Vse se plača

Pa tako dobro je kazalo. Julija se je zdelo, da bo Slovenija po desetih letih končno imela predsedniške volitve, na katerih se bosta udarila dva zelo močna kandidata, vsaj še štirje pa bodo sposobni povedati nekaj krepkih in jasnih stavkov z repom in glavo. To, da na predsedniških volitvah nastopata vsaj dva zelo močna kandidata, ki v fotofinišu odločata o zmagi, je higienično. Higienično je, če je oseba, ki sedi v predsedniški pisarni, med predvolilno kampanjo negotova. V prvih avgustovskih dneh je 54-letni predsedniški kandidat dr. France Arhar na Delovem barometru priljubljenih celo prehitel dve leti mlajšega predsedniškega kandidata dr. Janeza Drnovška. Zdelo se je, da se bo moral Drnovšek, favorit za zmago na predsedniških volitvah, še kako potruditi, če želi sedeti v pisarni, ki stoji na vogali Erjavčeve in Prešernove ulice. Pač, Drnovšek je na sceni od leta 1989, včasih se zdi, da se je sam naveličal političnega posla. Včasih pa se zdi, da so se ga naveličali tudi mediji in volilno telo. Je torej možno, da bi favoritu Drnovšku spodrsnilo? Je možno, da bo funkcijo predsednika republike prevzel dr. Arhar, nekdanji guverner Banke Slovenije?

Ko se je zdelo, da gre Arharju zelo dobro, pa je počilo. Je res, da ima dr. France Arhar, predsedniški kandidat, ki trenutno službuje v Vzajemni, zdravstveni zavarovalnici, 3,1 milijona SIT bruto plače? Vzajemna zdravstvena zavarovalnica ima več kot milijon prostovoljnih zavarovancev, poslovati je začela ob koncu leta 1999, lastniki zavarovalnice pa so vsi, ki plačujejo zavarovalne premije. Torej je vsaj vsak drugi Slovenec solastnik Vzajemne. Dr. Arhar na zastavljeno vprašanje o plači ni želel odgovoriti. Povedal je le, kolikšna je bila skupna vsota, ki so jo v Vzajemni za plače članov uprave namenili lani. Podatek o lanski plači je primerjal tudi z dohodkom, ki ga je imel, ko je bil še guverner Banke Slovenije. Lani je v Vzajemni zaslužil manj kot tedaj, ko je bil guverner. "Kaj pa letos, kaj pa letos, ali lahko zanikate, da vaša trenutna plača znaša 3,1 milijona SIT bruto?" so ga spraševali novinarji. Dr. Arhar je bil neomajen. Podatki o plačah članov uprave Vzajemne so del individualne pogodbe. Podatke o vsotah plač članov uprave objavljamo v letnem poročilu. Individualna pogodba pa je označena z oznako "poslovna skrivnost". Nič se ne da storiti. Ker sta pod pogodbo podpisani dve strani, zgolj en sam podpisnik individualne pogodbe samovoljno ne more razkrivati podatkov, ki jih omenja pogodba. Podatka torej ne more ne potrditi ne zanikati, saj bi, če bi podatek bodisi potrdil bodisi zanikal, kršil pogodbena načela. Takšna so pravila. Kot da bi dr. Arhar želel občinstvu sporočiti, v kako zoprni situaciji je, ker se zaradi določil individualne pogodbe ne more niti braniti.

Dr. Arhar ima problem. Ko je objavil novico, da vstopa v predsedniško dirko, se ga je držal imidž marljivega, preudarnega, poštenega in skromnega finančnika ter pravnika; držal se ga je imidž nekdanjega guvernerja, ki je občestvo ves čas pozival, naj bo pri rasti plač skrajno vzdržno. Ob tem se je zdelo, da je centralno banko vodil tako, da bi ta državna institucija po skromnosti služila za vzor. Nobenega blišča, nobenih dragih banketov, nobenih ekscesnih limuzin. No, morda je s skromnostjo pri plačah uslužbencev centralne banke celo pretiraval, saj so nekateri uslužbenci banko tožili, češ da se ta ne drži kolektivne pogodbe. Novica o zavidljivo visoki plači je tako na prvi pogled izgledala kot atentat na imidž skromnega ex-guvernerja.

Atentat? V resnici je beseda "atentat" prehuda. Dr. Arhar bi se namreč iz zagate lahko rešil. Če je objavljeni podatek o višini plače napačen, bi se lahko iz godlje rešil zmagovito. Dva člana nadzornega sveta Vzajemne, sindikalista Sandi Bartol in Rajko Lesjak, sta že potožila, da kot člana nadzornega sveta sploh nista vedela, kolikšna je plača predsednika uprave Vzajemne. Kdo so ostali člani nadzornega sveta Vzajemne? Ob predsedniku Francu Koširju v nadzornem svetu sedijo še Slavko Grčar, ki se v Zvezi borcev ukvarja s socialo, Darinka Virant, podpredsednica uprave Telekoma, Martin Toth iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje in Elda Gregorič Rogelj, državna podsekretarka na ministrstvu za delo. Torej se je Arhar kot predsednik uprave o individualni pogodbi pogovarjal samo s predsednikom nadzornega sveta Francem Koširjem. Če je zaupna pogodba sklenjena na štiri oči, je lahko na štiri oči tudi spremenjena ali dopolnjena. Glede na to, da je dr. Arhar individualno pogodbo podpisal s Francem Koširjem, predsednikom nadzornega sveta Vzajemne, bi se s Koširjem, sicer tudi direktorjem Zavoda za zdravstveno zavarovanje, najbrž lahko dogovoril tudi za kak aneks. V aneksu bi, denimo, lahko pisalo: če se v javnosti pojavijo napačne informacije o višini plače, imata pogodbeni strani pravico, da napačne informacije demantirata. Pogodbeni stranki bi se lahko, konec koncev, dogovorili, da je podatek o plači javen. Najbolj elegantno bi bilo, če bi predsednik uprave Arhar prikorakal na tiskovno konferenco, nastop pa bi začel z besedami, da se je sestal s predsednikom nadzornega sveta Vzajemne. In kako sta gleda na nastalo situacijo sklenila, da kljub določilom individualne pogodbe javnost seznanita s podatki o višini plače predsednika uprave. Tudi podatek o plači Franca Koširja, predsednika nadzornega sveta Vzajemne in predsednika uprave Zavoda za zdravstveno zavarovanje, je javen.

Celo če je podatek, da dr. Arhar prejema 3,1 milijona plače bruto, točen, bi se iz godlje nekako lahko zmazal. Lahko bi povedal, da je bil lani na trgu delovne sile, da je imel precej ponudb, da mu je službo ponudil tudi predsednik nadzornega sveta Vzajemne, njemu pa se je zdela Koširjeva ponudba najbolj korektna. Zato jo je sprejel. Pač, znanje se plača in predsednik nadzornega sveta Vzajemne je ocenil, da je znanje dr. Arharja vredno toliko in toliko. S kancem demagogije pa bi lahko Arhar zraven prodal zgodbo, da zdaj ponosno kandidira za državno službo, ki je slabše plačana od tiste v gospodarstvu. Tak nastop bi dr. Arharja sicer stal nekaj točk, ker bi težko hodil naokoli in razlagal, da bo za vedno ostal skromni človek iz Cerknice. A škoda ne bi bila nepopravljiva.

Res pa je, da bi mu lahko hitro zastavili dodatno vprašanje. Dr. Arhar je namreč ob koncu leta 2000, ko je bil še guverner Banke Slovenije, postal član nadzornega sveta Vzajemne. Lani je torej nazorni svet Vzajemne za predsednika uprave postavil človeka, ki je bil pred tem nekaj mesecev član nazornega sveta Vzajemne. Kot član nadzornega sveta pa bi dr. Arhar lahko vplival na to, kakšne je politika zavarovalnice glede plač članov uprave.

Kakor koli že, dejstvo, da dr. Arhar objavljenega podatka o višini plače ni demantiral, danes služi kot dokaz, da njegova bruto plača res znaša 3,1 milijona SIT. Hkrati pa v javnosti ostaja vtis, da nekaj skriva.

O tem, da je nekdo podatek o Arharjevi plači v orbito javnosti frcnil zaradi predvolilne kampanje, najbrž ne more biti dvoma. Če Arhar ne bi bil kandidat, podatek ne bi bil posebej odmeven. A volitve so, med drugim, tudi zaradi tega, da člani političnega razreda vsakih nekaj let iz omar konkurentov vlačijo umazano perilo. Pred volitvami se namreč tiha zavezništva, sklenjena med konkurenčnimi deli političnega razreda, končajo. Če volitev ne bi bilo, bi se umazano perilo nabiralo in nabiralo. Zdaj pa je sfrčalo naokoli.

Dr. Arhar ima še en problem. Svet okoli nas je bolj ali manj predvidljiv. Predvidljivo je, da je predvolilni čas namenjen tudi brskanju po omarah in razkazovanju umazanega perila. Predvidljiva pa so tudi novinarska vprašanja. V urejenih korporacijah se uslužbenci, zadolženi za stike z javnostjo, ukvarjajo tudi s tem, da predsedniku korporacije napišejo, katera vprašanja jim utegnejo biti zastavljena, ko se bo predsednik korporacije srečal z mediji. Po letu 1990 se osebe, ki so kandidirale za predsedniški položaj, niso mogle izogniti vprašanjem o plačah. Vprašanje o višini plače je eno najbolj predvidljivih predvolilnih vprašanj. Kaj si mislite o Natu? Ali res hočete v EU? Ste kdaj jemali narkotike? Ste bogati? Koliko zaslužite? To je pet najbolj predvidljivih vprašanj. Dodatne odstotke bo dobil tisti kandidat, ki bo znal na teh pet vprašanj odgovoriti čim bolj natančno, pronicljivo in duhovito. Pri odgovarjanju na ta vprašanja ne sme biti mencanja.

To, da kandidat zna uganiti, kaj ga bodo vprašali mediji, ni zgolj stvar veščine nastopanja v javnosti. Če kandidat ne zna uganiti, kaj ga bodo vprašali mediji, ne bo znal uganiti, kaj ga bodo spraševali tuji državniki. Debate z mediji so simulacije konfliktov. Novinarska vprašanja so konflikt, ki teče v virtualnem svetu. Polemike s tujimi državniki pa so konflikti, ki se dogajajo v realnem svetu.

Za zdaj še ni jasno, kako bo na zadrego, ki jo je povzročil podatek o plači dr. Arharja, reagirala borza javnega mnenja. Kot rečeno, še pred tednom dni so Arharjeve delnice na Delovem barometru kotirale zelo dobro. Če bodo Arharjeve delnice padle, je ključno vprašanje, kam se bodo preselili njegovi glasovi.

Tudi Drnovšek je imel v zadnjih mesecih na borzi javnega mnenja precej težav. Javnost mu je zamerila, ker si je vlada, ki jo vodi, omislila ekscesno drag avion. Ko je Drnovšek videl, da ga bo javnost požrla, je svojim pogajalcem naročil, naj se dragega letala znebijo in kupijo nekaj cenejšega, manj ekscesnega. "Objektivno vzeto" je tudi novi avion še vedno hudo hudo drag. Ker pa je za nekaj milijonov dolarjev cenejši od že naročenega izdelka, lahko Drnovšek kritikom vsaj za silo odgovori. Na relativno nizko vrednost Drnovškovih delnic vpliva tudi dejstvo, da precej časa ni bilo jasno, ali bo sploh kandidiral. Celo potem, ko je že uradno objavil namero, da kandidira, je v pogovoru za Dnevnikovo Zeleno piko dopuščal možnost, da se na koncu ne bo potegoval za predsedniško funkcijo. Vprašanje je tudi, ali v volilnih štabov konkurenčnih kandidatov hranijo kakšno eksplozivno štorijo, s kateri bi minirali Drnovškovo kredibilnost. Bilo bi čudno, če konkurenca na zalogi ne bi imela nobene afere, v kateri bi Drnovšek igral vidno vlogo.

In dr. Arhar? Nadzorni svet Vzajemne ima sestanek v ponedeljek, 12. avgusta. Morda se bodo na dnevnem redu znašla tudi vprašanja o plačah članov uprave. Razpravo o plačah je namreč zahteval sindikalist Sandi Bartol, sicer tudi član nadzornega sveta.