Resnica o Natu

Po treh mesecih neprestanega upadanja javnomnenjske podpore članstvu Slovenije v zvezi Nato se je vlada odločila neugodno razpoloženje javnosti spremeniti s serijo enostranskih nastopov zagovornikov slovenskega članstva v severnoatlantski zvezi in s propagandnim letakom urada za informiranje. Oglejmo si nekaj prepričljivih argumentov proti vstopu v Nato, ki jih želi vladna pronatovska propaganda zaobiti z neresnicami.

Stroški širitve

Strošek članstva Slovenije v Natu nikakor ne bo samo “članarina, ki jo država prispeva v skupni proračun zveze”, in naj bi za našo državo znašala od 1,5 do 3 milijone dolarjev na leto, kar je "450 SIT na prebivalca" oziroma “pol cene kino vstopnice”, kot bi nas v letaku slovenskega ministrstva za resnico radi prepričali pronatovski propagandisti. Ta strošek je precej višji in po znanih podatkih krepko presega dva tisoč evrov na glavo prebivalca. Analize znanega inštituta RAND so pokazale, da bi pristop Poljske, Češke, Madžarske in Slovenije k Natu v desetih letih stal 42 milijard dolarjev, pri namestitvi mobilnih zračnih in kopenskih sil pa bi se stroški povečali na 110 milijard dolarjev. Strokovnjak inštituta RAND Richard Kuegler predvideva podoben znesek stroškov širitve - 100 milijard dolarjev. Proračunski odbor ameriškega kongresa se je ustavil pri 124,7 milijarde dolarjev za štiri članice, vendar bi po ugotovitvah uglednega inštituta Cato (ta naj bi bil zelo blizu političnim krogom v Washingtonu) cena prve širitve Nata na vzhod dosegla celo 167 milijard dolarjev. Če bi sprejeli 12 članic, pa World Policy Institute napoveduje, da se bodo stroški širitve povzpeli na najmanj 500 milijard dolarjev v trinajstih letih. A še ta predvidevanja po mnenju analitikov pomenijo le "želene" zneske. Večino stroškov bodo imele nove članice. Zato je poljski parlament že odobril povečanje stroškov za obrambo z 2,3 odstotka na 3 odstotke bruto družbenega proizvoda in dvakratno povečanje sedanjih stroškov za obrambo do konca leta 2002, čeprav to podpira le 16 odstotkov Poljakov. Litva je obrambni proračun že povečala s 3,3 odstotka na skoraj 6 odstotkov BDP. Slovenska vlada je v svoje programe zapisala nekaj podobnega; še pred odločitvijo o profesionalizaciji vojske je predvidevala postopno povečanje proračuna z 1,87 na 2,3 odstotka BDP. Strokovnjaki z ministrstva za obrambo so nujno povečanje stroškov zaradi profesionalizacije razširili celo na 2,5 do 3 odstotke BDP. Propagandno gradivo urada za informiranje kljub temu navaja le najnižjo, sedanjo (1,5 odstotka BDP) stopnjo obrambnega proračuna in med stroške šteje le "članarino".

Tudi v študiji ameriškega obrambnega ministrstva iz leta 1997 o razširitvi Nata s tremi novimi članicami so med "neposredne stroške širitve" vključeni samo stroški "komunikacij, vaj in sprejemnih objektov za okrepitve". Vendar analitiki opozarjajo na "skrite stroške širitve", ki jih raziskave sploh ne zajemajo. Ameriško obrambno ministrstvo je na primer za to, da bi prišlo do "sprejemljivih" stroškov širitve članstva, v svoji "analizi" predvidelo, da bodo nove članice čez deset let od sedanjih članic kupovale 50 let stare radarske sisteme Hawk, katerih življenjska doba je (največ) 30 let. Skladišča streliva naj bi zadostovala le za 10 dni bojevanja, ameriško obrambno ministrstvo pa ni predvidelo gradnje podzemnih skladišč goriva, pač pa je računalo, da bomo tudi v vojni kupovali gorivo na prostem trgu. Popravljena, realistična analiza inštituta Cato je zato namesto 27 do 35 milijard dolarjev stroškov navrgla kar za okoli 69 milijard dolarjev realnejših stroškov vstopa v Nato. Pri tem bodo nove tri članice morale celo za nižji predvideni znesek (35 milijard dolarjev) "dvigniti svoje letne obrambne stroške za 60 do 80 odstotkov" in "10-krat povečati naložbe v raziskave in razvoj orožja". To bo težko, saj "raziskave javnega mnenja kažejo, da javno mnenje v državah v tranziciji ne podpira naložb v obrambo". Ob tem ZDA ne nameravajo pokriti več kot 7 do 10 odstotkov stroškov širitve. Kolikšni bodo stroški iz te perspektive, je težko predvideti; če bodo stroški treh članic v desetih letih po milijardo dolarjev na milijon prebivalcev, verjetno tudi slovenski ne bi bil manjši; tisoč dolarjev na glavo prebivalca pa je tudi iz slovenskega zornega kota kar precej več kot "pol vstopnice za kino", kot pravi vlada.

Brez nevarnosti?

Niti največji zagovorniki Nata ne morejo locirati resne nevarnosti, ki bi pretila evropskim državam. Celo mnenje ameriškega obrambnega ministrstva o stroških širitve iz leta 1997 tako na primer temelji na dveh postavkah - prvič, da "je malo verjetno, da pride do neposredne ogroženosti ozemlja novih članic s konvencionalnim orožjem v bližnji prihodnosti" in da bi se takšna ogroženost, "če bi se sploh pojavila", morala "razvijati dolga leta". Če torej nevarnosti ni in je tudi po Natovih predvidevanjih še lep čas ne bo, res ni povsem jasno, zakaj bi morali že jutri v Nato. "Argument, češ da bodo nove in stare članice Nata morale preoblikovati in izboljšati svoje oborožene sile, če se Nato razširi ali ne, je sumljiv. Mnenje ameriškega obrambnega ministrstva o okolju z majhno nevarnostjo in domneva, da bodo nove članice preoblikovale in izboljšale svoje oborožene sile, si nasprotujeta. Le zakaj bi to storile, če ne vidijo nevarnosti?" se sprašujejo ameriški analitiki inštituta Cato v študiji o "velikih stroških širitve Nata".

Nato se v javnosti prodaja kot preprosta obrambna zveza, čeprav je veliko več kot le to. Že v strateškem konceptu iz leta 1991 so članice zveze potrdile privrženost doktrini “zastraševanja”. Nato v svoji doktrini zagotavlja, da se na akcije “nasprotnikov” ne bo odzval na vnaprej določen način, temveč “fleksibilno”, to pomeni, da je na napad s konvencionalnim orožjem mogoče odgovoriti tudi z jedrskim orožjem. To razglaša vojaški blok, ki ga sestavljajo najbolj oborožene države na svetu. Nato v svojih strateških dokumentih uvaja tudi operacije “podpore miru”, ki niso klasične “mirovne” operacije. Z uvajanjem zastraševanja in “fleksibilne reakcije” so suspendirana načela nepristranosti, transparentnosti in omejene uporabe sile. Slovenija bi se z vključitvijo v Nato torej vključila v obrambno zvezo, ki temelji na nepredvidljivem zastraševanju nečlanic, grožnjah s silo in z jedrskim orožjem in s stališča legitimnosti vprašljivi uporabi poklicnih vojakov predvsem v bojnih, ne le v mirovnih misijah v tujini.

Pogodba "na kolesih"

“Novi Nato” je zelo daleč od svojih zgolj “obrambnih” temeljev tudi zato, ker je zaradi stalnih sprememb strateških dokumentov postal mehanizem za posredovanje zunaj ozemlja članic brez mandata OZN. Dokumenti iz leta 1949, ki jih navajajo propagandisti slovenskega urada za informiranje, nimajo veliko zveze z realnostjo danes. Washingtonska pogodba je po načelu, “če nihče ne ugovarja, spremembe veljajo kot sprejete”, izmaličila vrsto izvirnih določil pogodbe. Neki nemški ustavni pravnik jo je zato poimenoval "pogodba na kolesih", ker se tako "presenetljivo" in brez posega v osnovno besedilo spreminja sproti, brez dolgih razprav in predvsem po volji večjih članov na čelu z ZDA. Tako “kreativno” je predrugačeno tudi območje delovanja Nata. To je omejeno na članice Nata samo pri obrambi, drugače pa ne. Kadar se Nato brani, načeloma brani le članice. Kadar se odloča za posredovanje, pa dela to po prosti presoji in ne glede na geografske omejitve. OZN, sodeč po javnih izjavah, v najboljšem primeru šteje ne za sebi nadrejeno, pač pa za sebi enako ali celo podrejeno organizacijo. V posebni resoluciji, ki so jo članice Nata sprejele leta 1998, predvideva "najširšo legitimnost" za "akcije zunaj 5. člena", torej za napade in posredovanje, hkrati pa mora biti Nato "pripravljen delovati tudi, če Varnostni svet OZN ne bo mogel izpolniti svoje naloge varovanja miru in varnosti". S tem je Nato praktično suspendiral OZN, pri čemer med mednarodnimi pravniki skoraj ni dvomov o tem, da je takšen način delovanja očitna kršitev mednarodnega prava.

Glavni moto Nata je bil dolgo “držati Rusijo zunaj, Ameriko znotraj in Nemce spodaj” (To keep teh Russians out, Americans in and Germans down). Združevanje evropskih držav v Evropski uniji to logiko bistveno spreminja. Da želi biti EU v primerjavi z ZDA vse bolj enakopravna in da tega ne more doseči skozi Nato, pač pa skozi oblikovanje svojega koncepta varnosti in lastnih sil, je jasno vsaj že od začetka devetdesetih let. V političnih smernicah za nemškega obrambnega ministra je bilo novembra 1992 zapisano, da “v svetovnem kontekstu Evropa lahko trajno obstane samo kot politična unija” in da ima lahko samo takšna “odnos enakopravnega partnerja s Severno Ameriko”. Tudi v znanem Tindemanovem poročilu Evropskemu parlamentu iz leta 1996 je jasno zapisano, da “EU brez skupne varnostne in obrambne politike ne bo mogla imeti uspešne zunanje politike ob sočasni uporabi vojaškega pritiska”. Zato je strateško pomembna odločitev o krepitvi evropske varnosti v evropskih obrambnih strukturah, evropske države pa si danes prizadevajo zgraditi svoj satelitski vohunski sistem in od ZDA neodvisne bojne sisteme. V prehodnem času vsi seveda še naprej trdijo, da so "ZDA vodilna sila zahodne zveze”, vendar je smer razvoja jasna. Če Slovenije torej v doglednem času nihče ne bo ogrožal, je utemeljeno vprašanje, zakaj bi morala že danes z visokimi stroški v Nato in zakaj raje ne sodeluje pri oblikovanju evropskih varnostnih struktur. Priključevanje Natu ni niti moderno niti nujno in postaja vsak dan bolj - antievropsko.

Lažna zagotovila

Zveza Nato naj bi članicam zagotavljala varnost z znamenitim 5. členom washingtonske pogodbe, ki sicer res zagotavlja pomoč napadeni članici, vendar sočasno določa, da se bodo vse članice "sporazumele", kakšno pomoč bodo ponudile napadeni državi. To lahko povzroči veliko neenakost med bolj in manj pomembnimi članicami, tako da lahko nastane položaj, ko se neka država zaplete v regionalno vojno, druge članice pa ji pomagajo le s humanitarno in gospodarsko pomočjo. Nekateri analitiki zato 5. členu washingtonske pogodbe pripisujejo bolj deklarativen značaj. Peti člen je bil prvič, in še to bolj iz medijskih razlogov, uporabljen ne za obrambo kakšne majhne članice zavezništva, temveč v obrambo ZDA po terorističnih napadih 11. septembra lani. Kaj se zgodi, ko se spopadejo člani Nata, smo videli pred tremi desetletji. Čeprav sta bili Turčija in Grčija pod vladavino avtoritarnih režimov sprejeti v Nato, je bilo zavezništvo tiho, ko je Turčija zasedla Ciper. Nato je v svoje zavetje brez nasprotovanja sprejel tudi Portugalsko pod Salazarjevo diktaturo, prenašal grško vojaško hunto in mirno opazoval turške genocidne pogrome proti kurdskemu prebivalstvu. Nobenih resnih zagotovil ni, da bi ob napadu kakšne sosede na Slovenijo Nato deloval v korist naše države. Celo zagotovila evropskih obrambnih struktur so iz tega zornega kota bolj obvezujoča od zagotovil Nata. Člena 2 in 4 pogodbe o Zahodnoevropski uniji na primer vsaj brezpogojno določata samodejno dolžnost vseh članic, da pomagajo napadeni državi. Navedbe vladnih propagandistov o tem, da EU "ne namerava zagotavljati kolektivne varnosti", so zato neresnične.

Novi dolžniki

Da je širitev predvsem v interesu ZDA, kažejo tudi izjave ameriških uradnikov. Nekdanji ameriški poveljnik Natovih sil v Evropi Wesley Clark je lani, ko je pričeval pred ameriškimi kongresniki, potrdil, da ZDA “širitev doslej še ni stala nič”. Še pred sprejetjem Poljske, Češke in Madžarske pa se je leta 1997 zareklo namestniku ameriškega ministra za finance Lawrenceu Summersu, ko je govoril o “ekonomskih prednostih širjenja Nata”. Srednja Evropa je po njegovem “bistvenega pomena za ekonomsko prihodnost”, ker je kljub vsem težavam to “najdejavnejša evropska regija”. Podatki o rasti ameriškega izvoza v te države so zapisani z dvomestnimi števili. Od širitve si veliko obetajo tudi ameriška podjetja. Samo nakup novih letal in spremljajoče opreme v treh novih članicah Nata bo vreden najmanj 11,4 milijarde dolarjev. Romunija bo kupila ameriška letala F-16 in 96 helikopterjev Bell Cobra. Češka, Poljska, Slovenija in mnoge druge države so že dalj časa dobre stranke ameriške vojaške industrije. Protinabave, določene v slovenskih pogodbah o nakupih orožja, so se izkazale za gradove v oblakih, domača vojaška industrija pa zaradi prepovedi ameriških oblasti ne sme izvažati tankovskih cevi in optičnih merilnikov niti v države, ki bi redke izdelke slovenske vojaške industrije rade kupile. Študija Nata o širitvi jasno zapoveduje, da bodo nove članice "morale od vsega začetka prispevati svoj finančni delež pri vseh novih programih aktivnosti". Štiri višegrajske države naj bi se v ZDA zadolžile za okoli 25,8 milijarde dolarjev. Ameriška vlada je že odobrila 1,5 milijarde dolarjev posojil za prodajo ameriškega orožja novim članicam, največ denarja pa dobiva CEDL, srednjeevropski posojilni sklad, ki dela po navodilih Pentagonovega programa za financiranje tujih oboroženih sil (FMF). S temi skladi lahko Pentagon brez težav premami vojske in politične elite v tranzicijskih državah in si zagotavlja svetovno prevlado.

Jedrsko orožje in baze

Pred natanko 40 leti je tedanji minister za zunanje zadeve Poljske Rapacki predlagal območje brez jedrskega orožja v srednji Evropi, ki bi ga sestavljale obe Nemčiji, Češka in Poljska. Ob umiku sovjetske vojske iz vzhodne Evrope je bil Nato celo pripravljen zagotoviti, da ne bo namestil jedrskega orožja na ozemlju novih članic. To je danes preteklost. Češka je spremenila ustavo, da bi lahko sprejela jedrsko orožje, Slovenija pa je podobno dovolila vplutje ladij z jedrskim orožjem v svoja pristanišča. Nove članice lahko sodelujejo v pogodbi, ki določa namestitev jedrskega orožja na ozemlju članic, iz leta 1964. Mnoge nove države si namestitve jedrskega orožja celo želijo iz "varnostnih" oziroma prestižnih razlogov. V Natu še ni bilo zavrnitve take zahteve. Toda namestitev jedrskih izstrelkov v novih članicah je hkrati kršitev pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, zato jo želijo ZDA suspendirati. Vse to je povezano z načrti Nata. Ta res še ni razglasil načrtov za premik svojih enot proti vzhodu, vendar se jim ni niti odpovedal. Tudi postavitev novih baz je bistvo novega koncepta in jo zelo jasno omenja Natova študija o širitvi. "Prisotnost sil zavezništva na ozemlju članic prispeva h krepitvi zmožnosti zavezništva, da pripomore h krepitvi njenih temeljnih varnostnih nalog, krepitvi in potrjevanju kohezije, solidarnosti in zaupanja." Poleg tega omogoča, "da se na grožnjo z napadom Nato odzove prej in pridobi več časa za pripravo okrepitev". Nato si je prav tako zagotovil možnost, da premešča enote "z ozemlja starih na ozemlja novih članic". To spominja na čase, ko je načelnik ameriškega generalštaba Omar Bradley ob ustanovitvi Nata leta 1949 prepričeval ameriški kongres, da "ZDA ne nameravajo namestiti enot na stari celini". Dve leti kasneje, ko je bila pogodba o Natu varno podpisana, so v Evropo že prispele prve štiri ameriške divizije.

Realnost neuvrščenosti

Ali torej “nevtralnost za Slovenijo res ni realna alternativa”? Kot tranzicijska država srednje in jugovzhodne Evrope je Slovenija dosegla velike uspehe. Če bi ostala zunaj Nata, bi bila tudi zaradi svoje tradicije neuvrščenosti v vojaške bloke kot drugačna država lahko most med Vzhodom in Zahodom. Ko bi postala država EU, bi bila sprejemljiva za zahodne države, Rusijo in jugovzhodno Evropo. Lahko bi bila članica Partnerstva za mir in evropskih varnostnih struktur, lahko bi počasneje in ceneje profesionalizirala vojsko in ostala bolj zvesta ne "zgodovinski intuiciji", pač pa svoji zgodovinski tradiciji. Bila bi slovanska Finska na stičišču Balkana in srednje Evrope, ne nevtralna, vendar samostojna država. Orožje bi lahko kupovala tam, kjer bi bilo dovolj kakovostno in poceni, na Zahodu in Vzhodu, brez vezave političnega kapitala. Njena diplomacija bi dobila prostor za delovanje, ki ga izgublja s politiko prilizovanja Natu. S članstvom v EU in stabilnim gospodarstvom pa bi za svojo varnost storila več kot z zadolževanjem za nepotrebno orožje.