (katerakoli) in Sveti sedež (ali pa Vatikan, prav tako) seveda sta medsebojno neodvisna in samostojna subjekta, vsak s svojim pravnim redom. Nikakor pa si med seboj nista “neodvisna in samostojna, vsaka v svoji ureditvi” država in KC znotraj te države. Zato je Vatikan strogo pazil, da zlasti v uvodnih in načelnih prvih dveh členih nikakor ne bi bila nikjer razbita, razklenjena, “razorožena” ta namerna dvoumnost, ali je z izrazom “KC” mišljena celotna, vesoljna KC ali morda le KC v Sloveniji. Eden od aprilskih vladnih popravkov, ki ga je vlada sama razglasila za pogoj za podpis sporazuma - preciziranje “vesoljna KC” v prvem odstavku 1. člena - je zato seveda takoj “odletel”.

Seveda država Cerkvi ne more prav nič vsiljevati njene notranje pravne ureditve - ta je samostojna, neodvisna, avtonomna, kar hočete. Ampak le v Vatikanu velja “stoprocentno” - znotraj države, ki strogo jemlje načelo ločitve cerkva in države, pa se lahko uveljavlja le v tistih svojih delih, ki niso v nasprotju z državnim pravom. Preprost primer (nikakor ne edini): po kanonskem pravu so škofije in župnije javnopravne osebe, po našem pravu so zasebnopravne. Enako (celo!) po sporazumu Vatikana s Španijo - npr. Hrvaška pa jim priznava javnopravni status.

In kaj stori vatikanska zvita in izkušena diplomacija, ko vidi, da v Sloveniji tako daleč kot s Hrvaško pač ne bo mogla priti, celo z Drnovškom ne? V 2. členu se zadovolji z dvoumno formulacijo “pravna oseba” (ali javna ali zasebna, se ne pove) - v 1. členu, ki bo za presojo v primeru nejasnosti odločilen, pa se v drugi odstavek “zabije” vejica, torej ločilo (ločitev dveh stavkov), da se celo tu nakaže prirejenost kanonskega in državnega prava, v še mnogo pomembnejši prvi odstavek pa se vsili celo “koncilska formula” o načelni, apriorni neodvisnosti obeh pravnih redov. Potem se pa lahko čaka 10, 20 ali tudi 50 let (Cerkev se rada hvali, da zna čakati) - enkrat bodo menda že tudi v tej nesrečni Sloveniji prišle na oblast “krščanske” stranke. Domače zakone bodo potem hitro spremenile (o pravni osebnosti, o šolstvu in še o marsičem) - dvoumne formule v že veljavnem mednarodnem sporazumu bodo potem kar čez noč nenadoma dobile vsebino, ki jim jo je cerkvena stran že od začetka namenila. Oziroma bodo rabile za dodatno sredstvo pritiska, da se državna zakonodaja hitreje in z manj odpora spremeni. Nekakšna “tempirana bomba” torej, bi lahko rekli - ampak s pomembnimi deli, ki bi lahko učinkovali že kar takoj (glej kasneje, zlasti v zvezi s 3. in 10. členom).

Prvi člen - ena sama nejasnost in dvoumnost par excellence. Nejasnosti znotraj prvega, nejasnosti znotraj drugega odstavka, med njima pa protislovje. In, da to poudarim takoj, prav ta prvi člen bi bil seveda tisti, ki bi ga pri reševanju vseh drugih nejasnosti v sporazumu (razen znotraj 10. člena, če ga razumemo kot izjemo - tako je namreč formuliran) uporabili kot temeljno merilo za presojo! Druge dvoumnosti in nejasnosti naj bi torej reševali s pomočjo “kapitalno” dvoumnega 1. člena?!

2. člen - dvoumen, a tudi direktno protiustaven

O njem sem že nekaj povedal. Toda to sploh še ni najhujše. Nedorečena formulacija “pravna oseba” sama po sebi niti ne bi bila sporna, če bi iz sporazuma kot celote, zlasti iz preambule in 1. člena jasno in nedvoumno izhajala podrejenost celotnega delovanja KC pri nas našemu pravnemu redu. Oglejmo si še nadaljnje dvoumnosti - v vsakem odstavku posebej.

Prvi odstavek se glasi: “RS priznava pravno osebnost Katoliške cerkve.” Katere: vesoljne ali tiste v Sloveniji? Problem se s tako nejasno formulacijo ustavnopravno in mednarodnopravno precej zaplete: RS “pravne osebnosti” vesoljne Katoliške cerkve kot take doslej še ni priznala (in bi bilo to priznanje torej nekaj novega, ne pa zgolj potrjevanje že dosedanjega pravnega stanja) - že zdavnaj je priznala le njen Apostolski ali Sveti sedež kot specifičen subjekt mednarodnega prava (in hkrati tudi Vatikan kot državo). Toda to troje - Sveti sedež, Vatikan in vesoljna KC - nikakor ni isto, tudi po kanonskem pravu ne. Kaj pa “KC v RS” - ali bi Slovenija lahko priznala to kot pravno osebo, seveda zasebnopravno? Brez težav na naši strani - težava je morda na cerkveni strani: zanje nekaj takega kot pravna oseba ne obstaja. Kanonsko pravo sicer poleg vesoljne KC pozna tudi “delne cerkve” (predvsem škofije), potem “zbore delnih cerkva” (cerkvene pokrajine in regije) ter škofovske konference, kakršna je tudi v Sloveniji. Slovenska škofovska konferenca je pravna oseba po kanonskem pravu in ni nobene ovire, da tega statusa ne bi dobila tudi po državnem pravu. Samo priglasiti bi se morala državnim oblastem kot taka - tega pa vse doslej (ne pred letom 1991 ne po tem) ni hotela storiti.

Sklep glede prvega odstavka: priznavanje pravne osebnosti “vesoljne KC” (vsaj v tem sporazumu, če že ne načelno) sploh ne pride v poštev - priznavanje pravne osebnosti “delne” KC v RS pa tudi ne, ker nekaj takega v KC ne obstaja. Škofije so že pravne osebe, škofovska konferenca pa lahko to takoj postane, če le želijo. Edini smisel pravno povsem nejasnega prvega odstavka 2. člena: ustvarjanje zmede. - Za primerjavo: v sporazumu s Španijo povsem jasno in brez sprenevedanja piše: “Država priznava Špansko škofovsko konferenco kot civilno pravno osebo v skladu s statuti, ki jih je sprejel Sveti sedež.”

Drugi odstavek ima dva stavka. Prvi: “RS priznava tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v RS, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava.” Ta določba pa izjemoma ni nejasna ali dvoumna, ampak je povsem jasno protiustavna. RS namreč lahko prizna pravno osebnost le tistim cerkvenim institucijam, ki za to izpolnjujejo zakonske pogoje po našem, ne po kanonskem pravu. Pri škofijah, župnijah, redovih itd. to seveda ni problem - problem je lahko zlasti pri gospodarskih institucijah in morda še kje. Toda državi se pri tem sporazumu zaradi tega ni treba spuščati v težko pregledne in težko razumljive labirinte kanonskega prava - treba je samo zelo preprosto dodati klavzulo: “če za to izpolnjujejo pogoje po zakonodaji RS”.

Drugi stavek drugega odstavka je droben trik za pravne laike (beri: slovenske politike) ali slabe pravnike. Glasi se: “Cerkvena oblast jih (namreč te pravne osebe) mora v skladu s pravnim redom RS priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira.” No, ali vidite, kako se pri registraciji pravnih oseb podrejajo pravnemu redu RS, porečejo naši politiki (ali slabi pravniki). Trik pa je v tem, da ta določba Cerkev morda (ni čisto jasno) zavezuje le procesualno (“v skladu s pravnim redom” je treba stvar le priglasiti), ne pa glede izpolnjevanja pogojev za registracijo - ta materialnopravna norma je namreč že v prvem stavku, tam pa se je RS zavezala priznati pravno osebnost vsaki cerkveni instituciji brez izjeme, ki ji to lastnost priznava kanonsko pravo. - In smo spet tam: če bi bil 1. člen jasen, bi to nejasnost tu pač zlahka rešili v prid celovitega (ne le procesnega) spoštovanja slovenske zakonodaje - toda 1. člen je sam ena sama nejasnost in dvoumnost, z 2. členom in vsemi njegovimi dodatnimi nejasnostmi se stvar že tu zaplete do nerešljivosti.

Kaj h kolosalni zmedi potem prispevajo še nadaljnji členi, zlasti 3., 10., 13. in 14. (na neki čisto poseben način pa celo sama po sebi verjetno nesporna 8. in 9. člen), bom razložil naslednjič - za prvič bodi dovolj.

Pravljica o prevladi slovenskega nad kanonskim pravom

Ne le da je vse jasno, da nobenih nejasnosti ni več - še veliko več trdi mladi doktor, vodja vladne službe za zakonodajo: “Sporazum, to lahko zagotovim, ne pušča nobenih dilem za primer kolizije med kanonskim pravom in slovenskim pravnim redom. V takšnem primeru prevlada slovenska zakonodaja.” Ja, pa to kje res tako piše - je zanimalo nekega novinarja. No, to ne, je priznal Nahtigal, “vendar pa za to obstajajo jasne metode pravnih interpretacij”! Po tem, kar sem navedel prej o popolni pojmovni zmedi že samo v prvih dveh, za interpretacijo najpomembnejših členih, bi bilo kakršnokoli resno razpravljanje o citirani Nahtigalovi izjavi čista izguba časa.

Oziroma, bodimo pravični - na TV je Nahtigal na Potrčevo kritiko vendarle poskusil navesti nekakšen “argument” za to svojo trditev. Glasil se je, da v preambuli sporazuma jasno piše, da je Slovenija ta sporazum sklenila “upoštevajoč svojo ustavo, zlasti 7. in 41. člen”. To je seveda bolj šala kot resen argument. Argument - čeprav za zmedo, sledečo nato v členih, veliko prešibak - bi bil kvečjemu, če bi pisalo, da sta pri sklepanju sporazuma obe strani upoštevali slovensko ustavo (to smo od vlade v koalicijskih pogajanjih tudi izrecno zahtevali!) - sedanje besedilo, da je ustavo upoštevala le naša stran, cerkvena pa ne, pa je, kot rečeno, papir brez vrednosti, izjava brez kakršnekoli resne interpretacijske teže.

Dobesedno kamen za vrat pri poskusih kakršnegakoli “izplavanja” iz popolne zmede v ključnih členih sporazuma si je vlada sama zavezala s potezo, ki bi, kot sem v Mladini že zapisal, morala priti v učbenike mednarodnega prava pod poglavjem “Najhujše možne napake pri pogajanjih”. Tu je bila to popolna kapitulacija pred vatikanskim diktatom, da mora znamenita 5. alineja preambule ven. Zakaj ven - saj je v njej vendarle pisalo, da ta sporazum obe strani sprejemata “v želji, da bi tudi z mednarodno pogodbo potrdili (različica: formalizirali) pravni položaj KC v RS ...” itd.? In vlada še sedaj na vse kriplje zatrjuje, da tudi v resnici vsebina sporazuma temu ustreza, da ne gre nikjer niti za milimeter čez sedanjo zakonodajo! Vlada se seveda dobro zaveda, da govori neresnico - saj tudi, če nemško morda ne zna, je nedavno izjavo nadškofa Rodeta v dunajskem časniku Die Presse lahko prav tako prebrala v slovenskih časnikih. Nadškof pa je tam jasno povedal, da hoče Cerkev “celovit sporazum, ki bo več kot le formaliziral pravni položaj Cerkve”. Nadškofov lapsus linguae? Nikakor ne. Že lani je Vatikan izrecno zahteval črtanje 5. alineje preambule, ker njena trditev o potrjevanju pravnega položaja menda “ne ustreza resničnim dejstvom” - Sveti sedež pa “ne more podpisati mednarodne listine, ki ne odseva resnice”!

Zakaj je Vatikan tu tako neusmiljeno, brez vsakega razumevanja za domače težave svojega dobrotnika Drnovška stisnil našo vlado v jekleni primež brez izhoda? Če vztraja pri 5. alineji, za kar se je sama svečano zavezala, ne bo dobila sporazuma, ki si ga (kdo-ve-zakaj) tako želi - če se ji odpove, bo pa s tem seveda priznala, da ima Vatikan prav in da mu sporazum daje več kot le potrditev že doseženega pravnega položaja. Res, zakaj je bil Vatikan do Drnovška tako neusmiljen? Saj bi mirno lahko “požrl” prazno, neresnično zatrjevanje 5. alineje preambule in se zadovoljil z zase več kot ugodno vsebino členov sporazuma, ki edina res šteje. So se zbali nas kritikov, da bi ob pomoči te 5. alineje vendarle nekako zablokirali cerkvene protiustavne apetite? Ne verjamem.

Zakaj so torej stisnili Drnovška v “clinch”? Očitno zato, ker niso s tem ničesar tvegali. V psihologiji in politiki so boljši kot v pravu: vnaprej so vedeli, da bo popustil - in če lahko dobimo ugodne člene celo brez motečega “balasta” 5. alineje, bi bilo pa res neumno odreči se taki možnosti - prijatelj Drnovšek in njegov domači ugled gor ali dol! In so ga stisnili - in je popustil.

Le nekaj so pri tem oboji zanemarili, šteli za nepomembno in nenevarno. To namreč, kaj utegne to dejstvo - črtanje 5. alineje - pomeniti za presojo ustavnosti sporazuma pred ustavnim sodiščem. Tu se je, domnevam, zlasti vlada preveč zanašala na svoje domnevne “zveze” na ustavnem sodišču, ki ji, če res kakšna obstaja, očitno pošiljajo napačne signale (ali pa jih vladni ljudje v svojem pravnem neznanju narobe dešifrirajo), cerkvena stran pa se je, domnevam, preveč zanašala na vladna zatrjevanja, da na ustavnem sodišču že ne bo težav. Bojim se le tega, da je vlada zdaj končno spoznala, da na ustavnem sodišču ne bo šlo tako lahko, in da bo začela iskati trike, kako se zdaj ustavnemu sodišču izmuzniti. Najpreprostejši trik, ki ga je Nahtigal že nakazal zadnjič na TV, je seveda ta, da vlada nič ne pove, katere določbe sporazuma naj bi bile sporne in zakaj, ampak da sporazum v celoti porine ustavnemu sodišču, češ, vi pa povejte, ali morda kaj ni v redu. Da se z ustavnim sodiščem tako ni dovoljeno igrati, je ta organ povedal že leta 1997 ob presoji ustavnosti asociacijskega sporazuma z EU: presojamo le konkretno izpodbijane oziroma sporne določbe, izpodbijanje pa mora biti argumentirano. In kako naj vlada argumentira spornost posameznih določb, če so zanjo vse odlične, jasne, nesporne in nedvoumne? Zelo preprosto: tako, da omogoči vladni manjšini (ZLSD), da te argumente napiše ona (kot svoje). Če ji bo to onemogočila (sploh - ali pa s prekratkim rokom za sestavo tako strokovno zahtevne argumentacije, normalni tovrstni roki pred ustavnimi sodišči so mesec ali dva), bo jasno pokazala, da z obračanjem na ustavno sodišče sploh ni mislila resno. V tem primeru potem seveda ostane samo še referendum.