Etnično čiščenje na slovenski način

Ob koncu 20. stoletja se je slovenska država ukvarjala s popravljanjem krivic, ki jih je država povzročila med letoma 1945 in 1990. Zdaj, ko se je začelo 21. stoletje, pa se država - mencajoče, a vendar - loteva popravljanja krivic, ki jih je povzročila ob osamosvojitvi.

Kako, prosim? Osamosvojitev je bila vendar tako plemenit dogodek, da ob njem krivice zagotovo niso nastajale.

Da jih ni bilo? V resnici je bil zgodovinski dogodek pospremljen z množičnimi kršitvami človekovih pravic. In kar je najbolj pomembno: množične kršitve človekovih pravic niso bile postranska, "kolateralna" škoda v pravični bitki za samostojno državo. Množične kršitve človekovih pravic, ki so se zgodile (in nekatere še trajajo), niso imele s pravično bitko za samostojno državo nič skupnega. Cinično rečeno: včasih država krši človekove pravice nasprotnikov države, a s tem koristi interesom države. Cinično rečeno: interes države včasih pride v navzkriž s človekovimi pravicami. Množične kršitve, ki so se po letu 1991 zgodile v Sloveniji, niso bile povzročene zaradi interesa države. Bile so nepotrebne, državi niso prinesle nobene koristi. Množične kršitve človekovih pravic, ki so se dogajale v Sloveniji, niso primerljive s kršitvami, ki so se dogajale v drugih delih nekdanje federacije. Ni bilo Srebrenice ali Vukovarja. Kršitve so bile narejene na tipično slovenski način. Brez krvi. Ni bilo koncentracijskih taborišč. Etnično čiščenje se je dogajale tako rekoč v virtualnem svetu. Ljudi so iz enega kataloga prestavili v drug katalog. Iz enega predala z evidenčnimi kartončki so ljudi prestavili v drug predal. Iz enega računalniškega direktorija so jih predstavili v sosednjo bazo podatkov. Med selitvijo pa se je ljudem sesul celoten pravni status. Zaradi kršitev, ki so se v Sloveniji pripetile po osamosvojitvi, ne bo šel nihče v Haag.

Najbolj množična kršitev se je zgodila na začetku leta 1992, prizadela pa je en odstotek prebivalstva. Kaj se je bilo pripetilo?

Februarja 1992 je ministrstvo za notranje zadeve z eno potezo iz registra stalnega prebivalstva izbrisalo 30 tisoč oseb. Okrog 10 tisoč oseb so iz registra stalnega prebivalstva zbrisali, ker so se te osebe že odjavile, a državna uprava tega dejstva pred tem še ni registrirala. 20 tisoč oseb pa so iz registra stalnega prebivalstva zbrisali, ker te osebe po juniju 1991 niso prevzele slovenskega državljanstva, čeprav so na dan plebiscita bivale v Sloveniji. S tem, ko je ministrstvo za notranje zadeve 20 tisoč ljudi izbrisalo iz registra stalnega prebivalstva, je ta množica ostala brez pravnega temelja za eksistenco. Pač, če nimaš stalnega bivališča, ne moreš imeti službe, saj ne moreš dobiti delovnega dovoljenja. Če nimaš stalnega bivališča, ne moreš imeti penzije. Če nimaš stalnega bivališča, ne moreš imeti zdravstvenega zavarovanja. Če nimaš stalnega bivališča, ne moreš imeti vozniškega dovoljenja. Dokumenti? Pozabite nanje. Status stalnega bivališča je eno tistih pravnih dejstev, okoli katerega so zgrajeni vsi ostali statusi. Če oseba ta status izgubi, se podre vse. Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva so ljudje ostali brez statusa. Niso imeli državljanstva. Niso imeli urejenega statusa tujca. Kljub temu, da so v Sloveniji bivali dalj časa, niso imeli veljavnih dokumentov niti o stalnem niti o začasnem bivališču. Ko je državna uprava 26. februarja 1992 izvedla množičen izbris prebivalstva iz registra stalnega bivališča, izbrisanih ni obvestila, da se je njihov status spremenil. Državni administraciji se postopek ni zdel sporen. Pač, 20 tisoč oseb so iz registra stalnega prebivalstva prestavili v evidenco tujcev. Evidenca tujcev pa je register, v katerem so spravljeni podatki o turistih, hotelskih gostih, študentih ali delavcih iz drugih držav, ki so pripotovali na študij ali nekaj mesecev trajajoče poslovne aranžmaje. Pravni status ljudi, ki so imeli do 26. februarja 1992 v Sloveniji stalno bivališče, se je izenačil s pravnim statusom gostov v avtokampu.

Da se dogaja nekaj nenavadnega, so najprej opazile same žrtve ukrepa. Pričevanja oseb, ki jih je državna uprava izbrisala iz registra stalnega prebivalstva, govorijo o tem, kako so jih ob prvem srečanju z državnimi uradniki iz rok vleki osebne izkaznice in vozniška dovoljenja ter jih z bliskovito naglico pred njihovimi očmi uničili. Večina žrtev ukrepa namreč sploh ni vedela, da se je njihov pravni status spremenil.

Da se dogajajo množična kršitve človekovih pravic, so že na začetku devetdesetih let zaznali v Helsinškem monitorju Slovenije. Vendar novice o množični kršitvi niso prišle le do civilno-družbenih institucij, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Že leta 1995 je urad varuha človekovih pravic v prvem letnem poročilu obsežno poglavje namenil osebam, ki leta 1991 niso prevzele slovenskega državljanstva, zaradi tega dejstva pa se je njihov pravni status povsem sesul. Varuh človekovih pravic je začel poslovati leta 1995 in zato pred tem letom ni mogel opozoriti na množične kršitve. Varuh je potem o problemu izbrisanih tujcev poročal vsako leto. Okrog petina vseh primerov, s katerimi se zadnja leta ukvarja urad varuha človekovih pravic, je povezana z osamosvojitvenimi dejanji. Varuh je znova in znova opozarjal, da bo morala država rešiti probleme, ki jih je povzročila. Na množične kršitve človekovih pravic je torej opozarjal državni organ. Zgodilo pa se ni nič.

Dobre namere

Ko je jugoslovanska federacija na začetku devetdesetih let razpadla, je Slovenija s posebnim pismom o dobrih namerah obvestila prebivalce Slovenije, ki so bili jugoslovanski državljani, a niso bili državljani republike Slovenije, da se njihov pravni status s slovensko osamosvojitvijo ne bo spreminjal. Skladno z dano obljubo je za pridobitev slovenskega državljanstva zadoščalo, da je imela oseba, ki želi slovensko državljanstvo, na dan plebiscita urejen status stalnega bivališča. To je omogočal 40. člen zakona o državljanstvu.

Zakonodajalec je, če govorimo na splošno, problem oseb, ki decembra 1990 še niso imeli slovenskega državljanstva, a so v Sloveniji stalno živele, rešil korektno. 170 tisoč oseb je slovensko državljanstvo dobilo po 40. členu zakona o državljanstvu.

Ob načelni korektnosti pa zakonodajalec nekaterih možnih dogodkov ni predvidel. Zakonodajalec tako ni natančneje predvidel, kaj storiti, če oseba, ki stalno živi v Sloveniji, v šestih mesecih, ki jih ima na voljo, ne vloži prošnje za pridobitev državljanstva.

In zakaj nekdo leta 1991 ne bi vložil prošnje za državljanstvo? Možnih razlogov je več. Vsak normalen človek se, ko izve, da bo moral "na občini" (torej na lokalni izpostavi državne uprave) urejati papirje, zdrzne. Ni je bolj zoprne reči kot je urejanje papirjev "na občini". Ker je bila leta 1991 kategorija državljanstva v pravni zavesti ljudi nova kategorija, marsikomu ni bili jasno, kaj ta status pomeni. Ljudem ni bilo jasno, da bodo brez državljanskega statusa črtani iz registra stalnega prebivalstva, s tem pa bodo izgubili še marsikaj. Nekateri sploh vedeli niso, da slovenskega državljanstva nimajo. Nekateri prebivalci Slovenije so se zaradi spleta okoliščin rodili v drugih delih nekdanje federacije in so bili, četudi so praktično celo življenje živeli v Sloveniji, brez slovenskega državljanstva. Šele ko so se prvič znašli pred obličjem države - ko so, denimo, "na občini" urejali vozniško dovoljenje -, so spoznali, da imajo resen problem. Delu ljudi pa se je zdelo nečastno prositi za državljanstvo, saj so bili prepričani, da ti za nekaj, kar ti pripada, ni treba prositi.

Ob tem, da zakonodajalec nekaterih možnih dogodkov ni predvidel, se je pripetilo še nekaj. Spremenila se je splošna politična klima. Če je slovenska država pred vojno obljubljala strpnost in če je zagotavljala, da se pravni položaj ljudi, ki niso slovenskega rodu, ne bo spreminjal, po vojni zaklinjanja na strpnost bi bilo več. Ravno obratno. Zgolj za ilustracijo: nestrpna retorika je Jelinčičevi SNS na volitvah ob koncu leta 1992 prinesla fantastičnih 13 odstotkov glasov. Po letu 1992 so se začele pojavljati ideje, da bi revidirali zakon o državljanstvu. Z revizijo zakona o državljanstvu naj bi tistim, ki so državljanstvo pridobili na temelju 40. člena zakona, to retroaktivno odvzeli. Redke polemike proti nestrpnosti so bile osredotočene na nesprejemljivost idej o retroaktivnem posegu v že pridobljene pravice. Dejstvo, da je državna administracija na začetku leta 1992 z eno potezo iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 20 tisoč ljudi, torej odstotek prebivalstva, ni bilo deležno širše pozornosti. Samo dejstvo, da se je na začetku leta 1992 pripetilo množično radiranje prebivalstva, bi s precejšnjo dozo dobre volje lahko interpretirali kot spodrsljaj, do katerega je prišlo v obdobju, ko je država udarniško proizvajala zakone. Ob udarniški proizvodnji zakonom pa država ni dovolj natančno predvidela vseh posledic. No, ta interpretacija je bistveno preveč dobronamerna. Če bi leta 1992 prišlo zgolj do napake, bi jo država lahko sanirala. Vendar do sanacije problema ni prišlo. Kot rečeno, leta 1995 je problem registriral varuh človekovih pravic. Že leta 1994 pa je na ustavno sodišče prišla prva pobuda o neustavnosti zakona o tujcih. Varuhi ustave pa se za množično kršitev človekovih pravic niso zmenili celih pet let! Šele ko se je leta 1998 zamenjal večji del postave varuhov ustave, je pobuda izbrisanih lahko prišla na dnevni red.

Varuhi ustave

Kdo so izbrisani? Paranoična predstava, da se med izbrisanimi skriva peta kolona ali agenturna mreža KOS-a, kontraobveščevalne službe jugoslovanske armije, je nesmiselna. Če naj bi bil namreč KOS učinkovita in vsemogočna obveščevalna organizacija, kot si jo radi predstavljamo, bi svoji agenturni mreži znal dovolj dobro svetovati. Članom agenturne mreže pa bi znal zagotoviti pravni status. Vohuni nimajo težav s stalnim ali začasnim bivališčem. Med izbrisanimi je bilo v resnici največ preprostih fizičnih delavcev, ki so bili predvsem pravni analfabeti. Ko se je leta 1999 ustavno sodišče po petih letih zavlačevanja lotilo razsojanja o zakonu o tujcih, je soglasno presodilo, da je bil izbris, ki se je zgodil leta 1992, protiustaven. Ustavno sodišče je ob tem zakonodajalcu naložilo, naj v šestih mesecih sanira nastalo situacijo. Julija 1999, v času, ko je posle notranjega ministra opravljal Borut Šuklje, je parlament res sprejel zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Zakon, ki je štel vsega osem členov, je izbrisanim omogočil, da se jim ponovno dodeli dovoljenje za stalno prebivanje. Zakon je morda deloma odpravil krivico, ki jo je povzročil izbris. Vendar je bil tudi postopek odpravljanja krivice ciničen. Država je namreč osebam, ki so bile zaradi njenega ravnanja sedem let brez urejenega pravnega statusa, dala le tri mesece časa, da si uredijo status. Hkrati pa je država krivico, ki jo je povzročila leta 1992, le odpravila, ne pa tudi popravila. Pravico do stalnega bivališča je namreč ljudem vrnila od leta 1999 naprej, ne pa od trenutka, ko jih je izbrisala. Ker slovenska ustava govori o pravici do povračila škode, se zastavlja tudi vprašanje, na kakšen način bo država osebam, ki jih je z neustavnim izbrisom vzela pravico do stalnega bivališča, povrnila povzročeno škodo.

Kljub temu, da je parlament leta 1999 sprejel zakon, s katerim naj bi odpravil nastalo krivico, po letošnjih podatkih notranjega ministrstva več kot štiri tisoč primerov ostaja nerešenih. Na ministrstvu za notranje zadeve pripravljajo še nekaj zakonskih predlogov, s katerimi naj bi sanirali kršitve, povzročene leta 1992. Med drugim naj bi šel v proceduro predlog, ki bi vsem, ki so imeli na dan plebiscita v Sloveniji stalno bivališče, omogočil pridobitev slovenskega državljanstva.

Od izbrisa je minilo že več kot deset let. Država še vedno ni v celoti sanirala problema, ki ga je povzročila.