L'DS c'est moi!

V negotovi preteklosti, recimo pred nekaj meseci, se je kongresa nam vsem ljube liberalne demokracije marsikatero novinarsko srce veselilo kot fascinantnega državnega prvenstva za Drnovškovo zapuščino, ki bi znalo po intenzivnosti in toboganski vratolomnosti vsaj konkurirati Janševemu spektakularnemu javnemu zakolu Iva Hvalice v Kopru ali celo nepozabnemu butalskemu balu z združitvenega kongresa ljudske stranke in krščanskih demokratov. Naivneži, ki so se nadejali, da se bo zadržani patriarh naše najglomaznejše stranke enkrat v življenju nečemu - namreč predsedniški dirki - zavezal tri sekunde, preden bi se mu bilo absolutno treba, so torej v Portorož v vsako senčno vežo projicirali Dimitrija Rupla ali Toneta Ropa v maskirni kapuci in z dolgim ostrim bodalom v častihlepni roki. Bah. Ker je ljubljeni vodja (in to po vsej verjetnosti pravilno) očitno presodil, da bi mu znalo - če se bo odločil, da ga Milanov prestol zanima - pogoltno hlastanje mlajših volkov ob ceremonialnem zakopu poglavarske sekire vendarle preveč škoditi, se je pač odločil, da bo letalonosilkino krmilo tudi manifestno raje obdržal kar v svojih preverjeno sposobnih rokah; vsaj dokler se ne pojavi tisti optimalni trenutek, ko bo lahko - kot sam temu ljubko pravi - "zaokrožil mandat".

Potencial za dramatični presežek s tem sicer ni avtomatično padel tja nekam daleč dol v negativne številke, saj so se konflikti pač prenesli na nižjo raven, a je LDS kljub vsemu dovolj pametna, da zna vsaj svoje minornejše kadrovske bitke vojevati v zakulisju. Eliti znotraj stranke bi vsekakor najbolj godilo, če bi bil to vsaj na površini kongres zehljajev in zafrustriranih peres, ali kot je v intervjuju nekaj dni prej napovedal Tone Anderlič, "bolj tak nujen kongres, ki ga zahteva statut stranke". Prizorišče, portoroški hotel Emona, je bilo z vsemi tistimi lučkami in uniformiranimi in neuniformiranimi lakaji za to formalnost sicer povsem dovolj gala lokacija, je bilo pa vsaj prvi dan vse skupaj predvsem zadeva čim bolj tehtnega postopaštva, kompetentnega in hkrati vljudnega nasmihanja fotoobjektivom in niti ne zanemarljive muje za vsaj od daleč na videz vsebinsko zapolnjevanje vse tiste tišine, ki bi drugače vladala v govorniški dvorani.

V soboto dopoldne so se tako brez vsakega žara napol prepucavali o rečeh, kot je to, ali bi dodatni podpredsednik stranko stal preveč dodatnega denarja, ali naj bi se med tremi podpredsedniki po kriteriju ženskosti vendarle ne znašlo tudi kakšno dekle (dame so bile vse po vrsti nepreklicno za, nekateri gospodje čudno zadržani) in kako bi šlo državo razparcelirati po regionalnih fevdih glede na želje in potrebe birokratskih subsistemov. Drni jim je potem v svojem prvem, okoli pol ure trajajočem govoru natresel ves tisti nujni žamet o tem, kako deset let ni kratko obdobje niti v življenju enega človeka, kaj šele države: mi smo najmočnejši, se jim je nežno pohvalil, vedno smo bili, in to prek vseh komaj obvladljivih koalicij, izjemno uspešni smo, vedno bolj nam zaupajo. Utrdili smo slovensko državo, je v maniri do uporabnika prijaznega računalniškega programa (recimo neke vrste brezhroščnih Windowsov) našteval svoje dosežke, skoraj smo dokončali tranzicijo, nas vodili v Evropo, konstantno gospodarsko rasli, zmanjševali brezposelnost, presegali povprečja Evropske skupnosti, ljubili okolje.

Kaj pa za naprej? No, še več istega vendar! Vedno izzivi, vedno problemi, kompleksen svet in globalizacija, znanje in potenciali, malo nas je, a se vedno znajdemo in uveljavimo, samoiniciativa, transparentnost, fleksibilnost, fleksibilnost, fleksibilnost, odprta družba in konkurenčnost. Med lanskim kongresom SDS je tamkajšnji generalisimus med predizvolitvenim govorom požel kar sedemnajst spontanih aplavzov, ljubljeni vodja pa v soboto niti enega, zakaj bi tudi ga, saj bi morala biti srčna naklonjenost ob tako dobičkonosni nadvladi liberalne demokracije vsaj delno umevna kar sama po sebi. Dobro, da ne bomo nepravični, enega je vendarle uplenil, ko se je s pristnimi čustvi lotil vprašanj nepotizma, klientelizma in drugih privilegijizmov, ko je maltene potočil solzico ob misli na vse tiste resnično sposobne mlade ljudi, ki jim zaradi tega ne uspe dobiti zaslužene priložnosti. Za konec govora vprašanje, ali bo mogoče tudi na prihodnjih volitvah obdržati te sanjske odstotke. O ja, moč bi jih bilo tudi preseči, če bomo Sloveniji le dostavili dovolj inovativnih impulzov, da nam bo vsem skupaj celo lepše, kot nam je zdaj!

"Gospod predsednik, upam, da vam je naš aplavz povedal vse!" je povratno informacijo občinstva - ta se je proti koncu spremenila v športno skandiranje oziroma dajanje takta drug drugemu, da zvok ne bi prezgodaj zamrl - povzela moderatorka, vendar mu čisto vsega očitno vendarle ni mogel povedati, glede na to, da je vidnejša predstavnica stranke nekaj minut kasneje v zakulisju na vprašanje kolega, kaj v predsednikovem govoru je nanjo napravilo največji vtis, hihitajoče odvrnila, da tisto, kar so poudarili tudi vsi štirje, s katerimi je o njem izmenjala mnenje: mater, je bil dolg!

Ker je bil ključni projekt celotnega kongresa ustvarjanje vtisa, da se tam je, pije in klepeta z nekim namenom, je sledilo sprejemanje programskih resolucij, točneje delo po skupinah glede na posamezne tematske sklope. V dvorani NAUTILUS se je tako veselo čebljalo o trajnostnem razvoju za boljšo kakovost življenja, v dvorani AURORA so se brali referatki o družbi znanja in informacijski družbi, v dvorani MEDITERANEA so monologizirali o globalizaciji in odzivu majhnih držav, v veliki Smaragdni dvorani pa sta se z idejnim zaledjem regionalizma in lokalne uprave citirala Jovan Jovanović Zmaj in celo sam Hegel. Veste, pot do resnice je včasih kar resnica sama. S samimi sprejetimi resolucijami vas raje ne bi utrujal, saj so to na vsakem kongresu skupki tistih prav res najbolj abotnih puhlic, če vas po kakem grotesknem naključju zanima, jih lahko bržkone preberete na internetu.

Zvečer so po veži postavili prisrčne kartonaste volilne kabinice, novinarski kolegi za zabavljaškim omizjem v press sobi pa so se v vse skupaj obupano trudili vdihniti vsaj sapico drame, hlastajoč za vsako hipertrofirano govorico - še preden so jo do konca slišali, dobro vedoč, da je izvita iz zdolgočasene trte. Po na videz razkošni, a za okus fotografov bljutavi večerji so si nadstropje više ob živi klavirski in kitarski easy listening spremljavi omislili še veliko torto, dame pa so za nameček dobile priložnost poblesniti večerno toaleto. Postopanje po taktu Sade v preddverju hotela Emona, tako rekoč intenzivno lobiranje, je bilo verjetno mišljeno predvsem kot zadovoljitev družabnih potreb starejše garde znotraj stranke - tiste, ki ji najbrž ni kaj preveč do Magnificovih opolzkih eskapad. Sledila je še sindikalna veselica v klubu Arcadia (to se verjetno sliši še kar spektakularno, a je šlo v resnici za ne preveč več kot srednje veliko menzo z malce ugledneje oblečenimi natakarji), s poudarkom na Robertu Pešutu.

Našemu najslavnejšemu pedru, ki tako rad poflirta z vsem subverzivnim, se namreč od časa do časa prav nič ne zafržmaga pogladiti interesov z vsemi bonusi naphanih vojščakov statusa quo in je pripravljen repertoar tudi priložnosti primerno razvodeniti: vi samo povejte, do kje naj grem. Hkrati je iz njegovega tabora precej potrjeno prišla direktiva, da ga med nastopom ne smemo fotografirati - zakaj, si lahko vsak razloži sam zase, se lahko pa vsi skupaj verjetno strinjamo, da ne bi te fotografije njegovemu anarhofukaškemu pedigreju koristile prav nič. Skozi maksimalno uglajen in niti za mikron provokativen nastop mu je sicer kot ponavadi uspelo ustvariti določeno gostoto plesišča, vendar je celotna temačna hala vsaj z zadnjega sedeža ob šanku, tako rekoč s hrbtom ob zidu, še najbolj spominjala na valeto v nadpovprečno bogatem hibridu med mestecem in vasjo. Džuskajoči presežek je od samega začetka vlagal minister za okolje in prostor, ki se mu je dan po interpelaciji v soplesalskem krogu novinarjev veseljaško trgalo, vendar ga je na dolgi rok povsem zasenčil Roman Jakič, ki je z dobro izvežbanimi vrtljaji na plesišču dominiral še ure po tem, ko so vsi drugi dokončno odpovedali.

Eden izmed tiskovnih kolegov, ki se je z rosnim očesom spominjal kongresne žurke izpred štirih let - kjer da ga je totalno pijan eden najvišjih strankinih funkcionarjev totalno pijanega kot dojenčka prenašal v naročju - je ob dveh zjutraj, ko je prostor v vsej svoji socrealistični izpraznjenosti izrazito spominjal na ljubljansko gostilno Rio ob desetih zvečer, lahko samo še prezirljivo prhal. Kompletna stranka se je odločila za zgodnjo lahko noč, tako da naslednji dan na uradni razglasitvi izidov običajnih skozlanih fac ni bilo mogoče zaslediti, razen seveda tistih, ki so bile skozlane zaradi zaprepadenosti ob volilnih izidih. Dobro, predsednikuje še vedno Drni, to je najbolj logična stvar na svetu, če pomislite, da je edinemu gospodu, ki se mu je upal postaviti ob bok (v intervjuju za Mladino je sedanje vodstvo med drugim označil za hiperetatistične politične fevdalce, ki ne predstavljajo absolutno ničesar razen svojih interesov), svet stranke preprosto onemogočil kandidaturo. Tudi oba podpredsednika, Rop in Anderlič, nista nobeno presenečenje, Vika je pač izvisela, a čast in javna podoba LDS v zvezi z zastopanostjo žensk na javnih funkcijah ostaja kljub temu nedotaknjena, saj je bil prejšnji večer v sklopu Magnificovega benda nastop omogočen Miss Marleni iz Štrumpantl Sisters. Tista prava divja karta, ki je bila na tem kongresu vpeljana v strankino igralno okolje, pa je novi generalni sekretar Peter Jamnikar, nekoč poslanec in do nedelje oseba, ob omembi katere bi širša javnost bržčas zbegano vprašala: kdo?

Dan poprej sta se Drni in eden najzvestejših soborcev v redkem trenutku sproščenosti pohecala, da bi morala morda zadevo zastaviti tako kot Janša, da bi bilo treba torej pred volitvami javno zdiktirati, kdo naj bo na ustrezne položaje izvoljen in kdo ne. Res ne vem, zakaj sta se ob teh besedah smehljala, glede na to, da je ožje vodstvo to metodo (dasiravno ne tako butnglavsko kot opozicijski zgled) v bistvu tudi uporabilo. Glede na vse izrečeno ali pa vsaj implicirano je moralo biti delegatom res kristalno jasno, da je Drnijev totalni favorit Bogdan Biščak, bivši legendarni vršilec sekretarske funkcije Grega Golobič pa je celo izjavil, da bi Jamnikarjeva izvolitev pomenila "začetek konca LDS", saj predstavlja vizijo, po kateri "je LDS razpoložljiva blagovna znamka, kakor da lahko steklenice kokakole brez posledic polniš s postano vodo". Drniju je po razglasitvi izidov sicer uspelo odžebrati tistih nekaj nujnih fasadnih cvetk o tem, da je bilo še enkrat potrjeno zaupanje v dosedanje delo in krmarjenje, vendar smo vsi vedeli, da ni tako in da mu je bila, nevajenemu, kot takih reči je, javno primazana blažja klofuta ali vsaj opozorilni drezljaj.

V naslednjih dneh se je o tem tesnem izidu sicer kar nekaj govorilo, vendar ni do dokončnega odgovora, zakaj je bil na precej ključen položaj postavljen nekdanji poslanec zelenih, prišel nihče. Eni pravijo, da bi znalo iti za protisunek Ruplovi politiki fanatičnega natofilstva, spet drugi so na veliko poudarjali konflikt med "lokalci" in "centrom" (to bi bila glede na izvor "centra" pri nas celo še bolj zabrisana delitev kot med levico in desnico), navsezadnje pa bi šlo z lahkoto zgolj za najobičajnejše nezadovoljstvo z dosedanjo delitvijo vojnega plena. Verjetno gre po malem za vse od teh reči in še za celo kopico drugih, precej prepričani pa smo lahko o dveh stvareh: prva je ta, da bo razkošna funkcija generalnega sekretarja liberalne demokracije kar naenkrat začela izgubljati delček za delčkom moči in pooblastil (to je Drni tudi brez zadržkov javno napovedal), druga pa, da ni mogel biti med potjo domov stari patriarh niti najmanj zadovoljen, ko je razmišljal o tuljenju volkov ob svojem morebitnem odhodu s položaja predsednika.