Nova predsedniška duhovnost

Oktobra lani je predsednik vlade dr. Janez Drnovšek v protokolarnem objektu Brdo pri Kranju sprejel guruja Paramhans Swami Maheshwaranando. Duhovni učitelj Swami - kličejo ga tudi Swamiji - se ukvarja s prevajanjem modrosti indijskih jogijev v vsakdanje zahodnjaško življenje. Swamiji v Evropi živi že trideset let, po svetu pa potuje še nekaj deset uglednih gurujev, ki se ukvarjajo z bolj ali manj sorodnim opravilom. Istega duhovnega učitelja je junija letos sprejel tudi predsednik republike Kučan. Guru, ki ga lahko opazite tudi na številnih plakatih, obešenih po slovenskih krajih, je predsedniku republike ponudil, da mu pripravi poseben osebni program vadbe joge. Pogovarjala pa sta se še o problemih globalnega sveta.

V zadnjih majskih dneh letošnjega leta je predsednik vlade dr. Drnovšek sprejel patra Petra Pabla Opeko, misijonarja slovenskega rodu, ki živi na Madagaskarju. Pater Opeka, ki je sicer odraščal v Argentini, tri desetletja pa deluje na Madagaskarju, je predsedniku slovenske vlade prenesel slabe novice. Madagaskarju grozi državljanska vojna in humanitarna katastrofa, je sporočal bradati dobrotnik, ki je bil tudi letos nominiran za dobitnika Nobelove nagrade za mir. Dr. Drnovšek je obljubil, da bo pomagal po svojih najboljših močeh; dva tedna po sestanku s patrom Opeko, ki ga primerjajo z materjo Terezo, je predsednik slovenske vlade pisal generalnemu sekretarju Združenih narodov Ananu, predsedniku ZDA Bushu, francoskemu predsedniku Chiracu, predsednikoma vlade Kanade in Švedske Chretienu in Perssonu, predsedniku Evropske komisije Prodiju in visokemu predstavniku Evropske unije za skupno zunanjo in varnostno politiko Solani. Opozoril jih je na katastrofalni položaj, ki je zajel Madagaskar, rdeči otok.

Slovenski državni vrh se, ko gre za duhovne reči, ne rokuje zgolj s svetim očetom papežem Janezom Pavlom 2. ter vatikanskim državnim tajnikom Sodanom, pač pa je tudi z misijonarji, ki delajo na terenu, ter guruji, ki skušajo modrosti in verovanja vzhoda presaditi v Evropo. V naslednjih dneh pa bo jasno, ali bosta predsednik republike Kučan in predsednik vlade Drnovšek sprejela tudi tibetanskega verskega in političnega voditelja dalajlamo. Ta namreč 4. julija prihaja na obisk v Slovenijo. 6. julija bo v Sloveniji celo praznoval rojstni dan - tako kot je leta 1996 rojstni dan v Sloveniji praznoval papež Janez Pavel 2. Formalni gostitelj tibetanskega voditelja, ki od leta 1959 živi v izgnanstvu, bo rektor ljubljanske univerze dr. Jože Mencinger, med obiskom pa bo dalajlama Tenzin Gjatso razglašen za časnega senatorja ljubljanske univerze.

In zakaj je vprašanje, ali bosta Kučan in Drnovšek tibetanskega voditelja sploh sprejela, smiselno postaviti? Pred slabim letom dni, ko je bil že napovedan datum obiska dalajlame (a je bil obisk po 11. septembru odpovedan), je predsednik vlade v intervjuju za revijo Jana izrazil željo, da bi dalajlamo osebno spoznal. Občinstvu je tudi razložil, kakšne modrosti je našel v knjigi Etika za novo tisočletje, ki jo je napisal prav dalajlama. Drnovšek je tedaj povedal, da mu je knjigo poslala volivka, ki mu sicer občasno piše po elektronski pošti. Dodal je, da se tudi sam - kot dalajlama - ukvarja z etičnimi dilemami, povezanimi s kapitalizmom. Etična vprašanja, ki jih zastavlja dalajlama, pa je primerjal z vprašanji, ki jih zastavlja konstruktivni del protiglobalizacijskih gibanj. Ob tem je Drnovšek ugotovil, da protiglobalizacijska gibanja postavljajo veliko vprašanj, hkrati pa vsaj za zdaj prinašajo malo odgovorov. Dalajlama pa je tu naredil korak naprej. Bistveno je predvsem vprašanje odnosov med ljudmi, Drnovšek povzame etiko tibetanskega voditelja in doda: "Denar ne zagotavlja sreče." Zdi se torej, da Drnovšek ne vibrira le na frekvencah, na katerih vibrira jogi Swamiji, pač pa tudi na frekvencah budističnega učitelja dalajlame.

Iz zakaj bi utegnilo biti srečanje med slovenskimi državniki in dalajlamo problematično? Zato, ker je tibetanski voditelj priljubljen povsod po svetu, v Ljudski republiki Kitajski pa ima status razbijalca države. In če ima LR Kitajska o nekom slabo mnenje, lahko to povzroči problem. Konec koncev, Kitajska je velesila, Kitajci znajo potovati v vesolje, nerodno je, če se zameriš Kitajcem. In prav zato na urniku obiska tibetanskega voditelja še ni podatkov, ali se bo v Sloveniji srečal s predsedniki republike, vlade ali parlamenta.

Tibetansko-slovenski odnosi

Ključ za razumevanje tibetansko-slovenskih odnosov je treba iskati v letu 2000. Junija 2000, nekaj dni zatem, ko je na čelu slovenske vlade prišlo do nekajmesečne menjave, se je pred parlamentom zbrala manjša skupina državljank in državljanov. V rokah so držali bambusove palice s tibetanskimi zastavicami, pod vročim soncem so čakali, da se bo po Šubičevi ulici pripeljala protokolarna kolona. Protestiralo so priti kršitvam človekovih pravic na Tibetu. Vendar protokolarne kolone, ki ji je bilo sporočilo demonstrantov namenjeno, na Šubičevo ulico ni bilo. Najprej so prišli policisti in od zbrane druščine zahtevali osebne dokumente. Ker zborovanje ni bilo prijavljeno, so policisti zbranim žugali s sodnikom za prekrške. Po dolgem čakanju je protokolarna kolona, ki je prevažala visoke politike iz Kitajske, po drugi poti vendarle pripeljala do zadnjega vhoda parlamentarne stavbe. Skozi vrata, ki so nekoč vodila v centralni komite ZKS, je vstopil Li Peng, predsednik kitajskega ljudskega kongresa. Zaradi skupinice, ki je stala pred parlamentom, so bili kitajski gostje nekoliko poparjeni. Obiskom iz Ljudske republike Kitajske nikoli ni všeč, če se med gostitelji znajdejo tudi podporniki ideje o svobodnem Tibetu. V skupinici, ki je stala pred parlamentom in držala tibetanske zastavice, pa je bila tudi Alenka Paulin; nekaj dni pred tem je kot uslužbenka državnega zbora sedela ob mandatarju za sestavo vlade dr. Andreju Bajuku in mu pomagala z nasveti. Član vlade dr. Andreja Bajuka je bil tedaj tudi dr. Miha Brejc, sicer predsednik društva slovensko-tajvanskega prijateljstva. Osebje kitajskega veleposlaništva v Ljubljani, ki šteje dober ducat uslužbencev, je tedaj te podrobnosti opazilo. Opazili so, da v novi slovenski vladi oz. blizu nje sedijo osebe, ki so naklonjene svobodnemu Tibetu in Tajvanu; naklonjenost Tibetu in Tajvanu pa v Pekingu razumejo kot nenaklonjenost teritorialni celovitosti LR Kitajske.

Obisk Li Penga, kitajskega državnika, ki je leta 1989 ukazal zatreti demonstracije na Trgu nebeškega miru, se je končal tako, da sta bili ob odhodu iz Slovenije možni dve interpretaciji. Delegacija kitajskega ljudskega kongresa je slovenske parlamentarce povabila, naj obiščejo Kitajsko, kjer si bodo lahko ogledali, na kakšen način na Kitajskem varujejo človekove pravice. Slovenske parlamentarce so povabili tudi v Tibet. Torej so bili Kitajci z obiskom v Sloveniji zadovoljni. Hkrati pa je Li Pengova delegacija Slovenijo zapustila, ne da bi se sestala s predsednikom vlade dr. Bajukom, čeprav je bil sestanek predviden. Torej z obiskom niso bili zadovoljni.

Kitajsko-slovenski odnosi

Junija 2001 je delegacija slovenskega parlamenta, ki jo je vodil Jelko Kacin, predsednik odbora za zunanjo politiko, odpotovala na Kitajsko, tudi na Tibet. Delegacija se še ni vrnila v Slovenijo, že je BBC-jev monitoring servis na svetovnem spletu objavil povzetek Kacinovega intervjuja za kitajsko tiskovno agencijo Xinhua. "Med obiskom Tibeta sem videl, da imajo Tibetanci vso pravico izražati svoja verska prepričanja. Živijo srečno življenje," je zapisala Xinhua. Kacin naj bi dejal, da sta napredek in razvoj Tibeta nanj naredil globok vtis. Agencija Xinhua je Kacinu pripisala tudi izjavo, da kitajska centralna vlada razvoju Tibeta posveča veliko pozornost. Slovenska sekcija organizacije Amnesty International je ob Kacinovi izjavi za Xinhuo izrazila začudenje in zgroženost ter sporočila, da se na Tibetu represija kitajskih oblasti še vedno povečuje. Društvo za podporo Tibetu, ki je junija 2000, med Li Pengovim obiskom organiziralo demonstracije pred slovenski parlamentom, pa je protestiralo še bolj ostro in Kacina ošvrknilo z besedami, da je na Tibetu privid svobode veroizpovedi zgolj turistična atrakcija. Vtis, da so domačini srečni, pa nastane le zato, ker so srečanja z domačini zrežirana.

Kacin je ob vrnitvi povedal, da je bila njegova izjava iztrgana iz konteksta, rekel je, da Kitajska ne skriva napak iz preteklosti, ko je med kulturno revolucijo uničevala kulturne spomenike. Dodal pa je, da je, ko gre za spoštovanje človekovih pravic, resnic o Tibetu več. Mednarodna skupnost pozna predvsem resnico tibetanskega voditelja dalajlame, svojo resnico pa ima tudi kitajska stran. S temi izjavami se je predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko zameril Amnesty International in Društvu za podporo Tibetu. BBC-jev povzetek Kacinove izjave za agencijo Xinhua je razstavljen na marsikaterem spletnem naslovu organizacij, ki se borijo za pravice Tibetancev. Res pa je, da se Kacin ni zameril oblastem orjaške Kitajske.

Kako bo torej slovenski državni protokol rešil problem rokovanja slovenskih državnikov in dalajlame? Ta protokolarni problem ima enostavno ozadje: bolj kot se država prisrčno rokuje z dalajlamo, bolj slabe volje postanejo v LR Kitajski. Peking namreč ocenjuje, da dalajlama še vedno ogroža teritorialno integriteto Kitajske in da goji separatistične težnje. Če se država prisrčno rokuje z dalajlamo, se po mnenju Pekinga prisrčno rokuje s separatistični težnjami, s težnjami, da bi razbili kitajsko domovino. Če je slabe volje LR Kitajska, to pomeni, da je slabe volje stalna članica varnostnega sveta Združenih narodov. Slabe volje je država, v kateri je mogoče na dan prodati milijon mobilnih telefonov. Slabe volje je država, katere gospodarska in siceršnja rast je tako hitra, da bo Kitajska že čez nekaj desetletij najmočnejša država sveta. Če se torej državnik prisrčno rokuje z dalajlamo, na nek način nehote rine v težave. Vendar je državnik, ki občasno ne rine v težave, slab državnik. Zato velja, da si državnik, ki ne najde načina za sestanek z dalajlamo, lahko nakoplje tudi sramoto. Tibetanski voditelj se je namreč kljub protokolarnim zadregam med obiski v petdesetih državah sestal z izjemno množico državnikov, humanistov, intelektualcev in umetnikov.

Dalajlama Tenzin Gjatso je svetovno turnejo začel davnega leta 1967, ko se je sestal s tajskim kraljem in predsednikom tajske vlade. Leta 1973 se je sestal v vrhom Republike Irske ter s papežem Pavlom 6. Leta 1980 se je sestal s predsednikom vlade Japonske, dve leti pred tem s predsednikom Sri Lanke. V devetdesetih letih pa je število njegovih sogovornikov raslo eksponentno. Kar je logično, saj je dalajlama Tenzin Gjatso leta 1989 prejel Nobelovo nagrado za mir. Tako je lani obredel baltske države, Litvo, Latvijo in Estonijo, v Beli hiši pa ga je sprejel George W. Bush. Leta 2000 je naredil krog po novih članicah zveze Nato: še drugič se je sestal s češkim predsednikom Havlom, obiskal je poljskega premiera Buzeka in madžarskega premiera Orbana. Med skandinavsko turnejo je govoril s predsedniki švedske, danske in norveške vlade. V devetdesetih letih se je sestal z britanskim premierom Blairom, francoskim predsednikom Chiracom in premierom Jospinom, italijanskim premierom Berlusconijem, predsednikom nizozemske vlade Kokom, avstralskim premierom Howardom, papežem Janezom Pavlom 2, Billom Clintonom. In tako naprej. Državniku, ki ni bil slikan z dalajlamo, v albumu nekaj manjka. Vprašanje pa je, kako to slikanje interpretirajo. Književnik Vaclav Havel lahko vedno reče, da se je z dalajlamo sestal, ker je Tenzin Gjatso njegov literarni kolega. Nekdanji južnoafriški predsednik Nelson Mandela je dalajlamo lahko sprejel brez vsake zadrege, ker je en Nobelov nagrajenec sprejel drugega Nobelovega nagrajenca. Poglavar države Vatikan lahko dalajlamo sprejme, ker sta oba hkrati verska voditelja. Večina državnikov pa se s tibetanskim voditeljem srečuje tako, da se izognejo državnim protokolarni pravilom. Gostitelj tibetanskega voditelja je navadno kakšna nevladna organizacija, zato državnemu protokolu na letališče ni treba pripeljati godbe na pihala in tudi častna četa ni postrojena. Potem pa se lahko država suvereno odloči, kolikšno zamero namerava povzročiti v Pekingu. Če dalajlama obišče sedež oblasti, je zamera večja. Velesila Amerika si tako lahko privošči, da dalajlama obišče Belo hišo. Nemčija, ki ima na Kitajskem velike poslovne načrte, pa je bila pri srečevanju z dalajlamo za odtenek bolj subtilna. Med več obiski sta se z dalajlamo sestala zunanja ministra Kinkel in Fischer, šefoma diplomacije pa so družbo delali enkrat notranji minister, drugič minister za znanost, tretjič zvezni predsednik, četrtič predsednica zveznega parlamenta. Nemški kancler pa se z dalajlamo ni sestal. Domnevamo, da zato, ker nemški kancler, ko obišče Kitajsko, seboj pelje tudi orjaško gospodarsko delegacijo. Če bi se nemški kancler preveč prisrčno rokoval z dalajlamo, se v Pekingu ne bi hoteli rokovati z nemško gospodarsko delegacijo. Pa tudi BMW bi težje prodajal svoje ugledne izdelke.

Slovensko-kitajski trgovinski odnosi niso pretirano razviti. Natančneje: Kitajska v Slovenijo izvozi več kot uvozi iz Slovenije. V Sloveniji vsaj za zdaj še ne obstaja lobi izvoznikov na Kitajsko; obstaja pa nekaj podjetij, ki upajo, da bo Kitajska za njih nekoč pomemben trg.

Ko se bodo slovenski državniki odločali, koliko pozornosti naj namenijo dalajlami, bodo morali misliti tudi na to, kolikšno pozornost so namenjali drugim verskim voditeljem. Ob obisku katoliškega verskega voditelja se je na letališču postrojil cel državni vrh. Enega od številnih jogijev sta sprejela tako predsednik vlade kot predsednik republike. Ko Slovenijo obišče kak Nobelov nagrajenec, obisk pri predsedniku republike ni zapovedan. Res pa je, da je predsednik republike nekatere Nobelove nagrajence, ki so obiskali Slovenijo, sprejel.

Obisk dalajlame ne ogroža javno razglašenih prioritet slovenske zunanje politike. Tibetanski voditelj ne ogroža slovenskih možnosti za vstop v Nato ali EU.

Na eni strani je torej strah pred kitajsko zamero. Na drugi strani pa ne smemo pozabiti na jesenske volitve. Dalajlama Tenzin Gjatso je ena najbolj popularnih osebnosti tega planeta. Sestanek s takšno osebnostjo na volilni rezultat nikakor ne more vplivati negativno.