Vsi Kučanovi dekoriranci

Predsednik republike Milan Kučan je tik pred koncem mandata razdelil še en komplet visokih državnih odlikovanj. Založba Mladinska knjiga je dobila zlati red svobode za trud, ki so ga vložili v Enciklopedijo Slovenijo, Mitja Rotovnik je dobil srebrno medaljo za dolgoletno vodenje Cankarjevega doma, Veklosav Grmič je dobil srebrno medaljo za prispevek k slovenski kulturi in duhovnemu svetu. Pozorni bralci Uradnega lista pa so opazili, da je predsednik republike prejšnji teden častni znak svobode podelil tudi petnajstim pripadnikom policije, Varnostno informativne službe in Teritorialne obrambe. Med imeni, ki so, ker gre za uslužbence bolj diskretnih služb, bolj ali manj neznana, je tudi ime, ki je znano širši javnosti. Silvo Komar, nekdanji predstojnik mariborskega centra varnostno informativne službe, je s soborci prejel odlikovanje za zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti. Silvo Komar - mariborski VIS je vodil tudi med osamosvojitveno vojno - je najširši javnosti postal znan, ko je leta 1993 tedanji obrambni minister Janez Janša na mariborskem letališču odkril kontejnerje s pošiljko orožja, od odkritju pa je obrambni minister zatrdil, da je lastnik orožja Silvo Komar. Policija je Komarja in par njegovih sodelavcev priprla, na sodnem procesu, ki je sledil, pa je sodišče obdolžence spoznalo za nedolžne. Izkazalo se je namreč, da je orožje, uskladiščeno na mariborskem letališču, namenjeno v Bosno. Pooblaščenec bosanske vlade, ki je kot priča nastopil pred preiskovalno komisijo slovenskega parlamenta, pa je povedal, da se je o orožarskem transportu pogovarjal s slovenskim političnim vrhom in vodstvom notranjega ministrstva ter Varnostno informativne službe. Komar s kolegi se je na mariborskem sodišču branil z molkom. Po oprostilni sodbi ga je vlada leta 1995 postavila na funkcijo drugega človeka Slovenske obveščevalne varnostne agencije s formalni statusom svetovalca vlade. Zdelo se je, da je s tem napredovanjem popolnoma rehabilitiran za sume, ki jih je dve leti prej izrekel obrambni minister. A ni bilo čisto tako. Direktor Sove Drago Ferš je namreč prihitel s pojasnilom, da je ob imenovanju prišlo do pomote, saj naj bi v papirjih moralo pisati, da je Komar postavljen le na položaj svetovalca direktorja, ne pa svetovalca vlade. Po treh tednih ga je vlada umaknila s položaja, na katerega ga je nastavila. Komar pa je službo v Sovi zapustil. Ko je predsednik republike Kučan dva tedna pred selitvijo iz predsedniškega urada odlikoval Silva Komarja, je del rednih bralcev Uradnega lista zadovoljno zabrundal, da je Komar s tem dokončno rehabilitiran, krivica, ki se mu je zgodila, ker je bil priprt, pa bi bila popravljena. Del bralcev Uradnega lista pa je godrnjal, češ da je Kučan ob koncu mandata odlikoval orožarskega osumljenca. Predsednikova gesta, ki sproža komentarje, pa je hkrati dobrodošla priložnost, da si ogledamo, kakšno politiko je imel predsednik republike pri delitvi najvišjih državnih odlikovanj. Glede na to, da je podeljevanje najvišjih državnih odlikovanj ena od predsedniških pristojnosti, lahko iz seznama odlikovancev razberemo tudi predsednikove politične prioritete. Seznam odlikovancev je predsedniški komentar zgodovine 20. stoletja (s posebnim poudarkom na zadnjem desetletju).

Zakon

Najprej razčistimo osnovne pojme. Častni znak svobode je odlikovanje, ki ga predsednik podeljuje za junaštvo pri varovanju svobode Republike Slovenije; za izjemne zasluge pri uveljavljanju in obrambi samostojnosti in suverenosti; za osebno hrabrost in požrtvovalnost pri reševanju in varovanju človeških življenj in materialnih dobrin; za zasluge in osebni prispevek pri vzpostavljanju, razvijanju in krepitvi mednarodnih odnosov, ki prispevajo k mednarodnemu priznanju in uveljavljanju Republike Slovenije; za zasluge na drugih področjih življenja in dela, ki so pomembna za suverenost in svobodo Republike Slovenije. Častni znak svobode ima tri stopnje: zlato, srebrno in navadno. Od leta 1992, ko je bil sprejet zakon o častnem znaku svobode, je predsednik republike (in pred njim predsedstvo republike) podelil skoraj sto zlatih častnih znakov svobode, 150 oseb ali organizacij je prejelo srebrni častni znak svobode, 650 oseb ali institucij pa je dobilo častni znak svobode. V dobrem desetletju je bilo torej podeljenih malo več kot 900 častnih znakov svobode. Predsedniku republike pri podeljevanju odlikovanj pomaga komisija. Od marca 1998 komisijo vodi dr. Matjaž Kmecl, v njej pa so še članica SAZU dr. Lidija Andolšek Jeras, ekonomistka Breda Blaznik, odvetnik in olimpionik Miroslav Cerar, dr. Andrej Inkret, dr. Dušan Mlinšek in direktor Inštituta za rehabilitacijo mag. Franc Hočevar.

Predloge, kdo naj dobi odlikovanje, lahko napišejo skupine, organizacije ali posamezniki. Predsedniku republike pa ni treba čakati na predlog skupin ali posameznikov. Za dodelitev odlikovanja se lahko odloči tudi brez formalnega predloga.

Odlikovanje lahko prejmejo posamezniki ali organizacije. Med stotnijo nosilcev zlatega častnega znaka svobode je 23 organizacij, ostali pa so posamezniki.

Kronane glave

Predsednik Kučan je zlati častni znak svobode podelil štirim kronanim glavam. Najvišje slovensko odlikovanje sta prejeli britanska kraljica Elizabeta II. in danska kraljica Margareta II. Enako odlikovanje sta prejela tudi španski kralj Juan Carlos in jordanski kralj Abdulah bin Al-Hussein.

Najvišje slovensko odlikovanje nosijo sedanji ali nekdanji predsedniki treh ex sovjetskih republik: Kazahstana, Latvije in Estonije. Kučan je najvišje odlikovanje podelil tudi šefom držav srednjeevropskega trojčka: Poljske, Češke in Madžarske. Na Balkanu zlati častni znak svobode nosita grški in romunski predsednik. Zlato medaljo pa je dobil še italijanski predsednik Cossiga, portugalski predsednik Jorge Sampaio ter predsednik Malte Guido de Marco. Ko smo ravno pri Malti: zlati znak svobode je prejel tudi Fra Andrew W.N. Bertie, predstojnik malteškega viteškega reda.

Leta 1992 je tedanje predsedstvo republike zlate medalje podelilo šefom diplomacij Avstrije, Italije in Madžarske. Zlata znaka pa sta prejela tudi tedanji nemški zunanji minister Genscher in vatikanski državni tajnik kardinal Angelo Sodano.

Sredi devetdesetih let sta zlati znak svobode prejela še dva diplomata: Hans van den Broek je bil šef nizozemske diplomacije v obdobju osamosvojitvene vojne, v teh krajih je potoval tudi kot član trojke, ki je leta 1991 vzpostavila premirje. Odlikovanje pa je prejel že v času, ko je bil član evropske komisije. Drugi vplivni diplomat, ki nosi častni znak svobode, je William J. Perry, nekdanji ameriški obrambni minister.

Še enega diplomata imamo na seznamu, vendar nagrade ni dobil kot diplomat; Juan Antonio Samaranch je nagrado prejel kot predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja. Kakopak je zlati častni znak svobode pripadel tudi olimpijskemu zmagovalcu Leonu Štuklju.

Ob tem, ko naštevamo, kdo je dobil najbolj ugledno slovensko medaljo, se velja vprašati tudi, kdo je ni dobil. Zlati znak svobode je šel v tri sosednje države, k četrti sosedi, Hrvaški, pa ni šel. Na seznamu osebnosti, ki so prejele častni znak, pa vendarle lahko najdemo hrvaškega državljana. Karl Gorinšek, junak hrvaške vojne, je leta 1996 prejel srebrni častni znak svobode. Ob tem pa velja dodati, da je bil Gorinšek leta 1991 za slovenske obrambne strukture ključni vir podatkov o dogajanjih v vrhu JNA. Gorinšek, sicer Štajerec po rodu, je bil leta 1991 kot visoki častnik JNA na šolanju v Beogradu, v Slovenijo pa je pošiljal novice o dogodkih v vojaškem vrhu.

Slovenske vojne

Najvišje slovensko državno odlikovanje so prejele tri generacije slovenskih branilcev. Maistrovi borci so odlikovanje dobili leta 1999. Leta 1997, ob petdeseti obletnici priključitve Primorske Sloveniji, so odlikovanje dobili organizacija Tigr, IX. Korpus, Prekomorske brigade, bataljon Simona Gregorčiča, Zbor svečenikov sv. Pavla, poimensko pa je bilo odlikovanih še devet pripadnikov slovenskih organizacij, ki so jih fašisti pobili v obdobju italijanske okupacije Primorske. Zanimivo je, da je predsednik republike, ko je delil odlikovanja za obdobje 2. svetovne vojne, z najvišjo stopnjo odlikoval le primorske organizacije. Za obdobje osamosvojitvene vojne je bil predsednik republike manj selektiven. Zlati častni znak svobode je namenil celotni teritorialni obrambi in policiji, manevrski strukturi narodne zaščite in policijskim specialcem. Najvišje državno odlikovanje je dobil tudi general Janez Slapar, leta 1991 načelnik republiškega štaba TO.

General Slapar pa ni edini vojak z najvišjim državnim odlikovanjem. Zlati znak sta prejela tudi partizanska poveljnika Lado Ambrožič - Novljan in Ivan Dolničar, danes predsednik borčevske organizacije. Dr. Franc Novak, ginekolog, je najvišje odlikovanje dobil za zasluge pri organizaciji partizanske sanitete. Dr. Milan Osredkar, fizik in dolgoletni direktor Instituta Jožef Stefan, pa je najvišje odlikovanje prejel za delovanje Radia Kričač. In če smo ravno pri medijih - zlato medaljo je dobil tudi javni zavod RTV Slovenija.

Založbo Mladinska knjiga smo omenili, dodati pa moramo vse tri Mohorjeve družbe: celjsko, celovško in goriško.

Predsednik Kučan je zlati častni znak svobode letos podelil svojemu predhodniku, Janezu Stanovniku. Namenil ga je tudi štirim kolegom, s katerimi je med letoma 1990 in 1992 skupaj sedel v predsedstvu Slovenije: Cirilu Zlobcu, Ivanu Omanu, dr. Matjažu Kmeclu in dr. Dušanu Plutu. Janko Pleterski je bil član predsedstva do leta 1990. Zlasti znak pa je že leta 1992 dobil tudi dr. Janez Drnovšek, prihajajoči predsednik Slovenije. Drnovšek je zlati znak prejel kot nekdanji član predsedstva SFRJ. Za zasluge pri monetarni osamosvojitvi sta zlati znak dobila še dr. France Arhar, ex guverner centralne banke in letošnji predsedniški kandidat, ter dr. Jože Mencinger, nekoč podpredsednik slovenske vlade, kasneje pa član sveta Banke Slovenije in rektor ljubljanske univerze.

Odlikovanje? Ne, hvala

Kljub temu, da je zlati častni znak svobode najvišje državno odlikovanje, je pol ducata slovenskih politikov medaljo vrnilo. Leta 1992 so namreč za zasluge ob osamosvojitvi odlikovanje dobili Igor Bavčar, dr. France Bučar, Janez Janša, Jelko Kacin, Lojze Peterle in dr. Dimitrij Rupel. Leto dni kasneje pa so odlikovanje vrnili, ker je predsednik republike z enako medaljo odlikoval tudi dr. Ljuba Bavcona. Dr. Bavcon je odlikovanje dobil za zasluge pri uveljavljanju varovanja človekovih pravic. Vrnjena odlikovanja so v urad predsednika republike pripotovala v Bata vrečki.

Če je šesterica leta 1993 odlikovanja vrnila, pa je dr. Jože Pučnik lani, ob deseti obletnici osamosvojitve, že vnaprej povedal, da odlikovanja ne bi sprejel. Predsednik ga je namreč želel odlikovati za vlogo, ki jo je imel pri osamosvojitvi Slovenije. Zavračanje visokega državnega odlikovanja, če ga izroči Kučan, je eden od bolj nenavadnih običajev slovenske politične folklore.

No, Akademski folklorni skupini France Marolt ni prišlo na misel, da bi sodelovala pri ohranjanju folklore zavračanja Kučanovih odlikovanj. Tudi Akademski pevski zbor Tone Tomšič in Slovenski oktet sta ne glede na vse ponosna lastnika zlatega častnega znaka. Še ena glasbena institucija ima najvišje odlikovanje, Slovenska filharmonija.

Poprava krivic?

Vsaj v dveh primerih lahko dodelitev najvišjega državnega odlikovanja razumemo tudi kot svojevrstno opravičilo države. Arhitekt Vlasto Kopač in pisatelj Igor Torkar sta zlati častni znak prejela leta 1999. Vlasto Kopač, sicer Plečnikov učenec, je bil leta 1948 na dachauskem procesu obsojen na smrt, potem so mu kazen znižali na 20 let zapora, leta 1952 pa so ga oblasti izpustile iz zapora. Istega leta so iz ječe izpustili tudi Igorja Torkarja; kot imperialističnega in gestapovskega agenta so ga leta 1948 obsodili na dvanajst let zapora. Torkar je najvišje državno odlikovanje dobil za "zvestobo slovenstvu" in literarni opus, Vlasto Kopač pa za "zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za celotno življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo."

Ob Torkarju in Kopaču, ki sta bila odlikovana tudi za umetniško delovanje, je predsednik republike z zlatim častnim znakom odlikoval še dva slikarja, Zorana Mušiča in akademika Franceta Miheliča. Med akademiki, ki so prejeli zlati častni znak svobode, pa moramo omeniti še dva predsednika akademije, dr. Janeza Milčinskega in dr. Franceta Bernika. Zlato medaljo je dobil tudi akademik Trstenjak in dr. Robert Blinc, podpredsednik SAZU, sicer pa največkrat citirani slovenski znanstvenik.

Ob sestavljanju kataloga odlikovancev pa ne smemo mimo nekdanjega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Odlikovanje je prejel leta 2001, ob deseti obletnici osamosvojitve. Najvišje državno odlikovanje je prejel tudi cistercijanski samostan Stična.

Manjkajoči

Seznam, ki obsega skoraj tisoč imen in naslovov organizacij, lahko beremo še na en način. Zanimivo je tudi, kdo ni dobil odlikovanja. Če ima slovenska država tri veje oblasti in če so odlikovanja dobili parlamentarci in številni vladni uslužbenci, v oči zbode podatek, da nobeno odlikovanje ni šlo na ustavno sodišče. Dr. Boris Strohsack, nekdanji predsednik vrhovnega sodišča, je leta 1995 prejel srebrni častni znak svobode. Okoli nekdanjih ustavnih sodnikov pa je predsednik naredil manjši ovinek.

Še en podatek je zanimiv: omenili smo, da je Silvo Komar, nekoč prvi mož mariborskega centra VIS, dobil častni znak svobode. Zanimivo pa je, da ni medalje dobil noben direktor varnostne obveščevalne službe (torej VIS-a in Sove). Podatek je zanimiv zato, ker je Andrej Lovšin, do leta 1993 direktor varnostnega organa ministrstva za obrambo, leta 1992 dobil srebrno medaljo. Direktor varnostnikov z obrambnega ministrstva je medaljo dobil, njegov civilni kolega pa ne.