Pogorevc proti Mladini

Njegov najljubši film je Pesem ptic trnovk. Najraje je pršut. Njegove najljubše knjige so pesniške zbirke Toneta Kuntnerja. Njegova najljubša TV oddaja je oddaja 4 x 4, ki govori o domačih živalih. Najraje posluša oddajo Aktualno na Radiu Ognjišče. Njegov konjiček je recitiranje. Najraje ima policijsko modro barvo in klasično glasbo. Njegova najljubša pijača je vino, ampak le, dokler je v krvi manj kot 0,5 promila alkohola. Njegov vzornik je general Maister. To je Marko Pogorevc, direktor generalne policijske uprave. In kako vemo, da je navijač oddaje 4 x 4, v kateri nastopajo domače živali? Ker je to sam povedal.

Od junija 2000, ko je prevzel vodenje slovenske policije, je Pogorevc - če ga primerjamo s predhodniki - v javnosti nastopal zelo pogosto. V javnosti ni nastopal le, ko je bilo to nujno potrebno zaradi funkcije, ki jo opravlja. Javnosti ni poročal zgolj o policijskih rečeh. Poročal ji je tudi o samem sebi. Ker v javnosti razlaga reči, ki se tičejo njega samega, ni zgolj javna, pač pa tudi slavna oseba. Je celebrity. Slovenija nima ravno mnogo velikih pop zvezd ali velikih zvezd iz sveta športa. Te si morajo zvezdniški prostor deliti z državnimi funkcionarji. Pogorevc je oboje: je slavna osebnost in je vplivna osebnost. Skoraj vse, kar stori, je pomembno za javnost. Skoraj vse, kar se mu zgodi, je pomembno za javnost. Ko se je odločil za zvezdniško življenje, bi moral vedeti, da to prinaša čaščenje, pa tudi neprijetnosti. Vendar reči, ki se dogodijo direktorju generalne policijske uprave niso pomembne zato, ker je zvezda, ker se udeležuje množičnih srečanj, ker se pogosto znajde v objektivih fotoreporterjev ali zato, ker je javnosti že razlagal, kaj najraje pije, je, posluša in gleda. Stvari, ki se dogodijo direktorju generalne policijske uprave, so za javnost pomembne zato, ker vodi institucijo s skoraj 9 tisoč uslužbenci, v tej množici jih skoraj 8 tisoč lahko nosi tudi pištolo, vsi skupaj pa so plačani iz proračuna. Dogodki, povezani s policijskim šefom so pomembni zato, ker ima policijski šef moč.

Mladina je januarja letos zapisala, da se je decembra 2001 na ljubljanske tožilstvu znašla ovadba zoper generalnega direktorja slovenske policije Marka Pogorevca. Oseba, ki je Mladina ni imenovala, je v ovadbi zapisala, da naj bi jo Pogorevc novembra 1992 skušal posiliti. Zaradi članka, ki govori o ovadbi zaradi domnevnega poskusa posilstva, je generalni direktor policije Pogorevc tožil Mladino ter oba avtorja članka, Miho Štamcarja in Aleksandra Mićića. Generalni direktor policije trdi, da je tožena stranka ravnala protipravno saj naj bi kršila njegovo ustavno pravico do nedotakljive telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic. Hkrati naj bi tožena stranka z objavo novice o vloženi ovadbi kršila ustavno načelo o domnevi nedolžnosti. Mladina naj bi - tako direktor policije - tožnika s članki in naslovnicami predstavila na način, kot da je že spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa posilstva, čeprav je bila v resnici zoper njega "vložena samo (pomanjkljiva) kazenska ovadba in da tega dejanja ni nikoli storil".

S trditvijo, da je Mladina o ovadbi poročala tako, kot da bi bil Pogorevc že spoznan za krivega, bomo opravili na hitro. Direktor generalne policijske uprave to trditev utemeljuje s par članki in grafičnimi elementi Mladine. Na naslovnici naj bi bil prikazan kot zapornik, pa tudi naslov "Poskusni posiljevalec?" naj bi sugeriral na njegovo krivdo. Trditev, da je Pogorevc prikazan kot zapornik, je napačna. Če bi imeli namen prikazati ga kot zapornika, bi to povedali našemu grafičnemu oblikovalcu, ki je za svoj posel dobil tudi nagrado Prešernovega sklada, potem pa bi gospod Medja ob pomoči grafičnih elementov na zelo nedvoumen način sporočil, da je Pogorevc zapornik. Slika, ki je na naslovnici, nikakor ne govori o zaporniku. Tudi naslov je opremljen z vprašajem, ta znak pa sugerira dvom.

Hkrati tožnik trditev, da ga je Mladina predstavila kot krivega, utemeljuje s citiranjem Mladinamita, satirične rubrike, ki v Mladini izhaja od leta 1995. Mladinamit kot dokaz Mladininega protipravnega ravnanja? Brez komentarja.

Direktor generalne policijske uprave trditev, da ga Mladina predstavlja kot da bi že bil spoznan za krivega, utemeljuje tudi s člankov "Poskusni posiljevalec?" Tožnikova trditev, da ga Mladina predstavlja kot krivca, enostavno ni točna. Mladina je dosledno pisala o ovadbi (in ne o sodbi ali krivdi), ob povzemanju vsebine ovadbe pa je uporabljala "naj bi" stavke.

Predpostavke

Vendar bistvo pravde tiči drugje. Pomembna je namreč sama predposatvka, zaradi katere se je direktor generalne policijske uprave odločil za tožbo. Jedro tožbe je namreč stališče, da bi morali novinarji zakriti identiteto ovadenega in ne bi smeli omenjati imen osumljenih v predkazenskem postopku. Zakrivanje identitete ovadenega naj bi bilo mehanizem, s katerim naj bi zagotovili spoštovanje ustavno zajamčene domneve nedolžnosti. Če ne bi zakrili identitete, bi javnost - tako generalni direktor slovenske policije - nekoga obsodila kljub temu, da njegova krivda ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo. Mladina pa naj bi načelo o spoštovanju domneve nedolžnosti kršila prav zato, da bi ljudje obsodili Pogorevca za kaznivo dejanje, ne da bi bil sploh obsojen in da bi mu tako zmanjšali ugled v javnosti.

Stališče direktorja slovenske policije, da zaradi ustavnega načela o domnevi nedolžnost njegovega imena ne bi smeli omenjati, je zelo nenavadno. Stališče je nenavadno zato, ker Marko Pogorevc nikakor ni prvi državljan Slovenije, zoper katerega je bila vložena ovadba, potem pa je novica o ovadbi z imenom in priimkov ovadenega vred prišla do medijev in občinstva. V resnici je zadeva ravno obratna: po spremembi režima praktično ni bilo ovadbe zoper javnega funkcionarja, o kateri mediji ne bi poročali. Ob tem pa mediji ovadenih javnih funkcionarjev niso predstavili z inicialkami, pač pa vedno s polnim imenom in priimkom. Bilo bi skrajno smešno, če bi mediji denimo poročali, da je bila zaradi suma nezakonitega tovorjenja orožja vložena ovadba zoper nekdanjega obrambnega ministra J.J. in zoper nekdanjega notranjega ministra I.B. Ne, z imenom in priimkom je pisalo, kdo je bil ovaden. Tudi ko je šlo za policijske funkcionarje, je bila praksa medijev enaka. Od leta 1998, ko je bil sprejet novi zakon o policiji, so to organizacijo vodile tri osebe. Leta 1998 je policijo vodil Borut Likar. Leta 1999 je vodenje policije prevzel Andrej Podvršič. Leta 2000 pa je vodenje policije prevzel Marko Pogorevc. Tako zoper Likarja kot zoper Podvršiča sta bili vloženi kazenski ovadbi. Ovadba zoper Boruta Likarja je bila vložena zaradi suma izdaje uradne tajnosti in je bila deležna široke publicitete. Ko je bila novica o ovadbi zoper Likarja objavljena, so bili na policiji sicer razburjeni, vendar ne zato, ker bi z objavo novice škodili Likarjevi časti in dobremu imenu. Ovadbo zoper Andreja Podvršiča je leta 1999 vložil nekdanji kriminalist Drago Kos, ovadba je prav tako govorila o izdaji uradne tajnosti. Tudi ta novica je hitro prišla do medijev.

Kaj je smisel prakse, da mediji, ko gre za funkcionarje, o ovadbi zoper njih poročajo s polnim imenom in priimkom? Ne gre zgolj za to, da bi mediji o ovadbah pisali zato, ker se je nekaj zgodilo slavnim osebam. Ne gre torej za to, da je poročanje o ovadbi, vloženi zoper osebo na oblasti, nekaj takšnega kot poročanje o njihovem najljubšem filmu, najljubši hrani ali hobiju. Ovadba zoper visokega državnega funkcionarja je ovadba zoper osebo, ki ima znatno količino moči. Moč visokih državnih funkcionarjev sega tudi prek mej institucij, ki jih vodijo. Ko govorimo o moči direktorja generalne policijske uprave, ne smemo imeti pred očmi prijaznega, modrookega, mladostnega obraza, pač pa abstraktno osebo z velikimi zakonskimi pooblastili.

Objava novice, da je zoper visokega državnega funkcionarja vložena ovadba, povečuje verjetnost, da bo tožilstvo, ko bo preučevalo ovadbo, ravnalo korektno. Če je vest o ovadbi objavljena, je verjetnost, da bo ovadba ostala na mizi in ne bo pospravljena v predal ali celo vržena pod preprogo, večja. Smisel publiciranja novice o ovadbi, vloženi zoper funkcionarja, je - če govorimo na načelni ravni - v tem, da je potencialni pritisk, ki bi ga lahko izvedel funkcionar na tožilstvo, nevtraliziran. Če je novica o ovadbi funkcionarja objavljena, je verjetnost, da bi prihajalo do zahrbtnih pritiskov na tožilstvo, manjša.

Če bi bilo objavljanje imen in priimkov ovadenih visokih državnih uradnikov res tako zelo problematično in protipravno, bi moral biti prav policijski direktor prvi, ki bi ob tej domnevni protipravnosti že v preteklosti sprožil ustrezne ukrepe. Daleč največji del ovadb v Sloveniji namreč vloži policija. Policija tudi gospodari s podatki o osebah, ki nastopajo v ovadbah. Če bi policija podatke o priimkih in imenih ovadenih res skrbno varovala, v tisku ne bi brali novic, da je bila vložena ovadba zoper - vzemimo najbolj svež primer - Mirka Jeleniča, ex generalnega sekretarja Rdečega križa. Pred dobrim letom dni je direktor policije Pogorevc na tiskovni konferenci sedel v družbi generalne državne tožilke Zdenke Cerar; skupaj sta poročala, kako je bila ptujskemu tožilcu Marjanu Glavarju zaradi suma korupcije odvzeta prostost. Generalna državna tožilka je ob navajanju imena in priimka osumljenca razložila, da sumljivih dejanj višjih državnih uradnikov pač ne more skrivati za inicialke. Vest o ovadbi državnega uradnika Jake Demšarja je v javnost pripotovala ravno v trenutku, ko se je pojavila novica, da bo Demšar v hierarhiji notranjega ministrstva morda napredoval.

Če naj bi bila objava imen vplivnih oseb, zoper katere so bile vložene ovadbe, protipravno dejanje, bi bila ta dejanja povezana z drugimi protipravnimi, morda celo kaznivimi dejanji. Podatki o imenih in priimkih oseb, zoper katere so vložene ovadbe, v največjem številu primerov prihajajo iz policijskih vrst. Če bi torej držalo, da je objava imena vplivne osebe, zoper katero je vložena ovadba, protipravno dejanje, bi morali organi pregona v preteklosti pogosto raziskovati, kdo iz policijskih vrst je v javnost frcnil podatek o imenu in priimku ovadene osebe. Vendar nam ni znano, da bi se v preteklosti organi pregona ukvarjali z vprašanjem, kateri policaj je v javnost frcal podatke o priimkih ovadenih oseb. Če ni nihče preganjal policajev, ki so medijem frcali podatke o priimkih ovadenih, njihovo dejanje najbrž ni bilo protipravno. Do konca leta 2001 nismo zaznali, da bi se policija ukvarjala s frcanjem podatkov o identiteti ovadenih v medije. Z začetkom leta 2002 pa se slovenski normativni okvir ni spremenil. Sprejet ni bil noben nov zakon, ki bi prepovedoval objavljanje neprijetnih novic o državnih funkcionarjih. Zakaj bi bila objava novice o ovadbi policijskega direktorja protipravna, objava novice o ovadbi nekega Matjaža R., ki nima nobene oblasti, vendar se v javnosti predstavlja, da je svetovni računalniški prvak, pa pravno korektna?

Direktor generalne policijske uprave prek odvetnice Nevenke Šorli tožbo utemeljuje še z nekaterimi navedbami.

Med drugim navaja, da se Mladini ni zdelo vredno opozoriti na dejstvo, da ovadba še ne pomeni, da je bilo kaznivo dejanje res storjeno. Napotek direktorja generalne policijske uprave je originalen, hkrati pa prinaša globoke konsekvence. Kako bi izgledalo, če bi ob poročanju o vsaki ovadbi morali razložiti tudi, kaj je ovadba? Kako pogosto se zgodi, da policija sama razlaga, da je ovadba šele prva stopnja spoznavnega procesa, ki se sicer lahko konča tudi s sodbo, še mnogo pogosteje pa se konča brez obsodbe? V dosedanjem policijskem občevanju z javnostjo nismo zaznali kakšne posebej senzibilne razlage, ki bi sugerirala, da je ovadba šele začetek postopka. Hkrati v policijskem poročanju o ovadbah redko zaznamo zadržanost ali minimalen dvom, ki bi bil izražen z besedno zvezo "naj bi" ali besedo "sum".

Odškodnina

Direktor generalne policijske uprave je domnevno škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi Mladine, razdelil na materialni in nematerialni del. Mladina naj bi mu pokvarila celoten dopust v Avstraliji, s tem pa naj bi mu povzročila premoženjsko škodo, ki znaša toliko, kolikor stane letalska karta do Avstralije. Pogorevc zahteva, da mu Mladina v celoti povrne vrednost letalske karte. Mladina prek odvetnika Stojana Zdolška v odgovoru na tožbo pravi: "Tožnik zahteva povračilo materialnih stroškov za letalsko vozovnico za Avstralijo v višini 230.700 SIT. Če odmislimo, da je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen že po temelju, pa je vendarle potrebno opozoriti, da ne gre za verodostojno listino. Fotokopija nekakšnega listka, na katerem je navedena Družina d.o.o. Krekov trg 1 še ni dokazilo o stroških potovanja. Tožnik namreč ne predložil dokazila o tem, da je vozovnico plačal. Enako velja tudi za znesek 10.000 SIT za psihiatra. Tožnik je predložil le fotokopijo računa psihiatrične ordinacije, ni pa predložil dokazila o tem, da je 10.000 SIT v resnici plačal."

Pogorevc je nematerialno škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi Mladine, ocenil na 2,1 milijona SIT. Direktor generalne policijske uprave nematerialno škodo utemeljuje z navedbo mnenja sodnega izvedenca za psihiatrijo, ki ga je pregledal, med pregledom pa je ugotovil, da je tožnik izgubil notranji mir, postal tesnoben, napet, dekoncetriran in da slabše spi. Ugotovljena je depresivnost, anksioznost, tremor; sicer pa je tožnik ostal miselno urejen.

Mladina pa v odgovoru na tožbo trdi, da "ni ravnala protipravno, ni žalila tožnika, ni mu očitala, da je storil kaznivo dejanje ali kaj podobnega. Povsem korektno je poročala o ovadbi. Vsekakor pa tožnik kot javna oseba zase ne more zahtevati drugačnih kriterijev kot za ostale, glede na to, da policija, ki jo vodi, vsakodnevno poroča o vloženih ovadbah in to celo na način, ki je v resnici sporen, saj se preprosto navaja, da so ti in ti storili kaznivo dejanje, čeprav se kazenski postopek še sploh ni začel." Mladina v nadaljevanju odgovora na tožbo dodaja: "Tožnik poskuša težo svojih psihičnih bolečin prikazati s potrdilom, da je obiskal psihiatra, in s fotokopijo receptov, s katerimi mu je zdravnik predpisal nekakšne medikamente. Tožnik pa ni predložil nobenega dokazila o tem, da je bil v bolniškem staležu ali kaj podobnega. Očitno je ves čas hodil v službo, kar pomeni, da njegove psihične bolečine niso bile take kot jih poskuša prikazovati."

Mladinin namen naj bi bil - tako direktor generalne policijske uprave - "umazati ime tožeče stranke z vsemi sredstvi (in s tem ugoditi željam sponzorjev)."

Z natolcevanjem o ugoditvi željam sponzorjev se nima smisla ukvarjati. Za razumevanje vloge tiska v relativno normalni državi pa bo najbolje, če si zastavimo hipotetično vprašanje: denimo, da bi neimenovana oseba direktorja ameriške FBI prijavila zaradi poskusa posilstva, ki naj bi se zgodilo pred desetletjem. Kako bi ravnali mediji?
a) nič ne bi naredili, o zadevi bi molčali do pravnomočne sodbe
b) o zadevi bi poročali, vendar tako, da bi navedli le inicialke ovadenega
c) poročali bi, da je bila zoper direktorja vložena ovadba

Da bi lažje spremljali primer Pogorevc proti Mladini in da bi seveda bili na tekočem, sta vam oba dokumenta na razpolago za ogled.

Tožba Pogorevc proti Mladini v celoti. (datoteka je v .pdf formatu, za ogled je potreben Acrobat Reader, ki ga lahko dobite na spletni strani www.adobe.com)

Mladinin odgovor ravno tako v celoti. (datoteka je v .pdf formatu, za ogled je potreben Acrobat Reader, ki ga lahko dobite na spletni strani www.adobe.com)