Slovenija, gej naprej!

Vse se je začelo nekega 6. aprila. Ne, to ni datum, ko je bila Ema, ampak je to datum zaključnega žura Filmskega festival v Portorožu. Tam nekje v zgodnjih jutranjih urah, ko je bila scena že precej razigrana, so je na zahtevo divjih gostov - bolj gostij - v baru Avditorija nenehno vrtela pesem Samo ljubezen. Še in še. Do onemoglosti, dokler ni natakarica besno zakričala, da je ne more več slišati. Menda se je takrat večini prisotnih zazdelo, da Samo ljubezen ni samo pesem.

Kaj vem, po vsem tistem tornadu, ki so ga Sestre povzročile z zmago na Emi, Samo ljubezen res ni samo neka evrovizijska pesem. Če bi bila, potem tegale teksta ne bi brali v temle časopisu. Tako pa so Sestre nosile najmanj dve bremeni: Evropi so morale dokazati, da Slovenci nismo homofobični; ker pa poleg tega pesem ni bila viliresnikovska jamranjka, se je prvič zgodilo, da smo mali Slovenci začeli govoriti o zmagi. Na vse to pa je bilo seveda cepljeno še tradicionalno ukvarjanje z imidžem države. Promocija in te stvari. Pa še ta dvoboj s slovensko nogometno reprezentanco za to, kdo je naš boljši ambasador. Takole - če bi fuzbalerji postali svetovni prvaki, bi poželi svetovno slavo. Sestram bi z zmago pripadla le evropska slava, pa mogoče še kakšno poročilo na CNN, prihodnje leto pa bi drlo v Ljubljano na tisoče popkulturnih novinarjev. In vsa Evropa bi gledala neko tekmovanje, ne da bi sploh vedela, v kateri državi je.

Ok, mesec in pol kasneje v Talinu. Neka sreda v klubu Bonny and Clyde. Slovenski žur na Evrosongu. V principu to pomeni, da se nekaj dežel še posebej potrudi in v čast svoje pesmi in za promocijo svoje države pripravi zabavo. Malo pijače, malo muzike in upanje, da se je bo udeležilo čim več novinarjev. Če smo že pri žurih - in ker verjetno pričakujete poročilo z Evrovizije -, letos so bili bolj borni. Tako vsaj trdijo evrovizijski veterani. Težko pričakovani mediteranski žur Cipra, Malte in Španije se je izjalovil, še preden bi se lahko sploh začel - razen postavnih ciprskih fantkov zasedbe One, ni bilo kaj videti. Domačinski estonski žur je bil bolj ali manj namenjen lokalni mladinski smetani, ki se je prikazala v vsej svoji lepoti. Dobesedno - postavne Estonke so se vneto zvijale na odru, moški predstavniki medijske srenje pa so jih začarani opazovali in fotografirali. Zato se je ob koncu tedna resnično izkazalo, da je bil slovenski žur totalni eksces. V dnevni evrovizijski kroniki je tračarska kolumnistka zapisala, da je bil to "žur, ki si zasluži nagrado za naj žur, press material, ki so ga delili, pa nagrado za najbolj izvirnega". Pri izvirnosti press materiala bi jim lahko konkurenco delal le še belgijski Sergio and the Ladies, ki je svojo pesem Sister propagiral z vsak dan novim nadaljevanjem stripa. Preveč podobnosti? Ne, Sergio je definitivno moški. S tremi postavnimi ženskami v ozadju. Samo še opomba o press materialu: za največji flop si nagrado definitivno zaslužijo Turki, saj so poleg lešnikov, marelic in ratluka dekletom razdelili še vrečke z najlonkami. Jebi ga, sponzorji so sponzorji. Latvijka Maria N je pa na veliko razlagala o svoji intelektualnosti (pravnica, govori štiri jezike, med katere šteje tudi latvijskega, ker je njen materni jezik ruščina) - na tiskovki pa je naredila stojo na glavi, in to na mizi, ker je tako demonstrirala, kako ji je domača joga, ki jo prakticira vsako jutro. Tako mimogrede pa se je še pohvalila s tem, da je med njenim nastopom na evrovizijskem odru najvišji IQ. Ah, kaj ji to pomaga, če njena pesem tega ne pokaže, ker pripomore le k "rickymartinizaciji" sveta. Na zmagovalni tiskovki je končno izdala, koliko je stara - 21 let. Hm, pravnica pri 21 letih? Zakaj smo malo skeptični in se nam zdi, da bi bil mogoče eden izmed teh podatkov laž? Ampak, kdo bi se še hotel ukvarjati z neko latvijsko bejbo, če pa vendar živimo za Sestre.

Estonski dnevni tračarki se je še zapisalo, da je uboga danska pevka Malene, ki je pela na žuru svoje države, popolnoma pogorela, ker so jo preglasile Sestre, ki so v istem hotelu nadstropje nižje izvajale svoj šov. In da bodo imele Sestre od vseh letošnjih nastopajočih po tekmovanju definitivno največ dela z nastopi. O tem sploh ne dvomimo, ker smo že slišali za neke mega plane, ki pa bodo še nekaj časa skrivnost.

Višji cilji

No, pa smo končno pri žmohtu. Ne, ne pri evrosongovskih tračih, ampak pri višjih ciljih tekmovanja. Tisto sredo je Slovenija vsaj v določeni ciljni skupini delovala kot najbolj fensi dežela v Evropi, kjer so moški ženske in ženske divje. Dobra promocija, ki nam zagotavlja samosvojo identiteto. Glede na to, da je bilo tokratno tekmovanje v deželi, ki je približno tako eksotična kot Slovenija, so se Estonci zadeve Eurovision Song Contest lotili predvsem s stališča promocije svoje deželice. Zgodil se jim je estonski Bush-Putin. Samo 1,4 milijona jih je, pa so v zadnjem letu za posebno akcijo brandinga Estonije zapravili dva milijona evrov. Se je pač estonska vlada odločila, da je letos pravi trenutek, da deželo postavijo na zemljevid Evrope. Zato so ustanovili posebno državno podjetje Brand Estonia Group. Kreativni direktor podjetja Rain Pikand je mirno razložil, da je Estonija nenehen "work in progress, kjer se stvari spreminjajo iz meseca v mesec". Hm, komu iz kake velike države bi se takoj zazdelo, da je Estonija brez zveze zapravila dva milijona evrov. Zakaj jih denimo ni investirala v gospodarstvo, a ne? Kaj pa oni veliki vedo, kako je nam malim, ki moramo na vsaki meji razlagati, kje je naša država. Skratka - Estonija je najela angleško družbo Interbrand, da je izdelala celostno podobo in vse drugo, kar je potrebno za country brand. Izbrali so si slogan "Positively transforming". Če poznate vsaj osnove njihove zgodovine, je slogan več kot primeren. In povem vam - v zadnjih desetih letih so naredili gigantski skok. Zato jim je tekmovanje za evropesmico padlo kot naročeno. Med drugim se je javno mnenje obrnilo v prid pridružitve Evropski skupnosti: pred zmago je pridružitev podpiralo okoli 30 odstotkov prebivalstva, po zmagi pa več kot 60 odstotkov. Pa naj še kdo reče, da je Evrosong samo šund.

Mojbog, morali bi slišati te resne komentarje, recimo Michael Tarm, estonski novinar, ki dela za AP, je prepričan, da Evrosong ni šund: "Vsakdo, ki reče, da jemlje tekmovanje kot neresno, je nor." Halo?? To je izjavil pred glasovanjem. A ker je poleg tega še urednik časopisa City Paper, ki je napovedal, da bo zmagala Latvija, je vsakič, ko je Maria N dobila točke, glasno vzklikal. Ej, kljub vsemu je le popkulturno tekmovanje, a ne? Ali je vendarle svetovno prvenstvo? Ki je letos sicer Estoniji prineslo dober piar, in če bi zmagal Ciper, bi ga tudi njemu. Potem smo mislili, da smo na vrsti še mi, kajne? Malta se tudi pridružuje EU, pa niti ne potrebuje pozitivnega piarja, ne bi pa škodila manjša promocija turizma. Latvija ima drugačne težave - približno enako neugoden rajting ima, kot ga je imela Estonija: nekaj tam na severu, kar je bilo pod Rusi, razsuto gospodarstvo ... Prihodnje leto bo spet ena mrzla Evrovizija, na katero bo drlo tisoč novinarjev, ker bo v neki eksotični državi. Pa Riga niti približno ni tako lepo mesto kot Talin. Gospod Tarm, ki je, mimogrede, uglajen gospod britanske vzgoje, je za Sestre vseeno pripomnil: "Drugačni so, lahko bi bili tudi cheesy homo kič, pa so zabavni."

Zdaj, ko sem prvič videla to prireditev v živo, nisem več prepričana, kaj natančno naj bi bilo tekmovanje za evropsko popevko. Nekako se mi zdi, da ni nič drugega kot institucija, šov biznis mašinerija, ki se seli iz države v državo. V principu je to za glasbenike eno samo matranje, ker so ene same vaje in vaje in tiskovke, intervjuji in frka in to. Za druge sodelujoče pa je to en teden nočnega žura v kombinaciji z dnevnim delom. Če vas zanima novinarska srenja: povprečna starost okoli 25 do 30 let, z nekaj ostarelimi veterani, ampak vsi so strašno resni, saj vendar poročajo s tako pomembne prireditve. En kup je tudi "kvazi" novinarjev, ki so pravzaprav feni, ki so jim frendi zrihtali press akreditacijo. Ti fake novinarji so v veliki večini geji, ki so iz meni še ne čisto razumljenega razloga taki evropopevkarski feni. Taki so: čez teden so se delali, da delajo, v soboto zvečer pa so si oblekli frake in kilte in zakorakali v dvorano z zastavami svojih držav. Med najbolj zagrizenimi feni je bilo letos tudi nekaj travestitov, tako da ne boste mislili, da smo tako zelo izvirni. Mislim, morebiti sem bila res omejena z zgodbo o Sestrah in s slovenskimi gejevskimi aktivisti, ki so nas vso pomlad prepričevali, da smo ekstremni homofobi, in sem zato opazila samo gejevsko kulturo. Ali pa je Evrovizija res gejevski festival. Ali pa so se res vsi tako lepili na Sestre, da sem jih preprosto morala opaziti. Toda ko se končno zgodi prireditev, je v zraku samo še zabava. Vsi so z vsemi prijatelji, vsi plešejo, kričijo med svojimi pesmimi, navijajo, se imajo fino. Evforija v zraku je gosta. Evo, pa smo spet pri Sestrah. Ker ti novinarčki so bili njihova najzvestejša publika.

Naj luči zasvetijo

Pa dajmo spet malo o slovenskem žuru. Vse je bilo letalsko. Ker smo tudi na to že navajeni, da imajo Sestre totalen dizajn. Samo zdi se, da Evropa ni razumela. Boarding pass kot vstopnico za žur in letalsko hrano so že še sprejeli, nikakor pa niso razumeli koreografije. Vsaj režiserju prireditve se tega ni in ni dalo dopovedati. Zato je bila glavna tema v zvezi s Sestrami nenehno kadriranje nastopa in lučke. Po prvi vaji je bil modni kreator Uroš Belantič obupan. 150.000 stekelc so imeli na oblekah, pa so bile luči na odru tako postavljene, da se steklo sploh ni lesketalo (čeprav je bil Swarovsky eden izmed sponzorjev festivala). Pa ozadje je bilo napačne barve. Pa kadri so nenehno kazali bejbe v faco, ne pa stevardesastih gibov. Ok, naša koreografija je bila minimalistična in sofisticirana, ni bila taka kot recimo latvijska, ki je bila ekstravagantno rickymartinovska. In res je, da so naši malo zamudili pri prijavi koreografije, ker so jo vmes minimalno spremenili. Ravno toliko, da so na prvi vaji, ko so Sestre prvič stopile na evrovizijski oder, tri vaje porabile samo za to, da so scenski mojstri preuredili oder. Torej po prvi vaji so bile naše adutke obupane, ker se niti v sanjah ni videlo, da pravzaprav kažejo navodila za uporabo zasilnih izhodov v letalu. To ste videli tudi v poročilih. Zato smo vsi drveli na drugo vajo, da bi videli to katastrofo. V četrtek popoldan so na vaji sedeli najlepši primerki gejevskih fenov. V drugi vrsti pa slovenska novinarska delegacija, ki se je lahko samo zmrdovala nad ofucano sceno, nad neizrabljenimi kamerami, nad režiserjem kar tako, nad dvorano, ki je približno taka, kot bi pri nas imeli prireditev v koprski Bonifiki ... Pa zakaj nas ne pokažejo v vsej lepoti, zakaj še vedno ni luči, zakaj nas bodo izločili takoj na začetku, če pa imamo tako dobre šanse za zmago? Ej, vse to se nam dogaja samo zato, ker smo tako majhni, ste že pozabili? Uradno je slovenska delegacija poslala pripombe režiserju - ki ga, mimogrede, sploh ni bilo na vajah - in upala, da jih bo uslišal. Z vsako nadaljnjo vajo je malo spremenil lučke, pri kadriranju pa je ostal neomajen. In spet so eksperti povedali, da se je isto dogajalo že lani z Nušo.

Toda najbolj fascinantno je, da se o naših zapletih sploh ni govorilo. Na uradni strani festivala je bila sicer objavljena novica, da so naše Sestre obupane, a je bilo to pravzaprav poročilo s tiskovke. Medtem ko je bil enak problem, ki so ga imeli Danci, novica dveh dni. Hm, Danci so vseeno že zmagali in kljub vsemu so neki estonski daljni sorodniki. Več se je govorilo o prehlajenem grlu slepe nemške pevke Corinne May. Pa smo bili spet lahko malo Kalimeroti.

Štrumpantli za štikle

Toda nekaj je treba priznati - letos so vsi vedeli, da nastopa tudi Slovenija. In celo, kdo so Sestre. Aki, študent agronomije, je celo zatrdil, da je na prireditev prišel samo zaradi Sester. Ja, seveda, samo zaradi Sester je čakal v kilometrski vrsti pred vhodom v dvorano Saku Suurhall (Saku je estonski Union). Recimo, da je bil Aki samo prijazen. A vsaj vedel je, kdo so naše bejbe. Katrin Saarsalu, direktorico vladnega urada za evropske zadeve, je najbolj zanimalo, ali so res travestiti. Bejbe so očitno tudi dobro zrihtane. Ni čudno, da so bile fotografije Sester povsod. So pač fotogenično atraktivne. Od trenutka, ko so v stevardesjih plaščkih stopile na estonska tla, so bile foto hit. Na dveh računalnikih press centra so njihove fotke celo postale screen saver. Sisters are watching you! Časopis Estonian Today je njihov nastop razglasil za najbolj senzacionalnega na letošnjem Evrosongu. Dave Benton, temnopolti del lanske estonske zmage, pa je Sloveniji pripisal 6 točk. Ampak tisto, kar je Sestre res delalo drugačne od drugih, sta bila humor in lucidnost. Ko so novinarji estonskega dnevnika Postiitimes delali reportažo o tem, kaj delajo nastopajoči, ko niso na vajah, so naše bejbe mirno odgovorile, da so kar v hotelski sobi, ker z visokimi petami ne morejo hoditi po s kamni tlakovanih ulicah srednjeveškega Talina. V soboto popoldan so se končno usedle v talinski lokal za televizijski intervju. Takrat se je v starem delu mesta že zbirala večtisočglava množica, ki se je pripravljala na ogled prireditve na velikem platnu. Okoli Sester se je v hipu nabrala kričeča množica fenov, ki so jim peli, kričali in vse drugo, kar pritiče največjim rokenrol bendom. Smo bili prepoznavni, kaj ne? Kot ena zabavna, nekomplicirana nacija.

Menda sedaj lahko končno navedem razlog, zakaj so Sestre boljši ambasador Slovenije kot fuzbalerji: bolj so komunikativne. Srečko nikoli ne bo dosegel te piarovske modrosti. Recimo dogodki z zadnje sestrske tiskovke. Španski novinar (fake novinar) jim je v polomljeni angleščini prebral skoraj ljubezensko pismo a la "you are da best, luve you an never forget you". Potem je vstal, stopil do mize in jim prinesel torto s srčki. Marlena ga je objela, poljubila in zašepetala: "Oh, I think I am in love." Pa si predstavljajte Srečka, da se mu na tiskovni namala bejba, ki je tko mal od daleč zaljubljena v njega. Nočna mora. Sori, Sestre so naravne šarmerke. Na vprašanje o primerjavi z Dano International je Marlena razložila: "Če nas z njo primerjajo zaradi lepote, smo počaščene. Toda on je ženska, umetna ženska." Pa o tem, kako se prepirajo: "Kot moški, samo naslavljamo se kot ženske." Pa s kom bi še nastopile: "Madonna bi bila nedvomno vesela, če bi lahko nastopila z nami."

Celo o resnejših temah, ki se tičejo pozicije gejev v družbi, so bile koketno zabavne. Imate fante ali punce? "Samo prijatelje. Ni pomembno, ali si homo ali hetero, pomembno je, da imaš srce na pravem mestu." Ta sicer malo klišejski odgovor je požel buren aplavz navzočih. Kar se ni zgodilo na nobeni drugi tiskovki. Potem so jih zasliševali še o odzivu v Sloveniji. "Najprej so rekli, da bomo osramotile državo, zdaj nas vsi hvalijo. Zato ker smo jim odprle oči, si zaslužimo Nobelovo nagrado." Ko so še povedale, da so aktivne v slovenskem gejevskem gibanju, so si zaslužile še en gromozanski aplavz. Sori, zvezde so. Ali kot je rekla moja prijateljica: "Slovenija, gej naprej!"

Ne, nič ni bilo čudnega, da je bil klub, v katerem je bila slovenska zabava, videti kot gejevski klub. Pa saj to so ponavadi tako ali tako vedno najboljše diskoteke. Sestre so razturale s pravim preoblečenim šovom od klovnov do nun, tako da so naslednji dan zasedle vse časopise. S fotkami. Magnifico ni bil ravno v formi, zato so bili pa vsi drugi. Komad na komad, gejčki, ki so se grebli za sestrsko pozornost, in Marlenina izjava, da se bo "nocoj težko odločila". Vrtele so jih po plesišču, hkrati pa vsakič, ko je do njih stopil fotograf, vešče zapozirale. Miša Molk je ponosno vse nadzorovala iz "častne lože". V zgodnjih jutranjih urah so se najbolj zabavniško nafitani še zbrali ob klavirju in zapeli venček evrovizijskih. Naslednji dan so kraljevali podočnjaki, a Sestre so bile takoj

v formi. Začeli so se njihovi dnevi trpljenja - vaja za vajo.

Pred živim prenosom so tri popolne vaje, vse so bile razprodane, saj so bile vstopnice malo cenejše kot za finalno prireditev. V dvorano tudi na vaje pridejo feni: močna zasedba Švicarjev je bila opremljena z zvonci, Ciprčani so z zastavami motili fotografe, ki so morali oddelati svoje, ker na finalu pač niso smeli fotografirati. Močna je bila še finska zasedba, ker vseeno je to verjetno najbližji Evrosong, kar jih bodo videli, glede na to, da so vedno pri dnu lestvice. Vse ostalo je bilo B. P. In vse ostalo ste videli na TV. Na zadnji vaji glasujejo tudi žirije. Na tem izboru smo se uvrstili na šesto mesto. Čakali smo le še na to, da se zvečer h glasovanju spravi evropska gejevska srenja in da razturimo Evropo.

Pa se je vmes nekaj zalomilo. Niso zmagali tipi, ki so oblečeni v ženske, temveč ženska, ki je bila oblečena v moškega. Morebiti bi prihodnje leto morali nastopiti Bratje. Če bomo prihodnje leto sploh nastopili. Ker evromatematika pravi, da lahko celo izpademo. Hm, nemara smo se pa res ušteli: ni pomembno biti drugačen, pomembno je biti enak in recikliran, potem plebejski Evropejci zaznajo. In bog ne daj, da bi nemara pomislili, da so Evropejci homofobični.