Saj je bila samo popevka

Decembra je na "mreži", mejling listi slovenskega gejevskega gibanja, potekala manjša debata o Cicibanu. Pojavil se je zapis, da so v prilogi za starše v decembrski številki Cicibana, v slikanici, ki predstavlja različne oblike družine, predstavili tudi lezbično in homoseksualno družino z otroki. Scena je bila navdušena in nekateri so celo želeli poslati pismo podpore uredništvu Cicibana. In mi smo želeli videti to zgibanko. Pa so nas v uredništvu Cicibana samo debelo poslušali, češ da česa takega v njihovem časopisu sploh ni. Da nimajo slikice lezbične družine in gejevskega para, temveč so v preseku stanovanjskega bloka le predstavili različne družinske oblike, in da so ženske na sliki lahko v sorodu in v družini z dvema moškima sta ta lahko le soseda. Ker namen je bil le, da otroku omogočijo prepoznavnost in identifikacijo družinske skupnosti, v kakršni živi on.

In smo bili skoraj šokirani. Po vsem tem, kar se je za destigmatizacijo gejev dogajalo letos, res ne bi bilo nič hudega, če bi tudi v Cicibanu zapisali, da obstajajo družine, kjer sta dve mamici ali dva očeta. Če ne zaradi drugega, zaradi otrok, ki bi, ko bi odrasli, ne bili več obteženi s stereotipi družbe, v kateri so odraščali njihovi starši. Zakaj bi se morali torej sprenevedati?

Še kakšen mesec prej nas je osrečil Kanal A v oddaji Ekstra magazin, ko je "senzacionalno" razkrinkal ljubljansko parkovno shajališče gejev. Šokirani nad stereotipnostjo prikazovanja homoseksualcev, nad absolutno politično nekorektnostjo (pa čeprav se nam ta sintagma zdi skoraj inkvizicijsko aktivistična) in abotno družbeno netoleranco, smo lahko le zavpili: "Pa kaj ne vedo, da so se letos zgodile Sestre!" Popevkarski trio, ki je za destigmatizacijo homoseksualnosti naredil več kot dvajset let aktivizma skupaj. Kakšne so torej njihove zasluge za narod?

Kreacija zvezd

Začnimo z zelo banalnimi razlogi. Letos je bilo leto, ko so se različni mediji odkrito lotili ustvarjanja zvezd. Kot da bi se končno odločili, da izdajo ozadje medijskega šovbizniškega dogajanja in gledalcem ponudijo nov format - nauči se narediti zvezdo! Na alternativni ravni je bil to izbor skupine v klubu Triglav, ki je na plano vrgel trenutno najbolj politično progresivno slovensko skupino d'fact, na ravni čiste komerciale pa je bil to projekt Popstars, ki je izvrgel poskakujoči in limonadasto neoporečni Bepop. In vendar se je pred vsemi nečesa podobnega skupaj z zunanjimi producenti lotila slovenska nacionalna televizija - gre za Sestre. Zgodbo o tem, kako iz občasno nastopajočih v obskurnem nočnem klubu postati evropska zvezda. Če to ni dokaz, da zmoremo tudi Slovenci!

Če se samo spomnite, so se Sestre na Emo prijavile kot Štrumpantl Sisters, in to smo leta 2001 ob prvem pohodu po prestolnici slavili kot največji dosežek slovenske gejevske scene. Kot coming out na zabavnjaški sceni, za katero vemo, da je pravzaprav za vpliv na javno mnenje pomembnejša kot deset elitnih kolumnistov skupaj.

Skratka - Štrupantl Sisters so se do Eme preimenovale v Sestre. Izoblikovale so svoj slog, še huje - dobile so totalen imidž od broške do odgovorov na vprašanja novinarjev. Skupaj s podobo, z oblekami stevardes, s koreografijo, celo pevske ure so si vzele, ker je bilo njihovo prepevanje res na, ja, no, ne ravno visoko popevkarski ravni. Sestre so bile pomladna predhodnica trenda spreminjanja imidža, ki ga je v jesenskem času upoštevala tudi pomladanska Barbara Brezigar. Sestre so pohod svojega imidža samo še stopnjevale. Po zmagi na Emi so takoj postale kultne njihove rutice. Na nastopih so vedno zamenjale nekaj preoblek. In v javnosti se nikoli niso pojavile brez make-upa. Slovenija je končno priznala institucijo profesionalnega šovbiznisa.

Kar je neverjeten dosežek na sceni slovenske zabave, saj je kaj takega do sedaj prakticirala le Helena Blagne in malo kasneje še Simona Weiss ter Natalija Verboten, med skupinami pa Čuki in Sidharta. Še posebno velik je podvig, če pomislite, da je še leta 2001 eden izmed članov Sester zadovoljno pral lase v nekem ljubljanskem frizerskem salonu. Takrat so ga stranke gledale nekam čudno, z zanimanjem za drugačnost, a povem vam, bil je prekleto dober pralec las. Pogledi niti niso bili začudeni, temveč bolj radovedni.

Zmešnjava

Težko bi trdili, da je radovednost razlog, da je neki festival popevke prišel celo na naslovnico Demokracije (s sliko Karmen Stavec in pripisom Zmagovalka ljudskih src). Prvi razlog je, da se je zataknilo med telefonskim glasovanjem. In kje smo ljudje bolj občutljivi kot tam, kjer se nam zdi, da je zmanipulirana naša osnovna pravica do izražanja svobodne volje. Tako pa smo sumljivo dolgo na zaslonu gledali jecljajočega Andrea F, ki ni vedel, kaj naj še pleteniči, medtem ko se je dogajala zmešnjava. Prvi ugovor proti Sestram je torej bil, da so na televiziji goljufali. Kako?

Še nikoli ni bilo toliko povedanega o telefonskem glasovanju kot letos. Zapletlo se je tako, da so linije za glasovanje odprli tri minute, preden so to oznanili na televiziji. V teh treh minutah je Karmen dobila 12.751 glasov, Sestre 1107. V času legalnega glasovanja je Karmen dobila 25.985 glasov, Sestre pa 7361 in so se uvrstile na šesto mesto, kar je bilo še vedno dovolj za skupno zmago, saj so že pokasirale zmago v žirijskem delu glasovanja. In niti ni bilo prvič, da ni zmagal favorit ljudstva, temveč izbranec televizije. Saj se spomnite Vilija Resnika, ki je potem jamral na evrovizijskem odru, čeprav je bilo vsem jasno, da je bil tisto leto daleč najboljši komad Magnificova Silvija. Po izbiri žirije so šli na Evrovizijo še Nuša Derenda (ljudstvo je izbralo Karmen Stavec) in Darja Švajger, ki jo je leta 1999 v televotingu premagala Tinkara Kovač. Smo se takrat zaradi tega razburjali? Niti ne.

A letos je nastal vihar. Aleks Štakul je pozval k popolni razveljavitvi glasovanja, k ponovitvi prireditve in k odstopu Miše Molk. Mediji so se najprej razpisali o količini davkoplačevalskega denarja, ki je bil porabljen za to, da so bili državljani nategnjeni. Pa saj ni bilo prvič. Zakaj torej?

Fobi

Večina Slovencev niti ne bi opazila, da se pri izbiranju neke popevke sploh kaj dogaja, če ne bi takoj po koncu kazali objokane poraženke, če ne bi objavili zapisov o pretepu med avtorjema skladb Magnificom in Patrikom Greblom in če ne bi slovenski geji evforično slavili, češ zmagali smo. Evo, keč.

Takojšen odziv na internetnih forumih je bil polaren. Gejofilski forumi so slavili absolutno zmago, končno priznanje, da obstajajo, popevka Samo ljubezen je postala hit gejevske scene, le od časa do časa je kdo pripomnil, da sedaj se bodo pa nosile. Konec koncev je šlo res za produkt slovenske (ok, bolj ljubljanske) gejevske scene. In uspeh je bil fenomenalen - še lani so nastopale le na gay pridu, letos pa na Evroviziji! Odzivi so bili recimo taki: "Končno svobodomiselna poteza naše ozkogledne in homofobične države, da pošljemo Sestre na prestižno prireditev. Morda pa je le še upanje, da bomo nekoč dosegli raven držav, kjer sta strpnost in razumevanje na nekoliko višjem nivoju."

Evforijo do konca je pokvaril drugi pol odzivov. Zapisi iz forumov: "Jebem mater prokletim travestitom, jajca jim je treba porezat. Te pedre je treba vse pobit. Pedri nas ne morejo zastopat v Evropi. Sramota za Slovenijo." Nasprotovanje načinu glasovanja se je kmalu sprevrglo v nasprotovanje zmagovalkam. Homofobija ali strah pred drugačnostjo? Konec koncev smo bili leto prej razglašani za ksenofobe, ker so se prebivalci okolic azilantskih domov razburjali nad povečanim številom tujcev v svoji okolici. Posledica lanskega rompompoma je bila, da smo, če ne drugega, postali politično korektni pri medijskem obravnavanju azilantov (čeprav si priznamo, da že pred ksenofobično obsodbo nismo bili ravno nestrpni). Kaj pa Šiškarji govorijo, medtem ko v Citrusu kupujejo nočne fasunge, je pač ostala njihova stvar. Res pa je, da je azilantov letos občutno manj.

Letos smo bili torej homofobi. Nekateri so bili prepričani, da je to le še zapoznel odziv na lanski referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ko je bil eden izmed argumentov nasprotnikov tudi ta, da lezbijke pač ne morejo imeti otrok. Pa samske ženske tudi ne, čeprav samskost pa res ni več drugačnost.

Vsekakor so postizborne ankete pokazale, da Slovenci Sestram nasprotujejo zato, ker so drugačne. Na spletni strani Sester je na vprašanje tistim, ki so si spletno stran ogledali, zakaj nasprotujejo nastopu na popevki Evrovizije, 26 odstotkov odgovorilo, da zato, ker Sestre nimajo posluha, 16 odstotkov, ker se bojijo, da bodo osramotile Slovenijo, 19 odstotkov pa zato, ker so travestiti. V anketi v Nedelu je 30 odstotkov vprašanih odgovorilo, da jih moti, ker so izvajalci travestiti.

Smo Slovenci homofobični po naravi? Ocena stopnje homofobičnosti Slovencev je odvisna od zornega kota pogleda. Tako recimo - joj, ne me sedaj spet zmerjati, da sem homofobična - je za zagrizene gejevske aktiviste in aktivistke homofobičnost že, če mediji ne objavijo napovedi za festival gejevskega in lezbičnega filma. Pravzaprav gorečneži poskočijo ob vsaki omembi in neomembi istospolnosti, ker jim nikoli ni vse všeč. Že samo podvomiti o pravilnosti njihovih odločitev pomeni, da ste homofobični. Ker kdor ni njihov, je apriori proti. Predstavniki nevladnih organizacij so celo napoved Aleksa Štakula, da bo razveljavil glasovanje na Emi, označili za homofobijo. Češ - lani je bilo enako, pa se nihče ni pritoževal, letos pa "upravičeno menimo, da je takšna odločitev še en znak očitne homofobije in sploh vsakršnega strahu pred drugačnostjo". Pretiravanje z vseh strani. Toda naloga "tečnih" aktivistov je samo ena - opozarjati in opozarjati in še enkrat opozarjati, potem se nemara družba kot taka česa nauči. Da za hip obstanemo in premoremo vsaj malo samorefleksije. Pa četudi to dosežejo z milijoni javnih pisem in protesti pred televizijo.

Politiki

A zdi se, da moramo večkrat doživeti podobno zgodbo, da se česa naučimo. Zgodovina odmevnosti dogodkov, ki so kakorkoli povezani z istospolnostjo, je pri nas pravzaprav kratka. Konec osemdesetih let, ko je Magnus napovedal, takrat že četrti po vrsti, kongres-festival homoseksualcev, se je zdrznil politični del javnosti. Vzrok je bila kombinacija predsodkov (konec koncev takrat o aidsu še niso govorili v osnovnih šolah) in politične pokorščine Beogradu. Hkrati pa tudi podzavestnega strahu, kajti Magnus je bil kljub vsemu eden od stebrov civilnodružbenih gibanj osemdesetih let. In ves takratni direndaj je potekal v jugoslovanskih medijih, ki so zadevo napihnili do nerazpoznavnih proporcev. Pa so prepovedali festival. Na zahtevo Centralnega komiteja, bi zapisali v Družini, kjer je Drago Ocvirk v komentarju o sestrski homofobiji zapisal, da "sedaj meril za sovražnost ne predpisuje več Centralni komite, vendar ti 'poznavalci' Slovencev dobro vedo, da je sovražnik danes isti kot v komunizmu". Lahko jim le čestitamo za povezavo med popevko in komunizmom.

Seveda je bilo jasno, da se bo "afera Sestre" razpočila čez vse meje. Nismo se mogli izogniti niti vmešavanju politike v civilnosferne zadeve. In to politike, ki že deset let vztrajno ignorira zahteve gejevske skupnosti po izenačenju partnerstev. Sedaj pa so imeli tudi poslanci polna usta zaskrbljenosti za slovenski narod, če nas bi v Evropi zastopali travestiti. Janez Janša je na tiskovki SDS izjavil: "Sicer pa po mojem osebnem mnenju izbor niti ni bil tako slab, seveda z dodatkom, da bi zmagovalna skupina predstavljala aktualno politično oblast na tekmovanju za pesem Evrovizije. Če pa predstavlja celotno Slovenijo, izbor ni bil povsem posrečen." Sestre so torej naenkrat predstavljale vlado, politiko, korupcijo, vso bedo naše male deželice.

Zato je bil mednarodni odziv na Sestre za vse, ki so bili zaskrbljeni za ugled Slovenije, šokanten. Zardi vsega tega smo bili končno omenjeni v najodmevnejših svetovnih medijih. Halo, na CNN smo prišli zaradi prepira o popevki! In z opombo, da se je družba odzvala rahlo homofobično. Podobno so poročali na BBC News. V Independentu pa so ob koncu štorije še zapisali, da smo Slovenci menda vodstvu televizije zagrozili, da ne bomo več plačevali naročnine, če bodo šle Sestre na Evrovizijo.

Še huje nas je okarala evropska parlamentarka Louseweis van der Lann, podpredsednica odbora za javne svoboščine in človekove pravice pri Evropskem parlamentu. Izjavila je, da smo Slovenci homofobični, to naj bi dokazali že med referendumom o umetni oploditvi. Dala nam je še opomin - EU ne tolerira homofobije - in napovedala, da bo od naše misije pri Evropskem parlamentu zahtevala pojasnilo o izboru za popevko Evrovizije. In zagrozila, da če bo dokazana diskriminacija, bo ogrožen vstop Slovenije v EU. Kakšen šok so doživeli v slovenski misiji pri EU, ko so morali oddati poročilo o nekem popevkarskem festivalu! Za pomoč so seveda poprosili domače sile in

Alja Brglez je pohitela z izjavo, da je "Slovenija odprta in demokratična družba, ki se z drugačnostjo zna in zmore soočiti na povsem civiliziran način". Na to pa so se takoj oglasili predstavniki nevladnih organizacij, češ da je Brglezova slabo seznanjena z dejanskimi razmerami in da je homofobija široko razširjena v slovenski družbi. Da bi svetu dokončno priznali, da nismo homofobičen narod, so bile Sestre tudi na naslovnici glasila Slovenia Weekly, uradnega slovenskega tedenskega "propagandnega" biltena za tujino. In Sestre so končno potrdile rezervacije letalskih vozovnic za Talin.

Zvezde

Summa summarum se je vse izteklo dobro. Miša je ostala in gremo v EU. Mogoče tudi zato, ker so se Sestre na vse to odzvale profesionalno piarovsko. V klepetalnici 24 ur so na vprašanje "Ali so Slovenci bolj homofobični kot drugi Evropejci ali Američani?" odgovorile, da niso homofobični, so samo nestrpni.

Na tiskovni konferenci v Talinu so požele aplavze s klišeji: "Ni pomembno, ali si homo ali hetero, pomembno je, da imaš srce na pravem mestu." O odzivih v Sloveniji pa: "Najprej so rekli, da bomo osramotile državo, zdaj nas vsi hvalijo. Zato ker smo jim odprle oči, si zaslužimo Nobelovo nagrado." Sestre se bolj ali manj niso mešale v škandal, ker so se nenehno izgovarjale, da imajo preveč dela s pripravami na tekmovanje.

Zdelo se je, da je res vse odvisno od tega, ali bodo v Talinu zmagale ali propadle. Če bodo zmagale, bodo Slovenci požrli svojo homofobijo in jih častili kot junakinje. Če ne bodo zmagale, bo homofobična tudi Evropa. Prosto po aktivistih. V bistvu je bila Miša res pogumna. Vedoč za preference največjih fenov evrovizijskega festivala - in ti so v glavnini geji, kdo drug pa naj bi še padal na kič estrado - se je odločila za vse ali nič.

Nihče ne more trditi, da Sestre niso bile absolutno profesionalne. Do najmanjše podrobnosti, od prihoda na letališče, hrane na žuru, hihitanja pred dvorano, izhodov v mesto, press materiala. V Talinu so bile zvezde, kjerkoli so se pojavile. Verjetno tudi zato, ker so bile prepoznavne in fotogenične, skratka material za medije. Še po tem, ko je bilo vsega konec, so jih napadale stevardese Air Austria in zahtevale cedeje, podpise, blazinice in fotografiranje.

Po glasovanju žirij je bila Slovenija na šestem mestu. Če je Evrovizija res gejevski festival, bi torej bila zmaga gladko naša. A ni ... 14. mesto. Razočaranje. Niso zmagali moški, oblečeni kot ženske, ampak ženska, ki je bila oblečena v moškega. In pri tem nihče ni začel vpiti, da je Evropa homofobična. Zaštekali pa smo tudi, da zmagovalec popevkarskega festivala nisi, če si drugačen, temveč le, če si zelo navaden.

In kaj smo se iz vse zgodbe naučili? Prvič, da nas očitno vse preveč skrbi, kaj bodo rekli "drugi". Drugič, da smo dobili lekcijo, kako se obnašati do "drugačnih". Tretjič, da smo končno dobili tudi strategijo usmerjanja prepoznavnosti države. Letos smo imeli v igri dve maskoti: nogometaše in Sestre. Moški so se sprli kot kakšne babe in neslavno pogoreli. "Babe" pa so se zabavale, šarmirale, bile totalna atrakcija, verjetno zato, ker so preproste zabavljačke. In tako smo bili po zaslugi Sester Slovenci v Evropi vsaj za hip videni nekomplicirani, odprti in strašno zabavni. Leta 2003 pa bi se mogoče lahko lotili resnejših vprašanj v zvezi z enakopravnostjo homoseksualcev. Pa še Sestre bodo končno lahko postale estradni bend, ki se rad preoblači.