I want you!

V času, ko je novembrski vrh Nata v Pragi zmeraj bliže in svetovni mediji vse glasneje navajajo imena in število držav, ki naj bi že čez mesec dobile uradno povabilo v zvezo, vse več znamenj kaže, da slovenski politični eliti v njeni ihti po ugajanju zvezi druga za drugo popuščajo še zadnje zavore. Številne enote Slovenske vojske se na zahteve ameriških generalov razpuščajo, protidobave za v tujini kupljeno orožje ostajajo gradovi v oblakih, komaj sprejeti zakoni se po hitrem postopku zaradi ugajanja Washingtonu spreminjajo, slovenski diplomati iz Bruslja pa slovenskemu vojaškemu in političnemu vrhu sporočajo, da mora država za svojo vojsko čim prej poiskati "tržno nišo". In kje bo ta slovenska "tržna niša"? Interni dokumenti slovenskih vojaških in političnih predstavnikov, odgovornih za stike z zvezo Nato, potrjujejo, da bodo slovenski vojaki v Natu predvsem v vlogi "units of deployale ground specialists", torej enot "specialistov na terenu", ki bodo zagotavljali "bojno podporo" (Combat Support) in "oskrbo" (Combat Service Support). Povedano po domače - slovenski vojaki bodo "topovska hrana" v "misijah zunaj območja članic" (beri - "preventivne" in "humanitarne" vojne zunaj Evrope), z visoko tehnologijo pa jih bodo iz varnih višin upravljale vojaško razvitejše nacije z ZDA na čelu.

Poleg vprašanja, zakaj bi Slovenija morala vstopiti v Nato in kakšne bodo finančne in vse druge posledice tega podjetja, se zdi vse pomembnejše tudi vprašanje, kaj na "poti v evroatlantske integracije" država za dosego tega cilja počne sama s seboj. Odgovor ni posebej spodbuden. Slovenski parlament je kljub strokovnim opozorilom, da bi bilo profesionalizacijo Slovenske vojske treba izpeljati postopno in drugače, na hitro sprejel koncept najemniške vojske. To je samo vrh ledene gore. Nato sočasno od držav članic zahteva tudi "specializacijo", ki je v praksi videti tako, da se zaradi širitve mobilnih enot hitro zmanjšujejo in skorajda popolnoma odpravljajo tradicionalni vojaški rodovi.

Slovenska vojska je po mnenju ameriških generalov, ki so jo že večkrat pokritizirali, prevelika in slabo opremljena. Zato generali predlagajo, da se Slovenija odreče zračnemu in protizračnemu orožju, tankom, težkemu topništvu in podobnim "nepotrebnim" enotam in opremi. Prihodnost naj bi imeli samo specializirani pehotni oddelki, na primer gorske enote, saniteta, komunikacije in podobno. Vse to je povsem v skladu z novim strateškim konceptom Nata in načrtovanjem prihodnjih misij “out of area” (zunaj območja članic), ki se "po potrebi" lahko izvajajo tudi brez odločitev Varnostnega sveta OZN. Slovenska vojska se, čeprav še ni v Natu, že obnaša v skladu s pričakovanji iz Washingtona in Pentagona. Vojska bo tudi zato v nekaj letih zmanjšana na 34.000 vojakov, vse omembe vredne enote pa bodo zbrane v eni brigadi.

Drugo vprašanje je, ali si bo Slovenija s tem res lahko zagotovila "lastno varnost". Popolne varnosti seveda ni. Toda vse manj univerzalna in vse bolj zvezi Nato prilagojena vojska bi sčasoma lahko postala bolj in bolj podobna servisu za hitre operacije daleč po svetu, hkrati pa bo takšen vojaški stroj le malo uporaben v resni krizi v bližini slovenskih meja. Slaba stran najemniških vojska niso samo slabo izobraženi vojaki, temveč tudi to, da vojakov preprosto ni mogoče na hitro mobilizirati, ko državi zares grozi prava nevarnost. Tako je Slovenska vojska vse bolj potisnjena v vlogo vojaškega dninarja edinega še preostalega hegemona, slovenska državna varnost pa bolj in bolj odvisna od prijaznosti in uvidevnosti sosednjih držav.

Najjasneje to nevarnost za Slovenijo kritizira vojaški analitik Milan Gorjanc, nekdanji predstojnik Centra vojaških šol, ki je že zelo zgodaj opazil, da ameriškim generalom “niso povšeči naše želje po učinkovitejši zračni obrambi”, hkrati pa “vneto zagovarjajo naše sposobnosti za bojevanje v gorju in gozdovih”, kjer so ameriški vojaki zelo neizkušeni.

“Predvsem vedo za našo samovšečnost, kar zadeva plezanje nekaj preizkušenih alpinistov v ostenju v bližini Bohinjske Bele, kar kažemo vsem delegacijam kot vrhunec bojne usposobljenosti ... Skratka, Nato nam bo namenil drugorazredno vlogo pomožnih sil brez možnosti odločanja in poveljevanja, kar smo videli že na vaji CAE, ko je naš predstavnik v skupnem poveljstvu Lipič podpisoval naročilnice, saj je bila vsa logistika dejansko v pristojnosti Italijanov. V težjih razmerah, ko letalstvo in nebeška konjenica (pehota s helikopterji) ne bosta mogla opraviti z nekakšnimi bosimi teroristi, pa bo prav prišla slovenska gorska pehota kot 'kanonenfuter' pod poveljstvom italijanskih generalov s klobuki in petelinjim perjem.”

Praktičen primer takšne "transformacije" in "profesionalizacije" vojske smo videli prejšnji teden, ko sta bila v Slovenski vojski odpravljena in razpuščena kar dva tankovska bataljona. Namesto štirih tankovskih bataljonov v Mariboru, Cerkljah, na Vrhniki in v Pivki ima Slovenija poslej samo še dva - v Pivki in Mariboru. Po letu 2015 slovenski vojaški vrh tankovskih enot v vojski sploh ne predvideva več. V vojaškem vrhu je zato slišati glasove odkritega nezadovoljstva. Še večji absurd je, da je država v tanke, mehanizirano orožje kopenske vojske z največjo ognjeno močjo, prejšnja leta vložila precej denarja. Posodabljanje 30 tankov T-55 je stalo državni proračun okoli 386,6 milijona tolarjev za posodobitev enega samega tanka. Od približno 40 tankov, ki so po razpustitvi dveh tankovskih bataljonov odromali v “strateško rezervo” oziroma staro železo, kjer bodo na voljo za "kanibalizacijo" (uporabljali se bodo kot deli za druge tanke), sicer nobeden ni bil obnovljen, vsekakor pa hitro zmanjšanje enot, ki so bile posodobljene, kaže vsaj to, da država nima jasne strategije obrambe. Nekaj podobnega se je zgodilo že prej, ko je Slovenska vojska na sporen način kupila 30 ameriških terenskih vozil znamke “hummer”.

Razprodaja vojske

Kako daleč gre Slovenija v svoji servilnosti do zveze Nato, je lepo razvidno tudi iz različnih dokumentov, v katerih slovenski diplomati in predstavniki vojaških misij pri zvezi od Natovih vojaških izvedencev dobivajo navodila za preoblikovanje Slovenske vojske. V eni od internih depeš, ki je prišla tudi na naslov Generalštaba SV in kabineta ministra za zunanje zadeve, je zapisano poročilo o pogovoru, ki ga je imel obrambni svetovalec R. K. iz slovenske delegacije v Bruslju s članom obrambnega oddelka britanske delegacije pri Natu J. Dickinsonom.

"Zunanji ministri so Natovemu mednarodnemu osebju in vojaškim oblastem med drugim naložili, da v času do praškega vrha razvijejo nabor tistih kritičnih zmogljivosti, ki bodo Nato opremile za izvedbo celotnega spektra poslanstev, navedenih v Strateškem konceptu ... Predsedniki držav in vlad bodo seznam teh kritičnih zmogljivosti uradno potrdili na praškem vrhu, temu pa bo sledil normalen proces načrtovanja sil. Države članice zavezništva si bodo košarico potreb po kritičnih Natovih zmogljivostih medsebojno razdelile in se zavezale, da jo bodo v dogovorjenem časovnem okviru izpeljale,” piše v poročilu, ki ga je podpisal vodja stalne misije Republike Slovenije pri zvezi Nato v Bruslju Matjaž Šinkovec. V nadaljevanju sledi seznam natančnejših predvidevanj o preoblikovanju zveze Nato in o posledicah tega procesa za Slovenijo in Slovensko vojsko. Bere se takole:

“V tej točki pa zgodba postane zanimiva tudi za države, ki bodo vabilo dobile v Pragi. Enakopravno bodo namreč sodelovale pri razdelitvi tega dodatnega bremena. Z drugimi besedami povedano bo praškemu vrhu neizogibno sledila specializacija posameznih držav članic. Šlo bo seveda samo za delno specializacijo, saj bi bilo politično nesprejemljivo, da bi ena država zagotavljala le posamezen tip zmogljivosti. Kljub temu to pomeni, da bodo predvsem evropske zaveznice razvijale uravnotežen model svojih vojska le deloma, na posameznem področju pa bodo "težje" oziroma se bodo specializirale. Samo nekatere države bodo imele na zalogi natančno vodeno strelivo, druge bodo investirale v floto letal tankerjev, tretje bodo npr. težje na področju radiološke, kemične in biološke obrambe ... V tem primeru ter še posebej v luči prehoda Slovenske vojske na popolnoma profesionalne sile se nemudoma postavi ključno vprašanje: kaj bo specialnost Slovenije? Da bi bil položaj še bolj zapleten, pred praškim vrhom novih članic nihče uradno ne bo ocenjeval skozi optiko potreb zavezništva. To preprosto pomeni, da ob "črnem" scenariju Natove vojaške oblasti po praškem vrhu Slovenijo lahko presenetijo s povpraševanjem po nekaterih zmogljivostih, na katere ni računala.

Odgovor na vprašanje, ali bo zaradi tega po prejetju vabila treba spreminjati slovenske načrte, kar bo seveda potratno, leži v dobri pripravi teh načrtov oziroma v posvetovanju z Natovimi strokovnjaki. Menimo, da obstajata dve rešitvi. Če Slovenija želi pohiteti z izdelavo svojih načrtov, se je o njih treba temeljito posvetovati z Natovimi strokovnjaki in jim ob tej priložnosti tudi jasno predstaviti slovenske skrbi. Po drugi strani pa si Slovenija zaradi aksiomov načrtovanja lahko zastavi kot začasni cilj nekakšno vmesno strukturo sil (interim force structure), ki jo potem po prejetju vabila dokončno doreče skupaj z Natovimi izvedenci.

Britanski sogovornik v obeh primerih svetuje, naj si Slovenija ne zveže rok ... in naj ohrani zadosti manevrskega prostora, da se bo lahko ustrezno odzvala po prejetju vabila v zavezništvo. Podobno npr. velja za infrastrukturo, v katero bi morebiti lahko vlagalo zavezništvo iz skupnega proračuna. Pred Prago Sloveniji česa takega nihče uradno ne bo mogel zagotoviti. Zaradi tega je smotrno, da se modro počaka s kakršnimikoli načrti, ki bi presegali zgolj lastne slovenske obrambne potrebe.

Na naše vprašanje, kje bi po neuradnem mnenju Londona lahko obstajale slovenske tržne niše, je Dickinson preprosto odvrnil: "In a unit of deployale ground specialists." Pri tem je mislil na enote, ki zagotavljajo bojno podporo (Combat Support) oziroma na enote za oskrbo (Combat Service Support).

Ob koncu smo sogovornika prosili, naj nam pojasni dogajanje glede integrirane vojaške strukture zavezništva. Dickinson je odgovoril, da predvsem ZDA in Velika Britanija menijo, da je integrirana vojaška struktura Nata (Alliance's Force Structures, Command Structures and Common Infrastructure) prevelika in da še vedno temelji na logiki hladne vojne. Zavezništvo ima kljub reformi v svojih več kot 20 'stoječih' poveljstvih zaposlenih okrog 12.000 ljudi, to pa je za današnje strateško varnostno okolje odločno previsoka številka. Zaradi tega bodo Natove vojaške oblasti za praški vrh opravile raziskavo o morebitni racionalizaciji. Dickinson je poudaril, da je v igri še zlasti Strateško poveljstvo za Atlantik, v obstoju katerega ZDA ne vidijo več pravega smisla," Matjaž Šinkovec, slovenski veleposlanik pri zvezi Nato, povzema poročilo svojega sodelavca.

Slovenski ekspedicijski korpusi

V omenjenem besedilu preseneča predvsem ponižen in servilen besednjak slovenskih natovskih diplomatov v Bruslju, v katerem je Slovenska vojska zgolj nekakšno "blago", ki je zvezi Nato tako rekoč naprodaj in je zanj treba najti le še nekakšno "tržno nišo". Res klavrn konec vojske, ki ima korenine v NOB in je menda porazila četrto največjo armado v Evropi. Ne zgolj kultura in politika, tudi nacionalna varnost in vojska sta v očeh sedanje politične elite očitno pomanjšani le na talon v igri, katere cilj je priti do vstopnice v elitni klub zveze Nato, pa čeprav za ceno razprodaje oboroženih sil po kosih. Čeprav je hkrati ta zgodba res podobna nekaterim razpravam o gospodarskih temah - predvsem tisti o hitri privatizaciji po "Sachsovem modelu" in sorodnim razpravam o nekaterih tujih naložbah, pri katerih je predvsem dr. Jože Mencinger pogosto opozarjal, da hitri razprodaji ključnih farmacevtskih podjetij lahko sledi le še zapiranje posameznih fakultet in raziskovalnih institucij. Bo Slovenija v prihodnosti res le država hotelirjev, trgovcev, mezdnih delavcev in najemniških vojakov? V navedenih stavkih, ki jih je zapisal slovenski veleposlanik pri zvezi Nato, se pravzaprav najbolj neposredno in na najbolj nenavadnem področju razkriva "tržni fundamentalizem", ki tudi tam, kjer ni neposredne zveze z gospodarstvom, gleda le skozi tržna očala. Zato "nacionalni interes" v tem trenutku nikjer ni tako očitno ogrožen kot pri vojski, ki se docela odreka svoji tradiciji in prilagaja le strateškim potrebam velikih sil.

Najpreprostejši ugovor na kritiko slovenskega iskanja "tržnih niš" za vojsko je seveda tisti, ki ga uporabljajo slovenski zagovorniki vključevanja v Nato, ko vehementno poudarjajo, kako "moderen" in neizbežen je proces preoblikovanja velikih "teritorialnih" armad v manjše, mobilnejše vojske. Ti ugovori se zdijo utemeljeni le na prvi pogled. Kljub posodobljenju oboroženih sil so se na primer predvsem Poljska, Belgija, Grčija in še nekatere države, ki so jim postavili podobne zahteve po hitri odpravi nekaterih delov oborožitve, na te zahteve odzvale veliko bolj zadržano. Poljska zaradi velikih ravnin svoje tanke posodablja in bo kupovala nove, isto velja za Grčijo, saj bo nakupila še za 11 milijard dolarjev letal in oklepnikov.

Tudi izvedenci v državah zveze Nato opozarjajo na velike pasti preoblikovanja vojske. Timothy Edmunds, vojaški izvedenec na King's Collegeu v Londonu, je na primer zelo zadržan do "reform", ki jih po natovskem kopitu izvajajo kandidatke za članstvo v zvezi. Nato in Zahod v celoti imata po njegovem svojo predstavo o posebnem modelu sodobnih oboroženih sil, ki so najemniške, profesionalne, fleksibilne in tudi "ekspedicijske". Ta model so izvedenci Nata "zelo zelo močno zagovarjali v srednji in vzhodni Evropi, pri čemer pa morda niso upoštevali, da so vzhodnoevropske obrambne zahteve lahko precej drugačne od pritiskov, ki so jim izpostavljene Velika Britanija in ZDA".

Čeprav so najemniške vojske dolgoročno cenejše, je prehod na takšen model zelo drag. In ker nove države ne morejo kriti teh stroškov, so kandidatke za članstvo v Natu po želji svojih politikov "ustvarile hibridne vojske, ki jih sestavlja nekaj elitnih profesionalcev, ki jih pošiljajo v prestižne operacije za ohranjanje miru v tujini," medtem ko večina vojaštva, ki ga sestavljajo naborniki, "trpi zaradi pomanjkanja denarja". V dilemi, ali naj vojska "izbere med šolanjem enot za hitro delovanje, ki so primerne za posebne misije zveze Nato, vendar ne morejo zagotoviti popolne nacionalne varnosti," ali naj vzdržuje navadno naborniško vojsko, "sposobno le za teritorialno obrambo", si države "niso mogle privoščiti razkošja obeh". Mnoge so izbrale profesionalno vojsko.Vse skupaj pa sploh ni zraslo na vojaških, temveč predvsem na zunanjepolitičnih zeljnikih. Posledica? Po mnenju Timothyja Edmundsa gre za "vnaprejšnje plačilo za pridružitev Natu", pri čemer bi bilo treba "dvomiti o sposobnosti teh vojsk za zagotavljanje nacionalne obrambe".

Zanimivo je, da na isto nevarnost opozarjajo tudi strokovnjaki zveze Nato. Chris Donnelly, posebni svetovalec zveze Nato za vzhodno in srednjo Evropo, priznava, da je izbira med "teritorialno" in popolnoma "profesionalno" armado za "države, ki niso popolnoma prepričane, ali se bodo lahko pridružile zvezi Nato in ki jih je sočasno strah, da bi nekoč v prihodnosti lahko doživele napad večjega soseda, torej izbira med obema modeloma oboroženih sil, v nekem smislu tvegana igra." Kajti preoblikovanje vojske v smeri standardov Nata (MAP) "lahko dejansko zmanjša neodvisno sposobnost obrambe zaradi zanašanja na prihodnjo zaščito v okviru članstva zveze. Če se to upanje ne bo izpolnilo, bi jih igra lahko drago stala."

Slovenija je torej zaradi svojih megalomanskih obrambnih in zunanjepolitičnih prioritet v prelomnem trenutku. "Črni scenarij" za našo državo je veliko hujši od še neznanih "zahtev Nata", ki bi jih lahko nenadoma postavili Sloveniji in so očitno edina težava, o kateri razmišljajo slovenski natovski diplomati v Bruslju. Če bi se država s polprofesionalno vojsko nekje sredi preoblikovanja znašla pred resnim ozemeljskim sporom s katero od sosed, bi lahko doživela pravo nacionalno katastrofo. Če k temu dodamo še, da so ameriški "think-tanki" zelo zadržani do Nata (glej okvir) in da ni niti ene študije, ki bi resnično potrjevala znano tezo, češ da je skupna obramba v sklopu Nata res cenejša od vzdrževanja lastne vojske (o tem dvomijo celo nekateri izvedenci Nata), potem se seveda z vso ostrino znova postavlja vprašanje, ali je Nato resnično tista prava izbira, ki daje "več varnosti za manj denarja".