Humanitarni bankirji

Gradbeno podjetje Energoplan
- Posojilo v višini 170 milijonov tolarjev
- Obnova letovišča Debeli rtič

Odvetniška pisarna Mira Senice
- Dve posojili v skupini višini 20 milijonov tolarjev
- Pomoč pri ustanovitvi podjetja Slork in drugi pravni posli

Borzno posredniška družba Perspektiva
- Dve posojili v skupini višini 45 milijonov tolarjev
- Direktor podjetja Dare Južna je bil skupaj z ženo razglašen za donatorja leta 1999

Podjetja Sreča Kirna
- Posojilo veliko dobrih 100 milijonov tolarjev
- Srečo Kirn je nekdanji član nadzornega obora Slorka in glavnega odbora Rdečega križa

"Lep pozdrav," je zažgolel prijeten glas tiskovne predstavnice Rdečega križa, "gospoda Jeleniča pa žal ne morete dobiti, veste, ima sestanek, ups, mislim, obisk, bo vas pa poklical takoj, ko bo prost." Bila je sreda, nekaj čez tretjo, in generalni sekretar Rdečega križa je bil nedosegljiv. Od konca torkove maratonske seje glavnega odbora je minilo kakšnih osemnajst ur in Mirko Jelenič se je spet mudil za zaprtimi vrati. Pozneje telefonskega klica seveda ni bilo, se je pa Jelenič okoli osmih pojavil pred televizijskimi kamerami. Potrt, utrujen in pomečkan. Zabolščal je v slepečo luč žarečih reflektorjev in v raztrganih stavkih kot nekakšen humanitarni Don Kihot napovedal svoj odhod. "Sedanja afera je toliko razvpita, da je razklala vodstvo, pojavljajo pa se tudi težave v območnih združenjih. Hkrati še vedno poudarjam, da je bilo vse tisto, kar sem delal in kar sem skupno s sodelavci ustvaril za Rdeči križ, narejeno z dobrim namenom. Še vedno zavračam vse očitke. Želim samo, da se zadeva umiri do končanja vseh postopkov in da sedanje razmere ne bi vplivale na dobro delo in zaupanje v Rdeči križ." Jelenič je potem dodal, da je pristojnosti generalnega sekretarja prepustil svoji namestnici, njegov odstop pa naj bi potrdila prihajajoča generalna skupščina Rdečega križa. Nato je stopil korak nazaj in pristavil, da je bilo v zadnjih nekaj mesecih načeto njegovo zdravje. "Umikam se tudi zaradi zdravstvenih razlogov."

Odstop Mirka Jeleniča, človeka, ki je dolga leta vodil največjo slovensko humanitarno organizacijo, je v sredo na izredni seji sprejel generalni odbor, sklican na zahtevo podpredsednika Kurta Kanclerja, predstavnika mariborske izpostave Rdečega križa. Jeleničev odhod je bil majhno presenečenje. Le dan pred izredno sejo je namreč glavni odbor menil drugače, za morebitni odstop generalnega sekretarja naj bi se odločili šele po koncu revizijskih postopkov, seveda samo v primeru, če bi kontrola ugotovila nepravilnosti. Torkovo glasovanje nekakšne posredne zaupnice Jeleniču je bilo tesno, vseeno pa pozitivno. Ne samo dan pred Jeleničevim odhodom, vseskozi in povsod je glavni odbor odločno podpiral delovanje vodstva Rdečega križa, njihovi predstavniki pa so zavračali "laži, podtikanja in javni linč".

A pozornemu bralcu dolgočasnih sporočil za javnost niso ušle nekatere podrobnosti, ki so jih pošiljali iz masivne hiše na Mirju. Odkrite finančne manipulacije so Mirku Jeleniču počasi, a zanesljivo spodjedale funkcionarski položaj. Če je nekdanji predsednik glavnega odbora Rdečega križa, Vladimir Topler, ki je nepreklicno odstopil le dan pred Jeleničem, še decembra zagotavljal, da so očitki o nepravilnostih "navadno zavajanje javnosti", in če je pred tedni Jelenič še samozavestno zatrjeval, "da se ne čuti moralno odgovornega", pa so bile torkove odločitve glavnega odbora bolj konkretne. Omejili so nekatera pooblastila generalnega sekretarja, zahtevali pa so tudi vrnitev vseh plasiranih sredstev. V torek je tako Jelenič dobil ukor pred izključitvijo, v sredo pa je izrečenemu kazenskemu ukrepu sledilo tudi sklepno dejanje. Jelenič je nepreklicno odstopil. "Odhajam, ker sem ponovno pretehtal situacijo in ker resnično želim ohraniti enotnost v organizaciji in spodbuditi vse tiste, ki so še pripadniki tega velikega gibanja, da vztrajajo in še naprej uspešno delajo". Generalni sekretar v odhodu je v sredo zvečer posredno priznal, da se je po dolgih letih vodenja humanitarne organizacije znašel na strani tistih, ki humanitarni organizaciji bolj škodijo, kot pa koristijo.

Tvegana posojila prijateljem

V drugem odstavku prvega člena leta 1993 sprejetega Zakona o Rdečem križu je zapisana beseda s predpono ne-. Zakon določa, da je "Rdeči križ Slovenije nepridobitna organizacija, ki opravlja svoje naloge brez razlikovanja glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje ljudi". Beseda nepridobitnost ni zapisana zgolj v slovenski zakonodaji, pojavlja se tudi med temeljnimi načeli humanitarnega gibanja. Nepridobitnost je torej ena izmed tistih stvari, ki gradijo mednarodni Rdeči križ. Je osnova, izhodišče, jedro delovanja vsake humanitarne organizacije. V Sloveniji pa je bilo drugače, Rdeči križ se ni obnašal nepridobitno. Ravno nasprotno, obnašal se je kot vsaka gospodarska organizacija, katere namen je povečevanje dobička. Še huje, finančne naložbe Rdečega križa niso bile premišljene, narejene v duhu dobrega gospodarja, bile so tvegane, bile so vprašljive in bile so na meji zakonitega. Mirka Jeleniča, ki je kot generalni sekretar upravljal s premoženjem Rdečega križa, ni vodila samo svetla ideja nepridobitnosti, pač pa tudi bes "podivjanega kapitalizma". In če je Mirko Jelenič že odstopil, je odstopil vsaj kakšno leto prepozno.

Katere Jeleničeve poteze so iz Rdečega križa naredile medijsko atrakcijo, zanimivo tako za politike kot tudi za kriminaliste?

Največja je zgodba o posojilih. Rdeči križ je svojim prijateljem, poslovnim sodelavcem in znancem posojal denar. Namen: plasiranje in oplemenitenje sredstev. Denar so posojali pod večjimi obrestmi, kot bi jih dobili za v banki vezane depozite. Dobiček je bil mamljiv. V letu 2000 so z obrestmi zaslužili okrog 62 milijonov tolarjev. Kar je skoraj toliko, kot so istega leta zbrali z akcijo Sosed sosedu. Humanitarna organizacija je bila nekakšna človekoljubna posojilnica na sivem trgu nebančnih depozitov, denar so posojali brez natančnega pregleda finančnega stanja posojilojemalca, sicer pod večjimi obrestmi kot banke, a vseeno nižjimi kot nekatere druge podobne posojilnice. Pa še bistveno prijaznejši so bili; če posojilojemalec ni v roku vrnili vsega posojila, mu niso polomili nog ali odrezali prstov, zaračunali so jim le zamudne obresti. Februarja 2002 je bila skupna številka vseh plasiranih sredstev okoli 500 milijonov tolarjev. Kreditnih klientov ni bilo malo, v slabih desetih letih se je takšnih podjetij zbralo za majhno industrijsko cono, med njimi pa se je znašlo kar nekaj zanimivih primerov.

Prvi izmed njih je odvetniška pisarna Mira Senice. Odvetnik Miro Senica ni neznano ime. Je eden izmed najboljših, pa tudi najbolj premožnih odvetnikov v državi. V njegovem dosjeju se bohotijo znani spori s sodišč. Senica je tako odvetnik Borisa Šuštarja, pravni zastopnik Pivovarne Laško, ljubljenec mestne občine Ljubljana, Senica je zastopal Krko v sporu s farmacevtsko korporacijo Merk, pa tudi državo Slovenijo v boju z italijanskimi razlaščenci. Vplivnemu odvetniku dobrodelne organizacije niso neznane, s ponosom vodi ljubljanski Lions klub, nekakšno humanitarno združenje filantropskih elitnežev. S humanitarno organizacijo pa je Senica večkrat sodeloval tudi poslovno. Tako je Rdečemu križu nekajkrat urejal pravne papirje, njegova pisarna pa je med drugim poskrbela tudi za registracijo hčerinskega podjetja Slork. Rdeči križ je svojega odvetnika bogato nagradil; ko je Senica potreboval nekaj denarja, mu ga je humanitarna organizacija posodila. Sredstva v višini dvakrat po deset milijonov tolarjev je odvetniška pisarna skupaj z obrestmi sicer že vrnila, Senica pa zagotavlja, da so posojilo vzeli, ker so vedeli, da Rdeči križ na sivem trgu nastopa kot posojilodajalec. Tovrstno sodelovanje se vrhunskemu odvetniku vsaj iz lastnega vidika ne zdi sporno. Neposrednih povezav med Rdečim križem in prijateljskimi posojilojemalci je še kar nekaj. Podjetje Energoplan je pred leti obnavljalo Debeli rtič, mladinsko letovišče, ki je v lasti Rdečega križa. Trenutno je Rdečemu križu dolžno okoli 170 milijonov tolarjev. Direktor Zlatko Sraka zatrjuje, da bodo posojilo vrnili, lahko pa ga poračunajo tudi z opravljenimi gradbenimi deli, če bo Energoplan seveda še enkrat izbran za nadaljevanje obnove Debelega rtiča. In prav lahko se to tudi zgodi. Kakopak zgodbe še ni konec. Različna podjetja iz skupine Perspektiva so si od Rdečega križa dvakrat sposodila denar, prvič leta 1997 v višini 30 milijonov tolarjev in drugič leta 2000 v višini 15 milijonov tolarjev. Vsa sredstva so bila na odpoklic in na zahtevo Rdečega križa vrnjena predčasno. Predsednik uprave Perspektive Dare Južna humanitarni organizaciji ni neznan. Leta 1999 je bil skupaj z ženo razglašen za donatorja leta. Podjetij, ki so pri Rdečem križu ali Slorku jemala kredit, je bilo še veliko več. Med njimi so gotovo najbolj znana nevrnjena posoja Sreča Kirna, nerazčiščene finančne malverzacije s TV-Slovenija ob humanitarni akciji Roka pregnancem in posojilo gradbenim podjetjem Vlada Zaluberška, Prevaljčana, ki sam sicer zanika, da mu je bilo posojilo sploh izplačano. Po nekaterih informacijah naj bi Rdeči križ v sporu z Zaluberškom zastopal prav Miro Senica.

Kaj naj bi bilo spornega pri takšnem početju, saj je bil po zagotovilih Mirka Jeleniča "ves pridobljeni denar porabljen za dejavnosti Rdečega križa"? Za odgovor na to vprašanje je treba razumeti način financiranja naše največje humanitarne organizacije. Po zakonu Rdeči križ svoja sredstva pridobiva s pomočjo dotacij, članarin, proračunskih nakazil, Tedna solidarnosti, posebne Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij in še na nekatere druge načine. Kljub temu da je velika večina sredstev Rdečemu križu nakazana s točno določenim namenom, jih je Jelenič uporabljal za druge stvari. Namesto humanitarca je postal finančni mešetar, zgledoval se je po Georgeu Sorosu, ne pa po materi Terezi. Z dvema pomembnima razlikama, Soros ne vodi humanitarne organizacije, denarja pa ni služil s posojili na sivem trgu, ampak s tveganimi, a vseeno legalnimi naložbami na borzah. Jelenič je deloval drugače, humanitarni denar je vlagal v posle na sivem trgu, vsa posojila pa se mu niso izšla. Kar je bilo tvegano in sporno. Seveda to ne pomeni, da Jelenič denarja ne bi smel obračati, vprašljiv je način, kako je to počel. Humanitarna organizacija pač ni dobrodušen boter, s polno denarnico in močnimi izterjevalci. Generalni sekretar je ob izbruhu afere vseskozi vehementno izjavljal, da je njegovo delo korektno in pregledno in da je plasiranje denarja nekaj čisto običajnega. "Ne zdi se mi bogokletno, če humanitarne organizacije posojajo denar." Ko so ga novinarji povprašali, katera so bila tista sredstva, ki jih je na sivem trg ponujal Rdeči križ, jim je zabrusil, da na bankovcu pač ne piše, od kod je prišel.

Hipoteke, plenice in garažna hiša

Sporna posojila pa niso vsa umazanija, ki jo je v zadnjih nekaj mesecih naplaknila afera Rdeči križ. Ob morju, na območju Valdoltre, ima Rdeči križ v lasti več zemljišč, v zadnjih letih so jih nekaj prodali, nekaj zamenjali, na nekaterih pa so bančniške plombe, zastavne pravice, s katerimi so svoja posojila zavarovale nekatere banke. Na Rdečem križu za zdaj še ne znajo povedati, zakaj so bile hipoteke narejene. V nenavadno delovanje pa se je zapletal tudi Slork. Ko je hčerinsko podjetje Rdečega križa sredi lanskega poletja kandidiralo na natečaju Zavoda za zdravstveno zavarovanje za koncesijo za uvažanje plenic za odrasle, je v skladu z razpisnimi pogoji v debelo mapo dodalo tudi potrdilo o vpisu v register dobavitelja medicinskih pripomočkov. Razpis je pozneje prav na Slorkovo pobudo razveljavila državna revizijska komisija. Domnevna nepravilnost pa naj bi se zgodila prej. Slorkova skupščina je 10. novembra sprejela sklep o spremembi statuta, ki je bil decembra objavljen v Uradnem listu. Sprememba statuta podjetja Slork je vsebovala ravno registracijo za dobavitelja medicinskih pripomočkov. Hčerinsko podjetje Rdečega križa, ki ga je tedaj vodil Mirko Jelenič, naj bi torej sodelovalo na razpisu, za katerega sploh ni izpolnjevalo vseh pogojev. Posel dobave medicinskih pripomočkov, ki jih uporabljajo osebe z inkontinenco, je vreden več kot 1,8 milijarde tolarjev.

Slork pa se ni zapletel le pri plenicah. Skupaj s salzburškim gradbenim podjetjem Alpine Baugesellschaft je junija 2000 ustanovil Alslork, podjetje za gradbeni inženiring. Avstrijci imajo v Alslorku 80 %, slovenski humanitarci pa 20 % delež. Podjetje Alslork naj bi v Ljubljani, na križišču Njegoševe in Bohoričeve ceste, gradilo garažno hišo, Slork pa naj bi si pozneje skupaj z Avstrijci razdelil dobiček. A postavlja se legitimno vprašanje, kako velik bo sploh dobiček, ki ga bo od garažne hiše dobil Slork in posledično tudi Rdeči križ. Večinski lastnik lahko namreč sam odredi, kolikšen del dobička bo ostal nerazporejen. In če smo že pri dobičku hčerinskega Slorka, katerega osnovni namen je pravzaprav financiranje humanitarne dejavnosti Rdečega križa: čisti dobiček Slorka je v letu 2001 znašal samo 4,8 milijona tolarjev, lanski vložek Rdečega križa v lastno podjetje pa je bil velik kar 210 milijonov tolarjev. Rdeči križ je namreč dokapitaliziral Slork s tem, ko je nanj prenesel zemljišče v spodnji Šiški. Ustanavljanje družb in kopičenje sredstev pa se nekaterim pravnikom zdi sporno. Tako je Rajko Pirnat, izredni profesor na pravni fakulteti, izjavil, da ga "to samo utrjuje v prepričanju, da je dejansko bil kršen zakon, da je poslovanje vseh teh organizacij povsem netransparentno in da bi v skladu z zakonom moral Rdeči križ vsa sredstva porabiti v humanitarne namene, ne pa verižiti različne organizacije z njimi".

Ogrožena humanitarnost

V vsej zgodbi o napakah, nepravilnostih, pa tudi o morebitni kazenski odgovornosti so najbolj pomembni ljudje. Seveda ne toliko tisti, ki so na Rdeči križ vrgli senco, ampak predvsem tisti, zaradi katerih je bil Rdeči križ sploh ustanovljen. Jeleničeva era je lahko napoved konca humanitarne organizacije in s tem tudi konca pomoči socialno ogroženim družinam, bolnim otrokom in revnim ljudem. In seveda ne nujno zgolj za Rdeči križ, podobnega poslovanja so se sicer v manjšem obsegu lotevale tudi druge humanitarne organizacije. Tako ima slovenski odbor za Unicef trenutno v neki borznoposredniški hiši plasiranih 21 milijonov tolarjev. "Takšno prakso pa počasi opuščamo, razlike med različnimi obrestmi merami so danes tako majhne, da je bolje, da denar vežemo v bankah," je v imenu Unicefa povedal Blaž Habjan. Lahko pa se zgodi ravno nasprotno, če bo afera Rdeči križ slovenski humanitarni dejavnosti prinesla več dobrega kot slabega. Če bosta računsko sodišče in policija dosledna v svojih preiskavah, lahko rezultati njunega dela povzročijo preporod humanitarne organizacije, poiščejo se vzroki za napake in oblikuje se sistem, ki bo v prihodnosti takšne dejavnosti onemogočal. Gotovo je eden izmed vzrokov za Jeleničevo delovanje tudi nedosledna zakonodaja. Slovenija namreč še nima posebnega krovnega zakona o humanitarnih organizacijah, ki bi natančno določal pravice in dolžnosti takšnih institucij. Zakona, ki bi zarisal in omejil polje delovanje slovenskim humanitarcem, zakona, ki bi hkrati določal naloge in podeljeval ugodnosti, zakona, ki bi na eni strani omenjal olajšave, na drugi strani pa omogočal natančen nadzor nad dejavnostjo humanitarnih organizacij. Če bi takšen zakon obstajal, afere o Rdečem križu po vsej verjetnosti sploh ne bi bilo.