Bogatenje bogatih

Svoboden pretok informacij?

Na tiskovni konferenci Georgea W. Busha ml. in Tonyja Blaira ob obisku britanskega premierja v ZDA so se razumljivo vsi največ ukvarjali z vprašanjem, kdaj bodo ZDA napadle Irak. Blair in Bush sta se umetelno izvijala in se izogibala konkretnemu odgovoru in vedno znova poudarjala, da je “sprememba režima” v Bagdadu nujna. Bush je najpogosteje uporabil argument, da Sadamu Huseinu ni mogoče zaupati, ker je “uporabil bojne strupe proti lastnim državljanom; ker je z orožjem za množično uničevanje izvajal pokole lastnih ljudi”. George W. Bush ml. načrtovano vojaško akcijo proti Iraku upravičuje z iraškimi napadi na kurdske vasi leta 1988. Kar je George W. Bush ml. pozabil povedati in si CNN ali katerikoli drug “globalni” medij ne upa opozoriti, je, da je Sadam Husein leta 1988 uporabil bojne pline proti Kurdom z ameriško podporo! Sadam Husein je bil leta 1988 zaveznik ZDA, ko jim je predsedoval Ronald Reagan in je bil podpredsednik George Bush st. Ne le da niti Reagan niti Bush st. Sadama Huseina nista okarala, ko je zaplinil kurdske vasi na severozahodu Iraka - ZDA so sočasno (in še pozneje) z obsežnimi dobavami orožja in finančno pomočjo podpirale turški genocid nad Kurdi. Ameriški prijatelji v Ankari, spoštovani in pomembni člani zveze Nato, so pobili nekajkrat več Kurdov, “svojih ljudi”, kot je to uspelo Sadamu Huseinu.

CNN je ideal B-globalističnega “svobodnega pretoka informacij”. Ko je bilo treba po 11. septembru 2001 spodbujati splošno sovraštvo proti vsem muslimanom, je CNN med drugim objavil poročilo, da naj bi bili Palestinci na zasedenih ozemljih “proslavljali napade na Svetovni trgovinski center in Pentagon” - poročilo so pospremili s posnetki palestinskih demonstracij, na katerih so zažigali ameriške zastave; “pozabili” so le omeniti, da so bili posnetki iz leta 1992.

Vendar CNN še zdaleč ni edini B-globalistični medij, ki poročila prilagaja interpretaciji dogodkov, kakršno skuša vsiliti ameriška administracija. Na primer, v začetku letošnjega aprila je organizacija FAIR opozorila, da največje ameriške televizijske hiše ABC, NBC in CBS neobjektivno poročajo o vse hujših spopadih v Izraelu in na palestinskih zasedenih ozemljih. Najbrž lahko za napade samomorilcev enako kot za napade izraelske vojske rečemo, da gre za “povračilne ukrepe” za dejanja druge strani. A v poročilih ABC, NBC in CBS se izraz “povračilni ukrepi” v 79 odstotkih nanaša na dejanja izraelske vojske, in le v 9 odstotkih na dejanja Palestincev; 12 odstotkov referenc je nevtralnih ali nejasnih (raziskava je zajela poročila in oddaje treh televizijskih hiš od začetka intifade septembra 2000 do 17. marca 2002). Palestinci torej napadajo, Izraelci samo izvajajo “povračilne ukrepe” - vsaj tako pretežno poročajo ABC, NBC in CBS. Neodvisni analitiki medijev, kot so FAIR, MediaChannel, Project Censored ali Independent Media Center, redno dokumentirajo podobne “prilagoditve” novic in poročanja B-globalizma.

Nevarna svoboda

Pred in med napadom na Irak leta 1990 je ameriški administraciji brez večjih težav uspelo, da je svetu prodala svojo različico konflikta; CNN se je s svojim “objektivnim poročanjem” takrat vzpel med zvezde. Bush ml. ima z mednarodno prodajo “vojne proti terorizmu” bistveno več težav: prvi dvomi o Bushevih interpretacijah napadov na WTC in Pentagon so se pojavili že takoj po 11. septembru 2001, razširili po napadu na Afganistan in danes samo še mediji, ki poročila prepisujejo iz uradnih izjav ameriške administracije, o “vojni proti terorizmu” poročajo tako, kot si želi Washington. Od kod tak preobrat?

Mnogi analitiki menijo, da so za poraz B-globalistov v informativni “vojni proti terorju” na svojstven način krivi sami B-globalistični mediji. George W. Bush ml. se je namreč iz vladavine svojega očeta (ta je po splošni podpori Američanov med zalivsko vojno gladko izgubil na volitvah, kjer je bil njegov protikandidat demokrat Bill Clinton) naučil, da zmagati v vojni ni dovolj - prepričati je treba predvsem domače volilce. Zato je mlajši Bush svojo retoriko povsem prilagodil okusu Američanov. Ampak ob sodobni medijski povezanosti sveta državniških nastopov ni mogoče več ločiti za “domačo” in “zunanjo” uporabo. Bushevi hiperpatriotski, šovinistični in ksenofobni govori pa vzbujajo zunaj ZDA strah, gnus in odpor.

K Bushevemu informacijskemu porazu je precej prispeval tudi internet, ki je bil med zalivsko vojno še domena znanstvenikov, danes pa ima več kot 300 milijonov uporabnikov. Če so med napadom Busha st. na Irak nekateri “levičarski”, A-globalistični mediji napisali kaj kritičnega, je to izvedelo le nekaj deset ali sto tisoč lokalnih bralcev papirne izdaje. A danes imajo tudi “majhni” časopisi in revije svoje spletne strani. Los Angeles Times, San Francisco Chronicle, Guardian, Village Voice in Mother Jones Magazine izkazujejo prav tako močno spletno prisotnost kot CNN ali New York Times. Čeprav je internet splošno razširjen le v razvitem svetu, so na svetovnem spletu prisotni neodvisni mediji vsaj pomemben vir informacij tudi za medije nerazvitega sveta, zato imajo B-globalistom nenaklonjene vesti in analize bistveno večji doseg kot leta 1990.

Zagovorniki nove svetovne ureditve so se nevarnosti interneta zavedali že zgodaj. Že na sestanku G7 30. julija 1996 je v sklopu dogovorov o ukrepih proti terorizmu beseda nanesla tudi na internet. Skupni dogovor, ki je zapisan v uradni deklaraciji, je že takrat predvidel prepoved ali cenzuriranje virov, ki vsebujejo “nevarne” informacije; omejitve svobode govora za politične skupine, ki zagovarjajo “nepopularna stališča”; uzakonjenje “državnih ključev”, to je prepoved šifrirnih pripomočkov, v katere ni vgrajen mehanizem, ki državnim organom omogoča razšifriranje sporočil. Mednarodne organizacije civilne družbe so še opozarjale, da so se predstavniki G7 dogovorili o nekaterih ukrepih, ki niso omenjeni v javnem sklepnem dokumentu. Ti naj bi zajemali tudi stalno spremljanje delovanja “nevarnih” skupin na internetu, pritiske na akademske organizacije (ki najbolj nasprotujejo omejitvam svobode komuniciranja) in finančno “nagajanje” podjetjem, ki ponujajo “sporno” programsko opremo ali informacije.

Enajsti september 2001 in “vojna proti terorizmu” sta dala cenzorjem interneta nov zagon in nova orožja. S svetovnega spleta so izginile spletne strani mnogih “terorističnih” skupin, “anarhistični” priročniki in še marsikaj, o čemer so daljnega 30. julija 1996 govorili v Parizu.

V ZDA so že uvedli nove ukrepe za cenzuro interneta. Po zakonu, ki naj bi mladino zaščitil pred pornografijo (in tudi pred drugimi “nevarnostmi”, seveda), so ameriške šole in knjižnice, ki dobivajo državne subvencije, do julija dolžne namestiti sisteme za filtiranje internetovskega prometa.

Kot je George W. Bush ml. poudaril v eni svojih zgodovinskih izjav: “Svoboda bi morala biti omejena.”

Zgodovinska zmaga bankirjev

Še pred koncem druge svetovne vojne je ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt leta 1944 zahodne zaveznike povabil na sestanek v hotel blizu letovišča Bretton Woods. Določili naj bi finančni in ekonomski ustroj povojnega sveta: osnovne predloge sta pripravila vrhunska ekonomista, Američan Harry Dexter White in Britanec John Maynard Keynes. Strinjala sta se, da svet potrebuje nadzorovan ekonomski sistem in osrednjo ustanovo, ki bo skrbela za stabilnost globalnih financ. Keynes je bil radikalnejši od Whita: prepričan je na primer bil, da so za destabilizacijske zunanjetrgovinske primanjkljaje enako odgovorni uvozniki in izvozniki, zato je predlagal, da bi na svetovni ravni obdavčili presežke in primanjkljaje v zunanjetrgovinskih bilancah. Konferenca v Bretton Woodsu je večino Keynesovih predlogov zavrnila in ustoličila predvsem ameriške kolonialne interese; na podlagi dogovorov je nastal sporazum iz Bretton Woodsa, ki so ga bistveni udeleženci podpisali in ratificirali leta 1945.

Na podlagi sporazuma iz Bretton Woodsa so v Washingtonu ustanovili Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko. Sporazum je državam podpisnicam zagotavljal visoko stopnjo nadzora nad lastnimi valutami in pretokom kapitala. Po sistemu iz Bretton Woodsa je bila funkcija MDS in Svetovne banke predvsem zbiranje denarja za financiranje razvoja - Svetovna banka je zagotavljala jamstva zasebnim posojilodajalcem, to pa je znižalo obrestne mere za prejemnike. MDS je skrbel predvsem, da so bila tuja vlaganja (Foreign Direct Investment - FDI) usmerjena večinoma v produktivne, izvozno naravnane naložbe.

Kljub ameriški prevladi je bil celoten učinek sistema iz Bretton Woodsa pretežno pozitiven in povojna leta so bila obdobje svetovnega gospodarskega razcveta: 90 odstotkov kapitala, ki se je pretakal čez državne meje, je bilo namenjenega dolgoročnim investicijam in le 10 odstotkov kratkoročnim špekulacijam z vrednostnimi papirji in valutami. Industrijska proizvodnja, mednarodna trgovina, BDP in delavske mezde so rasli po vsem svetu - čeprav na industrializiranem Zahodu bistveno bolj kot v državah “tretjega sveta”.

Bankirjem sistem iz Bretton Woodsa niti slučajno ni bil všeč. Svetovna banka se je o razvojnih posojilih pogajala “na veliko”, zato kreditodajalci niso mogli izsiljevati visokih obresti. Ker so države po večini nadzorovale vrednost svojih valut, se na valutnem trgu ni dalo prav dosti špekulirati. Ker so lahko države določale dokaj stroga pravila o pretoku kapitala prek svojih meja, so vlagatelji morali vztrajati pri dolgoročnih investicijah.

Bankirski lobiji so se trudili na vse načine in med predsedovanjem Richarda Nixona sredi 70. let so ZDA in Velika Britanija sesule sistem iz Bretton Woodsa: od sredine 70. let je mednarodni tok kapitala vse bolj “liberaliziran” (beri: brez nadzora), ključni politični slogan je “deregulacija” - in danes je le še 10 odstotkov FDI usmerjenih v dolgoročno financiranje produktivnih naložb, 90 odstotkov pa je kratkoročnega špekulativnega kapitala. Gospodarski razvoj se je tako rekoč ustavil, dežele v razvoju so vse bolj zadolžene in revne, socialne razlike se tudi v razvitih državah povečujejo.

Na začetku 21. stoletja je na našem planetu 7 milijonov milijonarjev (v USD) in okoli 400 milijarderjev. Najbogatejših 50 milijonov Zemljanov zasluži toliko kot najrevnejših 2,7 milijarde, to pa je skoraj polovica človeštva. Pri tem mora 1,2 milijarde ljudi preživeti z manj kot ameriškim dolarjem na dan, skoraj tri milijarde z manj kot dvema dolarjema na dan. Devetsto milijonov je bodisi brezposelnih ali le delno zaposlenih. Povečevanje razlik med revnimi in bogatimi, pretakanje premoženja od revnih k bogatim je od 70. let trend, razviden iz deleža svetovnih prihodkov, ki pripada 20 odstotkom najbogatejših, 20 odstotkom najrevnejših in preostalim 60 odstotkom iz “zlate sredine”.

In vsej tej novi finančni ureditvi kraljujeta MDS in Svetovna banka s svojimi štirifaznimi programi za uničevanje nacionalnih gospodarstev.

Novi imperij

Če A-globalisti ali levičarsko nastrojeni novinarji govorijo o novem imperializmu kot poglavitnem cilju Busheve "vojne proti terorizmu", jih nihče ne jemlje prav resno. Zato se o "postmoderni" strategiji zunanje politike ZDA in njihovega evropskega zaveznika Velike Britanije raje poučimo iz besed ljudi, ki jo sooblikujejo.

Robert Cooper je osebni svetovalec za zunanje zadeve britanskega premierja Tonyja Blaira; v slikovitejšem jeziku ga britanski novinarji označujejo za "guruja" zunanje politike. Gospod Cooper, ki je sicer zaposlen v Zunanjem ministrstvu Združenega kraljestva, je eden redkih državnih uslužbencev, ki javno objavljajo svoje poglede na zunanjo politiko. Tako je pred 11. septembrom 2001 napisal obsežno študijo Naslednji imperij (The Next Empire), ki je oktobra 2001 izšla v vplivnem Prospect Magazinu in je še posebno zanimiva za razumevanje "postmodernega" sveta, kot ga pojmujejo na najvišji ravni britanske in ameriške politike.

Cooper ugotavlja, da je zgodovina sveta dejansko zgodovina imperijev; današnji svet brez imperijev pravzaprav nima zgodovinskega precedensa in Cooper se (retorično) sprašuje, ali lahko tako stanje sploh obstaja; po njegovem praktični in teoretični razlogi nakazujejo, da ne more. Zato so globalne razmere danes zrele za novi imperializem.

Cooper deli države v tri tipe: "predmoderne", ki jih pesti postkolonialistični kaos; "moderne" z jasno začrtanimi mejami; in "postmoderne", ki so sposobne oblikovati novo svetovno ureditev. Trdi, da obstaja "osnovno neskladje" med "predmodernim" svetom, ki preživi na podlagi ravnotežja moči med sovražniki, in "postmodernim" svetom, kakršnega zastopajo ZDA in Velika Britanija. "Kjer je predmoderna država prešibka, da bi lahko pomenila nevarnost, postanejo nedržavni dejavniki premočni," ugotavlja Cooper, "če postanejo (nedržavni dejavniki) prenevarni, da bi lahko ustaljene države tako stanje še trpele, je smiselno razmišljati o obrambnem imperializmu." Če "nedržavni dejavniki" uporabljajo baze v predmodernih državah za napade na bolj urejene dele sveta, se morajo "urejene" države prej ali slej odzvati. Svet potrebuje novi imperializem, piše Cooper, ki naj ustvari stabilnost v anarhističnih "predmodernih" državah. Novi imperializem mora vzpostaviti sistem, v katerem bodo močnejši ščitili šibke; v katerem tisti, ki so učinkoviti in dobro vladani, izvažajo stabilnost in svobodo; v katerem je svet odprt za pretok investicij in gospodarske rasti.

Po Cooperju naj bi novi imperializem po možnosti temeljil na prostovoljnem sodelovanju - morda naj bi celo vseboval elemente podpore Združenih narodov, v zameno za nekatere koncesije; a navsezadnje je države, ki niso še povsem prepričane, treba "opogumiti", da spoznajo nujnost novega imperializma ("opogumiti" - kot je Johnny Young "opogumil" slovensko politično smetano, da je po hitrem postopku sprejela zakon po željah ameriških farmacevtskih multinacionalk). Globalizacija je pomemben - če ne najpomembnejši - instrument za vzpostavitev novega imperializma, poudarja Robert Cooper.

Richard Haass, direktor urada za strateško načrtovanje pri ameriškem zunanjem ministrstvu, je v intervjuju za dnevnik New Yorker še eksplicitneje razdelal doktrino omejene nacionalne suverenosti, ki upravičuje sedanje in načrtovano vojaško posredovanje ZDA. "Suverenost nosi s seboj odgovornost," pravi Haass, "(odgovornost), da (država) ne sme izvajati pokolov lastnega prebivalstva. Nadalje, da ne sme nikakor podpirati terorizma. Če vladi ne uspe zadostiti tem obveznostim, izgubi nekatere običajne prednosti suverenosti, skupaj s pravico, da je na svojem ozemlju nedotakljiva. Druge vlade, tudi vlada ZDA, pridobijo pravico, da posredujejo. Če gre za terorizem, lahko to vodi v pravico preprečevalne ali vnaprejšnje samoobrambe." S čimer Richard Haass le malo bolj diplomatsko povzema Cooperjevo ugotovitev, da "se bomo v nekaterih okoliščinah prisiljeni zateči k metodam iz preteklih obdobij - k sili, preprečevalnim napadom, zavajanju, karkoli bo pač potrebno, da opravimo s tistimi, ki bi še vedno hoteli živeti v svetu 19. stoletja, ko je vsaka država stala sama zase."

Kdaj se pojavijo "nekatere okoliščine" in kaj je "pokol lastnega prebivalstva" ali "terorizem", seveda odločajo ZDA in njihove "postmoderne" zaveznice.