Prava podoba

“Barbika sploh ni tako slaba. Toda kadar dela napake, jih ne dela zaradi pomanjkanja znanja, ampak zato, ker jih dela namenoma. Njena edina težava je v tem, da ima v glavi Janšo - ta je kakor nekakšen rak, ki jo od znotraj povsem obvladuje,” mi je te dni pripovedoval eden od kriminalistov, ki je v zadnjih letih pogosto sestankoval s tožilko Barbaro Brezigar in pri tem s svojimi rokami na široko zakrilil okoli moje glave. Nato je pripovedoval o vsem že znanem; o pristranskem ravnanju, o tem, kako je kot tožilka pogosto zatrjevala, da "je policija ne bo nadzorovala", in o tem, kako je kršila zakone ter o svojih odločitvah sploh ni obveščala vlagateljev ovadb.

Bilo je samo nekaj minut zatem, ko me je na poti proti klubu Nove revije, kjer naj bi opravil intervju z Barbaro Brezigar, prestreglo SMS-sporočilo tiskovne predstavnice SDS, da morajo “žal zaradi nepričakovanih obveznosti neodvisne predsedniške kandidatke Barbare Brezigar intervju, ki je bil dogovorjen za danes, 22. oktobra ob 11. uri, odpovedati”. To je bila samo zadnja od nekaj podobnih odpovedi, ki so si sledile takoj zatem, ko je Barbara Brezigar v intervju za Mladino v začetku meseca že privolila.“Najprej naj se Vam najlepše zahvalimo za povabilo na intervju za Vaš cenjeni tednik. Gospa Barbara Brezigar bo z veseljem sodelovala z Vami,” je bilo zapisano v prvem odgovoru na prošnjo za intervju, kjer nam je tiskovna predstavnica SDS Patricija Šašek sporočala, kdaj nam bo “gospa Brezigar na voljo”. Ko je Brezigarjeva še zadnjič prelomila dano besedo in na neresen odlog intervjuja v uredništvu nismo več pristali, osladnih pisem iz volilnega štaba Barbare Brezigar nenadoma ni bilo več.

Kdo je torej Barbara Brezigar, ta “neodvisna” kandidatka, ki ji volilno kampanjo pripravljajo v Socialdemokratski stranki Slovenije in Novi Sloveniji? Številne sporne odločitve v vlogi tožilke in še nekateri doslej neznani dokumenti iz afere Depala vas jo kažejo v veliko bolj jasni luči kot njeni sladkobesedni intervjuji. Tožilske odločitve Barbare Brezigar povsem jasno dokazujejo, da je v zadnjih letih svojo poklicno kariero brezpogojno podredila političnim interesom. In to celo za ceno kršitve zakonov. Prelomna točka, po kateri se je začela njena politična kariera, je bila Depala vas, kjer je Barbara Brezigar proti sodelavcem Janeza Janše in pretepačem Milana Smolnikarja ustavila pregon z obrazložitvijo, da so pretepači ravnali zakonito. Na enak način je ponarejevalce državnih dokumentov v nepodpisani obtožnici najprej s številnimi dokazi obtožila za kazniva dejanja, nato pa skorajda v isti sapi zgolj z dvema za lase privlečenima razlogoma zavrgla že spisano lastno obtožnico! Za popolno spremembo svoje odločitve je bila kmalu zelo bogato nagrajena. Še v času Antona Drobniča je postala vrhovna državna tožilka, leta 2000 pa je postala pravosodna ministrica v Bajukovi vladi.

Salto mortale

Če hočemo spoznati oba, pogosto popolnoma nasprotujoča si obraza Barbare Brezigar, potem si moramo natančneje ogledati eno samo odločitev tožilke Brezigarjeve - tiste, s katero je 23. 1. 1997 zavrgla kazensko ovadbo UNZ Ljubljana proti Mitji Kunstlju in ostalim obtoženim ponarejevalcem v zadevi Depala vas. Že takoj zatem, ko so pripadniki ministrstva za obrambo brutalno pretepli Milana Smolnikarja, so namreč kriminalisti spisali dve vrsti ovadb. V prvi skupini so ostale ovadbe proti storilcem, ki naj bi kršili pooblastila, protipravno odvzeli prostost Smolnikarju in mu poškodovali vozilo. Barbara Brezigar je te ovadbe zavrgla kot neutemeljene, z obrazložitvijo, “da so ovadeni uporabili le takšno silo, kot je bilo potrebno”, pregon pa po nekajletnem premoru danes nadaljuje okrožno ljubljansko tožilstvo. V drugem spisu so se znašle ovadbe zaradi ponarejanja, ki naj bi jih izvedli pooblaščeni pripadniki ministrstva za obrambo. Na osnovi tipkopisov pisalnega stroja Olympia so bili izvajalci ponarejanja vojaških dokumentov v izvedenih kriminalističnih analizah popolnoma razkriti. Vendar pa je Barbara Brezigar kljub jasnim dokazom o storilcih zavrgla tudi te ovadbe.

Kriminalisti, ki so leta 1993 in 1994 na podlagi svojih pooblastil raziskovali nepravilnosti v ministrstvu za obrambo in trgovino z orožjem, so že kmalu posumili, da je del dokumentov, ki jih je od Mitje Kunstlja dobil civilist in nekdanji pripadnik Morisa Milan Smolnikar, ponarejenih. Ponaredki so bili Milanu Smolnikarju predani prav zato, da bi zaradi njih “devalvirali” tudi originalni dokumenti o trgovini z orožjem. S temi lažnimi dokumenti pa naj bi bili na laž postavljeni tudi zelo realni posegi Morisa v civilno sfero. Kunstelj je Smolnikarju do brutalne aretacije izročil trinajst podobnih ponarejenih dokumentov. Ker so bili dokumenti sestavljeni iz različnih drugih dokumentov, kriminalistom v poznejših analizah ni bilo težko ugotoviti, da gre za ponaredke. Grafološka analiza je pokazala, da je Darka Njavra večinoma podpisoval Kunstelj ali pa da so bili podpisi sestavljeni s fotokopiranjem. Tožilstvo si je v postopku preiskave pridobilo tudi električni pisalni stroj znamke Olympia, na katerem so bili napisani ponarejeni dokumenti, zelo verjetno pa tudi pisma Civilne iniciative. Kriminalisti so ugotovili, da so bili ponarejeni dokumenti dejansko napisani na pisalnem stroju, ki je last vrhniškega podjetnika Romana Kordiča. Po mnenju kriminalistov je šlo v vseh teh primerih za kaznivo dejanje ponarejanja listine, zato so v ovadbah zahtevali, da pristojni tožilec Mitjo Kunstlja in njegove sostorilce spozna za krivega in jih obtoži.

Barbara Brezigar se je z njimi v začetku očitno strinjala. Kot vodja skupine državnih tožilcev za posebne namene je najprej sestavila obtožni predlog zoper Mitjo Kunstlja. V njem je predlagala, da ga sodišče obsodi, ker je “napravil krive listine in jih uporabil kot prave”. V nadaljevanju sicer nepodpisanega dokumenta sledi opis ponarejenih dokumentov, citati grafologov in povsem na koncu še sklep vodje državnih tožilcev za posebne namene Barbare Brezigar. “Po vsem navedenem nedvomno obstaja utemeljen sum, da je obdolženec sporne dokumente izdelal in tudi izročil tajnemu sodelavcu MNZ Milanu Smolnikarju. Iz že citiranih strokovnih mnenj izhaja, da je dokumenta, navedena pod tč. od 1 do 8 ter pod tč. 12, napisal obdolženec. Za dokumenta pod tč. 9, 10 in 11 izvedenec R. ugotavlja, da so prav tako ponarejeni. Res je sicer, da v nobenem mnenju ne piše, da naj bi jih ponaredil obdolženec, vendar pa je glede na to, da jih je izročil skupaj z ostalimi ponarejenimi dokumenti, mogoče povsem utemeljeno sklepati, da je tudi te dokumente ponaredil obdolženec. Od Krkoviča in Janše jih z ozirom na to, da sta njuna podpisa ponarejena, očitno ni mogel dobiti, prav tako pa tudi ne od kakšne druge uradne osebe iz Ministrstva za obrambo. Po vsem navedenem prav tako izhaja tudi utemeljen sum, da je obdolženec dokumente izročil tajnemu sodelavcu MNZ Smolnikarju z namenom, da bi MNZ v okviru svojih pristojnosti ustrezno reagiralo zaradi domnevnih kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena, če bi bila seveda vsebina dokumentov resnična. Svoj namen je nedvomno izrazil s tem, ko se je želel sestati s kriminalistom Dragom Kosom. Pri tem pa je potrebno izrecno omeniti tudi to, da je obdolženec svoj namen tudi dosegel. Uprava kriminalistične službe MNZ je na podlagi teh dokumentov odreagirala tako, da je začela izvajati več aktivnosti za zbiranje podatkov o kaznivih dejanjih, ki naj bi se dogajala znotraj MO RS. V ta namen sta se kriminalista Drago Kos in Marjan Erhatič tudi sestala z obdolžencem. Z namenom, da bi raziskal domnevna kazniva dejanja znotraj MO, je Drago Kos na sestanku v Havani poizvedoval za informacijami povsem vojaškega značaja o 1. specialni brigadi MORiS,” je zapisala Barbara Brezigar. V nadaljevanju je Barbara Brezigar zapisala še oceno, da “MNZ je na dokumente, ki jih je izročil obdolženec, odreagiralo na nepravilen način, saj je začelo delovati v nasprotju s svojimi zakonskimi pristojnostmi”. Kljub temu pa je dodala, da so ne glede na to s strani obdolženega pripadnika Morisa “podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin”, saj je Mitja Kunstelj “dokumente predal z namenom, da bi kriminalisti na neki način ukrepali in ta njegov namen že zadostuje za obstoj kaznivega dejanja”.

Dokument nima datuma in nikoli ni bil uradno overjen. Le nekaj mesecev pozneje je namreč sledil vratolomen preobrat. Tožilka, ki je tako vehementno navedla vse razloge, zaradi katerih bi bilo treba ponarejevalce vojaških dokumentov obsoditi, je naredila presenetljiv salto mortale in se postavila v položaj, v katerem je oporekala lastnim sklepom. Triindvajsetega januarja leta 1997 je pod isto številko spisa namreč sprejela sklep, s katerim je zapisala, “kazensko ovadbo UNZ Ljubljana zoper Mitjo Kunstlja ... zavržem“. Podvomila je celo o dopolnilu kazenske ovadbe zoper Kunstlja, ki so vsebovali dokumente, najdene jeseni leta 1996 v specialni brigadi Moris. Gre seveda za čas, ko je ministrstvo za obrambo že prevzel Jelko Kacin. “Ko se je v decembru 1996 prek medijev ugotovilo, da naj bi v javnosti zopet krožili dokumenti, povezani z dogodki v Depali vasi, kateri naj bi bili že poslani skupini državnih tožilcev za posebne zadeve, smo od MO zahtevali podatke, saj dokumentov nismo prejeli, ter v januarju 1997 prejeli njihov odgovor, da nam dokumentov niso poslali. 22. 1. 1997 pa smo od MNZ dobili poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe zoper Kunstlja zaradi zgoraj citiranih kaznivih dejanj. Priloga tega poročila pa so dokumenti, ki naj bi bili najdeni v specialni brigadi MORiS jeseni 1996 in ki naj bi dokazovali, da je Kunstelj ponarejal listine po navodilih `nekaterih pripadnikov MO'. Poročilo nakazuje, da naj bi obstajala `neformalna in izvensistemska skupina znotraj obrambnega ministrstva', po zamisli katere naj bi Kunstelj izdeloval in izročal ponarejeno dokumentacijo. K temu bi ga lahko napeljali dve konkretni osebi, vendar zaključek poročila navaja, da jim ni uspelo ugotoviti, kdo bi Kunstlja napeljal k storitvi kaznivega dejanja. V zvezi s temi dokumente smo opravili tudi nekaj razgovorov s tedanjimi pripadniki MO, ki delno prerekajo veljavnost dokumentov in zatrjujejo, da so na nekaterih pripisi, ki jih originalno na dokumentih ni bilo. Ne glede na to, da je verodostojnost takih dokumentov, najdenih po več kot dveh letih od zamenjave vodstva specialne brigade MORiS, močno sporna, pa je treba povedati, da vsebina dokumentov ne dokazuje, da bi tedanji pripadniki MO Kunstlja napeljali k izročanju krivih listin predstavnikom MNZ,” piše v svoji “zavržbi” Barbara Brezigar.

Glede kaznivega dejanja ponarejanja listin, za katere je tudi Barbara Brezigar zatrdila, da je bilo “z grafološkimi ekspertizami ugotovljeno, da je na njih Njavra podpisal Kunstelj”, je bil sklep Barbare Brezigar še precej bolj nenavaden. “Glede kaznivega dejanja ponarejanja listin ni bilo mogoče ugotovite, kdo je osumljenca napeljal na to, da je na papirjih podpisoval Njavra ter zapisal lastnoročne pripise. Ni bilo tudi ugotovljeno, ali je tudi vsebino ponarejenih listin zapisal sam ter ali je to vsebino sestavil sam. Oba akterja teh dogodkov - Smolnikar in Kunstelj - sta bila tajna sodelavca MNZ oziroma MO. Kunstelj pa naj bi proti plačilu posredoval informacije tudi MNZ. Malo je verjetno, da bi osumljenec na lastno roko ponarejal in Smolnikarju izročal takšne papirje. Državno tožilstvo pa ni moglo z gotovostjo ugotoviti, predstavniki katerega od obeh ministrstev v sporu so sodelovali pri tem plasiranju ponarejenih dokumentov. Glede na to, da so dokumenti že na prvi pogled ponarejeni, pa bi se lahko postavilo tudi vprašanje nadaljnje uporabe takšnih dokumentov, ko so bili delno podlaga pismu MNZ predsedniku slovenske vlade z dne 15. 2. 1994. Glede na to, da so torej pravi razlogi za ponarejanje dokumentov drugje in da je bil Kunstelj le zadnji člen v tej verigi, prejšnji členi pa niso razkriti, je bilo potrebno ovadbo zoper njega zaradi pravičnosti in ob uporabi določila 14. Člena KZ zavreči,” piše v sklepu o zavržbi, ki ga je lastnoročno podpisala Barbara Brezigar, tedaj okrožna državna tožilka. V posmeh pravni državi sledi še P.S.: “Ta sklep nima pravnega pouka, ker ni bilo oškodovanih oseb.”

Kar seveda ni res. S tem ko je Barbara Brezigar uvedla absurdno pravilo, po katerem se ne preganjajo nekateri storilci kaznivih dejanj, če se ne odkrijejo “vsi členi v verigi”, je bila oškodovana celotna država. Glede na vse zapisano se zdi ocena o zlorabi tožilskih pooblastil utemeljena. Tudi policije o zavržbi ni obvestila, čeprav je s tem kršila zakon. Njeno sklicevanje na to, da je ustavnemu sodišču podala pobudo za spremembo zakona, ki določa dolžnost tožilca, da o zavržbi ovadbe obvesti policijo, pa je seveda prazno - saj je zakon pač treba spoštovati, dokler se ne spremeni. Omenjeno pobudo je ustavno sodišče lani prepričljivo zavrnilo.

Pokop pravne države

Oba razloga za zavržbo v epizodi Depale vasi, ki ju je podpisala Barbara Brezigar, sta skregana s slovensko in primerljivo evropsko zakonodajo ter z zdravo pametjo. Kaznivo dejanje ima po slovenski zakonodaji majhen pomen le tedaj, kadar je “njegova narava neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni”. Razlog za zavrženje ovadb pa tudi ne more biti v dejstvu, da pri ponarejanju listin ni sodeloval le Mitja Kunstelj, pač pa tudi drugi, še “neidentificirani sostorilci”.

Oba razloga se že zgolj zaradi nesorazmerja med težo obremenilnih dokazov in suhoparno obrazložitvijo zdita povsem neverodostojna in neutemeljena. Teža kaznivega dejanja je bila ogromna. Del obrambnega ministrstva se je ukvarjal s prepovedanimi posli in svoja dejanja pred policijo lastne države prikrival z dezinformacijami, kakor da bi bila vojska država v državi! Zgolj na osnovi tega, ker je bil ujet le eden od storilcev, pa je mogoče izpustiti skoraj vsakega kriminalca. Vedno namreč obstaja kdo, ki ga preiskovalni organi ne odkrijejo, zato bi lahko na podlagi dosledne uporabe načel Barbare Brezigar zapore preprosto izpraznili.

Ocene Barbare Brezigar o kaznivem dejanju “majhnega pomena” ob najhujšem posegu vojske v civilno sfero po osamosvojitvi Slovenije ni mogoče označiti drugače kot cinizem. S svojo potezo je takratna tožilka naredila veliko uslugo tistim, ki so ostali v ozadju. Če bi o ovadbi lahko odločalo sodišče, bi se zelo verjetno razkrili tudi organizatorji celotne spletke. Če bi bili razkriti ponarejevalci lažnih dokumentov, potem pretepači Milana Smolnikarja ne bi več mogli trditi, da so preprečevali odtujitev “vojaških skrivnosti” in da so ravnali “legitimno”, pač pa bi bili krivi nepooblaščenega napada na civilista, ki so mu sami podtaknili lastne ponaredke. S pomočjo usodne Olympie pa bi bili morda lahko odkriti tudi avtorji drugih političnih spletk, ki so bile vezane na pisanje “anonimk”. Zgodbo je lahko prekinila samo ena oseba - tožilka Barbara Brezigar.

Nikoli ne bomo izvedeli, kako je Barbara Brezigar postala orodje v rokah neke politike. Če je korupcija res “dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev”, potem nezakonito ravnanje Barbare Brezigar v dveh uradnih zadevah, znanih pod imenom Depala vas, ki je nedvomno koristilo eni stranki, in poznejša podpora te iste stranke Barbari Brezigar v politiki, to ravnanje vrhovne državne tožilke najverjetneje uvršča v področje koruptivnih dejanj.

Zaradi razumevanja “pravičnosti” tožilke Brezigarjeve pravici v primeru Depale vasi nikoli ne bo povsem zadoščeno. Sklep ni posebej razveseljiv. Vse namreč kaže, da je po zaslugi Barbare Brezigar ponarejanje listin v Sloveniji načeloma sicer prepovedano, da pa to ne velja za določene pripadnike ministrstva za obrambo, ki lahko nekaznovano zavajajo policijo in celo predsednika vlade. Posegi vojske v civilno sfero so uradno sicer kaznivi, vendar to ne velja v primerih, kadar tako ocenijo pripadniki specialnih sil. Visoka “načela pravičnosti” nekaterih tožilcev pa ne dovoljujejo, da bi o krivdi utemeljeno osumljenih odločala sodišča. Vse to predstavlja nekdo, ki želi postati predsednica republike. Vrhovna poveljnica vojske, ki brani nasilje vojske nad civilisti in ščiti ponarejevalce državnih dokumentov.