Paradoks povezovanja

Leta 1997 sta socialdemokratska stranka in krščansko-demokratska stranka v predsedniško volilno kampanjo vstopili s predlogom zakona o lustraciji in predlogom deklaracije o obsodbi komunističnega režima. Ideja je bila enostavna: najprej bi z deklaracijo ugotovili, da je bil komunizem zločinski režim, z lustracijo pa bi ključnim osebam komunističnega režima prepovedali delovanje v oblastnih organih. Lustracijski ukrep bi doletel tudi oficirje nekdanje službe državne varnosti ter osebe, ki so sodelovale s službo državne varnosti. V krščanski demokraciji in SDS so bili prepričani, da bosta lustracijska debata in predlog resolucije o obsodbi komunističnega režima pozitivno vplivala na volilni rezultat. Predpostavka se je izkazala za napačno. Kljub žuganju z lustracijo je predsedniški kandidat Kučan zmagal v prvem krogu. Če bi bila lustracijska zakonodaja leta 1997 sprejeta, bi bil Milan Kučan med prvimi, ki bi mu bila izrečena prepoved javnega delovanja.

Socialdemokratska stranka in Nova Slovenija, ki deloma izhaja iz krščanskih demokratov, med letošnjo predsedniško kampanjo podpirata Barbaro Brezigar. Kandidatka Barbara Brezigar ni govorila o lustraciji, pač pa je pripovedovala o povezovanju. Niti z besedo ni omenila zločinske narave komunističnega režima, pač pa je govorila o povezovanju. Ni namigovala, da je občestvo kontaminirano s sodelavci nekdanje politične policije, pač pa je premlevala misel o povezovanju. Ni omenila, da je bil dr. Drnovške, njen tekmec v predsedniški dirki, leta 1989 v tajnem uradnem listu podpisan pod pravilnik o delovanju službe državne varnosti, pač pa je še enkrat podčrtala, da jo zanima zgolj in edino povezovanje. Povezovanje, povezovanje. Dr. Janez Podobnik, ki je leta 1996 govoril o gradnji mostov, je v primerjavi z Brezigarjevo gradbeniške metafore o mostovih uporabljal poredko.

Ali med retoriko, ki so jo pomladne stranke lansirale leta 1997, in letošnjo retoriko obstaja protislovje? Na prvi pogled se zdi, da je protislovje neskončno veliko. Zdi se, da med lustracijsko retoriko in retoriko povezovanja ni skupnega imenovalca. Pač, kdor kani povezovati, se ne bo šel čistke. So se torej v pomladni hemisferi odrekli političnim konceptom, ki so jih zagovarjali pred petimi leti? Se zdaj vsi pomladniki zavzemajo za povezovanje, lustracijskim načrtom pa so se povsem odrekli? Ni nujno.

Nekoliko bolj drzna interpretacija koncepta lustracije nas kljub vsemu lahko pripelje tudi do povezovanja. Drzna interpretacija gre takole: Kaj je v resnici lustracija? Kaj je njen namen? Lustracija je postopek očiščenja občestva. Predpostavka lustracije je, da je skupnost kontaminirana z nečistočo, ki jo prenašajo ključni pripadniki bivšega režima in njihovi pomagači. Nečistoča, ki kontaminira občestvo, je kriva, da je bolna celotna skupnost. Šele z očiščenjem, med katerim bi izolirali nečistočo in jo izločili iz družbenega organizma, bi lahko ozdravili celotno skupnost. Ozdravitev družbenega organizma, ki je možna le tako, da izločimo nečistočo, je predpostavka družbene integracije. Povezovanje skupnosti lahko izvedemo tako, da izločimo tujke, nečiste elemente. Lustracija, projekt očiščenja družbenega organizma, je povezovalni projekt. S tem, ko izoliramo nečistočo, je zdrava večina mnogo bolje povezana. Lustracija je torej temna stran povezovalnega projekta. Da bi bilo občestvo res povezano, da bi država postala domovina, moramo najprej počistiti nečistočo. Tudi leta 1997, ko sta Janez Janša in Lojze Peterle predlagala lustracijsko zakonodajo, jima je v resnici šlo za povezovanje. Ob tem pa sta imela nekaj smole s političnim marketingom. Najprej sta javnosti predstavila neprijetno plat štorije, saj je vsi vpili o načrtovani čistki, pozitivnih povezovalnih učinkov pa nista uspešno predstavila.

No, dvomimo lahko, da je bilo volilno telo, ko je v volilne skrinjice metalo listke z obkroženimi imeni, oboroženo z drzno lekcijo iz politične ter socialne filozofije. Stvari na volišču so bile bolj enostavne. Če gospa pravi, da je za povezovanje, to pomeni, da se ne bo šla kakšne revolucije. S podatkom, da kandidatka Brezigarjeva prihaja iz intelektualnega kroga, ki je med prejšnjo predsedniško kampanjo predlagal lustracijo, volilno telo tudi ni bilo obremenjeno. Celo več: volilno telo je prezrlo celo to, katero strankarsko okolje je blizu kandidatki in da je pred dvema letoma nastopila na listi SDS. Če ob rezultatih predsedniških volitev pregledamo tudi rezultate lokalnih volitev in rezultate anket, ki so nastali ob pomoči vzporednih volitev, ugotovimo, da med rezultatom Barbare Brezigar in rezultatom SDS ter NSi ni korelacije. Torej je volilno telo kandidatki Brezigarjevi verjelo, da je neodvisna.

Neodvisnost in stranke

Pred volitvami je na levici obstajal strah, da bo Barbara Brezigar z uspešno izvedeno predvolilno kampanjo dala krila tistim strankam, ki stojijo za njeno kandidaturo. Domnevamo lahko, da so tudi v socialdemokratski strani in Novi Sloveniji, ko so Brezigarjevo poslali v predsedniško bitko, računali, da bo njena kandidatura pozitivno učinkovala na uspeh SDS in NSi. Načrt pa je bil precej zapleten. Barbaro Brezigar so z neskončno vztrajnostjo predstavljali kot neodvisno kandidatko. Če je bil ključni cilj zgolj relativen uspeh na predsedniških volitvah, je bila izbrana taktika pravilna. Ker so stranke po ducatu let parlamentarne demokracije prišle na precej slab glas, formalna neodvisnost zagotavlja dodatne odstotke.

Hkrati pa se zdi, da so v okolici volilnega štaba kandidatke Brezigarjeve pričakovali, da bo njena uspešna kandidatura za seboj potegnila tudi stranki, ki sta povezani z njeno kandidaturo. Neodvisna kandidatka naj bi torej proti vrhu potisnila Janševo in Bajukovo stranko. Ali če uporabimo kleno slovensko besedo: SDS in NSi bi se šlepali na kampanji Barbare Brezigar.

In kaj se je v resnici zgodilo na volitvah? Tvegajmo z oceno, da rezultat SDS in NSi nikakor ni sorazmeren z uspehom Brezigarjeve.

Zakaj je objava takšne ocene tvegana? V tem trenutku zbirni rezultati lokalnih volitev še niso znani. Na voljo so rezultati županskih volitev ter rezultati volitev v svete mestnih občin. Stranke pa se do rezultatov lokalnih volitev obnašajo kot do samopostrežne trgovine. Na voljo je namreč več kazalcev uspeha, zato stranke nastopajo zgolj z najbolj ugodnimi kazalci.

Eden od kazalcev uspeha na lokalnih volitvah je število županskih mest, ki jih osvoji stranka. Problem pa se pojavi, ker pri preštevanju obstaja dvojno knjigovodstvo. Tretjino županskih kandidatov so formalno predlagale skupine državljanov, v resnici pa je med formalno neodvisnimi kandidati precej kandidatov s strankarsko izkaznico. Drugo tretjino kandidatov pa so predlagale strankarske koalicije. Kljub temu, da za kandidaturo formalno stoji več strank, je izvoljeni župan v resnici lastnik le ene strankarske izkaznice. Stranke pa na svoj račun volilnega uspeha knjižijo tako kandidate, ki so formalno neodvisni, kot kandidate, ki so formalno koalicijski. Ob tem se podatki o županih, ki so jih predlagale koalicije, znajdejo v bilancah uspeha vseh članic predvolilnega zavezništva. Če bi sešteli podatke strank, ki govorijo o tem, koliko županskih funkcij so osvojile, bi ugotovili, da vsota dosežkov občutno presega število vseh županskih mest.

Podatek o številu osvojenih županskih pisarn je hkrati dvomljive vrednosti, ker ima občina Hodoš 305 volilnih upravičencev, občina Ljubljana pa 720-krat več. Pomembno je torej tudi, koliko prebivalcev imajo občine, v katerih imajo stranke župana.

Kakšni so rezultati županskih volitev po prvem krogu? Po naših podatkih 41 županov prihaja iz SLS. 23 županov je iz LDS. 20 županov prihaja iz SDS. Deset županov pa iz ZLSD. Dokler ne bodo znani rezultati drugega kroga, je primerjava z rezultati, doseženimi leta 1998, nemogoča.

Ker zbirnih podatkov za lokalne volitve še ni, se lahko za zdaj zanašamo na rezultate, dosežene v mestnih občinah. Na splošno rezultati strank, doseženi v mestnih občinah, kažejo, da se volilno telo odmika od strank in daje vedno več glasov neodvisnim ali ad hoc listam kandidatov. Osip podpore velikim strankam je najbolj opazen na Primorskem. LDS je letos v Novi Gorici dosegla za tretjino slabši rezultat kot pred štirimi leti, ZLSD za četrtino slabši rezultat, SDS je dosežek iz leta 1998 skorajda prepolovila, SLS pa več kot prepolovila.

Splošen osip podpore v mestnih občinah je najmanj boleč za LDS. V prestolnici je LDS izgubila slabi dve odstotni točki, v Slovenj Gradcu je izgubila sedem, v Murski Soboti pa pet odstotnih točk. V Celju je LDS rezultat izboljšala skoraj za deset točk. Rezultat izpred štirih let pa je izboljšala tudi v Mariboru, Velenju, Novem mestu in na Ptuju.

SDS je rezultat izpred štirih let izboljšala le v Murski Soboti; pred štirimi leti je SDS v prestolnici Prekmurja zbrala 11 odstotkov, letos pa jih ima 18. Hkrati pa je SDS v Ljubljani, Kranju in Celju izgubila tretjino glasov, v Novi Gorici in Novem mestu pa je volilni dosežek prepolovila.

Združeni listi se je najbolj boleč flop pripetil v Kopru. Stranka je na najboljši poti, da izgubi župana, čeprav se je zdelo, da je koprska županska pisarna v trajni lasti Združene liste. Hkrati je ZLSD na volitvah za mestni svet pred štirimi leti zbrala 25 odstotkov glasov, letos pa le 15.

Ker NSi letos na lokalnih volitvah nastopa prvič, neposredne primerjave niso možne. Za silo pa lahko dosežek NSi primerjamo z dosežki krščanskih demokratov; glavnina NSi namreč izhaja iz krščansko-demokratske stranke. Primerjava rezultatov, doseženih leta 1994, 1998 in 2002 kaže, da je krščanska demokracija leta 1994 in 1998 na volitvah v mestne svete zbirala bistveno več glasov, kot jih danes zbere NSi. V vseh mestnih občinah je SKD leta 1994 in 1998 dosegala boljše rezultate kot jih danes dosega NSi. Ob tem, da je rezultat NSi v primerjavi z rezultatom SKD precej bled, se tudi dosežek SLS, ki je sorodnica Nove Slovenije, nikakor ni izboljšal. SLS je rezultat za odtenek izboljšala le v Ljubljani, v vseh ostalih mestnih občinah pa je SLS rezultat poslabšala.

Tudi rezultati anket, ki sta jih Cati center in Gral Iteo opravili hkrati z vzporednimi volitvami, kažejo, da uspešna kampanja Barbare Brezigar ni izboljšala ratingov socialdemokratske stranke in Nove Slovenije. Ob vprašanju, za katero stranko bi glasovali, če bi bile danes parlamentarne volitve, sta obe agenciji dobili rezultate, ki so izjemno podobni rezultatom zadnjih parlamentarnih volitev. To navaja na misel, da dve leti po parlamentarnih volitvah in po predsedniški kampanji razmerje sil na državni ravni ostaja takšno, kakršno je bilo leta 2000. Rezultati volitev v svete mestnih občin pa kažejo, da so pomladne stranke doživele višji osip kot ostale stranke.

Pretiravali bi, če bi trdili, da je uspeh Barbare Brezigar obratno sorazmeren z uspehom SDS in NSi. Hkrati pa se do tega trenutka račun, da bi kampanja Barbare Brezigar pozitivno vplivala na uspeh SDS in NSi, ni izšel. Sporočilo, da je Barbara Brezigar neodvisna kandidatka, je volilno telo razumelo dobesedno. Zaradi njene kampanje ni dodatno nagrajevalo socialdemokratske stranke in Nove Slovenije. In dolgoročni učinki? Na dolgi rok bo na slovensko politično sceno najbolj vplivalo dejstvo, da se bo decembra 2002 spremenil status Janeza Drnovška. Če na volitvah zmaga, bo najbrž moral prekiniti vezi z LDS. "Koalicijska pogodba" med Drnovškom in LDS je namreč tisti dogodek, ki je v zadnjih dveh petletkah najbolj vplival na uspehe liberalne demokracije. Če pa bi 1. decembra izgubil, bi se s tem končalo deset let trajajoče obdobje, ko se je zdelo, da je LDS nepremagljiva.