Na čigavi strani ste?

Leto 1992 je bilo za svetovno športno javnost nenavadno. Mike Tyson, boksarski heroj nad heroji, je bil februarja tega leta obsojen na tri leta zapora zaradi posilstva Desiree Washington, mlade lepotice, okronane z naslovom najlepše. Dogodek naj bi se bil zgodil julija 1991, Desiree ga je takoj prijavila, in ko je prijava prišla v javnost, so se v istem hipu pojavili pomisleki, da lepotica le išče svojih pet minut slave, da boksarska zvezda nikakor ne more biti posiljevalec, da je vse skupaj konstrukt ... Ko so pol leta za tem razglasili sodbo, so porotniki izjavili: "Seveda so bili dvomi o pričanju obeh, obtoženega in tožnice, toda mislimo, da smo skrbno pretehtali vsa dejstva, in prepričani smo, da je imela tožnica močnejše dokaze." In še: "Ob izreku sodbe ni slavja. Ženska je bila posiljena in junak je bil obsojen za posilstvo. To je očitno nekaj zelo žalostnega."

Po vseh dvomih o dobrem imenu Desiree Washington in obtožbah, zakaj je šla v hotelsko sobo, saj je vendar vedela, da če gre s športnikom v sobo, to pomeni, da bosta imela spolne odnose; zakaj je imela oblečeno mini krilo ... in podobnih namigih je prevladalo mnenje, da je dekle, takrat osemnajstletnica, sama iskala, kar je dobila. Pač zgodba, kakršne se bolj ali manj ponavljajo pri vsakem posilstvu - za to sta potrebna dva in moški pač še niso dojeli, da ženski ne pomeni ne in pika. Da v tem primeru ne gre za žensko igro, češ ne je v bistvu ja. A pri Tysonu je šlo za slavnega človeka, ki ima zaradi tega večjo kredibilnost.

V zadnjem tednu, no, štirinajstih dneh, ste v naših medijih opazili nekaj podobnega - domnevna žrtev nekega domnevnega poskusa posilstva je bila a priori označena za nekredibilno. Kolega je po nekaj dnevih razmišljanja ugotovil, da je to tipično krščanska pozicija iskanja krivca, kjer je že vnaprej jasno, da je za izvirni greh kriva ženska. Toda, ali si vse Evine potomke zaradi ideoloških podmen v resnici zaslužijo, da jih že vnaprej kamenjajo? Niti ne, a če se poglobite v medijsko poročanje o spolnih deliktih nasploh, vam bo kmalu jasno, da do žrtev (domnevnih, vsaj dokler ni izrečena sodba) nismo prijazni.

Drugi razlog, zakaj o domnevni P.-jevi žrtvi pišejo negativno, je seveda tysonov sindrom. M. P. je MVP ali VIP in zato kredibilnejši od navadne ženske. Ker politiki in policisti pač ne posiljujejo. Pa boksarji in pop zvezdniki tudi ne. Poleg vsega pa je M. P. še človek z avreolo, da je vsaka zgodba v zvezi z njim poskus diskreditacije. Novinarji so se tako med seboj zapletli v bitko, kdo bo komu pripisal pomanjkanje profesionalnosti, kdo vse ve za zaroto, kdo ne. Ves "incident" se je v hipu iz sfere morebitnega spolnega delikta premaknil v sfero politike. To pa zelo veliko pove o naši družbi. Predvsem to, kako obravnavamo žrtve spolnega nasilja. Kako?

Odlična ljubimka

Z neko mero distance in humorja, kot da bi bilo ljudem nerodno, ker morajo o tem pisati. Z veliko mero skepticizma, kot da bi bile vse žrtve takih ali drugačnih spolnih napadov pretkane ženske čarovnice, ki omrežijo moške, potem pa jih poteptajo in uničijo. Pa gremo po vrsti ...

V torek, 15. januarja, so o dogodku pisali v Slovenskih novicah. Domnevno žrtev opisujejo kot "neznanko", ki naj bi jo bil "napol slečeno izvlekel iz avtomobila", in vse to "davnega leta 1992". Podoben opis dogodka je najti v Delu, v rubriki Tedensko ogledalo, v ponedeljek, 21. januarja: "Neka ženska neslovenskega rodu, ki zdaj živi v Kanadi in ima dva otroka, se je naenkrat spomnila, da naj bi jo bil Pogorevc spolno nadlegoval leta 1992 na neki policijski zabavi pri Ribnici." Tako pomembno je, da je neslovenskega rodu.

Če se vrnemo k besedilu v Slovenskih novicah - o žrtvi se dvomi, o njeni ovadbi tudi. Zato pa domnevni storilec postane svetnik z izjavo: "Lahko si predstavljate, kako je pisanje prizadelo mojo družino." Ah. Zato nedvomno za posilstva prosijo ženske. V Magu se 23. januarja 2002 sprašujejo o motivih neimenovane tožiteljice. Češ predstavljena je kot žrtev, potem pa piše, da je prišlo do "določenega ljubimkanja". Pa se vprašajo, kaj je v koči sploh počela. In konstatirajo, da je bila pripeljana za družbo P.-ju, "kar je dokazala z opitim ljubimkanjem. To pa ni dejanje, ki bi jo legitimiralo kot damo, ki bi se branila stika z obtoženim, temveč kot nekoga, ki je tak stik dejavno spodbujal." In pripoved končajo z vprašanjem, zakaj je molčala polnih devet let.

In na zadnji strani istega magazina se je v spisu Kraljevič Marko zapisal še stavek: "Ta je (detektiv Prokšelj, op. p.) v daljni Kanadi našel srečno poročeno devo, s katero je menda Pogorevc pred devetimi leti na neki interni zabavi poskusil spolno občevati. V avtu. Na samem. A je menda rekla ne. In je odnehal, je rečeno v ovadbi, napisani tako, da je škoda, ker mu niso obesili spolnega napada na tretješolko." In potem, "da si je drznil manj kot kak maturant" in da zaradi tega "krepostna dama ni dosmrtno zaznamovana s psihičnimi travmami".

Nekaj podobnega piše tudi v pismu bralcev z naslovom Spokajte, gospodje! v Družini 27. januarja 2002. "Upam, da smo Slovenci še vedno kljub temu, da včasih res potrebujemo veliko časa, da spregledamo, toliko pametni, da vemo, da neko bitje, ki je ženskega spola in se mu primeri posilstvo, ne bo nikoli šele po desetih letih ugotavljalo, da ga je nekdo nekoč in nekje posilil oziroma hotel posiliti." In še o tem, da kakšna mati pa je, da "obuja osebne aferice", pri tem pa ne pomisli na otroke, če že ne na svoje, pa vsaj "na otroke gospe Pogorevc", češ da je "s to za lase privlečeno zgodbo hudo oskrunila družinsko srečo Pogorevčevih". Ah, ena sama skrb za družino.

Pa da ne boste mislili, da je tovrstno pisanje o spolnih deliktih omejeno le na primer P. Ne, zarotniški odnos do spolnega nasilja se je očitno naselil v nekatere kroge, kajti sedaj so celo primer domnevne pedofilije na avstrijskem Koroškem razglasili za zaroto. Devetintridesetletni slovenski duhovnik naj bi bil spolno zlorabil mladoletnico, ki je tudi iz slovenske družine. Obravnavanje problema je podobno: poudarjata se nacionalnost (domnevna P.-jeva žrtev je poudarjeno označena za Neslovenko) in zarota. Kot so pri zgodbi o M. P. na delu sile kontinuitete, ki hočejo zrušiti tega angela v uniformi, so na Koroškem konspirativni avstrijski nacionalisti, ki jim gre v nos slovenska fara. Ja in tudi župnik je bil v medijih takoj omenjen z imenom in priimkom. Tudi v tem primeru je ovadba s konca lanskega leta. Je to mar le naključje? Tudi župnik ni več na kraju domnevnega zločina, ker so ga takoj premestili, tako kot je generalni na dolgem potovanju po Avstraliji. Je to mar naključje? In medtem ko avstrijski cerkveni dostojanstveniki zagotavljajo, da je trditev o zaroti popolna izmišljotina, je slovenski predstojnik salezijancev zatrdil, da je avstrijska cerkev "nasedla akciji nemških nacionalistov". Farani so prepričani, da zadeva ni tako huda, kot se je pisalo. Krajanka je na televiziji izjavila, da je bilo dekle v župnika zaljubljeno in da si je zato, ker ji ta ljubezni ni vračal, izmislila zgodbo o spolni zlorabi.

Ta cinični odnos do žrtve spolnega nasilja pa je prisoten tudi v popolnoma anonimnih zgodbah. Novejši primer je iz Dela, 17. januarja. Na straneh kronike je izšel članek Mu bo zrasel greben?. Sodišče je oprostilo obtožbe posilstva 40-letnega moškega, ker naj bi bil ženski ne premalo odločen. Verjetno zato, ker sta bila včasih partnerja, ker sta starša otroka, ker je ona povabila njega v stanovanje, ker sta skupaj pila, "ker je bilo razpoloženje prijateljsko" in zato njen ne ni bil odločen, čeprav je tri mesece pred tem rodila in je zatrjevala, da ji niti slučajno ni bilo do spolnosti. Je pa partnerja prijavila, ko jo je kakšno uro po spolnem odnosu pretepel, tako kot je to počel veliko dni njunega skupnega življenja. Zgodba se konča s stavkom: "Senat mu je položil na srce, naj mu zaradi oprostilne sodbe ne zrase greben." Ali niso nemara z grebenom mislili česa drugega?

Obskurnosti

Po vsem tem bi si lahko mislili, da Slovenci nikakor nimamo pojma, kako ravnati z žrtvami spolnih deliktov. Oziroma da vemo samo to, da jim ni verjeti. Kot da bi bili popolnoma neobveščeni in neuki, kot da bi bili spolni delikti nekaj, kar se pri nas ne bi dogajalo. Pa vendar obstaja učno gradivo, ki uči srednješolce in tudi policiste. Recimo zgibanko To je moje telo! je izdal Urad za žensko politiko v sodelovanju z nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja nad ženskami, in je namenjena osveščanju srednješolcev. Policistom pa so namenili knjigo Nasilje nad ženskami - odgovornost policije, ki jo je izdala Ženska svetovalnica in je prevod dela nizozemskih policistov, ki so svoje zanje in izkušnje na različnih seminarjih predstavili tudi slovenskim policistom. Pravzaprav gre za učbenik "za kakovostnejše delo policije v primerih nasilja nad ženskami", se pravi za učbenik, ki uči, kako naj policist razume nasilje nad ženskami, kako ravna, če pride v stik s takim dejanjem, kako pomaga ženski itd. Pa začnimo z malimi "obskurnostmi", ki so navedene v obeh gradivih in nam bodo pomagale razbiti miselne vzorce, ki vladajo slovenskim medijem. (To je sicer hudo naivno, pa vendar ...)

V policijski knjigi je že zelo na začetku opisano možno vedenje storilcev. Najpogostejši so poskusi "zbuditi dvom o verodostojnosti žrtve". Policiste zato opozarjajo, naj nikar ne nasedajo zgodbam storilcev. In potem se čudimo ...

Prav tako se avtorji knjige zavedajo, da znotraj policije vlada značilna miselnost o nasilju nad ženskami. Posebno poglavje je posvečeno mitom, miselnosti in kulturi, ki so povezani z obravnavanjem nasilja nad ženskami. Avtorji knjige so prepričani, da ti miti in miselnost vplivajo na ravnanje in odzive policije ob nasilju nad ženskami. Zato so skušali nekatere od najpogostejših stereotipov opisati in jih ovreči s konkretnimi podatki, ki so jih dobili med raziskavo v regiji utrechtske policije. Med najpogostejšimi so teze, kot je: "Ženske so zlorabljene, ker same tako hočejo." Policistom razložijo, da to seveda ni res in da se vse zlorabljene ženske upirajo. Podobno navodilo je tudi v zgibanki za srednješolce: "Če pa morda celo praviš, da so žrtve spolnega nasilja same krive, potem opravičuješ nasilje in nasilneže, žrtve pa prepuščaš same sebi."

Naslednja pogosta teza je: "Ženske izzivajo nasilje z oblačenjem in vedenjem." Odgovor policijskega učbenika je: "Takšne pripombe o vedenju in videzu žensk le še pripomorejo k temu, da ženska razvije občutek krivde, moški, ki jo zlorablja, pa ima vso svobodo, da prenese odgovornost za svoje dejanje na žensko." To naj bi bilo jasno tudi najstnikom: "Nihče si ne želi doživljati spolnega nadlegovanja ali spolnega nasilja in nihče ga ne izziva!"

Za našo zgodbo je pomembna teza oziroma mit: "Ženska, ki nasilje prijavi po več mesecih ali letih, ni verodostojna." Nizozemski kolegi slovenskim policistom priporočajo: "Pogosto se dogaja, da si ženske upajo prijaviti nasilje po več letih, in sicer iz strahu pred storilcem in zato, ker so, kot se zdi, zmožne več let vse potlačevati." Posebno poglavje je posvečeno razlagi tega, zakaj ženske včasih molčijo več let: iz strahu, občutka krivde, sramu. Trditev, da je ženska nekredibilna, ker je spolno nasilje prijavila po več letih, je torej nesmiselna, in to naj bi vedel tudi povprečen slovenski policist. In najstnik. V zgibanki To je moje telo! so denimo napisana navodila za ženske, žrtve posilstva. Že v uvodu ponujajo tri opcije: takojšnjo prijavo, razmišljanje o kasnejši prijavi ali celo neprijavo. O tem se mora odločiti ženska. In po statističnih podatkih naj bi bilo pri nas vse premalo prijavljenih posilstev in drugih oblik spolnega nasilja. V zgibanki v poglavju Če se za prijavo ne odločiš jasno piše: "Posilstvo lahko prijaviš tudi kasneje, še deset let po tem, ko se je zgodilo." Torej ... kaj potem, če ženska čaka deset let. Poskus posilstva je dejanje, ki po kazenskem zakonu absolutno zastara, ko preteče dvakrat toliko časa, kot je zagrožena najvišja kazen. Ker je za poskus zagrožena najvišja kazen deset let, je torej teoretično možno, da ženska posilstvo prijavi dvajset let po dogodku. Če gre za spolno nasilje, je zagrožena kazen od šest mesecev do deset let, in tudi tukaj lahko žrtev dejanje prijavi dvajset let po dogodku.

V zapisih o primeru M. P. se poigrajo z dejstvi, češ da domnevna žrtev enkrat trdi eno, drugič drugo. Mitska teza iz policijskega učbenika: "Ženska, ki se nejasno izraža, ko podaja prijavo, ne govori resnice." Navodilo policistom: "Zelo pogosto se zgodi, da ženska, ki poda prijavo, govori nasprotujoče si stvari, jeclja, marsikaj pozabi omeniti. To so mehanizmi, ki ženski pomagajo preživeti, med njimi so pogosto pozabljivost, zmedenost, strah in sram."

Na koncu se celo izkaže, da je mišljenje o lilitovstvu celotnega ženskega rodu popoln konstrukt moškega strahu. Po navedbah avtorjev knjige je med policisti pogosto tudi mnenje, da "ženske včasih podajo lažno prijavo, da bi grdo ponagajale moškim". V odgovor na to je dovolj le en stavek, ki si ga lahko zapomni vsak policist: "V praksi se je pokazalo, da je lažnih prijav nasilja nad ženskami zelo malo." Pomislite racionalno: ali bi se ženska res izpostavila posmehu, javnemu linču in sodnim travmam samo zato, da bi se maščevala moškemu. Nikar ne precenjujte pomena moških v ženskem življenju.

Pa navedimo spet napotilo iz zgibanke, ki se sicer sliši kot biblijski citat, pa vendar: "Če o njem zbijaš šale, praviš, da to ni nič, pozabljaš, da ima v resnici za žrtev vedno hude posledice." Po branju zadnjih dni se zdi, da so napotila različnih ženskih organizacij očitno še vedno bob ob steno.

A še to - januarja letos je losangeleška policija po štirih mesecih končala preiskavo spolnega napada, pri katerem je bil udeležen Mike Tyson. Prišli so do sklepa, da je velika verjetnost, da je konec lanskega leta zagrešil spolni napad na žensko, in vso zadevo so izročili tožilstvu. Tokrat o resničnosti pričanja ženske nihče ni dvomil.

Nasilje, ki prevzame obliko spolnosti