Neučinkoviti branilci zakona

8. decembra 1999 zvečer so neznanci nekje na območju Ljubljane ukradli tovornjak znamke FAP. S tovornjakom so se odpeljali proti Postojni, policija pa je ukradeni tovornjak našla po enem dnevu ob avtocesti Ljubljana - Kranj. V tovornjaku je policija našla nekaj sledov, ki so kazali na to, da je prek noči v tovornjaku potovalo orožje. Med drugim je policija našla tudi v cirilici natisnjen listek, na katerem je med drugim pisalo M-70. M-70 je oznaka, nalepljena na zabojih za puške.

Tiste noči, ko je tovornjak oker barve s sivkasto-belo ponjavo potoval po neznanih poteh, je iz skladišča št. 23 v postojnski vojašnici izginilo okrog 140 kosov lahkega pehotnega orožja in skoraj 20 tisoč kosov streliva. Policija je sklepala, da je tovornjak, ki je za eno noč izginil, prevažal natanko tisto orožje, ki je izginilo iz postojnske vojašnice.

Osebe, ki so izpraznile skladišče št. 23, so bile dobro organizirane in najbrž tudi dobro obveščene. V postojnski vojašnici so le nekaj dni pred tatvino izvedli inventuro. Storilci so vedeli, kje je treba iskati. Vedeli so, kaj se splača odnesti. Najverjetneje so vedeli tudi, kako in kdaj se gibljejo stražarske patrulje. Bili so drzni, drzen pa si lahko le, če dovolj veš.

V vojašnici so šele zjutraj ugotovili, da vrata skladišča št. 23 niso več zaklenjena. Bila so na silo odprta, na tleh so našli razbitine ključavnice. S tatvino je bila najprej seznanjena obveščevalna varnostna služba ministrstva za obrambo. Nekaj minut pred deseto uro dopoldne sta bila obveščena preiskovalni sodnik in tožilec. Ker je bila tatvina izvedena na ozemlju vojašnice, se je z dogodkom ukvarjala obveščevalna varnostna služba. Vojaški preiskovalci so se z zadevo ukvarjali še zaradi enega razloga. Sum, da so imeli neznani storilci v vojašnici pomočnike, je bil na dlani. Izkazalo pa se je, da preiskovalne kapacitete varnostnikov obrambnega ministrstva niso ravno velike. Dva preiskovalca OVSa- sta morala preveriti alibi stotnije potencialnih osumljencev iz vrst slovenske vojske.

Preiskave se je lotila tudi policija. Kriminalisti so preiskavo začeli s predpostavko, da je bilo storilcev več in da so v urah, ko je bi izveden zločin, med seboj intenzivno komunicirali prek mobilnih telefonov. Ugotovili so, da je prek bazne postaje, postavljene nedaleč stran od postojnske vojašnice, prek noči teklo nekaj tisoč pogovorov. Vendarle pa je policiji uspelo izolirati le nekaj številk mobilnih telefonov, ki so intenzivno komunicirali med seboj. Policija je ob tem ugotovila, da številk mobilnih telefonov ne more povezati z imeni in priimki naročnikov, saj je šlo za mobilne telefone, nabavljene najverjetneje na bencinski črpalki.

Policija in obrambno ministrstvo sta v interesu preiskave o zadevi bolj ali manj molčala. Podatek, da je orožje odpotovalo iz vojašnice, je sicer bil objavljen, do danes pa uradno ni bilo sporočeno, kolikšne količine orožja so bile ukradene iz skladišča št. 23.

Preiskava je tekla, drugo tisočletje se je končalo, začelo se je 21. stoletje, pojasnila, kam je šla roba iz skladišča št. 23 pa ni bilo. Posle obrambnega ministra je v trenutku tatvine izvajal dr. Franci Demšar, notranji minister je bil Borut Šuklje. Danes, 27 mesecev po tatvini, sta dr. Demšar in Šuklje diplomata. Dr. Demšar službuje v Moskvi, Šuklje pa v Beogradu. V času tatvine je posle direktorja policije opravljal Andrej Podvršič. Tudi Podvršič je danes lastnik diplomatskega potnega lista; kot generalni konzul službuje v New Yorku. Dr. Iztok Podbregar, ki je bil tedaj načelnik generalštaba Slovenske vojske, je danes ministrski svetnik v kabinetu predsednika vlade.

Vlade so se zamenjale, prišli so novi ministri, zamenjali so se šefi policij, kraja orožja iz postojnske vojašnice pa je še vedno neraziskana. Neuradni podatki o tem, kaj je izginilo iz vojašnice, pa so vendarle pripotovali do javnosti. Najbolj nerodno je, da je iz vojaškega skladišča izginilo pet ostrostrelnih pušk s pripadajočimi optičnimi napravami. Ostrostrelne puške so orožje, ki ga ob vojaških in paravojaških formacijah uporabljajo tudi teroristi.

Ob petih ostrostrelnih puškah so neznanci iz skladišča odnesli še dobrih sto kalašnikovk jugoslovanske proizvodnje, deset polavtomatskih pušk, okrog 40 navadnih pištol ter eno avtomatsko pištolo, Ingramovo brzostrelko ter pol ducata singapurskih avtomatskih pušk SAR-80. In zakaj so neznani tatovi potrebovali tovornjak? Potrebovali so ga seveda zato, ker krame niso mogli odnesti, odtovoriti na konjih ali odpeljati z osebnim avtomobilom. Pehotno orožje je namreč spravljeno v zaboje, ki so nekoliko krajši in nekoliko širši od krste. Neznanci so na kamion naložili kak ducat zabojev z ubijalsko kramo.

Na koncu se je zgodba o postojnskem orožju znašla v parlamentu, pred komisijo za nadzor tajnih služb.

Mežica

28. februarja zvečer se je Miro Petek, novinar mariborskega Večera, vrnil domov. Ura je bila 21.30. Pred domačo hišo v Mežici sta ga pričakala dva neznanca. Z udarcem po glavi sta ga zbila po tleh, potem pa sta ga obrcala. Poškodovala sta mu nos, čeljust in obrazne kosti. Kljub hudi poškodbam ni izgubil zavesti, na hišnem pragu ga je našla žena, ki je takoj obvestila reševalce in policijo. Petka so prepeljali v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Ko pa se je njegovo zdravstveno stanje stabiliziralo, so ga prepeljali v ljubljanski Klinični center, kjer so mu naravnali polomljene obrazne kosti.

Policisti so na kraj dogodka pripeljali pse slednike, vendar so ti sled izgubili, ker so komunalci kmalu po napadu na Petka splužili glavno cesto. Prve dneve po napadu na Mira Petka se je s preiskavo po navedbah samih policistov ukvarjalo več kot sto preiskovalcev. Petek je v prvih pogovorih z novinarji izrazil prepričanje, da je bil napaden zaradi člankov, ki jih je objavljal v Večeru. Motiv napadalcev naj bi bil torej jasen; šlo naj bi za maščevanje zaradi pisanja.

Napad na Mira Petka je bil organiziran; naročnik napada ni bil isti kot izvajalec napada. Policija se je že prvi dan po napadu pogovarjala z 80 osebami, ki bi morda lahko posredovale podatke, pomembne za preiskavo. Policija je na sodišče naslovila tudi zahtevke za uporabo posebnih operativnih metod, torej prisluškovanja. Med zasliševanji pa je uporabljala tudi poligraf, detektor laži. Policija se je prve dneve res ukvarjala s predpostavko, da je bil Petek žrtev mafijskega napada zaradi pisanja. Res pa je, da so iz virov, ki so blizu policiji, relativno hitro prifrfotali namigi, da bi utegnili biti motivi napadalcev bolj osebne narave.

Čas je tekel, številni politični in nepolitični faktorji so obsodili brutalni napad, poudarjali so, da gre za napad na svobodo tiska, oglasila se je mednarodna javnost in zahtevala pojasnila. Slovenski državniki so mednarodnim organizacijam, ki se ukvarjajo s svobodo tiska, zagotavljali, da je pri nas vse okej. Policija pa je nekaj mesecev sporočala, da le še čisto čisto čisto malo manjka, pa bo dokazov dovolj, da bodo zadevo lahko procesuirali. Ob tem so poudarjali, da o zadevi vedo veliko, pomembno pa je, da bi tistemu, kar vedo, dodali še nekaj drobcev, ki so potrebni tudi za zmago na sodišču. Zgodilo pa se ni nič. Novinarji, ki so skušali iz Petkovih člankov sami izračunati, kdo bi utegnil biti najbolj jezen na koroškega kolega, bodo morali pred sodnike, saj jih toži koroški podjetnik Janko Zakeršnik. Ta toži tudi Mira Petka. Petek je namreč napisal nekaj člankov o življenju in delu Janka Zakeršnika, sicer enega najbogatejših Korošcev, najbrž tudi enega najbogatejših Slovencev.

Na koncu se je zgodba o napadu na Mira Petka znašla v parlamentu, pred posebno preiskovalno komisijo, ki raziskuje politični kontekst napada.

Orožje v parlamentu

Kljub stereotipu, da je parlament najbolj nekoristna institucija na svetu, je parlamentarna komisija, ki nadzira delovanje tajnih služb, o preiskavi kraje postojnskega orožja izvedela relativno veliko. Do tiska je namreč prišel podatek, da se s postojnskim orožjem nista ukvarjali le policija in obveščevalna varnostna služba obrambnega ministrstva, pač pa tudi Sova, torej vladna obveščevalna agencija. Parlamentarci so na strogo zaupnem sestanku nadzorne komisije podatke o Sovini samostojni preiskavi postavili pod mikroskop.

Kaj so izvedeli v parlamentu? Izvedeli so, da je Sova januarja 2000, okrog 50 dni po tatvini orožja iz vojašnice, na ilegalnem orožarskem trgu odkupila del ukradenega orožja. Ker Sovi v opisu del in nalog piše, da se mora ukvarjati tudi z zbiranjem informacij o mednarodnem organiziranem kriminalu, je raziskovanje ponudbe na ilegalnem orožarskem trgu dopustno. In ker v predpisih, ki urejajo pooblastila Sove piše, da lahko obveščevalci za potrebe zbiranja informacij določene predmete tudi odkupijo, so preiskovalci Sove na ilegalnem trgu kupili večino ukradenih ostrostrelnih pušk, par pušk SAR 80 in par kalašnikovk. V Sovi, katere vodenje je 1. januarja 2000 prevzel Tomaž Lovrenčič, so bili ob uspešno izvedeli akcijski ponosni sami nase. Med proslavo, na kateri so si čestitali za uspešno akcijo, so si nazdravili z refoškom.

Vprašanje pa je, ali ima za vlado, ki je ključni uporabnik Sovinih poročil, informacija o tveganem nakupu ostrostrelnih pušk na črnem trgu kakšno posebno vrednost. Dejstvo, da je Sova na črnem trgu kupila ukradeno orožje, je namreč bistveno bolj zanimivo za kriminalistično policijo kot za vlado. Ob tem pa lahko pride do problema. Sova podatke zbira zato, da bi bila vlada čim bolje obveščena. Sovino zbiranje informacij ne teži k temu, da bi bili zbrani podatki uporabni tudi na sodišču. In ko je Sova na ilegalnem trgu kupovala orožje, ukradeno v postojnski vojašnici, ni vedela, kakšno orožje kupuje. Domnevala je, da ima orožje neko povezavo z Italijo, povezava z mednarodnim organiziranim kriminalom pa je bila zadosten razlog za akcijo. Šele ko je direktor Sove o uspešni akciji poročal direktorju policije in notranjemu ministru, se je izkazalo, da se serijske številke pušk, ki jih je Sova kupila na črnem trgu, ujemajo s številkami v Postojni ukradenih pušk. Sova je torej na črnem trgu kupila puške, ki jih je iskala policija.

Prišlo je še do enega zapleta. Sova je orožje na črnem trgu kupila januarja 2000, kupljeno orožje pa se je v vojaška skladišča vrnilo šele aprila 2001. Več kot letno dni je bilo potrebno, da so se varnostne in obveščevalne službe med seboj dogovorile, kaj naj naredijo z orožjem, odkupljenim na črnem trgu. Očitno je po dobrem letu dni postalo jasno, da orožje, ki ga je Sova odkupila, v morebitnem kazenskem postopku ne bo imelo nobene vrednosti. Pri iskanju odločitve, kaj narediti z orožjem, je namreč na pomoč priskočila generalna državna tožilka Zdenka Cerar.

Petek v parlamentu

Kljub temu, da je parlament preiskavo o napadu na novinarja Petka začel tako, da ni imenoval preiskovanca, torej osebe, katere politično dejavnost naj bi preiskovali, je komisija povečevalno steklo hitro usmerila na policijo. Izza zaprtih vrat, za katerimi je zasedala komisija, je namreč pripotoval podatek, da je predstavnik policije parlamentarcem posredoval pomemben, a povsem napačen podatek. Marjan Erhatič, namestnik direktorja kriminalistične policije, je namreč dejal, da je Miro Petek zavrnil predlog, da bi ga zaslišali ob pomoči poligrafa. Erhatičeva zmota ne bi bila vredna tolikšne pozornosti, če ne bi praktično hkrati z enakim napačnim podatkom nastopal tudi Janko Zakeršnik, podjetnik, ki je nastopal v nekaterih bolj žmohtnih Petkovih člankih. Zakeršnik sam pa je v resnici zavrnil ponudbo, da bi ga policisti priklopili na poligraf, napravo, s katero se sicer ne da dokazati krivde, vendar jo kriminalisti uporabljajo predvsem zato, da bi preiskovano osebo črtali s seznama potencialnih osumljencev.

Zapleteni zločini v dobi novih tehnologij

Posegi parlamentarnih nadzornikov in preiskovalcev kažejo, da so vrste slovenskih branilcev zakona, če nič drugega, slabo uigrane. Če na kikse, v katere so vpleteni branilci zakona, gledamo zelo dobronamerno, lahko rečemo, da težave nastopajo že v internem komuniciranju. Zdi se namreč skorajda neverjetno, da si Marjan Erhatič, izkušen kriminalist, pred nastopom v parlamentu, ni zastavil vprašanja, zakaj bi policija Mira Petka, ki je bil februarja 2001 žrtev napada, priklopila na poligraf. Zakaj bi namreč policija na detektor laži priklopila oškodovanca? Napačna trditev, da je Petek zavrnil preizkus s poligrafom, torej skorajda ne more biti zgolj posledica "komunikacijskega zapleta", ki naj bi nastal na relaciji Ljubljana - Slovenj Gradec, pač pa je napačna trditev tudi posledica povsem napačnega sklepanja, da je treba preveriti, ali oškodovanec govori resnico. Težko pa si je predstavljati, zaradi kakšnih okoliščin si izkušeni kriminalist pred nastopom v parlamentu ni zastavil enostavnih logičnih vprašanj.

Prav tako se zdi zelo težko verjetno, da se je "komunikacijski zaplet" dogodil skorajda natanko leto dni po napadu na novinarja Petka. Komunikacijski zapleti se namreč dogajajo v časovni stiski, tedaj, ko se veliko dogaja. Leto dni po napadu na Mira Petka pa nismo bili priča nobenemu bliskovitemu zaporedju dogodkov.

Kaj pa "komunikacijski zapleti" med različnimi službami? Decembra 1999 in januarja 2000 sta se kriminalistična policija in obveščevalna varnostna služba obrambnega ministrstva kljub zimi med preiskavo tatvine v postojnski vojašnici hudo potili. Mediji so obširno poročali o postojnski tatvini ter ugibali, koliko pušk, pištol in ostrostrelnih pušk se je znašlo v rokah drznih, dobro obveščenih in dobro organiziranih kriminalcev. Na orožje iz postojnske vojašnice pa je naletela Sova, ki - kot je parlamentarnim nadzornikom povedal direktor Sove Tomaž Lovrenčič - ni vedela, da kupuje postojnsko orožje. Kaj je z logičnim razmišljanjem branilcev zakona? Kako to, da si v Sovi niso zastavili vprašanja, od kod je roba, ki jo kupujejo. Ob logičnem razmisleku bi morali najprej pomisliti na Postojno.

Kako to, da logično razmišljanje branilcev zakona odpove ravno v primerih, ki so politično občutljivi in ko na drugi strani stojijo dobro organizirane kriminalne združbe?