Polja smrti

Junija lani so v idiličnih krajih v bližini mesteca Foča (današnje Srbinje) ob več metrov globokem breznu v belih polivinilastih vrečah obležali s streli preluknjani ostanki nekdanjih zapornikov, muslimanov iz Foče in domnevno tudi fotografa Alojza Krivograda. S praznimi tulci, nemimi pričami etničnega čiščenja, je bila posejana vsa zemlja okrog jame v polmeru petih metrov. Septembra se je zgodba zame, vsaj navidezno, ponovila v Slovenski Bistrici. Ob vhodu v nekoč temeljito zasuto zaklonišče, ki je bilo namenjeno reševanju pred bombnimi napadi med drugo svetovno vojno, so na belem polivinilu obležali ostanki očividcev povojnih likvidacij. Kasneje sem na spletu zasledila ljubiteljsko fotografijo množičnega grobišča z obrobja Groznega. Zmes kosti in ostankov obleke, zvezane roke in strelne rane - zgodba se ponavlja tudi tam. Tokrat v sklopu ruskih notranjih zadev, v med sabo sprtih interpretacijah smrti najdenih. In sedaj je iz medijev v slovensko javnost, nekoliko utrujen od nenehnega "prelaganja" slovenskobistriških kosti, pricurljal nov podatek. Baje bo naslednje grobišče, kjer bodo imeli delo sodni medicinci, v bližini Slovenj Gradca, v Žančanih.

Zaselek Žančani leži na prisojni strani hribovitega grebena, ki je le nekaj minut vožnje oddaljen od Slovenj Gradca. Na osojni strani istega grebena je nekoč skozi gozd vodila kolovozna pot, ki se je z leti zarila v zemljo in postala globoka več metrov. Z Marjanom Linasijem, kustosom koroškega pokrajinskega muzeja, sva imela za vratom precej iglic in suhega listja, preden sva, deloma tudi po kolenih, priplezala do postrganih robov nekdanjega kolovoza, gosto poraščenega in preritega z lisičjimi luknjami. "Nekateri pravijo, da je lisičji brlog dober dokaz za grobišče, češ lisica kdaj pa kdaj rada privleče tudi kakšno kost," je dejal zadihani zgodovinar. Toda dokaz za to, da so ravno v to globačo ob koncu vojne tovornjaki vozili domačine, hrvaške begunce pa še koga, niso samo ustna pričevanja in brlogi, ampak tudi naboj od strojnice, ki ga je tam pred leti lastnoročno našel Linasi. Zgodba se spet ponavlja: tako kot bi po istem scenariju snemali ves čas isti prizor, le na različnih lokacijah. Usmrčeni so bili pred likvidacijo zaslišani po krajšem postopku in, ironično, zaprti v prostorih sedanjega pokrajinskega muzeja. V zapisnikih, kjer so zasliševalci podpisani s partizanskimi vzdevki, redkeje pa s polnim imenom in priimkom, se pogosto pojavljajo besede kot "navdušena hitlerjevka", "kulturbundovec", "pečala se je z gestapovci" ali "nemčurka". Nobeden od zaslišanih pa dokumentirano ni bil obsojen na smrt, temveč je bil v zapisniku dan predlog javnemu tožilcu, katerega vlogo je v nekaterih primerih odigrala kar brzostrelka. "Nekateri so bili poslani na nadaljnje zaslišanje v Celje. Mnogi so se vrnili domov. Za enainsedemdesetimi pa se je sled izgubila," je pojasnil Linasi, ki pripravlja knjigo o dogajanju v Mislinjski dolini med vojno in po njej. Seznami s kratkimi karakteristikami sodelavcev okupatorja in drugih izdajalcev so bili po vsej Sloveniji s sodelovanjem predstavnikov Oddelka za zaščito naroda (Ozna) sestavljeni že pred koncem vojne. Pri konkretnih odločitvah je verjetno odigral svoje tudi človeški dejavnik - stare zamere, simpatije ... Zakonca Goll, lastnika največjega hotela v Slovenj Gradcu, sta na primer med vojno pred izgonom rešila partizanskega obveščevalca. Maja 1945 sta oba člana kulturbunda računala na svojega zaščitnika, toda ta je padel tik pred koncem vojne. Sled za Gollovima se je izgubila ravno tako kot seznami usmrčenih - vse prekriva konspirativna megla. Žive priče so se lotile nekakšnega pingponga: oznovci pravijo, da je bil KNOJ, knojevci, da je bila Ozna, še več je tistih, ki trdijo, da jih po vojni ni bilo na območju Slovenije. Vemo pa, da je mlada voditeljica slovenjgraške Ozne septembra 1945 naredila samomor. Kaj je bivšo partizanko, mladinsko aktivistko le nekaj mesecev po uresničitvi sanj - zmagovitem koncu vojne - prisililo posloviti se od tega sveta, si lahko le predstavljamo. Uresničitev sanj je bila verjetno pregrenka tudi za slovenjgraškega udbovca, naslednika prekmalu umrle oznovke, ki je leta 1948 ravno tako s samomorom pretrgal nit življenja.

Stare rane

Po vojnah ostajajo grobovi, nad vsakim grobiščem pa je nekoč nekdo moral pritisniti na sprožilec, nekdo je moral prelagati in zasipati trupla in kasneje še držati jezik za zobmi. Zato ni čudno, da visijo nad slovenskimi grobišči zgodbe o zlomljenih borcih.

Recimo Crngrob pri Škofji Loki - štiri dni pospešenega streljanja nižjih uslužbencev Neodvisne države Hrvaške, njihovih žena, svojcev in navadnih civilistov. Nekdo je hotel pobegniti, začelo se je divje streljanje, zagorela je mežnarija. Starejša domačinka se spominja, kako je poba iz sosednje vasi s puško, naperjeno proti jetnikom, vpil: "Zdaj jih pa bomo, hudiče!" Kasneje je isti možakar ob pijači vztrajno ponavljal, da je bil samo stražar - pravijo, da je hudo trpel in se celo zdravil.

Pri Barbarinem rovu, starem rudniškem jašku v bližini Laškega, se je šestnajstletniku, ki so ga pred vhodom postavili za stražarja, hudo mudilo domov, saj ga je bilo sram pred nadrejenimi jokati zaradi videnega. Verjetno pa je tudi poveljnik na skrivaj potočil kakšno solzo, kasneje, kot trdijo še živeči, se je zapil in si sodil sam. "Srečo sem imela, da mi ni bilo treba odločati o usodah ljudi," mi je dejala aktivna članica Zveze združenj borcev Milica Strgar, ki je bila ob koncu vojne v italijanskem zaporu. "Nekoč mi je nekdanji izpraševalec (ti so pogosto odločali o nadaljnji usodi zaslišanega) dejal, da nima nič slabe vesti. Ne vem, kaj bi rekel, če bi bilo treba ubijati. Po pravici povem, ne vem, kako bi ravnala sama, če bi bilo treba odločati," je še dodala. Bodo mogoče še trpeči likvidatorji olajšano zajokali ob na novo postavljenih križih ali so ti le sol na stare rane?

Vendar je treba zgodbo prikazati z več plati. Hrastniški hrib - smrt ob večji razpoki v zemlji z razgledom na Zasavsko hribovje. Razpoko so kasneje zasuli z zemljo in nihče verjetno ne bi vedel za grobišče, ki je daleč stran od prometnih cest, če ne bi lokacije nakazal takrat pred usmrtitvijo pobegli domobranec. Ta je, bogsigavedi zakaj, obsojen na smrt, obvestil sorodnike, ti pa so na hribčku postavili spominski križ in redno prižigajo sveče. S kakšnimi spomini je živel/živi v tujino pobegli, ki je imel priložnost ogledati si svoj grob, se ne ve.

Sveče

Če ne bi bilo sveč in križev, že omenjena, pa tudi druga grobišča sploh ne bi opozarjala nase. Nasploh lahko vsa, zdaj nič več zamolčana grobišča na ozemlju Slovenije na grobo razdelimo v dve skupini. Ena so, ki jih je urbano okolje že pogoltnilo. Takšno je Teharje, kjer naj bi bil kmalu urejen spominski park. Pa protitankovski jarek na Teznem pri Mariboru, kjer so pri kopanju ceste našli 1179 okostij, in protitankovski jarek pri Slovenj Gradcu, za katerega je očividka rekla, da je tam pokopanih 263 konj in okrog 1500 ljudi. Konje so očitno v tistih časih natančneje šteli kot ljudi. V Radovljici je zgodovinarju kranjskega pokrajinskega muzeja nekdanji poznavalec razmer nakazal lokacijo, ki meji z otroškim igriščem na izletniškem kraju. So pa grobišča, pri katerih se izvajalci likvidacij niso ušteli v smislu oddaljenosti od človeških oči. V Žančanih so občinske oblasti postavile križ ob makadamski cesti, saj so bile zaskrbljene, češ da je prižiganje sveč ob samem grobišču v gozdu "prenevarno za nastanek gozdnega požara". Tako piše v zapisniku. So tudi kraji, kjer so bila grobišča blizu ljudem, a so se ti odselili drugam - recimo ob cesti Trbovlje-Marija Reka. Vsako bolj ali manj zaznamovano grobišče pa ima svojega poznavalca. Če to ni muzejski raziskovalec, je pa radoveden domačin, iščoč zadoščenja in odgovorov na vprašanja, sorodnik ubitih ali nedeljski zgodovinar. Ravno eden takih poznavalcev je nekoč dejal, da če le grobo preštejemo ubite na slovenskih tleh in to delimo s površino države, dobimo številko, ki jo lahko primerjamo s krvavo Kambodžo. Vsa ta od entuziastov na grobo prešteta grobišča so majhne in velike zgodbe, ki si niso podobne le med seboj, ampak tudi vsaki drugi zgodbi o množičnem grobišču z zemeljske oble. In dokler bodo gorele sveče, se bo zgodovina štela le za polpreteklo, v jamah pa ne bodo delali arheologi, ampak sodni izvedenci.