Srečko Katanec

Nekoč zdavnaj, šest desetletij je že tega, si je Osvobodilna fronta zadala nalogo, da bo - med drugim - spremenila slovenski nacionalni značaj. Inženirska ambicija se je do leta 1945 povsem spridila. Tisto, kar je med letoma 1941 in 1945 spodletelo Josipu Vidmarju in kompaniji (pustimo ob strani kako in zakaj), je uspelo Srečku Katancu in ekipi. Ambicije Osvobodilne fronte so bile orjaške, narod hlapcev naj bi spremenili v nek drugačen, boljši narod. Ambicije Srečka Katanca so bile vedno minimalistične. "Jaz se nič ne obremenjujem z rezultatom," je najpogosteje izrečen Katančev stavek. "Važno je, da dajo fantje vse od sebe," je drugi stavek. Učinek minimalističnega Katančevega programa je bil maksimalen. Ne le, da so dali "fantje vse od sebe". Ne le, da je bil tudi rezultat dober. Ne le, da se je slovenska nogometna reprezentanca povsem nepričakovano kvalificirala na svetovno nogometno prvenstvo. Stranski produkt te zgodbe je dejstvo, da so se spremenile predstave Slovencev o samem sebi. Spremenile so se verske navade Slovencev. Spremenilo se je dojemanje geografije. Zaradi teh stranskih produktov velja na Srečka Katanca pogledati tudi skozi optiko, ki ni zgolj nogometna. Predstave, ki jih je režiral Srečko Katanec, zadnji dve leti beležijo najvišje TV ratinge. Usodne fuzbalske tekme si je ogledalo več ljudi kot usodne slalomske tekme. Dolga leta je veljalo, da je Ljubljana edina prestolnica, v kateri si nastope filharmoničnega orkestra ogleda bistveno več ljudi od nastopov nogometašev. Če bi imel na voljo dovolj velik stadion, bi si usodne nogometne predstave v živo ogledalo več ljudi, kot jih je bilo zbranih med obiskoma papeža Janeza Pavla 2. Srečko Katanec ni politik, o njegovih političnih nazorih občinstvo ne ve nič. Vendar Katanec povzroča politične učinke.

Čudež

Srečko Katanec je v treh letih dobil status verskega voditelja. Stadionu za Bežigradom, ki je sicer v dokaj nesrečnem stanju, nogomenti komentatorji pravijo "hram slovenskega nogometa". Hm, fuzbalsko svetišče. Katanec je vodja veselega new age gibanja. "Bog je, bog vse vidi," je zrecitiral novembra 1999, ko se je njegova ekipa sredi zasneženega ukrajinskega Kijeva uvrstila na evropsko nogometno prvenstvo. Od tedaj naprej je beseda "čudež" rezervirana za nogomet. Vse je čudež. Čudež je, ko Ačimovič deset minut pred koncem tekme proti Švici v Ljubljani izenači na 2:2. Čudež je, ko Cimerotič deset minut pred koncem tekme proti Švici v Baslu ukrade žogo in zagotovi zmago. Čudež je, ko sodnik v zadnjih sekundah tekme proti Rusiji v Ljubljani dosodi penal za Slovenijo. Čudež je, da v Beogradu dežuje, Milinovič pa zabalina gol. Čudež je, da Katančeva ekipa v Ljubljani proti Romuniji igra bolj pocarsko, pa vseeno zmaga. Čudež je, da ključne zvezde na glavnih tekmah manjkajo, pa se vse skupaj vseeno dobro izide. Čudež je, da se Osterc, ki so ga navijači skorajda izobčili, vseeno vrne v kolektiv. Čudež je, ko da gol proti Rusiji. Čudež je, da izobčeni Osterc na tekmi proti Romuniji skoraj z mrtvega kota zadene. To, da napadalec Rudonja 52 tekem ne doseže gola in ga zabije na najbolj usodni tekmi proti Romuniji, je pa itak ekvivalent čudežnega vstajenja v Jeruzalemu, ki se je pripetilo pred dvema tisočletjema.

Katančev bog, ki "vse vidi", nima s tistim bogom, ki nastopa v vatikanskem sporazumu, skoraj nič skupnega. Katančev bog zahteva nenavadno obredje. Pred tekmo ni dobro veliko govoriti. Bolje, da ne govoriš nič. Od besed težko prideš k dejanjem. Bolje je, da od dejanj preideš k novim dejanjem. Bog, ki vse vidi, zahteva spoštovanje numeroloških kombinacij. Številka 13 je srečna številka. Ko je slovenska reprezentanca odpotovala v Bukarešto, že 12 uradnih tekem ni doživela poraza. Tekma v Bukarešti je bila 13. tekma. Rudonja je nosil številko 13. Bližali smo se 13. minuti drugega polčasa...

Bog, ki "vse vidi", zahteva, da je selektor na tekmi lepo obrit. Zahteva, da izpolni obljube, dane igralcem. Če obljubi, da bo postal blondinec, mora postati blondinec. Zahteva, da tudi navijači spoštujejo obredje. "Obul sem tiste čevlje, v katerih sem bil, ko smo igrali proti Ukrajini," je Marcelu v Bukarešiti povedal eden od navijačev. TV Slovenija je v Bukarešto poslala istega komentatorja kot pred dvema letoma v Kijev. Slovenski navijači, zbrani na štadionu v Bukarešti, so bili v tepelatske odnosu z dogodki na igrišču. Telepatsko so vplivali na to, da so žoge, ki so letele proti slovenskemu golu, v zadnjem trenutku zavile nekoliko vstran. Telepatsko so vlivali, da se Rudonja v usodnem trenutku ni ustavil. Telepatsko so prenašali energijo na obrambne igralce. Milijon ljudi, sedečih za televizorji, je telepatsko vplivalo na vremenske razmere. To, da so navijači dvanajsti igralec, ni fraza. Je verovanje.

Od tedaj, ko je Katanec selektor slovenskega nogometa, Slovenci verjamejo v čudeže. Res je, da je katalog čudežev nekoliko nenavaden, ni ravno skladen s katalogom, ki je v veljavi dve tisočletji. Vendar je vera v čudeže globoka in iskrena. Ko je bila na začetku devetdesetih let v več kot dvajsetih državah narejena primerjalna raziskava, ali ljudje verjamejo v znanstveno naravo astrologije, je Slovenija med vsemi državami gladko zmagala. Tedaj je bilo skoraj devet desetin Slovencev "zagotovo" ali "precej" prepričanih, da ima astrologija znanstveno podlago. Zgodba o nogometnem čudežu je zgodba o tem, v kaj in kako verujejo Slovenci.

Agresivnost

Vendar pri nogometnem čudežu ne gre zgolj za to, da so se spremenile verske navade Slovencev. Spremenile so se tudi predstave o samem sebi. Kdaj smo lahko dobri? V šestdesetih letih je veljalo, da lahko prebivalci teh krajev dosežejo odličnost, ko so odvisni zgolj od samih sebe. Na to predstavo je najbolj usodno vplival gimnastični čarovnik Miro Cerar. Ko je bil na svojem konju, ko je z nogami virtuozno nihal gor in dol, ko je z ogromno, a nadzorovano močjo rok upravljal z lastnim telesom, je občinstvu za minuto zastal dih. Cerar, postavljen sredi neznosno polne tivolske dvorane, je bil na svojem konju prekleto sam. Odvisen od samega sebe.

Naslednji, ki je spreminjal predstave Slovencev o samem sebi, je bil Ivo Daneu. Tivoli je bil spet prepoln, Daneu je vodil igro jugoslovanske reprezentance, sam ni preveč rinil pod koš, pač pa je dirigiral. Ja, Slovenci lahko zagotavljajo odličnost kolektivu, ko so dirigenti. Leta 1990, dve desetletji zatem, ko je Daneu v Tivoliju dirigiral jugoslovanski košarkaški reprezentanci, se je zaradi spleta naključij zgodilo, da je Daneu, delegat v slovenski skupščini, kot prvi izza uradnega parlamentarnega govorniškega odra izrekel besedo plebiscit. Dejstvo, da je Daneu kot prvi predlagal izvedbo plebiscita, sicer ni imelo učinkov. Nekaj mesecev kasneje, ko se je za plebiscit odločil tudi Demos, je bila pobuda socialistične stranke, ki jo je prvi prebral Ivo Daneu, že rahlo pozabljena.

Predstave Slovencev o samem sebi je spreminjal Tone Vogrinec in njegovi smučarski asi. Zadnjo četrtino 20. stoletja je veljalo, da so Slovenci narod smučarjev. Alpsko smučanje je šport razvitih, gospodarsko uspešnih narodov, smo predli. Mi smo mala Švica. Mala Švedska. Smo narod individualcev, ki so na smučišču spet odvisni zgolj sami od sebe. Najbolj odlični smo na strmih in ledenih progah, kjer je vse odvisno od izpiljene tehnike. Mehke in položne proge, kjer je potrebna agresivnost, niso za nas. Slovenci pač nismo agresivni, nismo napadalni, so ugotavljali komentatorji, če na kakšni bolj turistični smučarski progi ni šlo vse v redu. Danes že pokojni guru slovenske psihologije dr. Trstenjak pa je ob tem, da je verificiral stališče o neagresivni naturi Slovencev, znal povedati tudi, da smo Slovenci avtoagresivni. In si zato dokaj pogosto vzamemo življenje.

Ali drži, , da Slovenci nismo agresivni? Res je sicer, da Katančeva ekipa ni nikomur zlomila noge. Res je tudi, da so kar nekaj članov Katančeve ekipe odnesli s terena, ker so bili nasprotniki obupno grobi. Jugoslovani, recimo, so polomili slovenskega golmana Simeunoviča. Vugdalič je tekmo proti Romuniji končal čisto krvav, z razbito glavo. Res je tudi, da je Karič zlomil nos svojemu soigralcu Rudonji. A to ni bil znak slovenske avtoagresivnosti. Zlomljen nos tudi ni bil posledica razcepljenosti naroda, internih prepirov, ki so menda zvezda stalnica slovenskega značaja. Karič je Rudonjo polomil zato, ker je pač agresiven nogometaš. In če človek igra agresivno, včasih naredi tudi kakšno nerodnost. In prijateljčku razbije nos. Morda je stereotip, da Slovenci niso agresivni, zmedel tudi kakšno ekipo, ki se je pomerila s Katančevim moštvom. Katančeva ekipa je ves čas igrala agresivno, prav nič obrambno. Zadnja uradna tekma, na kateri slovenska ekipa ni dala gola, se je pripetila junija 2000, ko je bil rezultat proti Norveški 0:0. Potem sta se sicer dogodili dve dokaj nesrečni prijateljski tekmi, ki jih je Slovenija izgubila, ne da bi dala gol. Hkrati pa je po lanskoletnem remiju proti Norveški sledilo trinajst kvalifikacijskih tekem za nastop na svetovnem prvenstvu. In prav na vseh tekmah je reprezentanca naroda, ki menda ni agresiven, dala gol. Katanec je, skratka, dokazal, da smo lahko, ko je to potrebno, tudi pasje agresivni. Agresivni v obrambi, agresivni v napadu, agresivni na sredini igrišča. Dokazal je, da defenzivna mentaliteta ni del nacionalnega genotipa.

Sam svoj mojster

S Katančevim prihodom se je zrušil mit o Slovencih - individualistih. Včasih smo se prepričevali, da smo lahko odlični le, ko smo prepuščeni samemu sebi. Ta mentaliteta je mentaliteta uspešnega obrtnika. Ko še ni bilo kapitalizma, je bil človek lahko uspešen le, če je bil obrtnik, sam svoj mojster. Kolektivi navadno niso bili uspešni. Učinkovitost desetih ljudi, ki so delali v skupini, je bila v socializmu manjša od učinkovitost desetih ljudi, ki so delali kot solisti. Pač, ko je bilo še samoupravljanje, se je deset ljudi, ki so delali skupaj, med seboj pričkalo, energije posameznikov so bile usmerjene v različne strani. Katanec je dokazal, da si lahko uspešen tudi z ekipo. Zahovič in kompanija so v Sloveniji sicer megazvezde. Hkrati pa marsikateri član Katančene ekipe klubske tekme gleda le s klopi za rezervne igralce. Moštvo, ki ga je sestavil Katanec, je bolj kvalitetno od matematične vsote kvalitet posameznikov. Takšne učinke lahko doseže le pametno organizirana korporacija. V zadnjih desetih letih se je v Sloveniji pojavilo le nekaj korporacij, katerih skupni učinek je večji od matematične vsote učinkov posameznih uslužbencev. Recimo, da je takšna korporacija Hermes Softlab.

Zakaj je dobil Katanec status narodnega heroja? Na začetku devetdesetih let je Brane Oblak, nogometna legenda sedemdesetih let, v intervjuju za Mladino govoril o tem, kako bi morala v vodstvu nogometnega kluba Olimpija sedeti Janez Janša in Igor Bavčar. Ljudje Janševega in Bavčarjevega kova bi lahko pomagali slovenskemu fuzbalu, je ugotavljal Oblak. Danes je štorija postavljena na glavo. Občinstvo hrepeni, da bi se v slovenski politiki znašel človek Katančevega kova. Torej nekdo, ki bi znal zbrati vse, ki kaj znajo, potem pa bi zbrani ekipi določil strateški cilj in definiral taktiko. Občinstvo hrepeni po nekom, ki bi bil sposoben sestaviti ekipo, katere skupni učinek bi bil večji od vsote individualnih kvalitet posameznih članov.

Slovenija ni središče vesolja

Srečko Katanec, ta nič kaj zgovorni mož, je povem nepričakovano postal tudi prosvetitelj. Nekatere njegove izjave so dosti bolj učinkovite od celotne akcije Vsi drugačni, vsi enakopravni. Danes si nihče več ne razbija glave z vprašanje, ali je nekdo, ki mu je ime Muamer, lahko Slovenec ali ne. Hej, Muamer Vugdalič si je, da bi se Slovenija kvalificirala na svetovno nogometno prvenstvo, razbil glavo, krvav je dirjal gor in dol, zdelo se je, da bo moral na transfuzijo, pa vseeno ni odnehal. V svetu je žal tako, da so tribune fuzbalskih štadionov hkrati tople grede, na katerih raste šovinizem. Vsaj za zdaj slovenski fuzbal pospešuje tolerantnost.

Nekatere Katančeve izjave pa delujejo kot Kopernikova izjava, da Zemlja ni središče vesolja. Slovenija ni središče vesolja. Kar je spet mnogo bolj učinkovito od akcije Vsi drugačni, vsi enakopravni. Recimo: ko je Katanec komentiral žrebanje skupin za svetovno nogometno prvenstvo na Japonskem in v Koreji, je spotoma razložil, da v Afriki ne rastejo zgolj banane in opice, pač pa živijo tudi ljudje, ki znajo igrati nogomet. "Marsikdo misli, da so Senegalci le pobiralci banan, toda praktično vsi njihovi reprezentanti igrajo v Franciji," je razložil občinstvu. Navijače je že nekoliko preveč razganjalo od samozavesti in načrtov, kako bomo v prvi rundi sesuli Južno Afriko in Paragvaj ter remizirali s Španijo, v drugi rundi bomo pa butnili Nemčijo. Hej, hej, počasi. "Vsakršna evforija je nevmesna," pravi Katanec. "Mi moramo ostati na realnih tleh, nasprotnike pa ne smemo ne podcenjevati in ne precenjevati."