Napadamo!

Na pobudo Socialdemokratske stranke Slovenije je državni zbor sprejel spremembo Pomorskega zakonika Slovenije, ki ladjam z jedrskim orožjem dovoljuje vplutje v slovenska pristanišča. Skoraj sočasno pa je Los Angeles Times objavil tajno poročilo Pentagona, ki napoveduje taktično uporabo jedrskega orožja proti najmanj sedmim “malopridnim” državam, med katere sodita tudi Kitajska in Rusija. In to ne le v obrambi ali zgolj kot povračilni ukrep proti drugim jedrskim silam, temveč tudi proti državam brez jedrskega orožja in ob ”presenetljivem vojaškem razvoju dogodkov”. Odločitev o spremembi Pomorskega zakonika Slovenije ima zato v luči nove ameriške jedrske strategije več zelo resnih posledic. Namesto da bi Slovenija zaradi vstopa v Nato postala varnejša, je že pred vstopom vanj postala nevarnejša. Slovenija je po volji izbrancev slovenskega ljudstva postala eden izmed tistih delov sveta, s katerih bodo jedrske sile lahko grozile z uporabo jedrskega orožja. Celo z napadalno uporabo taktičnih “mini bomb”, čeprav je uporaba in grožnja z uporabo tega orožja v nasprotju s slovensko ustavo, z resolucijami OZN in s sodbami Meddržavnega sodišča v Haagu. Slovenija se je v zadnjih letih zaradi želje po vstopu v Nato za vsako ceno pod pritiskom Washingtona iz nasprotnika spremenila v vzdržanega opazovalca in celo promotorja širjenja vseh mogočih oblik jedrskega in radioaktivnega orožja ter se z oddajo svojega ozemlja jedrskim plovilom sama uvrstila med možne tarče na terorističnih in jedrskih seznamih.

Mini bombe

Združene države Amerike so že v času Clintonove administracije pričele demontažo pol stoletja veljavne doktrine o zgolj “povračilni” uporabi jedrskega orožja. Doktrina je vso hladno vojno z grožnjo povračilnega udarca vzdrževala “ravnotežje strahu”, ki je onemogočalo uporabo jedrskega orožja. Po hladni vojni si je ameriška administracija znova poskusila izboriti nekdanji atomski monopol. Že leta 1998 je iz Clintonove administracije pricurljala vest, da ZDA zavračajo “neprvo uporabo” (“No First Use”) jedrskega orožja preprosto zato, ker “Nato potrebuje strateško opcijo”. S takšno formulacijo je ameriška vlada zavrnila pobudo nemške vlade, naj Nato sprejme izjavo, v kateri bi se zavezal, da ne bo prvi uporabil jedrskega orožja, še posebej ne proti manjšim državam, ki nimajo jedrskega orožja, vendar razpolagajo z drugimi (biološkimi, kemičnimi) orožji za množično uničevanje. Takoj zatem je Clintonova administracija pričela, Busheva pa nadaljevala prenovljeni projekt “vojne zvezd”, vse skupaj pa se je maja 2000 končalo z novo vojaško doktrino zveze Nato. Ta članicam po novem dovoljuje prvi napad z atomskim orožjem. Ne gre torej za odgovor (retaliation) na nevarnost ali odgovor na napad, pač pa za uporabo atomskega orožja že v preventivne namene (t. i. first strike), čeprav se velike sile v OZN formalno zavzemajo za popolno odpravo jedrske oborožitve. Takoj za zvezo Nato je enako doktrino “prvega napada” sprejelo rusko ministrstvo za obrambo.

Vendar je šele načrt, ki ga je objavil Los Angeles Times, razkril prave nevarnosti, ki se skrivajo v tako spremenjeni ameriški vojaški doktrini. Tajno Pentagonovo poročilo predvideva uporabo jedrskega orožja proti najmanj sedmim potencialnim “tarčam” (Kitajski, Rusiji, Iraku, Severni Koreji, Iranu, Libiji in Siriji) in v treh različnih “situacijah”. Jedrsko orožje naj bi bilo po novem legitimno uporabiti proti “tarčam, ki bi lahko vzdržale nejedrski napad”, kot “povračilni ukrep za napad z jedrskim, biološkim ali kemičnim orožjem” in ob ”presenetljivem vojaškem razvoju dogodkov”. To pa je formulacija, ki lahko pomeni karkoli. Odzivi na objavo delov poročila so bili burni. “To je dinamit. Lahko si predstavljam, kaj bodo o tem dejali v Združenih narodih,” je dejal Joseph Crinicione, strokovnjak za jedrsko orožje fundacije Carnegie iz Washingtona. Jayantha Dhanapala, podsekretar OZN za razorožitev, je ugotovil, da je poročilo “resen korak, tudi če gre le za konceptualni načrt”, ker dokazuje, da “se o uporabi jedrskega orožja v Washingtonu razmišlja”. Po mnenju visokega predstavnika OZN je grožnja z uporabo jedrskega orožja kršitev humanitarnega mednarodnega prava, v nasprotju z odločitvijo Meddržavnega sodišča v Haagu iz leta 1996 in več resolucijami, med njimi zlasti resolucijo OZN 984 iz leta 1995. Poročilo naj bi sočasno spodkopavalo sporazum o neširjenju jedrskega orožja (NPT). V OZN se pravkar pripravljajo na novo konferenco o NPT, nova ameriška doktrina pa bo spodbudila druge države k še večjemu širjenju jedrskega orožja in nespoštovanju sporazuma o preprečevanju jedrskih poskusov - ki ga ZDA že tako ali tako ne izvajajo. Predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva je dejal, da je Kitajska “globoko šokirana” zaradi vsebine tajnega poročila, Dimitrij Rogozin, predsednik ruskega parlamentarnega komiteja za mednarodne odnose, je izjavil, da so “ZDA izvlekle veliko jedrsko palico, s katero želijo vse države vrniti na njihovo mesto", nemški Berliner Zeitung pa opozarja, da je „hitra in lahka zmaga v Afganistanu Bushevi administraciji vrnila samozavest, hkrati pa ZDA pripeljala na nevarno pot”. Od ZDA se je znova distancirala vsa Evropa. Predstavnik francoskega ministrstva za obrambo je ponovil besede francoskega predsednika Jacquesa Chiraca o tem, da francoske “jedrske sile niso usmerjene proti nikomur” in da Francija “jedrskega orožja ne želi razumeti kot bojnega orožja, ki bi se uporabilo kot del vojaške strategije”.

Prav v tem stavku se skriva druga, še večja nevarnost za res verjetno uporabo jedrskega orožja. Poleg doktrine za uporabo jedrskega orožja ZDA že nekaj let intenzivno razvijajo nove oblike jedrskega orožja, ki bi bile uporabnejše v “vsakdanjih” spopadih. Velike jedrske bombe z močjo nekaj megaton niso uporabne v praksi. Vojska potrebuje nekoliko manj močno, toda veliko natančnejše orožje, ki ne bi “zbrisalo” celotnih mest, pač pa bi v prah spremenilo samo podzemeljske bunkerje in sesulo kakšno goro. Da vse to ni znanstvena fantastika, kaže več bolj ali manj javnih poročil o raziskavah, ki so v ZDA posvečene temu novemu orožju. Nekateri ameriški vojaški strokovnjaki so prepričani, da bi majhne jedrske bojne konice lahko uporabili ne zgolj v atomski vojni s popolnim uničenjem, temveč v "konvencionalnih spopadih z državami tretjega sveta". Ameriška zakonodaja sicer načeloma preprečuje raziskave jedrskega orožja z močjo, manjšo od 5 kiloton, saj majhne bombe brišejo meje med klasičnim in jedrskim orožjem, toda v letošnji zakon o vojaškem proračunu sta republikanska senatorja John Warner in Wayne Allard vnesla dopolnilo, ki znova omogoča takšne raziskave. Takšno orožje naj bi bilo po mnenju dela vojaške industrije uporabno tudi za napade na "malopridne diktatorje", saj naj "čiste jedrske bombe" praktično ne bi povzročale "postranske škode".

Apokalipsa zdaj

Del znanstvenikov, ki nasprotuje tem načrtom, kljub temu opozarja, da ni jedrske bombe, ki bi lahko eksplodirala pod zemljo in ne bi izstrelila v zrak tudi velikega oblaka radioaktivnega prahu. To kažejo že dosedanji poskusi. Prva takšna bomba z oznako B61-11 z raketnim motorjem, ki jo je pospešil, in posebno konico je bila preizkušena leta 1997. Vendar se je kmalu pokazalo, da je njena uporabnost omejena. Odvržena z več kot 12.000 metrov se je zarila le sedem metrov globoko v zemljo. Tudi če bi bila močna samo 0,3 kilotone (300 ton razstreliva), bi v zrak in okolico spravila še zmeraj preveliko količino radioaktivnega gradiva, ki bi še tisočletja onesnaževalo pokrajino. Zato da bi radioaktivnost res ostala v zemlji, bi bilo treba po mnenju neodvisnih jedrskih strokovnjakov 5-kilotonsko bombo zakopati najmanj 196 metrov globoko, 100-kilotonsko pa najmanj 393 metrov globoko v zemljo. Vse to pa ni mogoče, ker bi pri večjih hitrostih udara v zemljo bombe dobesedno razpadle. Kljub temu sta najvztrajnejša zagovornika tega orožja še zmeraj ameriška jedrska laboratorija v Los Alamosu in Livermoru, ki zagovarjata uporabo "mini nukleark" ("mininukes") proti dobro utrjenim diktatorjem, s čimer ZDA menda ne bi "kršile načela proporcionalnosti".

Cinični komentatorji v Časopisu Združenja ameriških znanstvenikov (The Journal of the Federation of American Scientists) dodajajo, da gre zgolj za še en poskus dela oboroževalne industrije, ki si želi novih projektov zato, da zaposleni ne bi ostali brez služb.

Slovenija brez glasu

Pri vsem skupaj je zanimivo tudi to, da Slovenija takšnim načrtom ne nasprotuje, pač pa jih po svojih skromnih močeh, kolikor se le da, podpira. To je seveda nesprejemljivo predvsem zato, ker je najnovejša Pentagonova vojaška doktrina tudi v nasprotju s 124. členom slovenske ustave, ki prepoveduje izvajanje agresivne vojne in določa, da država “pri zagotavljanju varnosti izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja”. Kultura miru in nenasilje pa gresta težko skupaj z ofenzivnim jedrskim orožjem na slovenskem ozemlju. To je najboljši dokaz, da je slovenskim poslancem in politikom, kot je to lepo pojasnil že Dimitrij Rupel, očitno bolj mar za “naklonjenost Nata” kot za naklonjenost lastnega ljudstva in več do spoštovanja doktrin Pentagona kot do spoštovanja lastne ustave.

Motiv takšne politike je predvsem neprikrita želja političnega razreda, da Slovenija za vsako ceno vstopi v Nato. Odpiranje slovenskih pristanišč za nova napadalna orožja Pentagona je pravzaprav samo vrh ledene gore; Slovenija v mednarodnih organizacijah že dolgo popolnoma v skladu z željami Washingtona ostaja brez glasu, kadar se razvname razprava o kakšnem vročem jedrskem ali političnem vprašanju. Iz države, ki je, ko je bila še del SFRJ, vsaj deklarativno podpirala razorožitev, pogumno kritizirala blokovsko politiko in zavračala uporabo jedrskega orožja, se je nenadoma prelevila v državo, ki ne le da ne nasprotuje, pač pa celo podpira širjenje uporabe vsega mogočega jedrskega in radioaktivnega orožja.

To dokazujejo tudi izjave slovenskih politikov in ravnanje slovenskih diplomatov v mednarodnih organizacijah. Najopaznejše je bilo ravnanje slovenske diplomacije ob resoluciji o “svetu brez jedrskega orožja”. Slovenija je pred tremi leti najprej pristopila k pobudi, ki jo je skupaj s še nekaterimi državami dala Švedska. Takoj nato je od ameriške administracije doživela hladno prho. V Washingtonu so zato, ker je Slovenija podpisala pobudo o neširjenju jedrskega orožja, bolj ali manj vljudno zahtevali od slovenske vlade, da naša država podporo pobudi umakne. “Slednje naj bi, kljub ponižanju, ki ga bomo verjetno doživeli v mednarodnih zunanjepolitičnih krogih, tudi naredili,” je ob poročanju o “uspehu s priokusom grenkobe” napovedalo Delo. Mediji so nas kmalu nato obvestili, da je Slovenija “najboljši partner ZDA in Nata” in da je “premier Drnovšek na pogovorih z Billom Clintonom sam sprožil vprašanje sporne pobude skupine držav” o svetu brez jedrskega orožja. Ameriškemu predsedniku je Janez Drnovšek odločno sporočil, da “če obstaja konflikt med našim prizadevanjem za pridružitev Natu” in pobudo o svetu brez jedrskega orožja, potem so “slovenske prioritete jasne”. "To je Nato," je dejal Drnovšek, “in Slovenija bo temu prilagodila ukrepe, če bo treba." William Epstein, strokovnjak OZN, ki se je pol stoletja ukvarjal z razoroževanjem, je ob rob temu dogajanju napisal piker članek, v katerem je opisal, kako poteka “glasovanje z abstinenco”. “To je bil napredek. Skupina držav - Brazilija, Irska, Mehika in Slovenija - ta se je kasneje umaknila - Južna Afrika in Švedska - je oblikovala koalicijo za novo agendo in OZN predstavila natančen načrt, kako doseči svet brez jedrskega orožja ...” Med 16 članicami Nata so le ZDA, Britanija, Francija in Turčija glasovale proti tej resoluciji. Slovenija si ni upala glasovati za, temveč se je tiho vzdržala. In ko so nato ZDA leta 1998 z raketami mimo sklepa Varnostnega sveta OZN napadle Sudan in uničile domnevni vojaški objekt, za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil tovarna zdravil, Slovenija, čeprav je takrat predsedovala Varnostnemu svetu OZN, ni upala niti pisniti.

Tej politiki je bila Slovenija zvesta še v številnih drugih primerih. Ko je bilo lani novembra med zasedanjem OZN sprejetih več pomembnih resolucij, je bila Slovenija brez mnenja. Generalna skupščina OZN je tako na primer sprejela pomembno konvencijo o prepovedi uporabe jedrskega orožja (s 104 glasovi za in 46 glasovi proti), a Slovenija se je ob glasovanju vzdržala. Ko je Svetovna zdravstvena organizacija zahtevala od Meddržavnega sodišča v Haagu, da odloči o legitimnosti grožnje z jedrskim orožjem, se je Slovenija znova vzdržala. Sodišče je z veliko večino glasov odločilo, da je grožnja z jedrskim orožjem že sama po sebi kršitev mednarodnega prava. Vendar Slovenija za to odločitev nima prav nikakršnih zaslug. Ne, slovenska diplomacija je tej odločitvi po svojih močeh metala polena pod noge. Ko je novembra lani mnenje Meddržavnega sodišča znova prišlo v delovna telesa OZN, se je Slovenija, jasno, vzdržala. Tudi resolucijo OZN, ki zahteva sprejetje učinkovitih mednarodnih sporazumov, ki bi “države brez jedrskega orožja zavarovali pred grožnjo z uporabo jedrskega orožja”, je Slovenija dočakala brez mnenja. V vseh nedavno predlaganih resolucijah je glasovala tako kot ZDA. Slovenski predstavniki v OZN so tako na primer glasovali proti okvirni resoluciji OZN o zmanjšanju jedrske nevarnosti (sprejeti z 98 glasovi za in 45 proti), proti sprejetju konvencije o prepovedi uporabe jedrskega orožja (sprejeti s 104 glasovi za in 46 proti), proti resoluciji o učinkih osiromašenega urana v orožju (zavrnjena s 54 glasovi proti in 45 za) ter celo proti prav tako sprejeti (z 92 glasovi za in 46 proti) okvirni resoluciji o "vlogi znanosti in tehnologije v kontekstu mednarodne varnosti in razorožitve". Slovenija se je prav tako vzdržala ob predlogu resolucije OZN o preprečevanju vojaške tekme v vesolju, ki so ji nasprotovale le ZDA. Večina držav EU se je sicer ob tem vprašanju prav tako vzdržala, vendar sta med njimi Francija in Irska le zmogli toliko poguma, da sta javno in glasno nasprotovali nevarnemu ameriškemu projektu “vojne zvezd”.

Precej drugačno vlogo pa je Slovenija odigrala ob vprašanju enega najbolj umazanih orožij, kar jih je izdelala sodobna vojaška industrija - ob vprašanju uporabe “osiromašenega”, vendar visokoradioaktivnega urana. Potem ko je bila v začetku lanskega novembra okvirna resolucija o prepovedi uporabe osiromašenega urana v oboroževalni industriji v prvem komiteju OZN že potrjena z 49 glasovi za in 45 proti (39 vzdržanih), je po enomesečnem lobiranju Washingtona Generalna skupščina OZN s 54 glasovi proti in 45 glasovi za (45 vzdržanih) v zadnjem trenutku vendarle zavrnila resolucijo, ki jo je predlagal Irak. S tem je bila sočasno onemogočena tudi izvedba raziskave Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) o posledicah uporabe tega orožja v zalivski vojni, in to v trenutku, ko so strokovnjaki WHO že določili metodologijo raziskovanja. Če bi bil "osiromašeni" uran resnično tako neškodljiv, kot trdijo v Washingtonu in na sedežu Nata v Bruslju, ZDA in druge države, ki to radioaktivno snov uporabljajo za polnjenje svojih izstrelkov, gotovo ne bi glasovale proti izvedbi tako pomembne raziskave.

Po mnenju aktivistov mednarodne kampanje za prepoved uporabe osiromašenega urana v vojaške namene (CADU) pa je še bolj kot zavrnitev resolucije "nevarno to ..., da tako veliko držav ni bilo pripravljenih nastopiti proti ZDA". Zato jih seveda ni mogoče dolžiti, če "upoštevamo, kako brezobzirno ZDA teptajo mednarodne sporazume, mednarodno demokracijo in legitimnost OZN in uporabijo vso svojo vojaško in gospodarsko moč proti vsakemu narodu, ki jim stopi na pot". Kljub temu je presenetljivo, v kako kratkem času je Slovenija podprla uporabo tega spornega orožja. In to celo po tem, ko je nemški kancler Shroeder ob podpori Belgije in Italije že javno zahteval moratorij za uporabo osiromašenega urana in ko ameriška vojaška industrija strelivo s to strupeno snovjo že umika iz vojaške proizvodnje ter ga nadomešča z volframom. Od začetka lanskega leta je v to prisiljena tudi britanska mornarica. Prav v teh dneh pa je iz Londona prišla novica, da je Royal Society, britansko združenje znanstvenikov, po vseh trditvah Nata o neškodljivosti osiromašenega urana v svojem najnovejšem poročilu ugotovilo možnost resnih zdravstvenih okvar ledvic in drugih organov pri vojakih, ki so bili v misijah na Bližnjem vzhodu ali Balkanu v stiku z oksidi osiromašenega urana. Žrtve tega orožja, pri katerih so v urinu ugotovili tudi do 100-krat večje količine urana od dovoljenih, so po poročilih Independenta organi držav članic Nata doslej obravnavali ne kot zdravstvene, temveč celo kot "politične" primere.