Luksuz ali sociala

Vladno geslo preteklega tedna je bilo varčevanje. Zaradi naraščajoče brezposelnosti in inflacije ter čedalje manjše socialne varnosti je takšno geslo seveda povsem upravičeno in nujno. Vlada, ki bi ob negativnih gospodarskih kazalcih ostala ravnodušna, ne bi bila vredna svojega položaja. Seveda pa je varčevanje smiselno le, če velja za vse. Za oblast enako kot za ljudstvo. Še več. Vlada je dolžna dati zgled. Ni torej dovolj, da državljanom pridiga, naj bodo v zahtevah realni, ampak mora najprej s svojim ravnanjem dokazati, da razume odpovedovanje. Napačna je politika, po kateri se k skromnosti pozivajo vsi, nazadnje pa se na poziv odzovejo samo siromašni. Očitno je, da vlada dr. Janeza Drnovška te lekcije ne razume. Medtem ko od zdravnikov, vzgojiteljev, raziskovalcev, kulturnikov, policistov in drugih zaposlenih v javnem sektorju pričakuje zategovanje pasu in racionalizacijo, se vladna jara gospoda vdaja brezsramni zapravljivosti.

Varčevanje za ljudstvo

Prejšnji teden se je začela zdravniška stavka. Zdravniki in zobozdravniki od vlade med drugim pričakujejo izenačitev zdravniških plač s sodniškimi. Gre za staro zavezo, ki jo je Drnovškova vlada zdravniškemu sindikatu Fides dala že ob stavki pred šestimi leti in ki jo je v času polletne Bajukove vlade slavnostno podpisal takratni zdravstveni minister dr. Andrej Bručan. Zdravniki torej z dvigom plač ne zahtevajo nič več kot to, kar jim je vlada že zdavnaj obljubila. A namesto da bi vlada držala obljube, zdravnike poziva k upoštevanju realnih razmer v državi. Tako je Drnovšek izrazil prepričanje, da razlogov za zdravniško stavko ni in da bi se zdravniki morali konstruktivno pogovoriti z vladnimi predstavniki. "Preden gremo v skrajno militantnost, bomo spore skušali mirno rešiti. Za to mora biti pripravljenost na obeh straneh," je poudaril premier in dodal pomenljiv stavek: "V javnofinančnih načrtih za leti 2002 in 2003 ni rezerve za dodatno zviševanje plač. Če bi šli prek teh načrtov, bi se povečali primanjkljaji in posledično zmanjšala konkurenčnost gospodarstva."

Upoštevanja realnosti pa Drnovšek ne pričakuje le od zdravnikov, ampak tudi od drugih zaposlenih v javnem sektorju. Na primer od šolnikov, čeprav jim je vlada že lani s podpisom aneksa h kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja obljubila, da bo v novem sistemskem zakonu o plačah v javnem sektorju vzpostavila ustrezna plačna razmerja. Če do konca aprila letos omenjeni zakon ne bi bil sprejet (in zelo verjetno je, da ne bo), jim je vlada obljubila dodatke k plačam, ki bi se izplačevali od avgusta in bi proračun stali dodatnih pet milijard tolarjev. Vlada te zaveze očitno ne namerava spoštovati, saj je šolnikom predlagala podaljšanje dogovorjenih rokov za izplačilo dodatkov. Šolniški sindikat Sviz je zato že zagrozil s stavko, Drnovšek pa je o tej odločitvi dejal: "Plače učiteljev so se zviševale bolj, kot se je zviševalo slovensko povprečje. Zato menim, da ni prav nobenega razloga za zaostrovanje med sindikati šolnikov in vlado." Prepričan je, da je v konstruktivnem in strpnem ozračju mogoče rešiti vsa nerešena vprašanja, vendar ne takoj, prav tako pa tudi ni mogoče izpolniti želja, ki presegajo razpoložljive javnofinančne okvire. Skratka, Drnovšek od sindikatov pričakuje razumno ravnanje, ki ne bo pogubilo gospodarstva, ki ne bo ogrozilo primerjalne konkurenčnosti države, ki ne bo rušilo že tako trhlega proračunskega ravnovesja. A kaj ponuja v zameno? Nič. Ko gre za gmotni položaj vlade, gesla o varčevanju, racionalizaciji, zategovanju pasu in odpovedovanju skrivnostno izginejo. Primerjalna konkurenčnost države ni več ogrožena, proračun pa v sebi skriva milijonske rezerve?! Pri takšni vladni politiki je socialno sporazumevanje lahko zgolj farsa. Drnovšek zahteve sindikatov razume kot poskus zmanjševanja kredibilnosti vlade v javnosti, to je jasno izrazil v državnem zboru, ko so bili na dnevnem redu poslanska vprašanja in pobude. Toda v resnici vladi kredibilnosti ne zmanjšujejo sindikati, ampak to zelo dobro počne kar sama, s svojimi dejanji. Ali kot je v državnem zboru Drnovškovo izvajanje komentiral predsednik opozicijske SDS Janez Janša: "Vlada nima moralne avtoritete, da poziva sindikate na tak pogled, ker se sama ne obnaša racionalno in ker je v zadnjem času z nekaterimi neracionalnimi potezami, ko je šlo za investicije v poslovne prostore in vozni park, velik del te moralne avtoritete, ki bi bila zdaj zelo potrebna, izgubila."

Luksuz za oblastnike

Če drži izrek, da je skromnost stvar inteligence, potem naša vlada nima visokega inteligenčnega kvocienta. Trditev temelji na več dokazih. Število uslužbencev državne administracije se je v desetih letih samostojne Slovenije potrojilo, polovica ministrstev si je v tem času omislila nove prostore, vozni park države, ki po podatkih servisa skupnih služb vlade šteje 1609 motornih vozil (mednje niso všteta vozila v uporabi ministrstva za notranje zadeve, Sove in ministrstva za obrambo), pa se je prek javnega razpisa samo lani obogatil za dodatnih 116 vozil. A to še ni vse. Predsednik vlade od lani uživa udobje z davkoplačevalskim denarjem kupljenega Mercedesa S 600 L, ki za sto kilometrov vožnje porabi pregrešnih 21 litrov bencina, poleg tega pa čaka še na dostavo novega vladnega letala Falcon 900 EX, da se bo z njim lahko brez vmesnega postanka s svojimi uslužbenci nekajkrat na leto popeljal čez Atlantik. Stroški mercedesa znašajo 29,1 milijona tolarjev, stroški letala pa vrtoglavih 35 milijonov dolarjev oziroma dobrih devet milijard tolarjev. Seštevek stroškov obeh prevoznih sredstev pokaže, da bi vlada s tem denarjem lahko izpolnila zdravniške in šolniške zahteve po višjih plačah. Ali povedano drugače: z devetimi milijardami tolarjev bi lahko država naslednjih pet let pokrivala najvišjo možno osnovno brutoplačo skoraj dvestotim novim zdravnikom.

Drnovšek se je do lani prevažal z avtom znamke Audi A8, ki celo v najdražji različici pri osnovni ceni ne preseže zneska 26 milijonov tolarjev. A ker je šlo za letnik 1996, poleg tega pa se je z avtom pol leta prevažal nekdanji premier Bajuk, ki je strasten kadilec, se je Drnovšek odločil za zamenjavo. Očitno je presodil, da svojega dela ne bi mogel opravljati dovolj učinkovito, če bi se še naprej prevažal v starem avtu. Generalni sekretariat vlade, ki ga vodi Mirko Bandelj, je 15. junija lani v uradnem listu objavil javni razpis za nakup novega avtomobila. Razpisni pogoji so bili zelo eksplicitni. Med drugim je bilo zahtevano zračenje prednjih in zadnjih sedežev, televizija, električno nastavljivi zadnji vzglavniki, daljinski zagon avtomobila, samodejno zapiranje vrat ter delovna prostornina od 5500 do 6000 kubičnih centimetrov. Od vsega začetka je bilo torej jasno, kakšen avto iščejo - v mislih niso imeli kakšne cenejše različice, ampak Mercedesovo limuzino razreda S, ki jo je mednarodni tisk od predstavitve večkrat izbral za najboljši avto na svetu. Čeprav se mnogi drugi evropski državniki vozijo z avtomobili domačih znamk (celo angleška kraljica uporablja domačega roverja, francoski premier pa peugeota), je pri nas obveljala drugačna politika. Drnovškova ekipa bi se lahko odločila za nakup najboljšega avtomobila novomeškega Revoza, a je namesto tega rajši posegla po enem od najrazkošnejših izdelkov nemške avtomobilske industrije. Pogodba s podjetjem AC Intercar, generalnim zastopnikom za avtomobile znamke Mercedes Benz, je bila sklenjena julija lani, pri čemer je bilo v skupno ceno 29,1 milijona tolarjev vštetih tudi za 4 milijone tolarjev dodatne opreme, ki naj bi bila namenjena večji varnosti. Kot zanimivost povejmo, da je v Sloveniji registriranih 11.369 mercedesov, a tip Mercedesa S 600 poleg Drnovška vozijo le še trije državljani. Za navadne ljudi, ki morajo avto plačati s svojim denarjem, je tako vozilo prerazkošno.

Apetiti po razkošni vožnji pa se niso ustavili pri avtu. Vlada je tudi pri letalu posegla po eni od najdražjih možnih različic.

O nameri vlade, da bo posodobila floto oziroma kupila novo letalo za potrebe najvišjih državnih organov, se je govorilo že leta 1997. Staro letalo znamke LearJet z dvema turbofenskima motorjema v enem dahu preleti le 2000 kilometrov, zato ga ni mogoče uporabljati za čezatlantske polete, poleg tega pa ni dovolj udobno za razvajene slovenske politike. Tako je vodja pilotov predsedniške flote Marjan Bojič 10. februarja 1997 nemškemu predstavništvu takrat še samostojnega podjetja Canadair (pozneje ga je prevzela družba Bombardier) poslal dopis, v katerem je izrazil vladne želje, mednje pa je spadala tudi zahteva, da mora letalo omogočati prevoz 12 potnikov in treh članov posadke in da mora v enem zamahu doseči vsa glavna mesta v Evropi, Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, z največ enim vmesnim postankom pa glavna mesta na ameriški celini in Daljnem vzhodu. Usnjeni sedeži, dostop do prtljage med letom, video- in avdiooprema, prvorazredni topli in hladni obroki, prostor za shranjevanje alkoholne in brezalkoholne pijače in podobne ugodnosti so bile seveda tako ali tako pričakovane. Kakšno ponudbo (če sploh kakšno) je poslal Canadair, ni znano. Iz posla ni bilo nič in upati je bilo, da je vlada končno doumela, da je nakup letala bistveno dražji od najema pri podjetju, ki opravlja prevoze v letalskem prometu. A upanje je bilo lažno. To dokazujejo dogodki iz maja 1998, ko je vlada namenoma prezrla dopis, ki ga je takratnemu generalnemu sekretarju vlade Borutu Šukljetu poslalo domače zasebno letalsko podjetje in v katerem je ponujalo ugoden posel. Podjetje bi na lastne stroške poskrbelo za nakup ustreznega poslovnega letala in ga nato vladi za vnaprej dogovorjeno ceno oddajalo v najem. Stroške bi si krilo tako, da bi letalo v času, ko ga slovenska vlada ne bi potrebovala, tržilo na mednarodnem trgu. Pri tem bi podjetje nase prevzelo planiranje posadk, 24-urno operativno podporo, napovedi letov in dovoljenja, navigacijsko in meteorološko pripravo, catering, usklajevanje letaliških storitev in namestitev posadk, poleg tega bi v operacijo vključilo dva člana tehničnega osebja in dva pilota iz osebja vladne flote in zagotovilo dogovorjeno fiksno ceno za opravljeno uro letenja. Vlada bi se morala obvezati, da bo zagotovila najmanj 600 ur letenja na leto za obdobje sedmih let, pred začetkom bi morala položiti depozit v protivrednosti 150 ur letenja in dolžna bi bila najmanj 14 dni vnaprej napovedati svoje potrebe po letenju. Na ponudbo, pri kateri bi bila cena vsaj za tretjino nižja od stroškov nakupa novega letala, se vlada sploh ni odzvala, menda pa naj bi bila glavno težavo pomenila zahteva po 14-dnevni predhodni napovedi potrebe po letalu. Tak argument je seveda povsem neresen, če vemo, da imajo funkcionarji, ki bi letalo uporabljali, urnike splanirane že mesec vnaprej. A če še nekako razumemo, da vlade ni zanimala ponudba zasebnega podjetja, ni logično, da je ni zanimal niti najem letal pri Adrii Airways ali podjetju GIO (nekdanji Smelt), ki se ukvarjata z letalskim prevozništvom in sta v državni lasti. Namesto za najem se je rajši odločila za nakup.

Znano je, da je k oddaji ponudb povabila tri podjetja, in sicer kanadsko podjetje Bombardier Inc., ki med drugim izdeluje letala znamke Canadair Challenger, francosko podjetje Dassault Aviation, ki izdeluje letala znamke Falcon, in ameriško podjetje Gulfstream. Vladna komisija, ki jo je vodil Bandelj, je po preučitvi ponudb že takoj na začetku zavrgla ponudbo kanadskega proizvajalca, tako da sta v igri ostali le še ponudbi Gulfstreama in Dassaulta. Ameriška multinacionalka je ponujala model Gulfstream IV SP, francoska pa model Falcon 900 EX. Čeprav je bila ameriška ponudba cenovno ugodnejša, ta model pa je v svetu tudi bistveno bolj razširjen od ponujenega francoskega, se je vlada oktobra lani odločila za falcona. Menda zato, ker ima tri motorje, ker lahko brez vmesnega postanka leti 8332 kilometrov oziroma 500 kilometrov dlje od ponujenega gulfstreama in ker ima možnost neomejenega letenja zunaj letalskih poti po vsem svetu. Ključno merilo pri izbiri je bilo, da letalo lahko leti čez Atlantik, kar je smešno merilo, če vemo, da slovenske državne delegacije čezatlantska potovanja opravijo le petkrat ali šestkrat na leto. Vlade pri odločitvi za falcona ni zmotilo niti to, da je bilo podjetje Dasseault vpleteno v najodmevnejšo evropsko korupcijsko afero, znano pod imenom Augusta, ki je pred leti s položaja odnesla tedanjega generalnega sekretarja zveze Nato Willyja Claesa. A ne le da se je vlada namesto za najem odločila za nakup, odločila se je tudi, da nakup izpelje brez javnega razpisa in da letalo plača s sredstvi obrambnega tolarja, čeprav tega nakupa v zakonu o obrambnem tolarju ni zaslediti.

Če bi vlada ravnala skromno, se pravi tako, kot pričakuje, da bodo ravnali drugi proračunski porabniki, na primer učitelji in zdravniki, bi lahko že za borih 2,5 milijona dolarjev kupila letalo MD 82, v katerem bi lahko prepeljala kar 160 svojih funkcionarjev. A to je ni zanimalo. Kot je tudi ni zanimal odkup letala Challenger Cl-601, ki ga je zaradi očitkov o razsipništvu za borih 12,5 milijona dolarjev pred časom prodajala hrvaška vlada. Slovenska vlada se je odločila za nakup novega letala Falcon 900 EX, ki bo davkoplačevalce stalo 27 milijonov dolarjev in osem milijonov dolarjev za dodatno opremo. To pa še zdaleč ne bodo končni stroški. Samo za vzdrževanje letala bo treba vsako leto odšteti pol milijona dolarjev, milijon dolarjev pa naj bi stal nov hangar, saj je v starem prostor le za sedanjega learjeta. K temu je treba prišteti še stroške goriva, zavarovanja, plače pilotov in drugega osebja.

Za primerjavo povejmo, da bo ura letenja z lastnim letalom vlado oziroma proračun stala več, kot bi stal najem letala pri Adrii Airways. Ura Adriinega letala CRJ-200 stane 3200 dolarjev, ura leta z izbranim falconom pa naj bi po vladnih podatkih veljala 3500 dolarjev, po podatkih strokovne revije Bussiness & Commercial Aviation pa najmanj 4500 dolarjev. V to ceno niso všteti plače pilotov in osebja niti stroški rednega letnega usposabljanja, a že seštevek tako okleščenih stroškov pokaže, da bo vlado en sam polet v ZDA in nazaj stal najmanj 70.000 pa tja do 90.000 dolarjev. Za ta znesek bi na primer šestglava vladna delegacija v ZDA in nazaj lahko potovala kar s concordom. In navsezadnje: da bi bilo letalo vsaj približno rentabilno, bi moralo na mesec leteti vsaj 300 ur, to pomeni, da bi moralo v ZDA in nazaj leteti vsaj petnajstkrat na mesec. Že zgolj z denarjem za teh petnajst poletov pa bi vlada lahko plačala dobro polovico obljubljenih dodatkov k učiteljskim plačam.

Zakaj je bil torej nakup vladnega letala tako nujen? Je šlo zgolj za hohštaplerijo ali za kaj več? Poznavalci letalskega trga pravijo, da takšen nakup praviloma ne poteka brez vsaj triodstotne provizije. Pri vrednosti 35 milijonov dolarjev bi provizija znašala dober milijon dolarjev, to pa je znesek, za katerega se splača imeti tudi malo manj realen pogled na proračunske razmere.