Veliki diktator

George W. Bush je 11. septembra bežal in zvečer zaspal v strahu. Zbudil se je z erekcijo. Kot vse reči, je tudi “terror sex”, kot so psihologi poimenovali katarzično spolno slo, s katero so si skušali mnogi Američani po 11. septembru lajšati post-travmatični stres, ekstremno depresijo in katastrofično tesnobo, razumel po svoje. Da se je ta dan vse spremenilo, so opazili vsi, tudi junaki TV serij, celo Ally McBeal. Prišle so nove bolezni: panika, negotovost, paranoja in strah pred svobodo. Ne, svoboda ni več rešitev. Nove fobije: pred letali, velikimi stolpnicami, velikimi mesti, javnimi prostori in otroškim pudrom. Nove vrednote: vrnimo se v predmestje! Še bolje: v naravo! Nove terapije: vrnitev vase, solidarnost, spiritualnost. Nove masovne histerije: antraks, Bushevi stratosferski ratingi, infomanija in ugrabljanje otrok. Vidite, nihče ni več varen, niti v cerkvi, kot se je izkazalo. In nova scenografija: robocopi na letališčih, snajperisti na štadionih in teorije zarote. Nihče ni več govoril, da je še vedno nedolžen. Niti Britney Spears. Mnogim se je zazdelo, da se je milenij začel 11. septembra 2001. Da bo ta dan “zapisan sramoti”, ni bilo dvoma. Žal mu je sledilo še leto, ki bo zapisano sramoti. Res, svet se je spremenil, toda Bush je sklenil, da ga bo še deformiral.

Z lažnimi “terorističnimi” alarmi, absurdnim barvnim semaforjem, forsiranjem obsednega stanja, ultra desničarske histerije, apokaliptičnih fantazij, sle po maščevanju, “ubij-ali-pa-bodi-ubit” mentalitete in sage o Dobrem in Zlu, watergatskimi prikrivanji, dezinformacijami, propagadnimi lažmi in pretiravanji, dead-or-alive retoriko divjega zahoda, zastraševanjem disidentskih glasov (toleranca nič), demonizacijo opozicije, podžiganjem patriotizma, nacionalizma, šovinizma in rasne, proti-islamske diskriminacije, nihilističnim političnim pop entertainmentom, orwellizmom, zategovanjem demokracije in državljanskih pravic, poniževanjem ustave in amandmajev, pan-militarizmom, nestrpnim zatiranjem civilne družbe, fundamentalizmom, nadrealističnim rekrutiranjem multimilijonske armade špicljev, katastrofalno ekonomsko politiko in blagoslavljanjem korporativnega pohlepa je Ameriko destabiliziral in jo spremenil v vojaško bazo, svet pa v vojaški poligon... Gesla trenutka so postali izrazi “Ground Zero”, “terorizem”, “al-Kajda”, “os zla”, “malopridneži”, “retaliacija”, “antraks”, “daisy-cutter”, “kolateralna škoda”, “preemptive strikes” in “permanentna vojna”. Ta vojna - “prva vojna 21. stoletja” - je brez konca, večna, je oznanil Bush. “Za teroriste je cel svet bojišče - in mi moramo za njimi!” Zakaj je ta “vojna proti terorju” večna, je jasno - ker je ni mogoče dobiti! “Vojna proti terorju” je vojna, ki je ne moreš dobiti z vojno. Ta vojna je napačna. Toda: The show must go on! Hej, če ni drugega, prav pride tudi bombardiranje tako obubožane, tako sestradane, tako zatrte, tako opustošene in tako humanitarno mrtve dežele, kot je Afganistan. Bush je vojno začel zato, da bi jo potreboval! George Washington, Tom Paine, Benjamin Franklin, Mother Jones in Martin Luther King so se zavrteli v grobu.

Permanentna vojna

Pričakovali smo, da bo Bush po tragediji, ki se je zgodila 11. septembra, premislil, spremenil in moderniziral ameriško zunanjo politiko - da bo šel vase in si rekel, vraga, tudi z našo zunanjo politiko mora biti nekaj narobe, če nase vleče teroriste! Ne, nič ni bilo z meditacijo. Niti z refleksijo. Prej narobe, ko se je takoj po napadu na Ameriko vzpostavila “globalna protiteroristična koalicija”, so se vsa nasprotja med Bushevo Ameriko in Evropo zabrisala, toda ko je “vojna proti terorju” izgubila elan in ratinge, se je na lepem izkazalo, da sta Amerika in Evropa v globoki vojni, pravzaprav v več vojnah - v carinski (jeklo), kmečki (subvencioniranje agrikulture), pravni (Mednarodno kazensko sodišče), ekološki (Kjotski protokol), naftni (Irak), “ženevski” (zaporniki v Guantanamu) in imperialistični (Pax Americana). Vse večja agresivnost, vse hujša aroganca, vse bolj histerično izsiljevanje, vse bolj patološki narcizem, vse večja konfliktnost in vse hujši unilateralizem Busheve administracije, ki očitno misli, da živi v času Rimskega imperija (ja, Bush je Klavdij), so to diplomatsko vojno le še dodatno motivirali, napeli in razbesneli. Busheva “vojna proti terorju” se je izrodila v kataklizmično dvigovanje uteži ter prezir do mednarodnega prava, mednarodnih sporazumov in nacionalnih interesov drugih držav.

In seveda, “vojna proti terorju” je bila tudi sijajna pretveza za intenziviranje nasilja v drugih regijah. Pakistan in Indija sta se začela gledati prek cevi in atomske bombe, Palestinci in Izraelci pa so se začeli gledati prek samomorilskih mučenikov in letal F-16. Retaliacija je cvetela tudi tu. Tudi Bližnji vzhod in Kašmir sta hitro postala klavnici. Rusi so lahko spet udarili po Čečeniji - in nihče ni težil. In tudi Filipini, Jemen, Gruzija, Azerbajdžan, Kirgizija in Tadžikistan so kmalu dobili ameriški načrt za lokalno “vojno proti terorju”. In orožje. Bombe. Komandose, huh, Specialne enote. Čez noč so se rodili “novi Vietnami”. In “novi Bližnji vzhodi”. Kot da ni bilo dovolj že tistih 126 konfliktov visoke intenzivnosti, ki so svet raznašali pred 11-9!

Bushiji so svojo zunanjo politiko militarizirali - in svet tudi. Bolje rečeno, svet so spremenili v tempirano bombo. Argentina je predsednike menjala kot srajce, še hitreje pa gospodarske ministre - doživela je gospodarski potres, veliko depresijo. Najbogatejša latino-ameriška država je bankrotirala. Bančni sistem je odpovedal, 2.000 ljudi na dan je šlo med reveže, panične ulice so zavrele. “Argentina je kot Enron,” je rekel neki finančni analitik. Ni čudno, Mednarodni monetarni sklad in Svetovna banka sta bila njeni revizijski hiši, njen Arthur Andersen. Bankrot Argentine je bil reality show mednarodnega bančnega sistema, ki mu vladajo ameriške banke - in ta show je bil uprizorjen za zgled drugim latino-ameriškim državam, saj veste, da si ne bi kaj domišljale... da ne bi preveč hlepele po kaki pretirani neodvisnosti... in da bi predvsem pravilno dojele smisel “vojne proti terorju”. Dobro orkestrirana destabilizacija Argentine je bila za zgled recimo Braziliji, ki “hoče” - no, vsaj tako že lep čas kažejo sondaže - za predsednika izvoliti Luisa Da Silvo, kritika globalizacije, nasprotnika deregulacije trga in levičarskega kandidata Delavske stranke, ob katerem gre Bushevim jastrebom na bruhanje. Hej, pazite, kaj počnete - če se je že Argentini pripetila taka nesreča, kaj potem čaka šele vas! I, le kaj: venezuelskega predsednika Huga Chaveza je recimo aprila pričakal puč - vojaška hunta, ojačana z lokalnimi ultra desničarji, finančniki in naftarji, ga je preprosto vrgla, kar je obsodil cel svet, le bushiji ne. S pučisti so bili celo v kontaktu - razpustitvi demokracije navkljub. Bushiji pač v Chavezu vidijo “terorista”, pa ne le zato, ker govori s Castrom, Gadafijem in Sadamom, ampak zato, ker hoče nacionalizirati naftno industrijo. In ker nafto prodaja Castru. Ajs! Nafta! BushCo!

Če si se hotel izogniti Bushevemu “ekonomskemu terorizmu” in kaotični destabilizaciji, si moral kupiti “vojno proti terorju”, to pretvezo za križarsko preureditev sveta, petrolejsko globalizacijo in deregulacijo trga. Regulirati je treba le še “teroriste”, kapitala pa ne. Novi svetovni red svobodo jamči le kapitalu. In nafti. Tudi v latino-ameriških državah so sestavni del “vojne proti terorju” postali naftovodi, kar pa ne čudi - Amerika kar 42 % nafte dobi iz latino dežel, predvsem iz Venezuele, Mehike in Kolumbije, ki jim je Bush v goste hitro poslal svoj koncept “vojne proti terorju”. Kolumbiji so bushiji poslali enormno vojaško in finančno pomoč za obračun z gverilskimi uporniki... , “narko-gverilci”, kot jih je imenoval Bush starejši, ki “terorizirajo” naftovod Cano Limon in naftni bazen. “Vojna proti mamilom” je tako mutirala v “vojno proti terorju” - no, v vojno za nafto. Obračun je kakopak vključeval preventivno bombardiranje gverilske “regije”, eskalacijo konflikta, podpiranje ultra desnih paravojaških vodov smrti in inštaliranje novega pro-bushističnega predsednika, Uribeja, ki naj bi za potrebe nacionalne varnosti - po Bushevem zgledu - rekrutiral tudi milijon državljanov-špijonov. Mehika, ki Bushu že itak proda kar 86 % svoje nafte, je dobila podobno nalogo: Zgazite gverilske zapatiste, ki v Chiapasu “terorizirajo” naftni bazen! Bushu 86 % ni dovolj! Da bodo bushiji v latino deželah - oh, ali pa v arabskih - podprli razmah demokracije, civilno družbo, nevladne organizacije in boj proti revščini, ni bilo mogoče pričakovati.

Le kako? Bush je namreč v svojo administracijo potegnil mračnjake a la Elliott Abrams, Otto Reich in John Negroponte, ki so pod Reaganom v deželah srednje Amerike, predvsem v Nikaragvi, Gvatemali in Salvadorju, štelali volitve, rušili demokratično izvoljene vlade in futrali vode smrti. “Vojno proti terorju” so zato hitro izvozili tudi v druge latino dežele, recimo v Bolivijo in Peru, medtem ko so Kubo razglasili za “malopridno”, “teroristično” državo, za silo z “osi zla”, Fidela Castra, ki je preživel že 9 ameriških predsednikov in bo, kot kaže, tudi desetega, pa za globalnega evil-doerja, ker da razvija biokemično orožje, ki ga potem prodaja teroristom. Ko se je izkazalo, da je to le navadna propagandna laž brez kakršnekoli osnove, je Bush oznanil, da Kuba potrebuje “svobodne volitve, svobodne medije in osvoboditev zapornikov”. Nič ni bilo bolj ciničnega in grotesknega - lepo prosim, ko je izrekel ta stavek, je v Beli hiši sedel v družbi zloglasnega malezijskega avtokrata Mahathirja. Look who's talking! Bush v Belo hišo ni bil demokratično izvoljen, ampak je bil tja pučistično postavljen... medije je spremenil v propagandno orodje svoje “vojne proti terorju”... ameriške zapore pa je bujno napolnil. In ker v Ameriki ni bilo dovolj prostora, jih je zgradil še na Kubi - v zalivu Guantanamo.

Bush je miniral avtokratskega Castra, sam pa še naprej povsem mirno podpiral avtokratske, niti malo demokratične, bolj ali manj totalitarne bližnje-vzhodne monarhije, recimo Savdsko Arabijo, Bahrajn, Kuvajt, Združene arabske emirate, Katar in Jordanijo. V primerjavi s “talibansko” Savdsko Arabijo je Kuba demokracija. Še več, nove prijatelje je našel v skorumpiranih diktatorjih centralno-azijskih dežel, ki mejijo na Afganistan, recimo v Pervezu Mušarafu, predsedniku Pakistana, ki je na oblast prišel s pučem, in Islamu Karimovu, predsedniku Uzbekistana, ki je eliminiral opozicijo, utišal medije, ukinil človekove pravice, areste napolnil z disidenti, jasno, brez sojenja in ob znatnih dozah torture, ter obudil kult osebnosti - za predsedniške volitve je kar sam izbral svojega protikandidata, ki je potem priznal, da je tudi sam volil za Karimova. Kul, uzbeški Stalin se je pridružil “vojni proti terorju”. Na svoj način, se razume. Kdo hudiča je potem tu terorist? Pazite: Castro je terorist - Ariel Šaron, dirigent pokola v palestinskih begunskih taboriščih leta 1982, ni terorist. Pod Reaganom sta bila Nelson Mandela in Jaser Arafat terorista - danes sta državnika. Bush je na teroristično “os zla” poleg Iraka in Irana postavil tudi Severno Korejo, da ne bi kdo mislil, da je “vojna proti terorju” usmerjena proti islamu, pred 11-9 pa je finančno podpiral Talibane, gostitelje “teroristov”, hja, in se z njimi celo dogovarjal za resno poslovno sodelovanje, za magični naftovod, ki bi povezal Kaspijski bazen in Teksas. Kdo hudiča je sploh tu terorist? Ni bilo jasno. Še toliko bolj, ker Bush “vojne proti terorju” ni razširil na domače, ameriške teroriste - na raznorazne neonacistične, arijske, supremacistične, ku-klux-klanovske organizacije, pošiljatelje antraksa in atentatorje na pro-choice klinike. Ameriki je obljubil truplo Osame bin Ladna, dal pa ji je le “ameriškega Talibana” in onega “umazanega bombaša”, ki je menda načrtoval načrt za načrtovanje načrta.

Ministrstvo strahu, Veliki brat & Miselna policija

Bushiji, ekstremisti zase, so se v tem letu zakonspirirali, bolje rečeno - vse, kar so počeli, je bila skrivnost. Videti so bili kot otroci, ki se skrivajo pred pedofili - v resnici so se skrivali pred Ameriko. Ja, začeli so tajno vojno proti Ameriki: Dick Cheney ni hotel javnosti izdati spiska oseb, ki so mu pisale nacionalno energetsko politiko (priznanje, da je bil zraven tudi Ken Lay, eks direktor propadlega Enrona, bi bilo preveč zoprno)... Tom Ridge, direktor Notranje varnosti, ni hotel kongresu poročati o tem, zakaj potrebuje 37 milijard dolarjev (!), češ da je le “svetovalec” vlade, ne pa minister, in da zatorej ni v domeni kongresa... najavili so tajna nagla, “kengurujska” vojaška sodišča, tajne preiskave, tajne aretacije imigrantov, tajna prisluškovanja, tajno ministrstvo za notranjo varnost in tajni urad za strateški vpliv (okej, urad za dezinformacije)... obrambni minister Donald Rumsfeld ni pustil, da bi se mediji - ali pa kdo drug, recimo kongres - vmešavali v njegovo “vojno proti terorju”... Ameriki so na hitro vsilili novo protiteroristično zakonodajo (USA PATRIOT Act)... nasprotovali so ustanovitvi kakršnekoli neodvisne, zunajkongresne komisije, ki bi preiskovala, zakaj so ameriške varnostne in obveščevalne službe 11. septembra tako pompozno zatajile... šele po osmih mesecih so priznali, da so od varnostno-obveščevalnih služb pred 11. septembrom dobili kopico “namigov”, da Osama bin Laden načrtuje nekaj takega, kar se je zgodilo 11. septembra... skrivali so predsedniške papirje Busha starejšega in guvernerske papirje Busha mlajšega... lansirali pa so tudi “tajno vlado”, ki naj bi živela in delala pod zemljo, hja, v podzemlju. Ni kaj, bushiji so pričakovali Apokalipso.

Da je svet vrglo s tečajev in da je zelo potegnil na Apokalipso, ne preseneča. Ton Bushevi “vojni proti terorju” namreč že ves čas dajejo prav najbolj desni, najbolj mračni, apokaliptični stebri ameriške elite, prav lunatični obsedenci z “grehom” in “koncem sveta”, hja, prav teokratski, armagedonski, talibanski fundamentalisti, vse od prečastitega Jerryja Falwella in mule Ashcrofta do Rumsfelda in vrhovnega sodišča, ki trdijo, da so za napad na Ameriko krivi geji, pogani in pro-choice aktivisti, ker so razjezili Boga, da je islam manj vreden od krščanstva, da je bil prerok Mohamed “demonični pedofil”, da je krščanstvo edino zveličavno, da je Bog isto kot “amerikanizem”, da je edini ameriški kralj Jezus Kristus in da je Amerika božja država, in ki so Ameriki vztrajno trobentali, da so teroristični napadi, atomska vojna in Apokalipsa neizbežni. Da je Bush, born-again kristjan, “protiteroristično kampanjo” najprej razglasil za “križarski pohod”, ne čudi. Dodajte še ekonomske fundamentaliste, ki jih vodi energetsko-naftni lobi, in jastrebe vojaško-industrijskega kompleksa, pa dobite fundamentalistično koalicijo, bushistični jihad, ki je Zahod sprl z Vzhodom, krščanstvo z islamom in Ameriko z Evropo. Ne, nista se udarila Zahod in Vzhod - v resnici sta se udarila dva fundamentalizma, dva dinastična poslovna sistema, Bushev in bin Ladnov. Ni čudno, da Osama v svojih pridigah biznisa - recimo nafte - ni omenjal.

Bushiji so izgledali tako, kot da jim primanjkuje zraka. Zrak je bil vse slabši in vse bolj toplogredno strupen, polucija je bila vse hujša, temperature so vse bolj rasle, ledeniki so se vse bolj talili, viharji, hurikani in tajfuni so bili vse hujši in heh, na začetku januarja smo izvedeli, da se je Bush med gledanjem televizije skoraj zadušil - s slano prestico. In da je padel s kavča... in da se je onesvestil... in da si je razbil glavo. Njegov kavč je postal Ground Zero - njegova glava je postala Tora Bora. Ironično - to, da ga je zrušila prestica, ni bila skrivnost! To so sporočili kar sami! Kaj se je v resnici zgodilo, ne vemo - edini priči incidenta sta bila psa. Vse skupaj je bilo kakopak smešno, groteskno, no, bushevsko... ee, bushistično. In iskreno rečeno, lahko bi bilo še bolj patetično groteskno - samo pomislite, tik pred tem je le malo manjkalo, da bi ga revija Time razglasila za Osebnost leta 2001. Na srečo je Osebnost leta 2001 postal Rudy Giuliani, newyorški župan. Si predstavljate, da bi Osebnost leta le nekaj dni po beatifikaciji pokopala slana prestica? To bi bilo prehudo, celo za bushije, ki so v svojem podzemskem kompleksu, glavnem mestu “tajne vlade”, za Osebnost leta gotovo razglasili Busha, pa četudi je leto 2001 končal s katastrofalno bilanco: skoraj 12 milijonov ameriških otrok je živelo v revščini, 40 milijonov Američanov je bilo brez zdravstvenega zavarovanja, več kot 8 milijonov Američanov je bilo brezposelnih, EnronGate pa je - po drugi strani, - razkril pohlep, skorumpiranost, malopridno napihnjenost in računovodski blef korporativne Amerike (in njenih revizorjev!), ki je v Bushu našla svojega profeta, častilca in sponzorja... ee, svoja davčna nebesa. Ja, Bush je off-shore korporativne Amerike, raznoraznih “Enronov” (Global Crossing, Adelphia, ImClone, Xerox, Tyco, Merrill Lynch, WorldCom, Amtrak, heh, pa Cheneyjev Halliburton itd.), ki so v brezno strmoglavili letos in pod sabo pokopali nedolžne civiliste. Deregulacija trga, ki jo fanatično rine Bush, je Ameriko butnila v ekonomski kaos. In kolateralna škoda je bila res orjaška - zaposleni v teh firmah so namreč izgubili tako službe kot življenjske prihranke in pokojninske sklade.

Drži, direktorji so te korporacije dobesedno ugrabili in jih raztreščili na svoje delavce. In drži, “vojno proti terorju” bi bilo treba speljati nad te in podobne teroristične direktorje, ki so v povprečju plačani 531-krat bolje od svojih delavcev. Lažje razumete, zakaj je rap bend Coup na albumu Party Music, ki je izšel 11. septembra (ja, na WTC-Day), enega izmed svojih štiklov naslovil “5 milijonov načinov, kako ubiti direktorja”. In lažje razumete, zakaj je Bush rekel: “Skrbi me dejstvo, da vsakič, ko nas udarijo zlobneži, ljudje izgubijo službe.” Ne, brez skrbi, z “zlobneži” je mislil na teroriste, ne pa na direktorje. Škoda. Tako al-Kajda kot ameriške korporacije denar perejo v off-shore bankah. In kaj je Bush ukrenil v zvezi z debakli korporativne Amerike, ki so začeli spodnašati tudi svetovno ekonomijo? Nič. V vsem tem času je potegnil le eno potezo: najbogatejšim Američanom je znižal davke. Oh, in direktorjem je zagrozil z 10-letnimi kaznimi, če se ne bodo obnašali “odgovorno”, kar je bil le še en Bushev blef: do sedaj je bila “neodgovornim” direktorjem zagrožena 5-letna zaporna kazen, pa ni šel nihče sedet. Ne, Bush - tudi sam veteran poslovnih manipulacij, jasno, pri firmi Harken - se ni pretegnil. Pričakovali bi, da bo nad korporativne evil-doerje poslal tomahawke in daisy-cutterje. Ali pa vsaj to, da bo zagrozil, da njegova vlada odslej ne bo več delala z “neodgovornimi”, skorumpiranimi, malopridnimi korporacijami. A lepo prosim, le kako bi lahko zagrozil s čim takim, če je pa od korporacij a la Enron za predvolilno kampanjo pobral več donacij kot katerikoli dosedanji predsedniški kandidat! Po vseh teh dizastrih je imel le tri velike govore o ekonomiji, toda naslednji dan je potem vsakič borza le še bolj padla.

Nezmotljivi vodja

Kar pa bushijev ni odvrnilo od tega, da ne bi drug v drugem še naprej videli Osebnosti leta - ne, Osebnosti stoletja. Od ljudstva so zahtevali le bučno navijanje, občudovanje, oboževanje, ovacije - nobenih ugovorov, nobene kontrole, nobene preiskave, nobene skepse, nobenih kritik. Ergo: nobene regulacije. Bushiji so sklenili, da bodo deregulacijo trga izpeljali do konca - in izvedli tudi popolno deregulacijo svoje politike. In deregulacijo svoje politike so izvedli po zgledu korporacij: Nad sabo ne bomo trpeli nikogar, nobene kontrole! Zato so kmalu lansirali slogan: Kdor nas kritizira, kdor se nam upira, kdor od nas zahteva transparentnost, kdor nas hoče preiskovati ipd., pomaga teroristom! Kritiziranje Busha = ogrožanje nacionalne varnosti. “Pazite, kaj govorite,” je novinarjem zagrozil Ari Fleischer, tiskovni predstavnik Bele hiše. Bushistični New Deal pač. Toda logika je bila jasna: Kdor je proti Bushu, ni patriot! Demokrati so bili tiho. In Bushevi ratingi so poleteli do neba - ni čudno, druge strani ni bilo slišati.

Nič, bushiji, patološki narcisi, so zahtevali malikovanje in poveličevanje - in rodil se je kult osebnosti. V vsej sovjetsko-korejski bombastičnosti! Bush je postal pojem “odločnosti, domišljije in kreativnosti” (New York Times), Rumsfeld pa “žrebec” in “novi pin-up” (National Review), “rock star” (CNN) in “seks simbol” (Wall Street Journal). Oba sta bila nezmotljiva. Pa četudi ga je Skywalker Bush, Veliki brat permanentne vojne, ministrstva strahu in miselne policije, nenehno burleskno lomil - vsakič, ko je odprl usta, je udaril mimo, bodisi geografsko, zgodovinsko, statistično, pojmovno ali pa slovnično. Tip je postal lapsus - lapsus zgodovine. In da se razumemo: svet že dolgo ni videl tako očitnega lapsusa, ki bi zahteval tako silno glorifikacijo. Ko je govoril, se ni motil le, ko je govoril o maščevanju in raketah, smrtni kazni in bombah - le takrat je bil artikuliran, le takrat ni brbljal.

Bush je preoral svet, zradiral Afganistan, ustvaril nove generacije teroristov in nove kolone beguncev, Ameriko pa poslal v leto 1984, toda Osame bin Ladna, most-wanted jamskega magnata, novega Carlosa, celularnega fana Iraka, Palestine in savdske “svete zemlje”, nekdanjega ameriškega freedom-fighterja, na katerega je razpisal nagrado 25 milijonov dolarjev, ni dobil. Tudi burqa je preživela. Zakaj? Ker sploh ni šlo za Osamo. In ne za burqo. Šlo je za nafto. Okej, tudi Bush je v svojih protiterorističnih pridigah ni nikoli omenil, niti enkrat samkrat, toda ko je rekel, “sovražijo nas zaradi naše svobode”, je bilo itak slišati tako, kot da je rekel - sovražijo nas zaradi nafte. Za Američana je svoboda avto, gibanje, potovanje - svobode pa ni brez nafte. In Američani na dan pokurijo 20 milijonov sodčkov nafte... in nafta je adiktivna... in Busheva administracija je polna naftarjev... in naftna družba Halliburton je financirala Bushev floridski volilni puč... in Bushev posebni odposlanec za Afganistan je bivši naftar... in novi afganistanski predsednik je bivši naftar... in Afganistan meji na Kaspijski bazen, centralno-azijski naftni zaklad... in tja je bilo treba speljati naftovod... in seveda - najti je bilo treba dobro pretvezo za okupacijo Centralne Azije. Nič, ko se svet ujame med staro, ki še ni umrlo, in novo, ki se še ni rodilo, začne kazati morbidne simptome, kot je nekoč rekel Antonio Gramsci.