Vse za družino

Ali res drži, da družina razpada? Ali drži, da se požvižgamo na to najožjo sorodstveno navezo? Je "najtrdnejši temelj prihodnosti našega naroda", kot družinsko celico ljubkovalno imenuje naš nadškof Franc Rode, res grozljivo razmajan? Kdor je pred dnevi prisluhnil besedam, ki so na tradicionalnem krščanskem zborovanju, ki ga Brezje vsako leto gostijo v čast Marijinega vnebovzetja, letele iz ust slovenskega metropolita in ljubljanskega nadškofa, bi si že lahko mislil kaj takšnega. Še posebno po tem, ko je Rode ponudil dokaze - podatke o upadanju števila rojstev v Evropi. "Spričo tega lahko govorimo o demografskem samomoru Evrope," je svaril nadškof. Je res tako hudo? Ima Rode prav - ali družina razpada?

Brez panike, kot kaže, podlage za takšen strah ni. Družina je tudi v tretjem tisočletju izredno pomembna tvorba. "Argument, da upada število rojstev, je točen in velja za vso Evropo, vendar to ni kazalec zmanjševanja pomena družine. Družinska skupnost z manj otroki je toliko bolj protektivna do teh otrok. V Španiji in Italiji, ki sta tipični katoliški državi, imajo nižjo rodnost od slovenske, pa imajo tradicionalno zelo močno skupnost," pravi dr. Tanja Rener, strokovnjakinja za sociologijo družine s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. "Javnomnenjske raziskave kažejo, da je družina v vrhu vrednot in da uživa najvišjo stopnjo zaupanja ljudi. Zlasti od sedemdesetih let se pomen družine zelo intenzivira." Tako ne preseneča, če se v istem podjetju znajdejo oče, mati in sin. Raziskava Vrednote in življenjski stili študentske mladine, ki so jo opravili na Fakulteti za družbene vede sredi devetdesetih let, je recimo pokazala, da kar polovica mladih od staršev pričakuje pomoč pri iskanju stanovanja in pri varovanju otrok. Dvajset odstotkov mladih pa od staršev pričakuje, da jim bodo pomagali do zaposlitve. Odstotek teh sicer ni visok, je pa vseeno skrb zbujajoč. Kako daleč bi šli starši za dobro svojih otrok? Tako daleč, da bi prosili za pomoč prijatelja, znanca?

Prav gotovo brez družine marsikateri posel ne bi bil sklenjen. Kot nas pouči Slovar slovenskega knjižnega jezika je "dajanje dobrih služb in družbenih položajev sorodnikom" nepotizem. In kot je povedal Urban Vehovar iz Urada za preprečevanje korupcije, je nepotizem ena od praks korupcije. "Nepotizem sicer ni pravni termin. Gre za različne zlorabe položajev oziroma kršitve prava ali neetično delovanje, kjer sorodnikom omogočiš službo ali napredovanje," pravi dr. Miro Cerar s Pravne fakultete. "Zakonodaja je večinoma dana, dokaj jasno ureja področje državne uprave, pove, katere funkcije so nezdružljive, pove, kdaj lahko kdo sodeluje, kdaj ne sme. Ima tudi nekatere pomanjkljivosti, ampak se dograjuje. Porast etičnih kodeksov pa dokazuje, da je kompleksno moderna družba prešla v fazo, ko moralna orientacija ni več tako jasna, v pehanju za oblastjo, denarjem, položaji ljudje izgubljamo kompas, in tega ne bodo rešili le kodeksi. Je pa nepotizem splošen pojav. Povsod je. To ni opravičilo, je realnost, ki se je moramo zavedati, sploh v majhni državi, kjer živita dva milijona ljudi." Kljub temu uradnih podatkov o nepotizmu v Sloveniji ni. V Uradu za preprečevanje korupcije pravijo, da zato, ker doslej temu ni bilo posvečeno dovolj pozornosti. "Po mojem se položaj glede tega spreminja. S tem, ko se spreminja odnos do korupcije, se spreminja tudi odnos do nepotizma. Nikakor pa majhnost ne more biti izgovor, da se pojavlja nepotizem," pravi Vehovar.

Obzorje nam razširi raziskava o zaposlovanju pri nas iz začetka devetdesetih let, kjer smo Slovenci za drugi najbolj uporabljani način zaposlovanja razglasili zaposlovanje po neformalni poti. Torej zaposlovanje prek prijateljev, znancev, sorodnikov. "Verjamem, da se položaj ni radikalno spremenil," predvideva dr. Ivan Svetlik s Fakultete za družbene vede, ki je sodeloval pri še eni raziskavi, v kateri so zajeli več kot 200 organizacij, kjer je zaposlenih več kot 200 ljudi, med njimi so bile tudi organizacije iz javne uprave ter večje izobraževalne in zdravstvene ustanove. "Ugotovili smo, da naše organizacije prazna vodilna in vodstvena delovna mesta večkrat zapolnijo na podlagi priporočil kot organizacije v EU in nekaterih tranzicijskih državah. Vprašanje je sicer, koliko se ta priporočila upoštevajo pri izbirnem postopku, in v primerjavi s tujino se dosti manj, to pa je mogoče interpretirati tako, da imajo priporočila neformalno vlogo in njihov vpliv ostane nedokumentiran. Korak v smeri nepotizma se zgodi, ko se v organizacijah pojavijo neformalne mreže zvez in poznanstev. Vendar je do nepotizma v čisti obliki, ko sorodnika nastaviš zato, ker imaš moč, še daleč," pravi Svetlik.

Kako daleč? Nedavni primeri, začenši z afero Fišer, pričajo, da nepotizem obstaja. Zasebna podjetja tokrat pustimo ob strani. Ne zanima nas, zakaj se v kakem časopisu med avtorji in uredniki pojavljajo le trije ali štirje različni priimki. Prav tako nas ne zanima, kaj v podjetjih s sorodniki počnejo pivovarski direktorji - saj jih nadzira nadzorni svet podjetja. Zanimajo pa nas sorodniki in sorodstvene poslovne povezave ljudi, ki delajo v ustanovah, ki prejemajo denar iz državnih ali občinskih proračunov, torej ljudi, ki opravljajo javne funkcije. Omejitve, ki jih imajo, so stroge. Recimo slovenska zakonodaja iz leta 1992, ki govori o nezdružljivosti javne funkcije in opravljanja pridobitne dejavnosti, pravi, da država ne sme poslovati s podjetji, ki so vsaj v 25-odstotni lasti visokih državnih uradnikov ali njihovih najožjih sorodnikov. Javne uslužbence od lani usmerja tudi Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, ta pa pravi, da zasebni interes javnega uslužbenca ne sme biti v nasprotju z njegovimi pooblastili in da javni uslužbenci ne smejo izkoriščati položaja za svoj osebni interes ali za osebne interese sorodstva. Zakoni in kodeks pa niso vedno upoštevani. Zato smo izbrskali nekaj primerov, v katerih lahko ogovorimo o nepotizmu ali vsaj sumu o njem.

Kot opozarja pravnik Miro Cerar, je nepotizem pogosto zelo težko nesporno dokazati. Tako lahko samo ugibamo, kaj se je denimo pletlo v ozadju posla, ki ga je z Mašo Merc sklenila Pošta Slovenije. Slovenska milenijska misica je kmalu po slovesnem imenovanju podpisala pogodbo s Pošto Slovenije, ki ji je prinesla 500.000 tolarjev in jo obvezala, da bo nastopila na srečanjih poštnih upokojencev, kot sodelavka Pošte obiskala Zlato lisico, promovirala znamke ... Posel ne bi bil nič posebnega, če ne bi bil namestnik takratne generalne direktorice Pošte Marije Ribič sam Mašin oče Vinko Merc. Na Pošti Slovenije, ki je stoodstotno v lasti države, so sicer že takrat povedali, da so se za Mašo odločili samo in izključno zato, ker želijo "še večjo odmevnost dogodkov oziroma zbuditi pozornost". To jim je nedvomno uspelo. Naveza oče-hči je res zbudila veliko pozornosti.

Tožilčeva partnerka

Težko pa je verjeti, da bi Marina Maršič brez posredovanja sorodnika dobila službo na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Vsaj službo na tako visokem položaju, kot ga je zasedala do pred kratkim. Saj veste, bila je afera Fišer. Prva v nizu odmevnih družinskih, v tem primeru pa bolj koruzniških afer, ki smo jih spremljali letošnjo pomlad. Tožilec Gorazd Fišer je svojo zunajzakonsko ženo vzel v službo, čeprav ni imela zahtevane izobrazbe, potem pa še enkrat zamižal na eno oko, da je Maršičeva napredovala, spet na delovno mesto, za katerega potrebne izobrazbe ni imela. Za kazen je Fišer ostal brez službe, na predlog pravosodnega ministra Ivana Bizjaka in generalne tožilke Zdenke Cerar so ga razrešili s položaja. Še preden smo se dobro zavedeli primera Fišer, sta na plan prišla še dva primera nepotizma.

Sodničin mož

Najprej je morala pod nepotistični drobnogled predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani Marija Bele Vatovec. Ta moža Vlada Vatovca sicer ni zaposlila, temveč je njegovo podjetje Vatovec, d. o. o., najela za selitev okrajnega sodišča v nove prostore. Strokovne službe okrožnega sodišča so po pregledu korektnosti in strokovnosti izbire izvajalca ugotovile, da sta bili zaradi zakonske zveze med sodnico in izbranim podjetnikom kršeni načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelo enakopravnosti ponudnikov. Zaradi tega je Vatovčeva, povsem ogorčena nad obtožbami, ponudila odstop z delovnega mesta. V pisni izjavi je navedla, da se funkciji odpoveduje, ker se "njenemu ravnanju pripisuje etična neprimernost in nezakonitost", čeprav v zakonu o javnih naročilih ni določila, ki bi prepovedovalo oddajo javnega naročila družinskim članom. Vatovčeva je še poudarila, da je poskrbela za najgospodarnejšo porabo sredstev in tako z modro izbiro proračunu prihranila 1,8 milijona tolarjev, nato pa odšla.

Urad za varstvo moža

Marija Bele Vatovec je torej odšla sama, Veri Kozmik Vodušek, direktorici Urada za varstvo potrošnikov, pa so pokazali vrata. Vendar je gospodarska ministrica Tea Petrin to storila šele po dolgem omahovanju. Tudi Kozmikova je poslovno sodelovala s sorodnikom. Sporno je bilo, da je podjetju Dialog-SI.NET, ki ga vodi njen mož Branko Vodušek, ni pa njegov lastnik, na podlagi javnega naročila majhnih vrednosti dodelila tri posle, ki so vključevali oblikovanje, grafično opremo, tehnično pripravo in tisk štirih publikacij, njihova skupna vrednost pa je bila 2 milijona tolarjev. "Naredila nisem nič narobe. Nisem kršila zakonodaje, ravnala sem v duhu racionalne porabe proračunskih sredstev," je zatrjevala Kozmikova, ko je podatek prišel v javnost. Gospodarsko ministrstvo je odredilo notranjo revizijo, ki naj bi pokazala, ali so bili postopki izbire vodeni pravilno, vendar je ministrica Petrinova po dveh mesecih sporočila le, da to, kar je storila Kozmikova, sicer ni bilo lepo, bilo pa je zakonito. Kozmikovi je zato naložila, naj si sama izpraša vest in presodi, ali še uživa zaupanje javnosti. Stehtala je seveda sebi v prid in zatrdila, da ne bo odstopila, saj ji javnost zaupa. Potem so mediji Petrinovi servirali kup podatkov o tem, da ravnanje Voduškove le ni bilo v duhu zakona. Je namreč lastnica podjetja Trialog, s katerim država ravno zato ne sme poslovati in katerega direktorica je Olga Šešerko Koren. Ta pa je lastnica izbranega podjetja Dialog-SI.NET. Podjetji celo stanujeta na istem naslovu. Upravljalsko in lastniško povezavo podjetij, ki imajo celo sorodna imena, zaključuje podjetje PR-SI.NET, katerega ustanovitelj in direktor je mož Kozmikove. Zakonca Vodušek nista lastnika izbranega podjetja Dialog-SI.NET, sta pa vsaj po dveh linijah povezana z njim. Petrinova je nazadnje le posredovala odločneje in sredi junija Kozmikovo razrešila s položaja direktorice. Še ena za Petrinovo: "Če imamo opravka z visokimi državnimi uradniki, ki branijo ljudi, ne glede na to, kaj so ti storili, tudi če je bilo to 'le' etično sporno, je to problematično," pravi Vehovar iz Urada za preprečevanje korupcije.

Sekretarkin mož predava

Vsaj o sumu, da gre za nepotizem, lahko govorimo pri podpisovanju pogodb, še posebno, če s podpisom javna oseba omogoči posel sorodniku. Naši parlamentarci, ki so želeli leta 1998 razširiti svoje znanje o Evropski uniji, so to lahko storili tudi na nekaj predavanjih. Predaval jim je eden izmed vodilnih strokovnjakov za evropsko pravo dr. Mirko Ilešič, in sicer na temo Pravo evropske skupnosti. Marsikoga pa je zbodlo, da je bila na pogodbi, s katero je profesor z mariborskega Inštituta za gospodarsko pravo iztržil 838.000 tolarjev davkoplačevalskega denarja, podpisana njegova nekdanja žena in zdajšnja prijateljica - generalna sekretarka parlamenta Jožica Velišček. Veliščkova se je takrat zagovarjala, da je kot generalna sekretarka pač pooblaščena za podpisovanje takšnih pogodb. V državnem zboru je bilo celo slišati, da je bil dr. Ilešič še poceni, saj naj bi bil znesek enkrat višji, če bi predavanja pripravilo kako izobraževalno podjetje. Kljub temu vaje niso ponovili. Za naslednji cikel predavanj so se odločili najeti podjetje Nebro, d. o. o. Odšteli so mu 1.533.493,50 tolarjev. In čisto mimogrede, med osmimi predavatelji z ljubljanske pravne fakultete smo zasledili tudi nekdanjega svaka Jožice Velišček dr. Marka Ilešiča, zdajšnjega dekana Pravne fakultete v Ljubljani. Jožica Velišček pa zaradi podpisa ni trpela posledic.

Šolska ministrica, njen brat in njena hči

Še ena političarka, ministrica za šolstvo, znanost in šport Lucija Čok, je imela težave zaradi podpisovanja. Čokova je lani jeseni podpisala nacionalno listo 134 raziskovalnih projektov, upravičenih do obilnih proračunskih sredstev, med njimi pa je bila tudi raziskovalna naloga Gibalno-športna aktivnost za zdravje, za katero sta ministrstvi za zdravje in znanost obljubili enormnih 40 milijonov tolarjev. Kot odgovorni nosilec projekta je bil podpisan doc. dr. Rado Pišot. Pišot je ministričin brat, sicer pa tudi predavatelj, raziskovalec v Znanstvenoraziskovalnem središču v Kopru, ki ga je včasih vodila Čokova, in med drugim član posvetovalnega telesa za rekreacijo, ki sodi pod šolsko ministrstvo. Čokova se je obtožb o pomoči bratu takoj branila, češ da projekta ni evalvirala ona, niti ni bila v skupini, ki je pripravila izbor projektov, niti v skupini, ki je oblikovala in predlagala temo projekta, poleg tega je projekt izbralo ministrstvo za zdravje. "Da je moj brat raziskovalec, je do zdaj sploh malokdo vedel, saj o tem nisem nikoli govorila, prav zato, da ne bi s tem na koga morda vplivala," je povedala. Direktor Inštituta za javno upravo Rajko Pirnat je dejal, da bi se morala Čokova iz postopka umakniti, ker pa se ni, je upravičen dvom o korektnosti celotnega postopka izbire. Še preden se je prah polegel, smo spoznali še hčerko Lucije Čok. Izvedeli smo, da naj bi dobila štipendijo za študij kitajščine onkraj Kitajskega zidu menda tudi zato, ker je njena mama ministrica. Domneve je Čokova takoj zavrnila, ker je bilo v tem primeru njeno ministrstvo le posrednik, ki je seznam štipendistov, pripravljen na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dostavil kitajskemu veleposlaništvu, to pa je dokončno odločilo o kandidatih. Izbrali so tudi ministričino hčerko, ki je imela zelo dobro povprečje ocen. Čokova še ministruje.

Lokalni sorodniki

Sorodniki pa še zdaleč niso favorizirani zgolj v slovenski prestolnici in na državni ravni. Občani Mengša dobro poznajo sorodstvene vezi svojega župana Tomaža Štebeta. Ta je za vzdrževanje občinskega računalniškega sistema prek študentskega servisa najel kar svojega nečaka Luko Krevsa, čeprav fantovih storitev ni potreboval. Za to delo je že imel pogodbenega izvajalca. Ugotovitev občinskega nadzornega odbora, ki je sledila pregledu zaključnega računa za leto 1999 in poslovanja občine v prvi polovici leta 2000, zato ni bila presenetljiva: županovo dejanje je bilo sporno. Marsikdo se je spraševal, ali ni morda sporna tudi izbira podjetnika, ki mu je občina dodelila postavitev novega lesenega mostu čez Pšato sredi Mengša. Podjetnik je namreč županov bratranec Matjaž Štebe, na mengeški občini pa so javnosti zagotovili, da je bil med dvema pač izbran najugodnejši ponudnik. Štebe je še župan Mengša.

V Logatcu si je svojevrstno dodatno zaposlitev našla Marjetka Treven, v občinski upravi odgovorna za urejanje prostora. Najprej je javno naročilo za gradnjo nove športne dvorane, ki jo je občina sklenila postaviti poleg Osnovne šole osmih talcev, oddala kar podjetju Uning iz Unca, katerega solastnik in direktor je njen brat Anton Malc. Med petimi ponudniki je bil seveda najugodnejši. S tem je uslužbenka kršila kodeks ravnanja javnih uslužbencev, saj ni pazila na nasprotje interesov. Vendar to ni bilo vse: Trevenova ni poskrbela le za bratovo blaginjo, temveč tudi za svojo. Tako je kar šest mesecev prek bratovega podjetja dodatno služila kot vodja gradbenega nadzora. S tem je (nezakonito) postala nadzornik sama sebi, kljub dvema službama pa se ni branila niti 15-odstotnega dodatka k plači, ki ga prejema za lojalnost občinski službi.

Na Brezovici kraljuje naš najlepši župan Drago Stanovnik, ki pa ga mnogi občani obtožujejo marsičesa. Potem ko so mu zaradi poročila računskega sodišča o ravnanju z občinskim denarjem svetniki prepovedali igranje s financami, je za šefa občinske uprave imenoval Viktorja Poličnika. Po zagotovilih županstva naj bi šlo za prvovrstnega strokovnjaka, opozicija pa trdi, da je to njegovo prvo srečanje s takšnimi posli. Morda stvari bolje razloži podatek, da sta Stanovnik in Poličnik velika prijatelja - skoraj brata. Njuni ženi sta namreč sestri. Svoja položaja pa občinarja čvrsto držita.

Mestna umetniška družina

Lokalne narave je tudi zgodba iz Mestne občine Ljubljana, ki je letos za spodbujanje likovne dejavnosti iz občinskega proračuna odštela natančno 65.840.440 tolarjev. Največ od tega, kar tretjino oziroma 22.500.000 tolarjev, je namenila Mestni galeriji Ljubljana. In to je, mimogrede, več, kot so letos prejele vse neprofitne organizacije in ustanove skupaj. Zakaj je zgodba pritegnila pozornost? Ker je članica občinske strokovne komisije za likovno dejavnost, ki je razdelila denar, Mojca Smerdu, ravnatelj finančno obogatene Mestne galerije Ljubljana pa njen življenjski sopotnik Aleksander Bassin. Je to sporno? "So primeri, kjer je nepotizem težko dokazati, recimo, kadar član komisije odloča o izbiri sorodnika na javnem natečaju. Nosilci javnih funkcij, tisti, ki so v komisiji, bi se morali zavedati, da se morajo v takšnem primeru umakniti, če to lahko storijo. Če tega ne morejo storiti, če morajo odločiti ravno oni, bi si pa lahko pomagali s tem, da bi svojo odločitev dali v presojo še drugim poznavalcem," meni pravnik Miro Cerar. Mestno galerijo je sicer letos doletela čast, saj se je nanjo obrnila fundacija Vordemberg-Gildewart, ki v Evropski uniji podeljuje štipendije mladim likovnikom, tokrat pa se je prvič odločila podpreti mlade, ki živijo zunaj evrotvorbe. Bassinu so zaupali naporno nalogo, postal je selektor širšega izbora in mednarodni komisiji fundacije, ki je poskrbela za dokončen izbor, poslal seznam 25 kandidatov. Finaliste, nazadnje so se odločili za tri, je komisija izbirala v Ljubljani, dodelila pa jim je nagrado v skupni vrednosti 45.000 švicarskih frankov. Med tremi srečneži je bil tudi sin Mojce Smerdu, kipar Tobias Putrih. Zgolj naključje? Morda, predsednika fundacije v Mestni galeriji dobro poznajo. Vsi povezani so še na položajih.

Predsednik komisije izbere brata

Letošnji maturantje so v eseju, ki je del izpita iz maternega jezika, razpravljali o mladostniku v sodobnem slovenskem romanu. Preden pa so se 6. maja lotili eseja, so morali temeljito predelati obvezno branje, v katerem so se dodobra seznanili z liki mladcev iz romanov Ljubezen Marjana Rožanca, Prišleki (1. del) Lojzeta Kovačiča in Smeh za leseno pregrado Janija Virka. Izbira sodobnega slovenskega pisatelja Janija Virka - ta, kadar ne piše, dela kot urednik na nacionalni televiziji - je zanimiva predvsem zato, ker je njegov brat dr. Tomislav Virk predsednik Republiške predmetne komisije za slovenščino. To pomeni, da je šef komisije, ki je pristojna za to, da razpiše tematski sklop za šolski esej pri pisnem delu maturitetnega izpita iz slovenščine, nato pa izbere še književna dela. Skratka, brat predseduje komisiji, ki je izbrala brata. Sporno? Na Državnem izpitnem centru so nam povedali, da je "vse, kar imajo slovenski sodobni avtorji od tega, da se njihova književna dela obravnavajo v maturitetnih esejih, da si to lahko štejejo v veliko čast". Seveda pa veliko več tudi prodajo. Študentska založba, izdajateljica Virkove knjige, se je odločila za ponatis (k 500 izvodom so jih dotisnili še 600), založba Gyrus, ki izdaja maturitetno gradivo, pa je izdala in prodala še 3000 izvodov. Velika naklada za Slovenijo. V Virkovi denarnici naj to sicer ne bi pustilo pretiranih sledi, čeprav je bil honorar založbe Gyrus, kot smo izvedeli, nad povprečjem, to pa znaša od 60 do 200 tisočakov. Tomislav Virk je še vedno predsednik republiške predmetne komisije.

Politikov zet - neodvisni strokovnjak

Sorodniku lahko ponudiš še kaj drugega kot zaposlitev ali posel. Recimo moralno podporo. Ali dobro besedo. V času, ko je bila aktualna razprava o tem, kakšen volilni sistem bi morali imeti v Sloveniji, se je kot neodvisni strokovnjak, ki naj bi nevednim državljanom razložil, ali je boljši večinski ali proporcionalni volilni sistem, v medijih večkrat pojavil dr. Gregor Virant. Tako je nastopil denimo na prvi okrogli mizi Odbora za zaščito ustave, ki se je, kot vemo, trudil, da bi Slovenija dobila večinski volilni sistem. Na TV Slovenija se je Virant strinjal s tezo dr. Petra Jambreka, da je treba dr. Drnovška zamenjati z Bajukom še pred potrditvijo novih ministrov. Kot neodvisni strokovnjak ima dr. Virant vsekakor pravico do svojega mnenja, kako neodvisen je bil v resnici, pa je vprašanje. Sploh če upoštevamo, da je poročen s hčerko dr. Mihe Brejca, enega vodilnih SDS-jevcev. Spomnimo se, SDS je takrat zagovarjala večinski sistem. Tako kot Virant. Spomnimo se tudi, da je ravno takrat Brejc meril na ministrski stolček v Bajukovi vladi. Vprašanje je, ali ni Virant le pihal na dušo tastu. Vsekakor se je pojavil v novem sestavu vlade, za katero se je neodvisno potegoval. Neodvisni Virant je še vedno na sekretarskem položaju.

Nacionalni založnik in sin glasbenik

Tudi v glasbenih vodah brez požrtvovalne starševske pomoči ne gre. Recimo pri ansamblu Nude. Fantje igrajo več različnih zvrsti glasbe od popevk pa tja do skorajda uporniškega punka. Takšnega, ki ga urednik nacionalne Založbe kaset in plošč RTVS Ivo Umek nekoč ni ravno ljubil. Nasprotno, prav razhudil se je, ko ga je slišal. Po mnogih letih se je njegov glasbeni okus spremenil in se bolj približal odraščajoči generaciji. Iz založbe je pred časom zaradi svoje bolj ali manj neuspešne tržne politike umaknil celo tako profitne projekte, kot so bili Čuki, Helena Blagne ... A brez skrbi, založba še izdaja plošče. Izdaja Nude. Morebiti tudi zato, ker v tem bendu po kitari in sintu udarja Umekov sin Luka Umek. Skupini Nude so tako odprta vsa vrata, vsa snemanja in nastopi na nacionalki, ki so za nekatere celo prepovedani, recimo za Brendija, Dominika ... Ivo Umek je še na položaju.

Nepotizma je torej v Sloveniji precej, celo precej več, kot si mislimo. "Predvsem zato, ker se ga moramo najprej zavedati. Na Slovenskem imamo pred sabo nalogo, izoblikovati moramo vzorec, da bi se takšne povezave vnaprej odklanjale," meni sociolog Vehovar.