Srečko in Zlatko

Metuljev efekt poznate - zaplahuta metulj na Kitajskem in Anglijo strese potres. Ali pa kaj takega, hudega, se razume. Tokrat je metulj zaplahutal v Koreji in stresla se je Slovenija. Bolje rečeno, zgodilo se je ljudstvo. V vseh oblikah, na vseh nivojih, na vseh decibelih. Sodišče je bilo naglo. In tako smo lahko v javni razpravi slišali, da je to, kar si dovoljuje Zahovič, sramota in svinjarija... da ni Bog... da je žejen medijske pozornosti... da hoče vedno izstopati... da se mu zdi zamalo podajati soigralcem... da se obnaša kot Sestre... da je konfliktna osebnost... da so mu preveč popuščali... da ga je treba kaznovati... da ni timski igralec... da zaradi svojega dolgega jezika pri nobenem klubu ne vzdrži več kot pol leta... da bi moral biti vesel, da je sploh na svetovnem prvenstvu... da bi moral sam spakirati kovčke... da si lahko kupi vse, le igralnega časa ne... da lahko igramo tudi brez njega... da gre njegova kariera navzdol, Katančeva pa navzgor... da ga na odločilnih tekmah itak ni bilo, pa smo šli naprej... da proti Španiji svojega dela ni opravil, pa čeprav je skušal biti na vsak način prvi Slovenec, ki bo na svetovnem prvenstvu zabil gol... da nas je spravil ob Katanca... da tudi druge, še večje zvezdnike menjajo, pa ne delajo takega cirkusa... da kdor visoko leta, nizko pade... da se lahko za celoten uspeh zahvalimo le Katancu... da ga Katanec ne bi smel zamenjati, ker lahko gol zabije v zadnji minuti in ker lahko v vsakem trenutku odloči tekmo... da je Katancu povedal, kar mu gre... da je bila ta Katančeva poteza nerazumljiva... da lahko Katanec menja, kogar hoče in kadar hoče... da nas je spravil na svetovno prvenstvo in da ima zato pravico delati, kar se mu zljubi... da sta nas na svetovno prvenstvo pripeljala Rudonja in Osterc... da Katanec nima jajc, da bi igro začel s sanjskim ubijalskim triom Ačimovič-Zahovič-Cimerotič... da bi moral izločiti Rudonjo in Osterca... da nas je na svetovno prvenstvo pripeljala celotna ekipa... da so nas na svetovno prvenstvo pripeljali navijači... da nas je na svetovno prvenstvo pripeljalo garanje... da bi morali na svetovno prvenstvo poslati le Katanca... da naj Katanec ostane, domov pa naj gre cela reprezentanca... da ni jasno, zakaj mora Rudonja igrati na vsaki tekmi in zakaj ga Katanec nikoli ne zamenja... da bi morali igrati najboljši, ne pa najbolj ubogljivi... da itak vemo, da Katanec igralce nenehno nekam pošilja... da hoče red in disciplino... da je skromen in delaven... da je garač... da je zavrnil milijonske ponudbe iz tujine, ker je raje vodil slovensko reprezentanco... da se je žrtvoval za Slovenijo... da nam je vcepil zmagovalno miselnost... da bi brez njega še vedno le smučali... da se mu je zdaj utrgalo... da mu je v glavo stopila slava... da je ljubosumen na Zahoviča... da ima do igralcev nespoštljiv in zaničevalen odnos... da je aroganten... da ima prevelik ego... da nikoli ne argumentira svojih odločitev... da ga je lahko sram... da se ne bi smel cmeriti pred vesoljno nogometno javnostjo... da se še vedno obnaša kot nogometni zvezdnik... da misli, da je božanstvo, ki bi se mu morali vsi klanjati... da hoče biti prvi zvezdnik ekipe... da reprezentanca ni njegova privat firma... da je Zahovič desetkrat večja nogometna legenda kot Katanec... da je Katanec za slovenski nogomet naredil več kot Zahovič... da sta za spor kriva oba... da imata oba prav... da naj se skulirata... da naj oba ostaneta... da ju Slovenija potrebuje... da je z njima močnejša... da sta nategnila navijače, ki so za pot v Korejo zapravili celo bogastvo... da se je pravljica spremenila v pogreb... da naj ju mediji pustijo pri miru... da naj sama razčistita... da se obnašata kot nebogljena fantiča... da dva taka človeka, kot sta Zahovič in Katanec, ne moreta delati skupaj... da naj mediji nehajo objavljati ankete... da je to material za Lady... da so za vse krivi mediji, ki iz vsake reči naredijo senzacijo... da se s tem le blamiramo pred tujino... da je žalostno, da se nogometaši delijo na žabarje in Štajerce... da je reprezentanca vodena ljubljansko... da Katanec in Zavrl šikanirata Štajerce... da bi morali vsi Štajerci spokati kovčke, ker se za Slovenijo ne izplača igrat... da je vsega konec... da je sistem razpadel... da je Zahovič medijska kreacija... da je Katanec medijska kreacija... in da je nogomet medijska kreacija.

Ja, Slovenija je spet vstala. In spet histerično kriknila. In se spet priključila na internet. Kot da je zastonj. Spet so se odprli forumi, konference, klepetalnice - in se prelevili v stampedo strastnih izbruhov, divjih stališč, žolčnih psovk, žalitev, klevet, lunatičnih vizij, moraliziranj, polemik, žalostink, besnenj in frustracij. Spet so udarile telefonske ankete, spet so sledile sondaže, spet je zacvetel televoting. Spet so se ponovile Sestre. Spet so se ponovile samske ženske. Le da so tokrat ulico, na kateri živimo, polarizirali bratje. Moški. Naši junaki. Pop ikone. Nacijo, ki svojo pot do pravilnega odgovora, sreče in bogastva najraje prepusti klicu v sili in glasu ljudstva, je na lepem prestrelila zoprna polovička: za koga ste - za Zahoviča ali za Katanca? In narod je sklenil, da bo sodbo pisal sam. Pa četudi je bila alternativa "ali Zahovič ali Katanec" lažna. Pa četudi je to alternativa, pri kateri vse izgubiš, v trenutku ko jo zastaviš. Pa četudi je to alternativa, pri kateri sta oba odgovora napačna. Ja, to je bila vsiljena alternativa. A po drugi strani - Slovenija bolj kompleksnih vprašanj očitno ne razume več. Alternative so postale "nivo komuniciranja" in nacionalni mentalni okvir. In nacija se je odločila: v javnomnenjskih anketah je zmagal Katanec. Zahovič je moral tako domov. Bil je odstavljen, zrušen, žrtvovan. Svet je bil spet preprost. Bolj preprost kot kdajkoli. In tudi bolj pravljičen kot kdajkoli: bitka med Kraljem in Princem je bila bitka med Dobrim in Zlim... Kralj je ostal Kralj... Princa pa so spremenili v Žabo. Slovenska pravljica se je nadaljevala.

Lennon in McCartney

Nacija se je morala odločati o stvari, o kateri se ji ni treba odločati - o stvari, o kateri ne odloča. Iz banalnega razloga: Katanec in Zahovič sta eno. Bolje rečeno, Katanec in Zahovič sta dela istega člena. Dela istega člena vsake alternative. V tej zgodbi - in v vseh ostalih zgodbah. Če se odločiš za enega, s tem avtomatično izbereš drugega. Če se odločiš za Zahoviča, izbereš Katanca. Če se odločiš za Katanca, izbereš Zahoviča. Če izbereš enega, izbereš oba. Drug drugemu sta bila vseskozi motiv in izziv. Drug drugega sta potrebovala. Mentalno, ideološko. Drug drugemu sta preveč pomenila. Eno sta v smislu, kot sta bila eno John Lennon in Paul McCartney. Ali pa Fred Astaire in Ginger Rogers. In yin in yang. Ni kaj, alternativa Zahovič/Katanec je tako lažna kot alternativa Lennon/McCartney. Toda Slovenija je alternativo vzela zares - in tako smo poslušali o carjih in kupih dreka, pizdah in virtuozih, ščenetih in narcisih, genijih in otroškem vrtcu, petelinih in bojnih sekirah, zavesti in ponosu, rulanju in rolanju, Kalimeru in potopljenih zvezdah, zakompleksanosti in napihnjenosti, balkanskem primitivizmu in podlosti, izdaji in novinarskih mrhovinarjih, ritih in prodanih tekmah, huh, in o ZZtopu in ZZpotopu. Še več, brali smo lahko teorije zarote (oh, ne sprašujte!)... in celo prave, avtentične grožnje. Kar je srhljivo in odvratno. Slovenija, ki je bila zgrožena in šokirana nad "nivojem komuniciranja" med Zahovičem in Katancem, je mirno sklenila, da bo o njunem "sporu" komunicirala na njunem nivoju - na nivoju nogometne slačilnice, kjer bi vse skupaj itak moralo ostati.

Vrata nogometnih slačilnic ostanejo za javnost vedno zaprta. Nikoli se ne odprejo. Z razlogom: če bi slišali, kaj se po tekmah - zlasti po porazih - dogaja v slačilnicah, ne bi hotel nihče več gledati nogometa. Mnogi nogometaši in mnogi trenerji bi v hipu izgubili ves kredit, vso naklonjenost in vse navijače. To, kar se dogaja v slačilnicah po porazu, je pač le nadaljevanje poraza z drugimi sredstvi. Izrazi, kot so "pizda", "jebenti mater" in "jaz pa tebi tvojo", živčno vreščanje in naštevanje zaslug so del poraza in del nogometnega žargona - zato vrata slačilnice ostanejo zaprta. Na srečo. In le zakaj bi od slovenskih nogometašev pričakovali, da bodo Slovenski oktet, ne pa nogometaši? Vsekakor, zelo čudno je, da so se vrata slačilnice tokrat odprla. In to na stežaj! Zakaj so se sploh odprla? Naključje? Pomota? Šlamparija? Zarota? Igra? Maščevanje? Žrtvovanje? Vseeno. Toda ta, ki jih je odprl, ne more reči, da ni vedel, da je od metulja do referendumske alternative le korak. Ja, ta, ki jih je odprl, ne more reči, da ni potem z velikim zanimanjem gledal rezultatov slovenskih javnomnenjskih anket. In ne more reči, da se pri odločanju o Zahovičevi usodi ni napajal pri rezultatih teh anket. Le zakaj bi sicer na stežaj odprl vrata slačilnice? Ko so se vrata nogometne slačilnice odprla, je tudi Slovenija mutirala v nogometno slačilnico, heh, pri čemer ni jasno, zakaj je bila Slovenija tako zgrožena in šokirana nad njunim "nivojem komuniciranja", če pa sta pravzaprav komunicirala na njenem nivoju?

Ker se je težko sprijazniti s tem, da smo izgubili "dobljeno" tekmo s Španijo in da nobena TV mreža na svetu ni opazila nedosojenih enajstmetrovk, so si vsi rekli: evo, da smo izgubili "dobljeno" tekmo, sploh ni kriva pristranskost maroškega sodnika, ampak napetost med Zahovičem in Katancem - saj veste, napetost, ki je trajala in trajala in trajala in se iz tekme v tekme in iz treninga v trening le še bolj napenjala. Film jima je počil že po evropskem prvenstvu, ko je Katanec za Ekipo izjavil, da slovenska reprezentanca nima igralca, ki bi lahko odločil tekmo, Zahovič, znan po vzdevku "igralec odločitve", pa je bil potem v Ekipi vidno užaljen - še več, ker se mu je zdelo, da ga Katanec škartira, je celo napovedal, da ne bo več igral za državno reprezentanco. Incident! Javnost je takrat prvič slišala, da med Katancem in Zahovičem obstaja napetost. Huh, še malo pred tem smo dneve in noči gledali reklamo, v kateri sta na koncu tlesknila z dlanmi. Kot zmagovalca. Toda hitro je bilo jasno, kaj ju žre - drug drugemu ne priznata avtoritete. Drug drugega ne priznata. Ironično, za njima je bilo evropsko prvenstvo, na katerem ju je priznal cel svet, drug drugemu pa nista bila sposobna reči: "Hej, stari, ti si zakon!" Ločil ju je le stavek. Le en sam samcat verz. Ločil ju je stavek, ki ga nista izrekla. Ločil ju je verz, ki bi ju spremenil v Beatlese.

No, napetost so potem utišali... vse tja do Koreje - do zamenjave Zahoviča, do poraza s Španci in do vojne v slačilnici. In naslednji dan se je Sloveniji zazdelo, da so za poraz krivi incidenti, ki so nam jih v imenu višjih interesov do sedaj prikrivali. Zdaj so nam jih v imenu "višjih interesov" razkrili. Kar pa ne drži vode. To je le dimna zavesa. Samo pomislite: mar nas niso prav incidenti med Zahovičem in Katancem pripeljali na evropsko in svetovno prvenstvo? Mar nas ni prav napetost med Zahovičem in Katancem spremenila v nogometno nacijo? Na svetovno prvenstvo smo se uvrstili navkljub tej napetosti - in zaradi nje. Kaj se zdaj sprenevedamo? Zakaj se zdaj zgražamo? Zakaj je bilo treba zdaj Zahoviča poslati domov? Hočemo uspehe, hočemo biti glavni, hočemo premagati Španijo, toda nismo se pripravljeni soočiti z dejstvom, da ima pot do uspehov in zmag tudi tajno, mračno razsežnost. Hočemo pravljične rezultate, toda nismo se voljni soočiti s tem, kako nastanejo pravljični rezultati - da so potrebni incidenti in da so potrebne napetosti, za katere nikoli ne slišimo. Zmagovanje ni odhod k maši. Za zmago ne zadostuje spoved, prižgana sveča, molitev navijača, ritualno prebadanje piščanca ali pa vraža. Če hočemo zmagati, potrebujemo vojno - in vsi vemo, da vojna prinaša tudi kolateralno škodo.

Vsi so patetično zastokali: joj, zakaj niso prej reagirali? Zakaj niso tega preprečili? Zakaj niso Zahoviča ustavili? Ja, lepo prosim - in kaj naj bi naredili? Je nemara Katanec kriv, ker je pustil, da je dal Zahovič 32 golov in s tem ustvaril pogoje za njegovo zvezdništvo, njegovo popularnost in njegovo muhavost? Kaj pa vemo - če bi prej reagirali, se morda sploh ne bi uvrstili na svetovno prvenstvo. Vsi pač verjamemo, da se je na naši poti na svetovno prvenstvo vse ujelo, da je bilo vse, kar smo storili, smiselno, da so odločale malenkosti in da bi že najmanjša sprememba vse pokvarila. Ergo: vse, kar smo in so storili, je bilo prav. Vključno z incidenti. In vključno z napetostjo. Toda kljub vsemu ni nobenega razloga, da bi se Slovenec, ki misli, da je s svojim vraževernim zavezovanjem čevljev pripomogel k zmagi nad Romunijo, zdaj čutil "moralno" vzvišenega nad napetostjo med Zahovičem in Katancem. Tudi tisti, ki zdaj javkajo, oh, škoda, da se je to zgodilo, in ki trdijo, da je bil korejski incident huda nesreča, katastrofa in celo nacionalna tragedija, tolčejo mimo, tako rekoč v prazno. Prav narobe! V tem incidentu ne bi smeli pod nobenim pogojem videti niti nesreče niti katastrofe niti nacionalne tragedije, ampak le še eno darilo mističnih, paranormalnih sil, ki so nas pripeljale na svetovno prvenstvo. Mar ne? A, seveda! Mar ne verjamemo in mar nismo ves čas ponavljali, da nas je na svetovno prvenstvo pripeljal splet srečnih naključij, vraž in čudežev? Mar nismo verjeli, da je Bog naš kopilot? Mar nismo verjeli, da o naši nogometni usodi dejansko odločajo "zunajnogometni" momenti? Mar nismo vedno računali, da se bo kar nekaj zgodilo? Mar nismo vedno računali na neko mistično pravico - in mar ni naša igra na svetovnem prvenstvu izgledala kot iskanje pravice, kot čakanje na Godota? Mar nismo ves čas računali na "božjo" intervencijo? Mar ni Boga lansiral sam Katanec? Mar niso njegove odločitve vsaj malo zanosile tudi z vražami? Mar ni bil Rudonja njegov fetiš, njegov talisman? Mar ga ni v igro dajal le za srečo - iz vraževernosti? Mar nismo kar 56 tekem čakali, da bi se izpolnila ta vraža? In mar nismo potem vsi skupaj dahnili: ha, vidite! In končno, tudi na samem svetovnem prvenstvu so se nam dogajali čudeži: Paragvaj in Južna Afrika sta igrala neodločeno, Španija je premagala Paragvaj. Točno, pravljica se je nadaljevala onstran napetosti in onstran incidenta - kot vedno! Le zakaj ne bi v tem korejskem incidentu videli novega čudeža, nove zunajnogometne, zunajzemeljske, "božje" intervencije, ki naj bi poskrbela za našo nogometno usodo in za ponovni happy-end naše nogometne pravljice? Saj res, zakaj nismo v tem incidentu videli tistega, kar smo nujno potrebovali... tistega, kar naj bi nogometaše nadnaravno motiviralo in kar naj bi Slovenijo še bolj prilepilo na male ekrane... tistega, kar naj bi avtomatično porazilo Južno Afriko in Paragvaj? Smo pripravljeni v incidentu videti del tega paranormalnega scenarija ali pa smo nehali verjeti? Smo izgubili vero? Smo podvomili vase in v svojo totalno, nekritično obsedenost z nogometno reprezentanco? Nam je postalo nerodno, ker smo se tako hitro asimilirali - ker smo ta "balkanski", "primitivni", "nekulturni" šport tako hitro sprejeli kot svojega Gospoda? Smo postali ljubosumni na nogometaše? Mar smo res na tem, da v njih vidimo le še politike, ki preveč zaslužijo in ki jih je treba interpelirati?

Mačka na vroči pločevinasti strehi

Odstavljanje Zlatka Zahoviča je bilo zelo čudno, mračno in kaotično, sicer polno taktiziranja, toda brez diplomatske natančnosti. Da ga odstavljajo, smo namreč zvedeli najprej v Sloveniji: Zahovič zapušča slovenski tabor! Ko sem takoj zatem v Korejo poklical Gorana Obreza, glavnega urednika Ekipe, in ga vprašal, kaj se dogaja, je rekel, da vsi novinarji stojijo v hotelskem lobiju, da so pred nekaj minutami zvedeli, da se sploh kaj dogaja, in da zdaj čakajo na uradno izjavo Nogometne zveze. Ki pa je ni in ni bilo. Potem je prišla: Odločitev bo padla zjutraj! Kul. Pride jutro: Zahovič je bad guy, toda ostaja v ekipi, ki ga podpre! Nočejo ga izgubiti. Z odhodom pomaha Katanec. Zahovič: "Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade!" Ker Slovenija ne pozna konteksta in ozadja, to razume kot še en cinizem ošabnega egotripaša. Na oder stopi Katanec: in zdaj pazite - človek, ki slovi po tem, da ne prenese novinarjev, se pred novinarji mirno zjoče. In hlipajoče pove svojo intimno zgodbo. "Tokrat sem želel stvari pogoltniti, iti prek njih, a se ni dalo. Slišal sem, da menjam samo Štajerce, da naj še kakšnega Štajerca zamenjam z Ljubljančanom, da sem ljubljanska p..., da me lahko kupi kdorkoli, da lahko kupi mojo hišo, mojo družino, Šmarno goro. Takšen je bil način komunikacije. Sem profesionalec na NZS, reprezentanco bom vodil še na prvenstvu, nato pa se bo moja zgodba končala. To je del življenja, ki ti nekaj da in nekaj vzame. Rad pa bi rekel, da je grozno, ker se tako majhna Slovenija deli. Ponosen sem, ker sem Slovenec in ker sta moja starša Hrvata, moja mama in moj oče." Misterij št. 1: Zakaj je Katanec sploh sklical to tiskovno konferenco? Misterij št. 2: Zakaj je ob njem sedel le Rudi Zavrl, predsednik NZS, medtem ko Roka Šinkovca, tiskovnega predstavnika NZS, ni bilo na spregled, pa četudi je šlo za uradno tiskovno konferenco NZS? Misterij št. 3: Kdo je Katancu sploh dovolil, da zajoče?

Slovenska pravljica se prelevi v korejsko soap-opero. Moskva Katančevim solzam morda ne verjame, Slovenija pač. Ratingi mu zrastejo. Na oder skoči Zahovič: ker mu Nogometna zveza očitno ne da besede, si jo vzame sam. Tudi njegova izjava je zelo emocionalna, še več - to ni izjava, ampak demanti. "Nikoli nisem govoril o njegovi narodnosti in družini, sem pa rekel, da lahko kupim njega in Šmarno goro. To ni bilo prav in žal mi je, da sem to storil. Toda nekaj takega se je kuhalo od začetka priprav. V vsem pripravljalnem obdobju me je omaloževal, in ne samo mene, tudi druge... Naj enkrat neha tekmovati z mojimi 32 reprezentančnimi goli, z mojo slavo in denarjem. Nihče denarja ne krade, če pa smo že pri tem, bi lahko povedal kaj več o denarju pri prestopu Mileta Ačimoviča... Jaz in moji soigralci si želimo samo malo spoštovanja... Če selektor misli, da nisem v pravi formi, naj mi to pove. Z veseljem bom sedel na rezervno klop in mesto prepustil drugemu. Če pa že igram, me naj ne žali, naj mi v njegovem domačem besednem zakladu ne preklinja mater. Mene ne zanima, koliko denarja ima... Mora ostati, to si želimo vsi. Odnos do igralcev pa mora spremeniti."

Televizija njuni izjavi zavrti tolikokrat kot letalski napad na Svetovni trgovinski center. Mediji začnejo tekmovati v tem, kdo bo pred mikrofone pripeljal več športnih trenerjev, ki bodo Sloveniji "spontano" razložili, da je trener Bog, da je nadrejen igralcu in da ima vedno prav. Na internetu začnejo "spontano" lobirati za Katanca in "peticijsko" zbirati podpise. Vprašanje je le še, kdo bo zmagal v javnomnenjskih anketah. Zmaga Katanec. Nekatere ankete pokažejo, da ga podpira kar 90% Slovencev - toliko kot Busha po napadu na Ameriko. Slovencem se zazdi, da je nacionalna varnost ogrožena. In vodstvo Nogometne zveze naslednji dan sporoči, da je Zahovič odstranjen iz ekipe - ker je žalil selektorja, ker se je neprimerno vedel, ker ni spoštoval dogovora, ker je hotel sebe prikazati kot žrtev in ker je s tem zlorabil zaupanje soigralcev. Soigralci podpišejo. In Zahovič, ki jim je s svojimi goli omogočil, da so to, kar so, odpotuje domov - ker nima zadostne volilne podpore. Ankete so proti njemu. Javno mnenje ga ubije.

Hecno, to isto javno mnenje ga je povzdignilo v Boga. Ljudje so nori na zvezde, bolje rečeno - z užitkom delajo zvezde, s še večjim užitkom pa jih potem rušijo, gazijo, ubijajo. Nogomet, to so napake igralcev, napake selektorjev, napake novinarjev, napake sodnikov - in napake gledalcev. Zahovič in Katanec sta razpadla, huh, kot Lennon in McCartney, toda v svojih izjavah sta povedala več, kot sta hotela reči. Specifično, dotaknila sta se tem, ki so bile v debatah o slovenski nogometni pravljici potlačene in skrite: Ljubljana vs. Maribor, nacionalno vprašanje, politika menjav, prekupčevanje z igralci, denar, nogometni biznis, menedžerji, reprezentanca kot zbirka kapitalskih odnosov, brezobzirna rivalstva. Vse tisto, kar je bilo iz debat o slovenski nogometni pravljici izrinjeno in izključeno, vse tisto, česar pri našem evforičnem, nacionalnem vključevanju v nogomet nismo mentalno predelali, se je zdaj vrnilo. In to s pokom! Travmatično! Holokavstno! Apokaliptično!

In vendar: le zakaj bi bili ogorčeni nad tem, kar sta izrekla? Izrekla sta le to, kar običajno izrečejo nervozni, ojdipski rivali v dramah Tennesseeja Williamsa - Blanche Du Bois in Stanley Kowalski v Tramvaju Poželenje, nekdanji nogometni as in njegova žena v Mački na vroči pločevinasti strehi, princesa in žigolo v Sladki ptici mladosti ter dominantna mati in njen uporniški sin v Stekleni menežeriji. Razlika je le v tem, da je njim dialoge napisal Williams - če bi jih morali izreči sami, spontano, v žaru borbe, bi bili taki, kot sta jih izrekla Zahovič in Katanec. Je bilo treba to "razčiščevati" zdaj? Seveda - kdaj pa!? Zdaj! Bolj kot kdajkoli! Trenutek ni bil napačen, ampak idealen. Zaboga, svetovno prvenstvo, še zlasti tako, na katerem si po čudežu in proti vsem zakonom narave, proti vsem zakonom logike in proti vsem zakonom nogometa, je vendar kraj za velike, epske, bombastične emocije! Za velike žalitve, za velike izdaje, za velika rivalstva! Hja, to je čas za neobvladane emocije, za vnemo, za hripavost v glasu, za bojevniško utripanje žil. Tu je vse onstran Dobrega in Zla - in onstran predmestne, družinske morale. Če se navijači ne obvladujejo in če se cela Slovenija ne obvladuje, zakaj potem pričakujemo, da se bodo obvladovali naši nogometni vojaki, ki stojijo sredi zgodovine, na njenem odru? Kako naj se človek obvladuje v žrelu zgodovine? Ne moreš stati sredi zgodovine in ostati hladen, neprizadet, miren. Mir ni za bojevnike.

Ko stojiš sredi zgodovine, začutiš reči, ki jih prej nisi - in izrečeš stavke, ki jih nikoli nisi. Iz ust ti drvijo ognjene kočije. Iz ust ti vre zgodovina - v vsej svoji protislovnosti, neposrednosti, surovosti, eksplozivnosti, nepredelanosti. Vse postane fizično. Vse boli. Vse čutiš. Vse pušča brazgotine. In opustošenje. Kar je tudi prav. In v smislu "teološke" logike, ki nas je pripeljala na svetovno prvenstvo, je bilo vse, kar se je zgodilo na samem svetovnem prvenstvu, absolutno prav! Vse! Čisto vse! Vse je bilo smiselno. Polomili smo ga le, ko smo mislili, da smo pametnejši in pravičnejši od Boga - ko smo Zahoviča poslali domov. Kaj se je zgodilo na tekmi z Južno Afriko, veste. Tu ni več kaj reči. Ali kot je rekel Miha Štamcar: z Južno Afriko smo resda izgubili, toda po tekmi je bil v slačilnici mir.