Militarizacija sveta? Ne, hvala!

Prejšnjo sredo so se v tistih delih državne administracije, ki se ukvarja z agitacijo in propagando, prižgale rdeče luči. Rezultati mesečne meritve Politbarometer so pokazale, da je tistih, ki bi na morebitnem referendumu o slovenskem članstvu v Natu glasovali proti, več od onih, ki bi glasovali za. Raziskava Politbarometer vprašanje o odnosu publike do Nata zastavlja že skoraj celo petletko. V petih letih se ni nikoli zgodilo, da bi bilo nasprotnikov slovenskega vstopa v Nato več od zagovornikov vstopa. Res je sicer, da se je število tistih, ki so podpirali vstop v Nato, zelo počasi zmanjševalo. In res je, da se je število tistih, ki so proti vstopu v Nato, zelo počasi dvigovalo. A zdelo se je, da bi se, če bi trend ostal enakomeren, odstotek zagovornikov in nasprotnikov izenačil šele po letu 2005. Potem pa so se v par mesecih reči postavile na glavo. Vstop v Nato, ena od dveh slovenskih zunanjepolitičnih prioritet, je postavljen pod vprašaj.

Če smemo soditi po raziskavi Politbarometer, ki jo vsak mesec izvajajo na Centru za raziskovanje javnega mnenja pri Fakulteti za družbene vede in ki mesečno zajame okrog 900 anketirancev, je največ ljudi slovenski vstop v Nato podpiralo leta 1997. Marca 1997, nekaj mesecev pred sestankom Natovega vrha v Madridu, je vstop v Nato podpiralo 62 odstotkov vprašanih, proti vstopu v Nato pa je bilo 18 odstotkov vprašanih. Oktobra 1997, potem ko je vrh zavezništva sklenil Nato razširiti s Poljsko, Češko in Madžarsko, se je z vstopom v Nato strinjalo 55 odstotkov vprašanih, vstopu v Nato pa je še vedno nasprotovalo 18 odstotkov. Leta 1998 je povprečno 25 odstotkov vprašanih nasprotovalo vstopu v Nato, z vstopom v zavezništvo pa se je strinjalo med 54 in 58 odstotkov vprašanih. Leta 1999, ko je Nato bombardiral Jugoslavijo in reševal kosovsko krizo, je vstop v Nato podpiralo med 50 in 55 odstotkov vprašanih. Nato je leta 1999 najvišji rating dosegel junija, torej v času Clintonovega obiska v Sloveniji. Maja 1999, med najbolj intenzivno bombno kampanjo, je slovenskemu vstopu v Nato nasprotovalo 30 odstotkov vprašanih.

Leta 2000 se je najvišji rating Nata ustavil pri številki 58. Torej je bil maja 2000 rating še vedno primerljiv z letom 1998. Leta 2001 pa so cifre prvič zdrsnile pod 50-odstotni rob. Januarja 2001, ko so svetovni mediji poročali o rakavih obolenjih, ki naj bi bile posledice obstreljevanja z osiromašenim uranom, se je z vladno politiko vstopanja v Nato strinjalo 49.6 % vprašanih. Dobrih 30 odstotkov pa se z vladno politiko ni strinjalo. Junija in julija 2001 je odstotek spet poskočil, saj je vladno politiko podpiralo več kot 55 odstotkov vprašanih. Junijska meritev je bila opravljena neposredno po sestanku Busha in Putina, ki se je odvijal na Brdu pri Kranju.

Številke so pod 50-odstotni rob ponovno zdrsnile novembra in decembra, torej v času, ko so ameriške in britanske vojaške sile obdelovale Afganistan. Do največjega padca pa je prišlo v prvih mesecih leta 2002.

Preden se lotimo vprašanja, kaj se dogaja z javnim mnenjem, moramo nekaj besed povedati o projektu Politbarometer. Gre za anketo, izvedeno po telefonu. Anketarji Centra za raziskovanje javnega mnenja ob koncu vsakega meseca anketirajo malo manj kot tisoč oseb. Vzorec je izbran naključno, surovi rezultati pa so po vsaki meritvi ponderirani. Zaradi lastnosti vzorca so merske napake seveda možne. Pri vprašanjih, ki se tičejo Nata, lahko merilna aparatura pokaže do tri odstotke preveč ali premalo.

V zadnjih letih so anketarji Centra za raziskovanje javnega mnenja občinstvo spraševali, ali "se strinjate s prizadevanji, da bi Slovenija postala članica zveze Nato?" Med tokratno meritvijo pa je bilo vprašanje postavljeno drugače, bolj neposredno: Na referendumu o vstopu v Nato bi glasovali ZA - PROTI - NE VEM. Letošnjih januarskih in februarskih podatkov torej ne moremo neposredno primerjati z marčevskim rezultatom. Posredna primerjava pa je možna. Marčevski rezultat drugače zastavljenega vprašanja namreč dovolj natančno sledijo trendu, ki je bil opazen že januarja in februarja. Januarja je namreč vladno politiko vstopanja v Nato podpiralo 48 odstotkov vprašanih, februarja pa dobrih 44 odstotkov. V zadnjih dneh marca je le še 39 odstotkov vprašanih odgovorilo, da bi na referendumu o vstopu Slovenije v Nato glasovali za vstop. Proti vstopu v Nato pa bi na referendumu glasovalo 41 odstotkov vprašanih. Marčevski rezultat je torej 39 za Nato in 41 proti Natu. Preostanek še ni opredeljen.

Zgolj kot medklic: razmerje "41 proti - 39 za" se je pred meseci že pojavilo. Decembra 2001 je agencija Ninamedia za Mladinine potrebe v anketi zastavila referendumsko vprašanje, rezultat pa je bil skorajda identičen tokratnim meritvam Politbarometra. Ob tem pa velja dodati, da je bila decembrska Mladinina anketa opremljena s kontekstom: občinstvo je bilo najprej vprašano, ali bi se strinjalo s postavitvijo vojaških baz in drugih instalacij, ki bi morda spremljale članstvo v Natu. Šele po tem vprašanju pa je bilo občinstvo vprašano, ali se strinja z vstopom v Nato. Anketa Politbarometer je referendumsko vprašanje zastavila brez uverture.

Prioriteta pod vprašajem

Vstop v Nato je bil več kot desetletje na vrhu seznama slovenskih zunanjepolitičnih prioritet. Zastavlja se vprašanje, zakaj je javno mnenje to prioriteto postavilo pod vprašaj. Meritve Politbarometra sugerirajo sledeče odgovore: slaba polovica tistega dela občinstva, ki vstopu v Nato nasprotuje, na prvo mesto postavlja visoke stroške. Pomenljiv pa je podatek, da bi dobra petina nasprotnikov proti vstopu v Nato glasovala zato, ker so v zavezništvu prevladali interesi ZDA. Dodatna križanja so pokazala, da je ocena o prevladi ameriških interesov v Natu najbolj razširjena med višje izobraženim delom občinstva. Vzroke za skepso do vstopa v Nato moramo torej iskati v dveh smereh. Vlada ni uspela nevtralizirati trditve, da je vstop v Nato draga reč. Če bi vlada na mizo vrgla konkretne izračune, bi morda to trditev lahko nevtralizirala. Še težje pa bo vplivala na oceno bolj izobraženega dela javnosti, da so v Natu prevladali interesi ZDA. Če namreč v javnem mnenju obstaja ocena, da so v neki druščini prevladali interesi zgolj ene države, to ni več zavezništvo.

Padanje ratinga zveze Nato pa povezano še z nekaterimi dejavniki. Res je sicer, da je bil vstop v Nato deset let na vrhu prioritet, vendar si v teh desetih letih oblast ni zastavljala vprašanja, zakaj je vstop v Nato v slovenskem interesu. Vstop v Nato je bil razumljen kot simbol, ne pa kot nekaj, kar je povezano z interesi. Vstop v Nato naj bi bil nekakšna časovna prelomnica. Vstop v Nato naj bi bil prestižnega pomena. Oblast je deset let razglabljala in razglašala, kaj bi vstop v Nato pomenil, ni pa se ukvarjala z vprašanje, zakaj se vstop v Nato splača. Glede na pragmatično naturo Slovencev, ki zelo hitro vprašajo, zakaj se nekaj splača, je skrajno nenavadno, zakaj si tega vprašanja ni zastavila tudi vlada. Tako smo v zadnjim mesecih iz vladnih krogov slišali, da bi vstop v Nato pomenil dokončno slovo od komunizma, vstop v Nato bi pomenil, da smo pripuščeni k svetovnemu komandnemu pultu ... Vlada pa v desetletju ni napisala prepričljivega odgovora na vprašanje, zakaj se članstvo v Natu splača. Potem pa se je pojavilo bolj zoprno vprašanje: koliko bi članstvo v Natu stalo. Vprašanje, koliko bi članstvo v Natu stalo, je seveda bistveno bolj zapleteno od vprašanja, zakaj se članstvo v Natu splača. S tem, ko je v javnosti prevladalo vprašanje, koliko bi članstvo v Natu stalo, bo tudi morebitni odgovor na vprašanje, zakaj se članstvo v Natu splača, deloval manj prepričljivo.

Padanje podpore vstopu v Nato je posredno povezano tudi s paranjem ratinga same slovenske vlade. V zadnjih treh mesecih je občutno padlo splošno zadovoljstvo z razvojem demokracije v Sloveniji. Padel je celo rating uspešnosti samega predsednika vlade. Zdi se skorajda neverjetno: na top listi uspešnih je predsednik vlade dr. Drnovška prehitel predsednik državnega zbora Borut Pahor.

Vprašanje pa je tudi, kako je na rating Nata vplivala vladna kampanja, s katero naj bi občinstvo prepričali o koristnosti vstopa v zavezništvo. Zdi se namreč, da ob trenutka, ko se je vlada začela sistematično ukvarjati s "promocijo" vstopa v Nato ("promocija" je sinonim za agitacijo in propagando) rating Nata v javnem mnenju pada. Tudi pomoč opozicijskih strank, zlasti Janševe SDS, za zdaj ni izboljšal Natovega ratinga.

Hkrati se zdi, da je vlada relativno pozno doumela, da je vprašanje vstopa v Nato resno politično vprašanje. Tistim, ki so dvomili v smiselnost vstopa v Nato, so vladni predstavniki skorajda odrekali politično legitimnost. Iz vladnih vrst še danes prihajajo glasovi, da so tistim, ki so proti vstopu v Nato, v najboljšem primeru slabo obveščeni. In da bo boljša obveščenost izboljšala rating Nata. Ocena, da je nasprotovanje Natu povezana s slabo obveščenostjo, je napačna. Križanja podatkov, pridobljenih z anketami javnega mnenja, so že pred meseci kazala, da je največ Nato-skeptikov med bolje izobraženim delom prebivalstva. Bolje izobražen del prebivalstva pa je tudi bolje obveščen. Navijanje za Nato ali nasprotovanje Natu torej ni stvar dobre ali slabe obveščenosti, visokega ali nizkega inteligenčnega kvocienta ali morebitnih simpatij do rajnke Jugoslavije, Sovjetske zveze in komunizma. Vlada bo morala priznati, da je tudi nasprotovanje Natu legitimna politična drža.

Na nekaj dejavnikov, ki so nedvomno vplivali na rating Nata, pa ne more vplivati niti slovenska vlada. V zadnjih tednih se je slovensko občinstvo med drugim ukvarjalo tudi z vprašanji, zakaj Američani žugajo z novimi carinami za izvoz jekla v ZDA. Na TV-ju se je znašla novica, da ravenski železarji ne morejo več poslovati s Sirijo, ker bi orožarski posli s Sirijo pomenili poslovanje z državo, ki menda podpira terorizem. Nekaj dni zatem je bila novica preklicana. Železarsko poslovanje s Sirijo sicer ni prepovedano, vendarle pa bi poslovanje s Sirijo lahko povzročalo težave. Pred meseci je ameriška diplomacija pritisnila na slovensko vlado, naj ta zaostri pogoje poslovanja slovenske farmacevtske industrije. Ko ameriška administracija posluje s slovensko, čisto nič ne skriva, da ima ob tem določene interese. Zadnje mesece je jasno, da ameriško-slovenski odnosi niso stvar simbolnih gest. V resnici gre za zelo konkretne interese. Ponovimo vprašanje: zakaj se nam splača biti v Natu?