Vsi verni, vsi enakopravni

Ali državo lahko zanima vera njenih državljanov? In do kod smejo državni uradniki vtikati nos v osebne podatke svojih prebivalcev, da ne bi prišlo do zlorab? Ti dve vprašanji sta v zadnjih mesecih pred popisom, ki naj bi se v Sloveniji zgodil od prvega do petnajstega aprila letos, že večkrat pretresli slovensko javnost. Potem ko so namreč na Statističnem uradu Slovenije vprašanje veroizovedi vključili v popisne pole - kar so s prižnic večkrat zahtevali najvišji predstavniki katoliške in protestanske cerkve -, sta najprej Edvard Kranjc in nato mag. Matevž Krivic ustavnemu sodišču poslala pobudo za oceno ustavnosti zakona o popisu. Hkrati pa je pripadnike narodnih manjšin, ki živijo v Sloveniji, vznemirila možnost, da bo po razsodbi ustavnega sodišča iz popisnih pol izpadlo tudi vprašanje o “narodni pripadnosti”, tako da bi bile manjšine potihem “zbrisane” iz popisnega portreta prebivalstva. Strah res ni bil neutemeljen.Ustavno sodišče je o tem že dvakrat razpravljalo, vendar še ni dokončno odločilo.

Informacijska samoodločba

Odgovor na vprašanje, ali je ti dve vprašanji treba uvrstiti v letošnji popis, dajejo priporočila nekaterih pomembnih mednarodnih organizacij in primerjava sedanje slovenske zakonodaje z ureditvijo v primerljivih evropskih državah. “Veroizpoved” je zelo sporna kategorija, ki bi jo bilo iz vrste razlogov najpametneje ne uvrstiti v popis; uvrstitev narodnostne pripadnosti v popis pa je kljub navidezni podobnosti s prvim vprašanjem tako pomemben “znak”, da bi ga tudi na podlagi priporočil organov OZN in Evropske unije morali ohraniti v letošnjih popisnih listih.

Gremo po vrsti. Pobudo za presojo ustavnosti nekaterih določb zakona o popisu sta na ustavno sodišče že lani naslovila Edvard Kranjc in nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. Prvi je v svoji pobudi menil, da sta s popisnim zakonom kršena 7. in 41. člen ustave. Edvard Kranjc je prepričan, da države ne sme zanimati vera državljanov, kajti "obveznost države je, da na tem področju ne zastavlja nobenih vprašanj". Matevž Krivic pa v svoji pobudi poudarja več ustavno spornih določb in opozarja, da je poseg v ustavne pravice dopusten “le pod strogimi kriteriji načela sorazmernosti”, kar pomeni, da ni dovolj trditi, da je spraševanje po veroizpovedi samo “primerno”, temveč mora biti tudi za državo “nujno” in dovoljeno le takrat, kadar “tega cilja ni mogoče doseči z blažjim sredstvom, torej na način, ki ne bi pomenil posega v ustavno pravico”.

Povedano drugače - ne le, da se o verski pripadnosti ni treba izreči, prebivalci Slovenije imajo celo ustavno pravico, da se jih o verski pripadnosti sploh ne sprašuje. Že to je dovolj pomemben razlog za brisanje tega spornega vprašanja iz popisnih pol, ki nam jih bodo na domove kmalu prinesli popisovalci. Kadar namreč lahko raziskovalci podatke o vernosti pridobijo na kakšen drug način (z raziskavami itd.), ki je enako dober ali celo boljši (zaradi odsotnosti prisile) od popisa, tedaj namreč po Krivičevem mnenju ni dopusten “indirekten pritisk na množice ljudi, naj se odpovedo svoji pravici, da jih država po njihovem verskem prepričanju ne sprašuje”.

Krivic se prav tako upravičeno sprašuje, ali je glede na to, da je odgovor na to vprašanje prostovoljen, sploh smiselno spraševati ljudi o tem. Dobimo pravzaprav le podatek o tem, koliko ljudi je pripravljenih na to vprašanje odgovoriti, torej podatek, ki bi bil morda lahko zanimiv za preučevalce religij, nikakor pa ne za državno statistiko. Matevž Krivic prav tako pogreša ukrepe, ki bi zmanjšali vplivanje popisovalcev na najmanjšo možno mero.

Zanimivo je tudi to, da se Krivic v svoji argumentaciji sklicuje zlasti na nemško zakonodajo, glede na to, da je vrsta slovenske zakonodaje, predvsem pa ustavnih določb pravzaprav “prepisana” iz nemškega pravnega reda. Vendar očitno ne tudi pri določanju metode in vsebine popisa - nemški zakon namreč ne sprašuje po veroizpovedi, ampak le po “pravni pripadnosti ali nepripadnosti h kakšni verski skupnosti”. “Ta razlika je ustavnopravno bistvena. Vprašanje se namreč ne nanaša na človekovo versko prepričanje (veroizpoved), torej na nekaj iz človekovega notranjega miselno-duhovnega sveta, ampak na nekaj navzven vidnega in celo pravno registriranega (pripadnost verski skupnosti). S tem je tam (v Nemčiji) tudi praktično izključena možnost manipuliranja s temi podatki, pri nas pa nikakor ne. Tudi državna potreba po tovrstnih statističnih podatkih v Nemčiji obstaja - zaradi cerkvenega davka, ki ga pa pri nas ni, in katoliška cerkev pri nas tudi ideji o njegovi morebitni kasnejši uvedbi kategorično nasprotuje,” v svoji pobudi ustavnemu sodišču za oceno zakonitosti pojasnjuje Krivic.

Le facti bruti

Zato Krivic meni, da je pri popisih od človeka možno in dopustno zahtevati le "dejstvene podatke", ne pa "mnenjskih" informacij. Bolj ko je namreč popisno vprašanje nejasno, bolj so zbrani podatki nezanesljivi. "Prištevati se k neki veroizpovedi naj bi pomenilo izpovedovati to vero - toda kaj to pomeni: zadošča, da si bil krščen, ali to, da si se cerkveno poročil, ali je potrebno kaj več?" se retorično sprašuje Krivic. Raziskave namreč kažejo, da so ljudje, ki zase pravijo, da so religiozni, vendar ne v smislu nauka katerekoli organizirane cerkve. Ti lahko zase izjavijo, da ne pripadajo nobeni cerkvi. Ker pa ne bodo želeli biti uvrščeni med ateiste, se bodo morda raje izrekli za katolike, k čemur vprašanje o veroizpovedi sili po svoji naravi, kot da bi razlagali popisovalcu posebnosti svoje religioznosti.

V svojem odgovoru na precej pomanjkljiv zagovor vlade je Krivic to svoje stališče še nekoliko dopolnil. “Statistični popis lahko zajema dejstva in podatke (ali si poročen in ali ima hiša še stranišče na štrbunk), ne pa vprašanj, na katera vprašani sploh ne vedo točno, kaj odgovoriti. Ponavljam: z vidika jasnosti vprašanja bi bilo sploh možno začeti resno razpravo šele pri vprašanju: `Ali se štejete za pripadnika katere od (registriranih?) verskih skupnosti v Sloveniji?', pri čemer bi na obrazcu morale biti napisane prav vse (ne pa primeroma le štiri kot sedaj - dodatna diskriminacija vseh ostalih!), z odprto možnostjo opredeljevanja tudi zunaj tega okvira,” ocenjuje pobudnik ustavne presoje zakona o popisu.

Država torej po eni strani kljub ustavni prepovedi sprašuje o veroizpovedi, sočasno pa trdi, da na na to vprašanje ni treba odgovoriti, hkrati pa iz tako skuhane mineštre pričakuje še relevantne podatke. Še huje je to, da “veroizpoved” sploh ni definirana. Ljudje, ki ne verujejo, se zato večinoma opredeljujejo kot ateisti (tisti, ki so prepričani, da bog ne obstaja) in ne za agnostike (ki se o obstoju boga sploh ne izrekajo oziroma o tem le “metodično” svomijo, češ, tega pač nihče ne ve).

Enako sporne se zdijo tudi določbe o zajemanju podatkov za javni register. Nemško ustavno sodišče je namreč prepovedalo celo primerjavo podatkov iz popisa s podatki iz prijavnega registra, hkrati pa zahtevalo takojšen izbris vseh podatkov, ki omogočajo identifikacijo izprašanih. V obrazložitvi je opozorilo na to, da je bila ta njegova intervencija potrebna ne le zaradi varstva osebnih podatkov, torej v interesu prizadetih državljanov, ampak tudi v državnem interesu, saj brez trdnih zagotovil, da bodo zbrani podatki uporabljeni res samo v statistične namene (ne pa za odkrivanje raznih prekrškov ipd.), zbrani podatki ne bodo zanesljiva in verodostojna podlaga za državne načrte in strategije razvoja. V nasprotju s Slovenijo ima namreč Nemčija že uveljavljeno posebno “pravico do informacijske samoodločbe”.

V Sloveniji obstoj takšne pravice izrecno še ni bil ugotovljen. Matevž Krivic poleg tega upravičeno opozarja na številne luknje sedanjega zakona. Tako na primer 28. člen zakona o popisu določa, da "s povezovanjem podatkov iz popisne baze podatkov s podatki iz administrativnih in drugih zbirk podatkov Urad oblikuje, vodi in vzdržuje popopisno bazo podatkov”. Kar je po mnenju Krivica ena od najbolj očitno protiustavnih določb. Nikjer namreč ni zaslediti “prepovedi individualizacije podatkov, nikjer zapovedi brisanja tovrstnih podatkov in zvez”. Morda še hujši je naslednji, 29. člen, ki sicer jasno zapoveduje, da “podatkov, zbranih s popisom, ki se nanašajo na določenega ali določljivega posameznika, ni dovoljeno objavljati ali dajati v javnost”. To je po mnenju Matevža Krivica povsem “jasno priznanje zakonodajalca, da je na varstvo osebnostnih pravic ne le pozabil, ampak da je bil njegov namen temu ravno nasproten: le v javnost naj ti podatki ne bi smeli, država sama pa naj bi jih smela neovirano uporabljati”.

Da je takšna kritika utemeljena, potrjuje tudi pogled na prakso popisov v naši bližnji in daljni okolici. Vprašanja o pripadnosti cerkvam in religijam se namreč v nekaterih državah v popisih zastavljajo, vendar ne v vseh. Najbolj dosledna je seveda republikanskim načelom zapisana Francija, ki ob popisu ne zbira podatkov o verski pripadnosti. V Nemčiji popisovalci zapišejo le pripadnost cerkvi, ne zanima pa jih veroizpoved. Tudi Velika Britanija do lanskega popisa ni spraševala o verski pripadnosti. V zadnjem popisu je bilo le vprašanje o verski pripadnosti, ne pa o verskem prepričanju, vsi pa so lahko obkrožili jasen “nobeno” brez “dodatkov”. Podatki o pripadnosti verskim skupnostim tudi niso javni. Uvedba tega vprašanja je povzročila tudi vznik “novih” religij (glej okvir.) V Švici, kjer so imeli zadnji popis leta 2000, je zelo podobno - popisovalci sprašujejo ljudi po pripadnosti verski skupnosti (Religionsgemeinschaft) in ne po veroizpovedi.

V ZDA, kjer popisujejo prebivalce od leta 1790, prav tako ne poznajo vprašanja o verski pripadnosti. Ameriški statistični urad se je o tem odločal ob popisu leta 1960, vendar je bilo vprašanje zavrnjeno “zato, ker bi lahko bilo razumljeno kot vdor v zasebnost in kršitev načela o ločitvu cerkve in države”. Zato pa se v ZDA lahko odločite za “rasno” opredelitev; Američani se uvrščajo med črne afro-američane (“negro”), Indijance ali domorodce z Aljaske, španske “Latince”, “Azijce”, “Kitajce”, “Filipince”, “druge Azijce” itd. Pri ameriškem popisu danes vsak od 120 milijonov vprašanih odgovori na 52 vprašanj. Nekatera med njimi so nekoliko čudna (“Ali morate na delo z trajektom?”), druga vsiljiva (“Imate težave pri kopanju?”), vendar je dobra stran ameriškega popisa v tem, da lahko vprašani zavrne odgovor na vsako vprašanje, razen na vprašanje “s koliko osebami živite v stanovanju”. Pa tudi za zavrnitev tega odgovora je kazen “le” 100 dolarjev in nekateri borci za zasebnost so trdno prepričani, da je tudi to cena, ki se jo splača plačati za zaščito pred pogledi Velikega brata in nevarnostjo “socializma”. Podatki iz popisov bi lahko bili namreč koristni inšpektorjem, ki v ZDA ugotavljajo utajo davkov. Dvakrat večja gostota populacije v soseski opozarja na to, da se je polovica stanovalcev preselila v drugo povico hiš in “na črno” oddaja tako izpraznjena stanovanja.

V Kanadi, kjer so lani po 335 letih od prvega izvedli svoj 19. popis, sicer res popisujejo tudi pripadnost cerkvam, vendar imajo tudi rubrike za izvenzakonske in istospolne skupnosti. Kanada je dober primer, kako je treba urediti zaščito podatkov. Vsi podatki v tej državi so popolnoma “kodirani”. Preden se trajno shranijo, se zbrišejo podatki o imenu, naslovu in drugih “identifikatorjih”. Papirnati formularji se takoj, ko niso več potrebni za statistično obdelavo, “zmeljejo in reciklirajo”. Res je, da podobna določila pozna tudi slovenska zakonodaja. Vendar se v Sloveniji ti podatki lahko varujejo “do 50 let” od nastanka, v Kanadi pa se uničijo v letu in pol po popisu.

Švedska je zgodba zase, saj s sistema popisov prehaja na sistem javnih registrov, kar pomeni konec nepotrebnega spraševanja državljanov. Norveška ne popisuje samo “veroizpovedi”, temveč povsem enakopravno vse “pripadnike religioznih in filozofskih skupnosti”. Države tudi v tem primeru ne zanimajo filozofski in verski pogledi državljanov, temveč dejansko članstvo v verskih in filozofskih skupnostih. “Humanistična etična zveza” - v Sloveniji bi ji pomanjkljivo izobraženi državni uradniki verjetno rekli “ateistična zveza” - tako šteje že 70.300 članov in od prvega januarja lani dobiva državne subvencije.

V Avstraliji se lahko popisani odločajo med sedmimi različnimi religijami, tisti, ki ne verujejo, pa niso avtomatsko “ateisti”, pač pa preprosto izpolnijo “no religion”. Poleg velikih religij imajo zato v državi popisane tudi častilce kulta Tenrikijo, 554 druidov, 2091 častilcev Satana in 1849 privržencev čarovništva, odstotek neverujočih pa se je povečal za 10 odstotkov. Slovenski zakon o popisu pa se ne razlikuje samo od rešitev drugih držav. Kot primer, kako je treba ravnati, se zdijo zelo pomembna tudi priporočila evropske statistične agencije - Eurostata - ki skrbi za harmonizacijo popisov v vseh državah Evropske unije. Rubrika “vera” v popisnih priporočilih Eurostata tako na primer spada v “neosrednje” rubrike. Priporočilo Eurostata v 86. točki navaja, da bi “nekatere države morda želele zbirati podatke o religiji” in da so v tem smislu po vrstnem redu najpomembnejši “formalna pripadnost cerkvi ali religiozni skupnosti”, “participacija v življenju cerkve ali verske skupnosti” ter šele na koncu “versko prepričanje”. Nato sledi ključni stavek: “Kjer se postavlja samo eno vprašanje, priporočamo, da se zbirajo podatki o formalni pripadnosti cerkvi ali verski skupnosti, izprašanemu pa se mora dovoliti, da izjavi, da ne veruje. “

Sedanja slovenska ureditev je kljub na vseh ravneh razglašeni “evropskosti” v popolnem nasprotju s temi priporočili. Namesto po s strani Eurostata zapovedani pripadnosti cerkvi, nas vprašalnik posiljuje z “veroizpovedjo”, kot dodatek pa sta zapisana še stavka “ne pripadam nobeni veroizpovedi, čeprav verujem” ter “ne pripadam nobeni veroizpovedi, kajti ne verujem, sem ateist/ateistka”. Prvi dodani stavek še dodatno širi že tako nejasno področje “veroizpovedi” in omogoča “višje” rezultate v prid verujočih, drugi pa vztraja pri zastarelem, za mnoge napačnem in nepriljubljenem pojmu “ateist” in vse “agnostike” pušča brez izbire. Sklep je torej jasen; pristranska rubrika “veroizpoved” krši ustavne pravice državljanov Slovenije in vpliva na povečanje števila vernih, zato brisanje ali sprememba sporne rubrike “veroizpoved” nikakor ne bi pomenila nekakšnega vračanja v čase “komunizma”, kot to razglaša predvsem katoliška cerkev, pač pa urejanje tega vprašanja v skladu z evropskimi standardi.

Sprejemljiva narodna pripadnost

Ali argumenti za spremembo rubrike veroizpovedi veljajo tudi za brisanje rubrike “nacionalnost”, kot so o tem prepričani nekateri člani ustavnega sodišča? Že Matevž Krivic je v svoji vlogi in v dopolnitvi te vloge opozoril na precejšnje razlike med obema kategorijama.

“Ustavna podlaga za spraševanje po narodnosti nikakor ni enaka kot za spraševanje po veroizpovedi ... Toda razlika ni samo v tem. Še pomembnejša je v tem, da ustava v 7. členu verske skupnosti in državo izrecno ločuje, med nacionalno pripadnostjo in državo pa vendarle obstaja neka tesnejša vez. Slovenija je v 3. členu Ustave sicer definirana predvsem kot država `vseh svojih državljank in državljanov', ki pa vendarle temelji na `pravici slovenskega naroda do samoodločbe'. Torej je tudi z vidika državnih potreb statistično ugotavljanje nacionalne pripadnosti za državo lahko relevantno. Res je sicer, da nikogar ni dopustno prisiljevati k opredeljevanju glede nacionalne pripadnosti, podobno kot glede veroizpovedi, toda kljub temu je tudi tu treba opozoriti na neko pomembno razliko: nacionalna pripadnost ali nepripadnost nikakor ni kategorija notranje-duhovne človekove opredelitve v tej meri, kot je to pri veroizpovedi (ne pri zunaj vidnem članstvu v verski skupnosti!), ampak je v mnogo večji meri stvar pogojena z objektivnimi socialnimi danostmi. Človekova svobodna odločitev je seveda, da se mu celo v primeru nesporno podanih prav vseh `objektivnih' znakov pripadnosti nekemu narodu (jezik, poreklo, prebivališče, družina itd.) subjektivno ni treba prištevati k temu narodu - toda če ga država ob popisu sprašuje tudi po njegovi nacionalni pripadnosti, se bo praviloma lažje odločil za odgovor (ali neodgovor) na to vprašanje kot pri vprašanju o veroizpovedi,” pojasnjuje Matevž Krivic.

Vendar ne gre zgolj za to, da so rubrike o “narodni pripadnosti” v popisih držav ustavno dovoljene in običajne (tudi vseh jugoslovanskih, razen v času SHS), temveč takšno ureditev od Slovenije zahtevajo tudi pomembne evropske in mednarodne ustanove.

Prav ti podatki pa so izredno pomembni v boju proti rasni in nacionalni diskriminaciji, še posebej “prikriti”, kjer lahko določeni ukrepi ob pomoči diskriminacijskih “kriterijev” pomembno prizadenejo nekatere manjšine. Zato “rasna direktiva”, ki jo je Evropska unija sprejela junija leta 2000, izrecno priporoča uporabo statističnih podatkov za dokazovanje “posredne diskriminacije”. Brez takšnih statističnih podatkov bi žrtve diskriminacije ostale brez osnov za svoje upravičene zahteve. Prav tako ne bi bilo mogoče ugotavljati, ali države izpolnjujejo svoje mednarodne obveznosti. Enake metode zagovarja tudi Evropski center za opazovanje rasizma in diskriminacije s sedežem na Dunaju, katerega naloga je med drugim “zbirati, shranjevati in analizirati podatke, vključno s podatki znanstvenih raziskav”. Po mnenju centra je najboljša metoda za boj proti ksenofobiji v tem, da se “prične iz jasne slike: z drugimi besedami, da se po najboljših kriterijih zberejo statistični podatki, da bi tako dobili bližji pogled na ta fenomen”.

Tretja pomembna evropska institucija, ki zagovarja takšno politiko, je ECRI, Evropska komisija proti rasizmu in netoleranci. V svojem prvem priporočilu ta komisija navaja, da naj “v skladu z evropskimi zakoni o zaščiti podatkov” države “zbirajo podatke”, ki bi bili lahko koristni v boju proti netoleranci, v drugem priporočilu pa jasno poudarja, da “so statistični podatki o rasističnih in diskriminatornih dejanjih proti manjšinskim skupinam bistvenega pomena za odkrivanje problemov in določanja politike". Ti statistični podatki pa naj bi vsebovali tudi rubrike o etnični pripadnosti. Četrta institucija, ki to zahteva, je Komite OZN za preprečevanje rasne diskriminacije, ki državam daje “splošne smernice” o tem, kako naj izdelujejo svoja poročila temu organu. V teh smernicah je zapisano, da so zaradi številnih mednarodnih konvencij “etnične značilnosti države še posebej pomembne” ter da morajo države, ki teh podatkov ne zbirajo, pridobiti podatke o “materinem jeziku in vse pomembne etnične razlike skupaj z informacijami o rasi, barvi kože, poreklu, nacionalni in etnični pripadnosti, ki jih je mogoče ugotoviti iz raziskav družbe”. Glede na to, da so zaradi popisa v Sloveniji predstavniki Sveta Evrope že bili, bi bilo modro upoštevati ta opozorila in priporočila.

Ni nepomembno niti to, da se kljub možnostim zlorab podatkov o nacionalni pripadnosti manjšine načeloma rade popisujejo, razen takrat, kadar bi popisi zmanjšali že zagotovljene pravice. To v svojem dopolnilu vloge na ustavno sodišče, v katerem poudarja razliko med nacionalno pripadnostjo in veroizpovedjo, opaža tudi Matevž Krivic, ko opozarja, da “Slovencem znana zloraba preštevanja za politični pritisk na manjšino (npr. na avstrijskem Koroškem) očitno ne pomeni, da pa v drugačnih razmerah ne bi moglo biti prav statistično preštevanje `nujno orodje v boju proti rasni diskriminaciji'”. To se je potrdilo tudi na nedavnem sestanku predstavnikov društev različnih etničnih manjšin, ki živijo v Sloveniji, pri slovenskem ombudsmanu Matjažu Hanžku. Razen predstavnikov Nemcev, ki se iz znanih razlogov ne bi želeli opredeljevati, so vsi ostali iz makedonskih, hrvaških in srbskih skupnosti zahtevali, da rubrika “narodna/etnična pripadnost” ostane v popisu. Zakaj si za to prizadevajo, je predstavnik Hasan Bačić, predsednik Bošnjaške kulturne zveze, pojasnil s preprostim stavkom:“Sada radi se o tome, da nas ne bude!” Pojasnil je torej, da takšno možnost Bošnjaki v Sloveniji vidijo kot dokaz, da se “sedaj dela na tem, da nas ne bi bilo”.