Skromnost ali razkošje

Vse države s parlamentarnim sistemom znajo poskrbeti za svoje predsednike. Kako razkošen status jim namenijo, je odvisno od tradicije, običajev, občutka državotvornosti in vrednotenja predsedniške funkcije, pa tudi od zmožnosti državne blagajne. Praviloma imajo vsi predsedniki republik poleg svojega urada, kjer opravljajo službene dolžnosti, tudi zasebno rezidenco, ki jo plačuje proračun. V Avstriji je zasebna rezidenca Leopoldinski trakt Hofburga, v Italiji palača Quirinale, v Nemčiji grad Bellevue v Berlinu in vila Hammerschmidt v Bonnu, na Češkem pa praški grad in dvorec Lany. Glede na te podatke je bivanjski status slovenskega predsednika zelo skromen. Dosedanji predsednik Milan Kučan je namreč oba mandata preživel v tipski atrijski hiši v Murglah, kjer mu stroškov ni plačevala država, ampak jih je kril sam. Vsaj v smislu kvadrature je živel slabše kot mnogi avtoličarji, krovci in vulkanizerji. Ob 14-odstotni stopnji revščine, več kot 100.000 brezposelnih in več kot 60 odstotki upokojencev z nizkimi pokojninami je Kučanova asketska drža hvalevredna. Slovenski proračun predsedniku ne more zagotoviti tako razkošnega življenja, kot ga na primer uživa ameriški predsednik. V ZDA je namreč predsednikova plača še najnižji strošek, saj znaša le "bednih" 200.000 dolarjev. Zato pa je vse, kar sledi temu znesku, bistveno razkošnejše. Tako država vsako leto plača dodatnih 50 milijonov dolarjev za vzdrževanje Bele hiše, 330.000 dolarjev pa za podpredsednikovo rezidenco in reprezentanco, dobrih 310 milijonov dolarjev za delovanje predsednikovega urada, k temu pa je treba prišteti še milijonske zneske za uporabo dveh predsedniških letal, več helikopterjev in delo varnostne službe. Leta 1992 je Washington Post objavil podatek, da letni stroški varovanja predsednika, podpredsednika in njunih družin znašajo 140 milijonov dolarjev, letalski prevozi z Air Force One in Air Force Two pa 185 milijonov dolarjev.

Če gredo Američani v skrajnost, pa se po drugi strani postavlja vprašanje, kako nizko gredo lahko manj premožne države, kot je Slovenija. Bi se za najvišjega državnega funkcionarja spodobilo, da bi na primer živel v garsonjeri? Verjetno ne. Tovrstna "rezidenca" bi bila v očeh tuje javnosti neugledna, povzročala pa bi tudi težave pri varovanju. Teoretično je seveda takšna situacija povsem mogoča. Kakšna je torej zdrava mera? Ali je dovolj, da ima predsednik le malo večje stanovanje v središču Ljubljane, ali pa bi bilo prav, da ima ekskluzivno opremljeno rezidenco, ki bi bila last države in ki bi jo vzdrževali s proračunskimi sredstvi? Odločitev o tem bo sprejela vlada. V parlamentarnem postopku je namreč predlog zakona o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcije predsednika republike, ki v 3. členu pravi: "Za izvrševanje funkcije predsednika republike vlada v soglasju s predsednikom republike določi prostore za delovanje urada predsednika republike, prebivanje predsednika republike in protokolarne objekte." Poslanci naj bi zakonski predlog v drugo obravnavali konec novembra, sprejeli pa naj bi ga do konca letošnjega leta. Če parlament omenjenega člena ne bo spreminjal, bo vlada tista, ki bo prižgala luč za zasebno rezidenco.

Favorit je oranžerija na Brdu

Kje bi lahko bila bodoča rezidenca? Vlada ima na voljo več možnosti. Lahko se odloči, da bo zgradila povsem novo poslopje. Dobra stran te rešitve je, da bi bila rezidenca lahko v Ljubljani, hkrati pa bi vse dosedanje protokolarne objekte še naprej ohranili za protokolarne namene. Slaba stran pa so stroški, saj bi še pred gradnjo porabili ogromno denarja za nakup zemljišča in dovoljenja za gradnjo. Druga možnost je, da se za rezidenco uporabi kateri od obstoječih protokolarnih objektov. Iz te enačbe lahko takoj izključimo gradova Strmol in Snežnik, ker sta preveč oddaljena od urada predsednika. Bistveno bolj praktična je vila Podrožnik, ki stoji v prestižni ljubljanski soseski Rožna dolina, le nekaj minut od urada predsednika republike. Vila je bila zgrajena leta 1949 po načrtih Plečnikovega učenca, inženirja Vodopivca, in vse od tedaj se uporablja za protokolarne namene. Lani je na primer predsednik Kučan tam sprejel dalajlamo, dansko kraljico in španskega kralja. Kadar v vili ni protokolarnih obveznosti, njen upravnik - JGZ Brdo, Protokolarne storitve RS - apartmaje in druge prostore oddaja v komercialne namene. Za pokušino samo nekaj tržnih cen: prenočitev z zajtrkom v velikem apartmaju stane 77.000 tolarjev, v manjših apartmajih pa 57.000 tolarjev, cena za hladno-topli bife se giblje med 10.000 in 12.000 tolarji, za slavnostno kosilo ali večerjo pa med 8.000 in 10.000 tolarji na osebo. Vila je sicer dobro ohranjena, ni pa ravno razkošno opremljena. Še najdragocenejše so slike, ki jih je posodil Narodni muzej, knjige, preproge ter srebrni pribor in nekaj boljših kosov keramike. V pritličju vile so sprejemnica, manjša knjižnica, jedilni salon za 24 gostov in zajtrkovalnica za osem ljudi, v prvem nadstropju so štirje dvoposteljni apartmaji s kopalnicami, v kleti pa je poleg velike kuhinje še jedilnica za osebje gostov (šoferje, varnostnike ...). Na vrtu pred vilo, kjer je poleg teniškega igrišča tudi letni bazen, je mogoče pogostiti do 250 gostov. Skratka, idealno z enim samim zadržkom. Če bi vilo uporabili za rezidenco, bi izgubili edini protokolarni objekt v središču Ljubljane, ki ga za sprejeme, klepete, tiskovne konference, kosila in večerje ne uporabljata le predsednik države in premier, ampak tudi ministri in drugi visoki državni funkcionarji.

Povsem enak je tudi zadržek glede gradu Brdo pri Kranju, saj se tudi ta uporablja predvsem za protokolarne namene. Grad je bil zadnjič prenovljen pred prihodom nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona, čeprav slednji v njem ni prespal, saj se je rajši odločil za hotel Union. Lani sta se na gradu srečala ameriški in ruski predsednik George W. Bush in Vladimir Putin, pred leti pa je tam bivala celo razvpita Monika Lewinsky. Tudi v preteklosti se je po grajskih parketih sukalo kar nekaj znanih imen, na primer predsednik zunanjepolitičnega odbora senata ZDA J. William Fulbright, sovjetski obrambi minister Žukov, prestolonaslednik Jemna El Badr, predsednik Romunije Ceausescu, etiopski cesar Selasie, iranski šah Pahlavi, predsednik PLO Arafat, predsednik LDR Koreje Kim Il Sung, predsednik Egipta Mubarak, kanclerja ZR Nemčije Brandt in Kohl, predsednik Francije Mitterrand, generalni sekretar KP Sovjetske zveze Gorbačov in ne nazadnje tudi filmski igralec Kirk Douglas.

V gradu so štirje manjši apartmaji in večji predsedniški apartma, ki je razdeljen na ženski in moški del in je najbolj luksuzno opremljen, saj je v njem nekdanja Titova postelja. Poleg sob in kopalnic so v gradu še jedilnica za 60 do 300 gostov (toliko jih stlačijo v jedilnico le, če ne gre za večerjo, ampak coctail party), knjižnica, zlati salon z dragoceno tapiserijo, modri salon z bidermajerskim stropom, ki je nastal iz grajske kapele, pod gradom pa je bogato založena vinska klet. Grad z začetka 16. stoletja je leta 1935 prešel v last kraljeve rodbine Karađorđević, po drugi svetovni vojni pa je bil s pripadajočim zemljiščem nacionaliziran in je postal poletna rezidenca maršala Tita. Po njegovi smrti so iz gradu odnesli skoraj vse osebne predmete, darila, pa tudi precej pohištva, ostale pa so tapiserije in preproge, celotna knjižna zbirka in zbirka umetniških slik. Ker je Tito grad že leta 1961 s posebnim dekretom prenesel na Republiko Slovenijo, se je po njegovi smrti ves čas uporabljal kot protokolarna rezidenca. Slovenska denacionalizacijska zakonodaja ne omogoča vračila zaplenjene posesti družini Karađorđević, kljub temu pa so slednji napovedali sprožitev spora na evropskem sodišču za človekove pravice. Čeprav to ne pomeni, da bi Slovenija grad morala vrniti predvojnim lastnikom, bi bilo nerodno, če bi bila predsednikova rezidenca v objektu, kjer vsaj formalnopravno niso rešena vsa denacionalizacijska vprašanja. Dodatna ovira za uporabo gradu kot predsedniške rezidence je v tem, da ima grad en sam vhod, kar pomeni, da bi ga težko razdelili na del, ki bi bil namenjen zgolj predsednikovi rezidenci, in na del, ki bi še naprej služil protokolarnim namenom. JGZ Brdo za vzdrževanje 60 objektov, v katerih na leto poteka vsaj 800 različnih protokolarnih dogodkov in seminarjev, potrebuje dobro milijardo tolarjev. Vendar iz proračuna dobi le 650 milijonov tolarjev, preostalih 400 milijonov tolarjev pa zasluži s trženjem prostih zmogljivosti. Tako na primer prenočitev z zajtrkom v predsedniškem apartmaju na gradu Brdo po tržni ceni stane 193.200 tolarjev, v navadnem apartmaju pa 113.800 tolarjev na osebo. Bistveno cenejša je prenočitev na bližnji Zoisovi pristavi na Brdu, kjer bi za polpenzion v enoposteljni sobi odšteli 9.500 tolarjev, za polnega pa 11.000 tolarjev. Na gradu Brdo slavnostno kosilo ali večerja stane 16.700 tolarjev, hladno-topli bife pa 18.700 tolarjev, v koči Jezero (nekdanji Titovi brunarici) pa 8.300 tolarjev. Če bi grad uporabili za rezidenco, bi se morali odpovedati precejšnjemu delu komercialnega zaslužka. Kakšne so torej druge možnosti, o katerih razmišljajo vladni predstavniki? Menda naj bi bil glavni favorit za rezidenco nekdanja oranžerija, ki so ji včasih rekli Glashaus. Gre za samostojno poslopje, ki ga povezujeta dva stolpiča in stoji na obronku skoraj 500 hektarov velikega posestva Brdo. Oranžerije so prišle v modo v 17. stoletju, v njih pa so nekdanji stanovalci gradu čez zimo vzgajali pomaranče in limone, saj so velike steklene površine sončnim žarkom omogočale gretje rastlin. Danes je objekt skoraj prazen. V spodnjem prostoru je sicer še nekaj rastlinja in dva kmetijska stroja, medtem ko naj bi bili zgornji prostori, kjer bi bilo mogoče urediti sobe, prazni. Ker objektov na 2.100 kvadratnih metrov stavbnega zemljišča po vojni niso obnavljali, je precej dotrajan, tako da bi šlo za sanacijo več milijonov tolarjev. Po drugi strani pa ima oranžerija kar precej prednosti. Objekt stoji dovolj na samem, da bi to olajšalo zagotavljanje predsednikove varnosti, v bližini je dovolj parkirišč, poleg tega pa je celotna posest Brdo v državni lasti, kar pomeni, da bi odpadli stroški za nakup zemljišča. Da je oranžerija resen favorit za rezidenco, so nam potrdili tudi zaposleni na Brdu, saj naj bi si po njihovih izjavah objekt že ogledal tudi arhitekt. Za obnovo razen pomanjkanja denarja ni nobenih drugih resnejših ovir, saj je mestni svet občine Kranj že pred letom dni sprejel nov zazidalni načrt za celotno območje posesti Brdo, ta pa poleg igrišča za golf predvideva tudi morebitno prenovo oranžerije. Prednost Brda je zagotovo v tem, da ima vzpostavljeno celotno infrastrukturo. Za udobje gostov v gradu, restavraciji Zois in hotelu Kokra stalno skrbi 120 ljudi - od kuharjev, čistilk, natakarjev, vrtnarjev do tehničnega osebja. Če bi bodoči predsednik živel v oranžeriji, bi mu osebje lahko sproti pospravljajo, kuhalo, pralo, likalo in kosilo travo. Poleg tega so na posestvu na voljo teniško igrišče in golf vadbišče (v nekaj letih naj bi postavili golf igrišče z 18 luknjami), ribolov, jahanje ter lov na z Brionov prinešene jelene damjake in avtohtone alpske jelene. Življenje na Brdu bi bilo torej dovolj razkošno tudi za najzahtevnejši predsedniški okus. Vprašanje je le, ali bo javnost zadovoljna s predsednikom, ki bo poleg dragega službenega avtomobila, šoferja, 24-urnega varovanja ter protokolarnega letala imel na razpolago tudi razkošno zasebno rezidenco. Ne nazadnje pa bi bilo nezadovoljstvo ljudi ob določitvi razkošne zasebne rezidence mogoče pričakovati tudi zato, ker bo številne ugodnosti treba plačevati ne le bodočemu, pač pa tudi bivšemu predsedniku države.

Bo Kučan ostal v vladni palači?

Že omenjeni zakon o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcije predsednika republike ne predvideva le ureditve statusa aktualnega predsednika, ampak še v bistveno večji meri skrbi za položaj bivšega predsednika. Temu se ne gre čuditi, če vemo, da sta pri pripravi zakona skupaj z vladno službo za zakonodajo sodelovala Kučanova najožja svetovalca - Marjan Šiftar in dr. Miha Ribarič. Kakšne ugodnosti naj bi torej bivšemu predsedniku zagotovil predlagani zakon? V treh mesecih po koncu predsedniškega mandata se bo lahko vrnil na delo, ki ga je pred izvolitvijo opravljal v rednem delovnem razmerju v državnem organu, javnem zavodu, javnem podjetju, javni agenciji, javnem skladu, ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe. Če po koncu mandata ne bo mogel nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge službe, hkrati pa ne bo izpolnjeval pogojev za upokojitev, bo imel še eno oziroma izjemoma dve leti pravico prejemati predsedniško plačo. Če pa se bo zaposlil ali upokojil, bo imel pravico do mesečnega nadomestila v višini razlike med njegovimi osebnimi dohodki in 90 odstotki predsedniške plače. Te ugodnosti so dokaj razumljive, saj tudi strošek zanje ne bi bil megalomanski. Bistveno dražje so dodatne pravice, kot je pravica do pisarniškega prostora, strokovne pomoči svetovalca in administrativno-tehničnega osebja, osebnega varovanja, varovanja objekta, v katerem prebiva, ter do stalne uporabe službenega vozila in voznika. Po najbolj optimističnih izračunih bi te ugodnosti proračun stale 60 milijonov tolarjev, po pesimističnih napovedih opozicijskih strank, zlasti SDS in NSi, pa 120 milijonov tolarjev. Povrh tega bi imel bivši predsednik tudi stalno pravico dostopa do arhiva iz časov, ko je opravljal funkcijo predsednika. Zakon pa gre še dlje, saj določa tudi pravice zakonca po smrti predsednika republike. Ne glede na to, ali je predsednik umrl v času trajanja mandata ali po njem, bi imel vdovec ali vdova pravico do mesečnega nadomestila v višini 70 odstotkov razlike med osnovo za odmero vdovske pokojnine in plačo predsednika republike. Vdovske ugodnosti bi seveda lahko užival tudi izvenzakonski partner, ki bi s predsednikom živel vsaj deset let.

Pri pisanju zakona naj bi se predstavniki vladne službe za zakonodajo in Kučanovega kabineta zgledovali predvsem po nemškem modelu. Tam namreč zvezni predsednik po koncu mandata prejema častni honorar, ki je enak prejemkom aktualnega predsednika republike, ne prejema pa različnih dodatkov, zaradi česar dobi le še približno 60 odstotkov nekdanje plače. Ima pa ima dosmrtno pravico do uporabe pisarne, pomoči strokovnega sodelavca v rangu državnega podsekretarja ali sekretarja ter voznika z vozilom. Tako imajo svoje pisarne trije še živeči nekdanji zvezni predsedniki, in sicer W. Scheel, dr. von Weizsacker in dr. Herzog. S posebnim zakonom pa so v Nemčiji urejene tudi pravice zakonca po smrti zveznega predsednika. Tako je določeno, da zakonec po umrlem predsedniku prejme trojni znesek častnega honorarja kot posmrtnino, sicer pa ustrezno pokojnino, izračunano na osnovi častnega honorarja.

Zgledovanje Slovenije po nemškem modelu je sicer povsem legitimno, če ne upoštevamo dejstva, da v Nemčiji ugodnosti bivšim predsednikom plačuje 80 milijonov ljudi, pri nas pa bi jih plačevalo manj kot dva milijona prebivalcev. Zakaj si pisci zakona za zgled niso rajši vzeli manjše Avstrije, kjer predsednik po prenehanju funkcije nima posebnih pravic, glede upokojevanja pa je podvržen splošnim predpisom, ki za državne uradnike določajo nekoliko ugodnejši režim upokojevanja? Ali pa na primer Poljske, kjer ima nekdanji predsednik vse življenje pravico do mesečne plače v znesku, ki je enak polovici temeljne nagrade aktualnega predsednika, prejema pa še denar za vodenje pisarne, skladno z načeli, ki določajo financiranje pisarn poslancev. Ali je Slovenija res tako bogata, da si lahko privošči več kot Avstrija in več kot Poljska?

Kje je meja dobrega okusa? Bivšemu predsedniku bi zagotovo lahko pripadala dostojna pokojnina. Prav tako bi bilo prav, da mu pripada častno mesto na protokolarnih prireditvah, pa tudi administrativna pomoč. Vse ostalo pa so že bistveno dražji privilegiji. Med najdražje zagotovo spadajo dosmrtno varovanje, avto z voznikom in pisarna. Najem ali nakup prostorov bi državno blagajno lahko stal več milijonov tolarjev. Nič čudnega torej, če je že zdaj mogoče slišati namige, da naj bi bil najprimernejši prostor za pisarno bivšega predsednika kar predsedniška palača med Gregorčičevo in Erjavčevo ulico. Skratka, bivši predsednik bi imel svojo pisarno kar v istem poslopju, kjer je uradoval že v času predsedniškega mandata. Edini spremembi bi bili selitev iz večje v manjšo pisarno in manjše število osebja.

V tem primeru bi imeli pravzaprav zelo nenavadno situacijo. Predsednik republike bi živel v rezidenci na Brdu in bi tam opravil tudi večino svojih protokolarnih obveznosti, v ljubljanski predsedniški palači pa bi uradoval bivši predsednik.