Boj z ogledalom

Na svetu bi težko našli politika, ki bi pred javnostjo stoično priznal svoje napake, potem ko jih razkrinkajo mediji. Ravno nasprotno. S sprenevedanjem skušajo politiki pozornost javnosti preusmeriti stran od svojih zmot. Sredstva za dosego tega cilja so različna. Nekateri se potuhnejo in čakajo, da se zadeva poleže. Drugi skušajo svoja dejanja relativizirati. Tretjim se zdi smiselno, da se krivda prevali na ramena političnih nasprotnikov. Četrti se prelevijo v žrtve zarot, gonj, konstruktov in kampanj, ki naj bi jih mediji usmerjali proti njihovim dobrim delom. Vlada dr. Janeza Drnovška je zaradi očitkov o zapravljivosti pri nakupu protokolarnega letala uporabila vse štiri metode. Nekaj mesecev se na pisanje novinarjev sploh ni odzivala in je pri tem upala, da se bo vihar polegel. Ker se ji računica ni izšla, je nakup skušala zrelativizirati z argumenti, češ da letala ne bo uporabljala le sama, ampak ga bodo uporabljali tudi predsednik republike in poslanci, poleg tega pa bo na voljo še za prevoze ranjencev. Sledil je poskus prenašanja krivde na politične tekmece. Ko se tudi to ni izšlo, se je odločila za frontalni napad na medije. Drnovšek je v intervjuju za POP TV dejal, da so zadnji medijski napadi na vlado nenavadno intenzivni. "V bistvu se je začelo, ko sem konec lanskega leta ob precej slabih zdravstvenih izvidih napovedal možen umik z mesta predsednika vlade ... Kot da gre za nekakšen mrhovinarski instinkt." Ker mu njegova podoba v ogledalu ni bila všeč, je zanjo skušal okriviti tiste, ki so mu ogledalo nastavili. Kritike zaradi slabih vladnih odločitev je skušal prikazati kot posledico medijske zlobe. V resnici je zgodba obrnjena. Drnovšek je prek svojih političnih somišljenikov začel izvajati pritisk na novinarje. Tipičen primer tovrstnega ravnanja je bilo posredovanje odgovornega urednika nacionalne televizije Uroša Lipuščka, ki je pred dobrim tednom prepovedal objavo za vlado neprijetnih podatkov o ceni letala. Novinarji nacionalne TV so zaradi cenzure zahtevali Lipuščkovo glavo.

Če je nakup dragega falcona res tako smiseln in ugoden, kot nas skušajo prepričati vladni uradniki, ni jasno, zakaj se Drnovšek še vedno poigrava z možnostjo odprodaje letala. In če se vlada za odprodajo vendarle odloči, kaj to pomeni? Bo Drnovšek krivdo spet zvalil na medije, da si bo opral dobro ime? Ali pa bo priznal, da je bil nakup letala velika napaka, in bo nase prevzel tudi vse politične posledice, ki sledijo tovrstnim napakam?

Medijski linč kot izgovor

Drnovšek ni edini, ki za svoje zmote krivi medije. Najznamenitejši mojster takšnega ravnanja med slovenskimi politiki je bil Marjan Podobnik. Še zlasti v zadnjih tednih pa so mediji postali dežurni krivci za vse večje afere. Glede na število odstopov, ki naj bi jih sproducirali časopisi, revije in televizija, bi si lahko celo mislili, da novinarji nastavljajo in odstavljajo politike, kar je seveda neumnost, saj v resnici lahko le odkrivajo napake, vse drugo pa ni v njihovi pristojnosti. Spomnimo se samo nekaj primerov tovrstne sprenevedavosti.

Medijski linč je kot razlog za odstop s položaja generalnega sekretarja Rdečega križa Slovenije navajal že Mirko Jelenič. Jeleničeva razlaga je naravnost absurdna. Ugleda in funkcije mu niso vzeli mediji, ampak je bil za izgubo obojega kriv sam, ker je dovolil, da je humanitarna organizacija postala nepremičninski mešetar in interna posojilnica denarja za podjetja in zasebnike v težavah. Njegovo mnenje, da je bil napad na RKS le zarota oziroma politični konstrukt politične desnice, ki ima apetite po kapitalu in premoženju RKS, ne vzdrži resne presoje. Navsezadnje bi lahko tudi Jeleniču očitali, da so mu prav politične naveze pomagale skleniti marsikateri posel. Namesto da bi vsaj na koncu, ko so mediji razkrili vse umazane podrobnosti netransparentnega poslovanja RKS, priznal grehe in pokazal kanček samokritičnosti, se je rajši odločil za vlogo žrtve, ki se umika zaradi "laži, podtikanj in javnega linča" ter domnevnih zdravstvenih razlogov.

Podobno zgodbo smo spremljali konec marca, ko je kandidaturo za ustavnega sodnika umaknil prof. dr. Krešimir Puharič. Tudi za njegovo nemilo usodo naj bi bil kriv medijski linč. Mladina je razkrila zgodbo o tem, kako je Puharič pred trinajstimi leti nasprotoval preselitvi oddelka za varstvo huje duševno prizadetih otrok v ljubljansko sosesko, kjer je takrat stanoval. V izjavi, ki jo je poslal predsedniku države, je med drugim zapisal, da so "pobudniki medijskega linča, v katerem je državljan v docela neenakopravnem položaju z novinarji in mediji, s skrbno načrtovano dinamiko akcij in izbiro časnikov proti meni sprožili široko kampanjo ... Težko dokazljiva, pa sočasno vendarle verjetna domneva je, da sem postal tarča, ko sem se zameril določenemu okolju, predvsem v času nepoklicnega delovanja v gospodarski sferi." Skratka, ugleda mu ni skrhala nestrpnost do drugačnih, ampak mediji, ki se jim je ta Puharičeva značajska lastnost zazdela neprimerna za ugledno funkcijo ustavnega sodnika.

Medijski pritiski naj bi bili krivi tudi za to, da je sredi marca s položaja direktorja urada za nadzor nad prirejanjem iger na srečo odstopil Pavo Ivankovič. "Ne želim, da bi bilo moje ime uporabljeno za nadaljnjo diskreditacijo urada, ki sem ga vodil v vsem njegovem obdobju," je zapisal v izjavi za javnost. V resnici njegovega ugleda niso diskreditirali mediji, ampak je za to poskrbel sam. Sredi lanskega avgusta si je privoščil štiridnevno bivanje v Grand hotelu Metropol v Portorožu, na rezervaciji pa je pisalo, da bo račun plačal Casino Portorož, se pravi organizacija, ki bi jo državni funkcionar Ivankovič moral nadzorovati. Čeprav je vztrajno zatrjeval, da je račun plačal sam, dokazila o tem ni predložil. Poznejša kriminalistična preiskava je odkrila precejšnjo Ivankovičevo željo, da igralništvo spozna karseda od blizu. Policija je v Hitu našla dva računa za prenočitev, ki ju Ivankovič ni poravnal. Eden od računov se je nanašal na lepotno tekmovanje. V žiriji za izbiro lepotic je bil tudi Ivankovič, Hit pa je vsem članom žirije ponudil, da jim plača hrano, pijačo in prenočitev. Drugič je bil Ivankovič v Hitu na stroške igralnice ob odprtju prenovljene Perle. Takrat so vsem vip gostom ponudili prenočitev na stroške Hita, in to možnost je izkoristil tudi Ivankovič.

Sredi aprila je pravosodni minister Ivo Bizjak vladi poslal predlog za razrešitev Gorazda Fišerja s položaja vodje okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Fišer je svojo življenjsko sopotnico Marino Maršič kljub neprimerni izobrazbi postavil za vodjo svojega urada in ji s tem pridobil protipravno premoženjsko korist v višini dveh milijonov tolarjev bruto plače. Čeprav gre za eklatanten primer korupcije, Fišer ni bil pripravljen ponuditi odstopa, ampak je svoje ravnanje skušal relativizirati, češ da gre za zmotno mnenje in da je pravzaprav žrtev tistih, ki jim je že nekaj časa trn v peti. Krivi naj bi bili torej zunanji sovražniki, ki mu želijo škodovati. Gre za preizkušen manever, s kakršnim se je v zgodovino slovenske politike zapisal že nekdanji predsednik SLS in podpredsednik vlade Marjan Podobnik.

Drnovšek gre po Podobnikovih stopinjah

Ko je Podobnika še obdajala avreola brezmadežne poštenosti, se je z veseljem nastavljal televizijskim kameram in fotografskim objektivom. Svoboda novinarskega poročanja mu je bila všečna, dokler je gradila njegovo pozitivno podobo. Ko pa je Mladina objavila serijo člankov, v katerih je razkrila nezakonito financiranje volilne kampanje SLS leta 1992 z denarjem podjetja Lek, je Podobnik obrnil ploščo. Očitane nepravilnosti kljub virmanskim dokazom ni le vztrajno zanikal, ampak je pozornost javnosti skušal preusmeriti na tiste, ki so te nepravilnosti razkrili. Pozabil je, da vstop v politiko ne pomeni le velikodušnega sprejemanja hvalisanj, ampak tudi prenašanje kritik in prevzemanje odgovornosti za storjene napake. Da bi se opral krivde, je Mladininim novinarjem očital neodgovorno opravljanje dela, načrtno diskreditiranje njega in njegove stranke in zlorabo novinarske neodvisnosti. Našo revijo je označil za orodje v rokah lobijev. Afero naj bi bili umetno sproducirali zaradi njegovega boja proti korupciji. Samopašno je trdil, da gre za konstrukt in pogrom proti SLS in njemu osebno. Še več. Zoper Mladino je vložil tožbo in zahteval 25 milijonov tolarjev odškodnine za pretrpete duševne bolečine in psihično trpljenje. Ko je bila tožba vložena, je odgovore na vsa nadaljnja vprašanja novinarjev glede afere odklanjal. Začel se je obnašati, kot da ni nikomur dolžan polagati računov, pri tem pa povsem spregledal, da javnega funkcionarja k zagotavljanju podatkov o njegovem delu zavezuje zakon.

Enako se Drnovšek odziva na očitke medijev o vladni zapravljivosti, ki jo demonstrira nakup protokolarnega letala. Ko so novinarji začeli postavljati konkretna vprašanja o stroških nakupa, se je premier na njihovo upravičeno radovednost odzval z vidnim nezadovoljstvom: "Upam, da vas zanima še kaj drugega razen letala!" Novinarje je poučil, s kakšnimi temami se bo v odgovorih blagovolil ukvarjati, kot da bi bila tiskovna konferenca zgolj premierjevo predavanje za servilne študente. Vlada je z nakupom Dassaultovega falcona nedvomno naredila veliko neumnost, vendar te svoje napačne odločitve ni bila sposobna popraviti ali za njo stati, ampak jo je zagovarjala s podcenjujočimi argumenti in zavajajočimi informacijami. Podatki o ceni letala so bili kot sod brez dna. S prvotnih 25 milijonov dolarjev se je cena povzpela na 35 milijonov, in ko je že kazalo, da bo to končni strošek, so vladni predstavniki pod težo novinarskega raziskovanja priznali, da v ceno ni vštet DDV v višini 7 milijard dolarjev. Poleg tega je k ceni letala treba prišteti še špediterske stroške v višini 350.000 dolarjev, zavarovanje, stroške novega hangarja in seveda obresti, saj bo letalo plačano z namenskim zadolževanjem. Končna cena letala torej ne bo 9, ampak več kot 12 milijard tolarjev. Zavajajoča je bila tudi trditev predstavnikov vlade, da je pozitiven učinek letala v protidobavah slovenskega gospodarstva tujim naročnikom, ki jih brez tega posla ne bi bilo. To seveda ne drži, kajti če vlada ne bi kupila letala, bi obrambno ministrstvo za 35 milijonov dolarjev sredstev nakupilo vojaško opremo, v zameno pa bi slovenska podjetja prav tako dobila protinabave, saj se te sklepajo za vsak posel iz sredstev temeljnih razvojnih programov obrambnih sil. Ker se ta argument ni prijel, so vladni lakaji iz rokava povlekli novega, češ da bo letalo povečalo našo možnost vstopa v Nato, saj bodo s tem naši vojaški izdatki videti večji. Če bi to v resnici držalo, bi pod obrambne izdatke lahko prenesli kar celotno maso plač v javnem sektorju in z enim zamahom zadostili visokim Natovim merilom.

Višek vladne arogance pa je bila trditev generalnega sekretarja vlade Mirka Bandlja, češ da je bila odločitev o nakupu sprejeta s konsenzom v slovenski politiki oziroma da je bil glede nakupa dosežen dogovor z vsemi večjimi parlamentarnimi strankami, torej tudi opozicijskimi. Bandljev poskus, da bi odgovornost za nakup letala naprtil opoziciji, je smešen. Res je sicer, da je bila opozicija seznanjena z določilom v 15. členu zakona o izvrševanju proračuna za leto 2001, ki je določal, da se v okviru izvajanja nabav za realizacijo temeljnih razvojnih programov obrambnih sil lahko kupi večnamensko letalo. Vendar je bil to tudi edini formalni dokument, ki so ga poslanci državnega zbora imeli v rokah. Poleg tega se poslanci SDS z zakonom o izvrševanju proračuna niso strinjali, zato so predlagali številna dopolnila, ker pa ta v državnem zboru niso bila sprejeta, so iz protesta nasprotovali glasovanju o zakonu. Po besedah vodje poslanske skupine SDS Andreja Vizjaka opozicija nikoli ni bila seznanjena s tem, kateri tip letala namerava vlada kupiti, in tudi ne s podatkom, kakšna bo cena letala. Če bi vedeli, da bodo stroški tolikšni, se po Vizjakovih besedah z nakupom zagotovo ne bi strinjali. O poslu torej ni odločala opozicija, pa tudi ne predstavniki vladnih strank ZLSD in SLS, ampak predvsem ljudje iz krogov LDS. Navsezadnje je treba vedeti, da o notranji opremi letala sploh ni odločala posebej za nakup letala izbrana komisija, ampak kar Drnovškov urad sam.

Eliti letalo, delavcem odrekanje

Olje na ogenj je ob letalski aferi prilila Bandljeva cinična izjava, češ: "Če se bo vlada odpovedala nabavi letala, bo to storila tudi zaradi pritiskov, ki so demagoški." Kritika vladne zapravljivosti ni niti najmanj demagoška, če vemo, da je Slovenija pred stavkovnim valom, ki lahko uniči njene javne finance. Če Drnovšek v bran primerjalne konkurenčnosti države od sindikatov pričakuje skromnost, racionalizacijo in zategovanje pasu, bi bilo pošteno, da bi se istih načel držal tudi sam. Falcon postaja metafora za vladno negospodarnost in neracionalnost. Večja, ko je vladna zapravljivost, manjša je kredibilnost vlade v pogajanjih s sindikati. Najboljši dokaz za to je sporazum, ki sta ga po stavki zdravnikov podpisala vlada in Fides. Zdravstveni minister dr. Dušan Keber se je v javnosti sicer hvalil, da je bila zmagovalka v stavki vlada. A resnica je drugačna. Vlada je tudi zaradi svoje slabe vesti pokleknila pred zdravniki, saj jim je v sporazumu obljubila plačevanje vseh dežurstev v vrednosti nadur. To je sprožilo nov val sindikalnega nezadovoljstva. Pritožujejo se šolniki in policisti. Prvi od vlade pričakujejo zvišanje dodatka k plačam, ki jim ga je vlada obljubila, če do konca aprila v državnem zboru ne bo sprejet zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Ker gre za 7,5 milijona tolarjev proračunskega denarja, je vlada v paniki od državnega zbora zahtevala takojšen sklic izredne seje za sprejetje plačnega zakona. Pri tem je ni niti najmanj zanimalo, da zakon s sindikati negospodarstva ni usklajen. Za šolniki pa je prejšnji teden na prizorišče stopil še policijski sindikat. Od vlade zahteva vzpostavitev enakopravnosti delavcev v državnih organih z zdravniki in zobozdravniki. Policisti so prepričani, da je vlada s sklenitvijo sporazuma s Fidesom še dodatno povečala nesorazmerja med zdravniki in delavci v državnih organih. Rok za uveljavitev enakopravnosti je 1. maj. Izvršni sekretar policijskega sindikata Zdravko Melanšek zatrjuje, da njihove zahteve ne pomenijo višjih plač, pri čemer se opira na nedavne izjave predsednika in članov vlade, češ da odzivanje na zahteve zdravnikov in zobozdravnikov ne pomeni povišanja njihovih plač. Če bi nastala zadrega, pa Drnovšku ironično svetuje, naj za uresničitev zahteve uporabi en odstotek oziroma 400 milijonov tolarjev iz poračuna za plače, ki ga je vlada 24. januarja letos odvzela neposrednim proračunskim porabnikom za notranje ministrstvo in policijo.

Za nameček pa še to: prejšnji teden so predstavniki vlade, sindikatov in Gospodarske zbornice Slovenije spet začeli razpravo o socialnem paktu. Daleč niso prišli, ker vlada ni znala postreči s točnim podatkom o makroekonomskih posledicah sporazuma s Fidesom. Za sindikate in gospodarsko zbornico je ta podatek ključnega pomena, saj bo zaradi previsokega stroška skoraj zagotovo potreben dvig prispevne stopnje, delojemalci in delodajalci pa temu nasprotujejo. Vladni nevednosti se ne gre čuditi. Če vlada ne zna sešteti niti stroškov letala, je malo verjetno, da bi ji to uspelo na katerem koli drugem področju.