Pot do Imperija

William Randolph Hearst je bil do leta 1898 že medijski magnat - kralj senzacij. Razmišljal je ekstremno tabloidno, rumeno, toda z razlogom - bolj ko so bili časopisi tabloidni, bolje so se prodajali. Ker je vedel, da je na pravi poti, je hotel svojo rumeno vizijo še stopnjevati. Kar nas pripelje do ameriško-španske vojne, ki se je razplamtela leta 1898 in ki jo je po mnenju mnogih začel on: z lažmi, dezinformacijami, fabrikacijami, ponarejenimi dokumenti, lažnimi fotografijami, šikaniranji, hujskanjem, revolveraškimi uvodniki in zgodbami o pokolih, ki jih ni bilo. Hearstov Journal je "razkrival", da Španci - hladnokrvni, brezobzirni, animalični eksterminatorji - pobijajo kubanske dojenčke, masovno posiljujejo Kubanke, rušijo bolnišnice, zapirajo nune, cvrejo katoliške duhovnike, ujetnike pa mečejo morskim psom. Podžigal in soustvarjal je povsem trapasto, nesmiselno, absurdno vojno, da bi svojim časopisom dvignil naklado. Ko mu je znameniti ilustrator Frederick Remington leta 1897 s Kube poslal telegram, da bi rad domov, ker ni nikjer nobenih znakov vojne, mu je odpisal: "Ti priskrbi ilustracije, jaz bom priskrbel vojno!"

Kuba je bila tedaj pod špansko kontrolo - španska kolonija. Toda Kubanci so se Špancem vse bolj upirali, tekla je kri, vse od leta 1895 se je rolala revolucija, ljudska podpora upornikom in boju za neodvisnost se je večala, španska vojska je začela cele vasi seliti v neke sorte koncentracijska taborišča in obenem ustanavljati z bodečo žico ograjene "demilitarizirane cone". Američani, ki so imeli na Kubi ogromno nepremičnin in poslov (sladkor, tobak), so oznanili, da je treba zaščititi nacionalne, "ameriške interese" in Kubo osvoboditi, Španiji pa takoj napovedati vojno, jasno, "moralno", "pravično" vojno. Kubance je treba osvoboditi! Rešiti jih je treba represije! Zagotoviti jim je treba enakopravnost! Kubance je treba odpeljati v "svetlobo, svobodo, mir in blaginjo", kot je rekel prečastiti Washington Gladden in dodal: "Združene države se pri tem ne bodo borile za teritorij ali pa imperij, ampak za vzpostavitev miru in pravice." Točno, prečastiti je - tako kot vsi ostali - zahteval "humanitarno" vojaško intervencijo.

Potrebovali so le še povod. In ga tudi dobili - 15. februarja 1898 je v havanskem pristanišču razneslo ameriško bojno ladjo U.S.S. Maine, ki je potem potonila in pokopala okrog 260 ameriških mornarjev. Kaj se je zgodilo, ni bilo jasno. Uradno niso nikogar obtožili. Niti tedaj. Niti kasneje. Nikoli. Preiskava je ostala v popolni temi, toda Hearst je nagonsko vedel, kdo je kriv: Španci! Našo ladjo so potopili strahopetni Španci! Hej, Hearstov Journal je objavil celo fotografije: Španci so na Maine pripeli podvodno mino in jo potem z obale detonirali! Kar je bila seveda čista fikcija, čista fabrikacija, toda bombastični Hearst je vztrajal. Njegovi časopisi so bili polni pikantnih, pretežno izmišljenih zgodb o španskih vojnih zločinih, španskih "taboriščih smrti" in "španskem kanibalizmu" - U.S.S. Maine je treba maščevati! Hearst, pop patriot in manični gospodar javnega mnenja, je hotel celo prevzeti komando mornarice, toda mornarica ga je zavrnila. Hotel se je boriti. In se tudi je: s svojo jahto je na Kubo fural novinarje, fotografe in snemalce, zajel 29 Špancev, ki so morali peti "Three Cheers for George Washington", nekega svojega reporterja pa poslal k španskemu kralju z mirovnimi pogoji. Showman. Svoje časopise je prelevil v show - Journal je prodal milijon izvodov na dan! Svojo privatno vojno je prelevil v "ameriški interes".

In ker je Hearst v imenu "ljudstva" zahteval vojno, predsedniku McKinleyju ni preostalo drugega, kot da je vsa španska opravičila zavrnil in na Kubo poslal vojsko. Španci so popadali kot domine. Zmaga! Svoboda! Demokracija! Toda šit: Američani so ostali na Kubi. Bolje rečeno, Kubo so razglasili za svoj teritorij... ee, protektorat. Takoj zatem so okupirali tudi druge španske kolonije: Portoriko, Guam in Filipine. Španske kolonije so postale ameriški teritoriji. No, ker so bili že ravno v naletu, so si priključili tudi Havaje in otok Wake. Zlasti po brutalni okupaciji Filipinov so v mnogih ameriških mestih nastale "Proti-imperialistične lige", ki so protestirale in se zgražale (Mark Twain je bil hud nasprotnik okupacije), toda Filipini so ameriško gospodarsko zbornico preveč dobro povezali z vzhodnimi trgi: Amerika ni priznala nove Republike Filipini, tako da je kmalu prišlo do incidentov, ki so se izrodili v vojno. Ameriški vojaki so poklali cele vasi, vključno z ženskami in otroki, prakticirali "vodno torturo" (v ujetnika, ki ni hotel govoriti, so nalili 20 litrov vode in mu potem s polno težo stopili na trebuh, da je izgledal kot fontana - jasno, postopek so ponavljali, dokler ni spregovoril ali pa umrl) in odpirali posebne lagerje, hja, podobno kot Španci na Kubi. Umrlo je 4.000 ameriških vojakov in nekaj 100.000 Filipincev. V imenu morale. Za Imperij.

Vojne je konec

Tu se začne vse. Tu se začne Imperij. Tu se začne stari Bush. Tu se začne mali Bush. V ameriško-španski vojni pač najdete vse elemente zalivske vojne in vse elemente njene reprize, ki jo kuje mali Bush: hujskaške, navijaške medije, ki terjajo "retaliacijo"... propagandne laži... sklicevanje na "moralnost" in "pravičnost"... prikazovanje vojne kot "humanitarne intervencije"... osvajanje novih trgov pod krinko "osvobajanja"... in zelo čuden odnos do zaveznikov - Filipini, ameriški zavezniki, so čez noč postali ameriški sovražniki. In zdaj, ko že leto in pol poslušamo Bushev ultimat "kdor ni z nami, je proti nam", ko že leto in pol gledamo Bushevo sklepanje čudnih, pogosto povsem za lase privlečenih zavezništev in ko že celo leto spremljamo pakiranje invazije na Irak, ki je bil nekoč, recimo v osemdesetih, glavni ameriški zalivski zaveznik, se hitro spomnimo na ameriško sklepanje zavezništev po II. svetovni vojni. Spomnite se le, kako je Amerika po II. svetovni vojni rokovala s svojimi medvojnimi zavezniki. Kot veste, se je na Kitajskem po II. svetovni vojni začela bujna in burna državljanska vojna - na eni strani je stal general Čankajšek, na drugi strani pa so stali komunisti, ki so bili med II. svetovno vojno precej bolj vneti ameriški zavezniki kot Čankajšek. Toda med državljansko vojno se je Amerika postavila na Čankajškovo stran - proti komunistom, proti svojim še malo prej idealiziranim in himnično slavljenim zaveznikom. Hollywood je namreč med vojno po direktivi Urada za vojne informacije posnel kopico navdušenih filmov, v katerih je Kitajsko prikazoval kot razsvetljeno, moderno demokracijo, kitajske vojake - bolj ali manj komije - pa kot kultivirane, inteligentne borce za svobodo, demokracijo in človekove pravice. H'woodski zvezdniki so z užitkom igrali Kitajce, celo Katharine Hepburn. Jasno, po vojni je vse to romalo v smeti. Še več, Američani so med kitajsko državljansko vojno v ogenj proti komunistom pošiljali japonske vojake, ki so malo prej terorizirali, ubijali in posiljevali Kitajsko!

Državljanska vojna v Grčiji se je začela dve leti kasneje, no, dve leti po koncu II. svetovne vojne, v kateri se je proti nacistični Nemčiji - na ameriški strani torej - borila levica. Kaj se je zgodilo med državljansko vojno, lahko že slutite: Amerika je nastopila proti levici, svoji medvojni zaveznici. Še huje, Amerika se je postavila na stran neofašistične struje, ki je tako zmagala in prevzela oblast - in seveda, CIA, tedaj nov obraz na zemljevidu sveta, je tej novi diktaturi zgradila zelo brutalno tajno policijo (KYP). Za nagrado. In za vsak primer, če bi hotel kdo utrujati s kakimi čudnimi idejami. Kar se je skoraj sočasno dogajalo v Italiji. Leta 1948 so se namreč bližale parlamentarne volitve in vse je kazalo na gladko zmago socialistično-komunistične koalicije, sicer medvojne ameriške zaveznice, in poraz demokristjanov. Kul, boste rekli. Nič ni bilo iz tega - Ameriki se ni zdelo nič bolj groznega kot to, da bi italijansko vlado prevzela njena včerajšnja zaveznica. No go! Zmagati so morali demokristjani, pa čeprav je med njimi mrgolelo nekdanjih ameriških sovražnikov - fašistov, kolaborantov, monarhistov. Koga briga. Takoj je bilo treba ukrepati. Kako? Nič, CIA je ob odkriti asistenci Trumanove administracije in vsega, kar ji je prišlo pod roke, lansirala serijo paravojaških operacij in predvsem mamutski, nadnaravni propagandni blitzkrieg: Italijane so strašili z "diktaturo", "tiranijo", "komunističnim despotizmom", "novo svetovno vojno" in grozljivkami izza železne zavese... govorili, da bodo komiji, ki so le moskovski petokolonaši, "čudovito Italijo" spremenili v "totalitarno državo" ter ukinili svobodo in demokracijo... grozili, da Italija od Amerike ne bo več dobila nobene pomoči, da bo morala Ameriki odplačati vse dolgove, da Italijani ne bodo več mogli k sorodnikom v Ameriko, da Italo-Američani ne bodo več mogli k svojim sorodnikom v Italijo in da Italo-Američani ne bodo več mogli pošiljati denarja svojim sorodnikom v Italijo... Američane italijanskega rodu prepričali, da so domov, v Italijo, pošiljali že vnaprej napisana pisma in razglednice z bombastičnimi, srhljivimi motivi razdejanja, ki čaka Italijo, če bo izvolila komuniste in socialiste... Italijane opozarjali, da se odločajo med "demokracijo in komunizmom, Bogom in brezbožnostjo, redom in kaosom", da bodo morali moški na prisilno delo v SZ in da bo Italija postala ameriška sovražnica... iz Amerike prek radia Glas Amerike predvajali molitve za papeža, italijanskim vojnim ujetnikom plačali reparacije, v ogenj pošiljali zvezdnike a la Frank Sinatra in Gary Cooper, Italijo zasuli z lunch-paketi in kopijami Ninočke, h'woodske predvojne farse, ki je smešila SZ, čez Ameriko poslali vlak ameriško-italijanskega prijateljstva, ki je zbiral darila za Italijane, fabricirali pamflete o seksualnem življenju komunistov... obljubljali, da bodo Italiji vrnili izgubljene kolonije (Etiopija, Libija), zlato, ki so ga odnesli Nemci, in "svobodno mesto" Trst. Da je bila Italija še včeraj na "osi zla", so vsi pozabili. Zdaj so bili Američani pripravljeni italijanski kliki, ki je izgubila vojno in kolaborirala s Hitlerjem, vrniti celo kolonije! Ameriški predsednik Harry Truman je Italiji tik pred volitvami podaril 29 trgovskih ladij, v italijanskih pristaniščih pa je na vidnih mestih parkiral tudi nekaj bojnih ladij, da bi bilo ja tudi zadnjemu mafijcu jasno, da je operacija "reševanje demokracije" v polnem toku.

To, kar se je dogajalo, ni imelo sicer nobene zveze z demokracijo in svobodnimi volitvami, toda nobenega dvoma ni bilo, da je Amerika italijansko demokracijo rešila - zmagali so demokristjani. Ne da se je zdelo to komu cinično, nezaslišano ali pa škandalozno. Le zakaj? Američani so bili pri tem sistematični - zapuščanje medvojnih zaveznikov je postalo ameriška povojna retorična figura št. 1. Bolje rečeno, Amerika je obrnila hrbet vsem silam, ki so se med II. svetovno vojno najbolj izrazito borile proti fašizmu (grški levici, kitajskim komijem, italijanski levi fronti), in nastavila rame silam, ki so bile med vojno v principu na drugi strani, okej, na "osi zla". A to ni še nič - Amerika je svoj veliki obrat globalizirala. Nič drugače ni bilo namreč na Filipinih: Amerika je nastopila proti levičarjem, ki so se med vojno borili proti Japoncem, ameriškim smrtnim sovražnikom. In nič drugače ni bilo v Južni Koreji: Amerika ni podprla progresivne ljudske fronte, ampak mračne, reakcionarne sile, ki so med vojno kolaborirale z Japonci, "okupatorji in posiljevalci Koreje". Ergo: sile z "osi zla" so čez noč postale ameriške zaveznice. In seveda: to, da so te nove zaveznice - predvsem na Filipinih, v Južni Koreji in Grčiji - vpeljale brutalne, avtokratske, totalitarne režime, prave in avtentične policijske države, ki so se požvižgale na demokracijo, svobodo in človekove pravice, Amerike ni motilo. Prej narobe: CIA je vedno hitro poskrbela, da je varnost v teh deželah dobila prednost pred svobodo, huh.

Vojna proti komunizmu

Kot bi rekli danes: po osvoboditvi se je bilo treba delu svobode odreči. Ni dobro, da ste preveč odprti! Zakaj? Oh, saj veste: ker je po svetu hodila "pošast komunizma"... ker so na demokracijo z vseh strani prežali komunisti, ki jim ni nič sveto in ki so pripravljeni iti do konca, magari za ceno svojega življenja... ker so se infiltrirali in se potuhnili in zdaj v svojih tajnih celicah čakajo na aktiviranje... ker hočejo zrušiti "naš način življenja"... ker je svet prestreljen z "globalno komunistično zaroto". Točno, komunizem je bil po II. svetovni vojni to, kar je terorizem danes - pretveza za globalizacijo ameriškega Imperija. Pretveza za "novi svetovni red", ki Ameriki - ameriškim korporacijam in vojaško-industrijskemu kompleksu - ni jamčil le dostopa do trgov, surovin in energetskih virov, kot je nafta, ampak tudi kontrolo. Pretveza za ameriško vsepovsodnost in globalni izvoz ameriških vojaških baz, ki so v primeru ogroženosti "ameriških interesov" jamčile hitro intervencijo konjenice. Zakaj pa mislite, da so po napadu na Afganistan ameriške vojaške baze zrasle v Afganistanu, Pakistanu, Kazahstanu, Uzbekistanu, Tadžikistanu, Kirgizistanu in Gruziji, v naftni regiji? In zakaj mislite, da je ameriški predsednik Dwight Eisenhower sredi petdesetih Bližnji vzhod, naftno regijo potemtakem, dobesedno zasul z vojsko?! Jasno, zaradi komunistične nevarnosti, ne pa zaradi nafte. Komunizem je bil terorizem pred terorizmom - hladna vojna, "vojna proti komunizmu", je bila "vojna proti terorju" pred "vojno proti terorju".

Dikcija se ni spremenila, le besedo komunizem so zamenjali z besedo terorizem. Tako kot danes od terorizma, so se morali tudi od komunizma vsi distancirati: kdor ni z nami, je proti nam! Zgodba je ista: zastraševanje z malopridnimi celicami, ki da spijo in čakajo na telefonski klic, diaboličnimi, fanatičnimi "evildoerji", ki da hočejo spremeniti "naš način življenja", in "globalno zaroto", ki da je prežela vse družbene pore. Tu so! Povsod! Med nami! Opazujte! Javljajte! Ovajajte! Amerika je dobila senatorja Joeja McCarthyja, "Tailgunnerja", lovca na "rdeče čarovnice", pijanega sejalca paranoje, panike, tesnobe in strahu - in patriotsko, "protikomunistično" zakonodajo. Tako kot je zdaj dobila patriotsko, "protiteroristično" zakonodajo. Ni kaj, ista zgodba. Plus: Amerika v času svoje "vojne proti komunizmu" ni nikoli omenjala Imperija, osvajanja trgov in kapitalizma, kje neki, le demokracijo, ki da jo je treba rešiti, pa naj stane, kar hoče. Tudi bushiji ne omenjajo Imperija, osvajanja trgov, kapitalizma in nafte - le demokracijo, ki da jo je treba rešiti, pa naj stane, kar hoče. Tako kot je Amerika "vojno proti komunizmu" gonila križarsko, hja, v imenu "morale" in "vrednot", tudi Bush "vojno proti terorju" goni križarsko - v imenu "morale", kot "neskončno humanitarno operacijo". Ja, Bush moralizira kot še noben imperialist - njegovo moraliziranje je pač premosorazmerno s transparentnostjo njegove igre. Pretiravati mora - ker je očiten.

"Vojna proti komunizmu" je svet destabilizirala in polarizirala, pa četudi se je kasneje izkazalo, da "globalna komunistična zarota" sploh ni obstajala. Nikoli. Bila je le mit, le fabrikacija, le pretveza. Tu - ob vznožju hladne vojne - lahko najdete model za vse najbolj absurdne bušizme, tudi za tistega najbolj arogantnega in ekstremnega: Bush pri svojih zaveznicah tolerira vse kršitve človekovih pravic, svoboščin in demokracije. Vraga, Amerika pri svojih zaveznicah tolerira celo totalitarizem, diktaturo in hunte. Ni problema. Po vojni je vse to tolerirala na Filipinih, v Južni Koreji in Grčiji. Kasneje v Turčiji, Zairu, Čadu, Pakistanu, Maroku, Indoneziji, Hondurasu, Peruju, Kolumbiji, Salvadorju in na Haitiju - pa v Čilu (pod Pinochetom), Nikaragvi (pod Somozo), Iranu (pod Pahlavijem) in na Kubi (pod Batisto). Danes vse to tolerira pri zalivskih (Savdska Arabija, huh) in deželah kaspijskega, srednje-azijskega bazena, ki so stalinistični "kult osebnosti" popeljale v 21. stoletje. S svojimi ljudmi počnite, kar hočete, samo bodite na naši strani! Še več, Amerika je represijo, posmeh demokraciji in grizlijevske kršitve človekovih pravic tolerirala celo pri Sadamu Huseinu, jasno, dokler je bil njen zaveznik in njena marioneta. Vse je bilo okej, dokler ni postal preveč svojeglav. Dokler ni začel ogrožati "ameriških interesov". Dokler ni od OPECa zahteval, da ceno nafte dvigne. Kuvajt je bil le pretveza. Kot je bil pretveza komunizem. In kot je pretveza terorizem.

Pučistična petdeseta

Česa se lahko nadejajo demokratično izvoljene vlade, ki ogrožajo "ameriške interese", se je pokazalo v petdesetih, ko je hladna vojna dobila nove - povsem umetne, zrežirane - pospeške (CIA vs. Vzhodna Nemčija) in ko je McCarthyjeva kongresna komisija za ne-ameriške dejavnosti (HUAC) z nenehnim halojem potrjevala, da so vsi koraki Imperija res nujni in neizogibni... in da je treba ameriško demokracijo rešiti - recimo! - v Iranu. V Iranu? Oh, v Iranu - ali pa kje drugje, vseeno. Toda ne boste verjeli, prav Iran je začel leta 1953 ogrožati ameriško demokracijo. Specifično, Američanom se je zazdelo, da premier Mosadek beži na levo... ee, da se je prelevil v gostitelja komunizma, no, v sponzorja komunizma, kot bi rekel Bush. Kar ni bilo ravno res, je pa res, da je Mosadek naredil hudo napako - ogrozil je "ameriške interese", ko je na lepem sklenil, da bo nacionaliziral naftno industrijo, ki je bila do tedaj pod britansko kontrolo. Amerika je hitro poskrbela, da do nacionalizacije ni prišlo - in da nafta ni bila več le pod britansko kontrolo. V spregi z Britanci so zrežirali državni udar, Mosadeka vrgli na cesto, iransko nafto pa na novo razdelili. Nova matematika je šla takole: 40% iranske nafte dobi Amerika, 40% Britanija, 20% pa ostali svet. Pošteno. Le zakaj bi svoj delež hoteli tudi Iranci - pri puču itak niso sodelovali, heh. Iran je tako dobil novega vladarja, šaha Rezo Pahlavija - jasno, v paketu s tajno policijo, ki je dajala varnosti prednost pred svobodo. In to radikalno. Če je bilo treba - z mučenjem.

Formula se je odlično prijela. In predstava tudi. Zato so jo že naslednje leto reprizirali bližje domu - v Gvatemali. Tudi vladi Jacoba Arbenza so očitali, da je zdrsnila preveč na levo, celo tako daleč na levo, da je Gvatemala na tem, da postane nova sovjetska republika. Sovjeti že prihajajo! So že tam! Točno, Arbenza so prikazali kot sponzorja komunizma - kot gostitelja sovjetskega terorizma. Kar je bila čista laž: Sovjetski zvezi je Arbenz visel dol. Do tal - SZ z Gvatemalo ni imela niti diplomatskih odnosov. Problem je bil v tem, da je Arbenz ogrozil "ameriške interese" - ne, brez skrbi, ni sklenil, da bo nacionalizal nafto (Gvatemala ne slovi ravno po nafti, ne), ampak United Fruit Company, največjo korporacijo na Gvatemali, bolje rečeno, največjo gvatemalsko zemljeposestnico, bazično Rockefellerjevo podružnico, katere delničar je bil tudi John Foster Dulles, ameriški zunanji minister (1953-59) in eden izmed glavnih arhitektov hladne vojne, ki je bil nekaj časa celo odvetnik tega "gvatemalskega" giganta. No, ves čas pa je bil brat Allena Dullesa, direktorja CIE, ki je med drugim sedel tudi v upravnem odboru banke J. Schroeder Banking Corporation, glavnega kreditorja korporacije United Fruit Company. Toliko, da ne boste mislili, da so "konflikti interesov" pri "vojni proti terorju" kaj novega. "Vojna proti komunizmu" je bila ves čas po malem tudi privatna vojna - hja, korporacije so jo sprivatizirale. Tudi bushiji so "vojno proti terorju" sprivatizirali - nič, le citirajo. In da bi bilo vse skupaj še bolj cinično šolsko, je pri kompromitiranju, šikaniranju in rušenju Arbenza - sicer tajni operaciji CIE - asistiral Ed Bernays, veliki PR korporacije United Fruit Company. Sledil je kakopak državni udar, Arbenz je padel, CIA pa je na prestol postavila diktatorja - svojo marioneto.

Finta, ki Bushu ni tuja, je bila očitna, prepoznavno zapakirana in večna: pod pretvezo "vojne proti komunizmu" uveljavljaš svoj poslovni interes. In dalje: pod pretvezo "reševanja demokracije" nastaviš diktatorja! Ha! Kariera te finte je bila zelo živahna in dramatična. Ne da je vedno vžgala. Hočem reči - nekaterih motečih glav jim v Tretjem svetu ni in ni uspelo posekati. V Indoneziji so začeli leta 1957 rušiti Sukarna, toda vrgli so ga šele leta 1965, jasno, z državnim udarom, ki mu je sledila inštalacija diktatorja, Suharta. V Gvajani so začeli Jagana - ob asistenci Britancev - rušiti že štiri leta prej, toda padel je šele leta 1964, na silo. Ista zgodba v Kambodži: princa Sihanuka so začeli rušiti že leta 1955, toda državni udar je uspel šele leta 1970. Princa Sihanuka, ki se je kraljevski kroni odrekel in bil raje demokratično izvoljeni predsednik, so tako sestrelili, na njegovo mesto pa postavili svojo marioneto, brutalnega generala Lona Nola. Formula je prijela - treba je bilo le vztrajati. Rušenju Sukarna, Jagana in Sihanuka je skupno to, kar je skupno rušenju Arbenza in Mosadeka: tajne operacije, kombinacije pučizma, dezinformacij, diskreditacij, izsiljevanj, režiranih štrajkov in poskusov atentata, ki jih je vodila CIA, so potekale pod pretvezo "vojne proti komunizmu", vsi pa so zagrešili isti zločin - točno, ogrozili so "ameriške interese". Saj veste, sklenili so, da bodo kako reč nacionalizirali. Niso imeli možnosti. In seveda, ta ameriška "vojna proti komunizmu" - vsi ti puči in vse te inštalacije diktatur - je za sabo povsod, tako v Indoneziji kot Gvatemali, tako v Kambodži kot na Filipinih, puščala dolge, krvave državljanske vojne, prave klavnice. V Gvatemali je v štirih desetletjih po padcu Arbenza umrlo več kot 100.000 ljudi. V Indoneziji je po padcu Sukarna umrlo več kot pol milijona ljudi. V Kambodži je že do nastopa Pol Pota in Rdečih kmerov, ki so jih na začetku podpirali tudi Američani, umrlo več kot milijon ljudi - po nastopu Rdečih kmerov pa še milijon. Tragično? Šur. Toda z vsakim pučem in sestrelitvijo demokratično izvoljene vlade se je Imperij razširil.

Izganjanje hudiča

Toda še preden so se petdeseta končala, je CIA, obsedena z rušenjem komunistov, ki to sploh niso bili, spregledala malo packo na zemljevidu, neznaten otok, le 90 milj južno od Floride, hja, Kubo, ki so jo na lepem prevzeli pravi, avanturistični, marksistični komunisti na čelu s Fidelom Castrom. Srhljivo, huh: čisto blizu Amerike je čez noč nastala mala brezbožna SZ, ki je otok nacionalizirala, Američane in "ameriške interese" pa poslala domov. Kaj je sledilo, veste: poskusi atentata na Fidela Castra, izkrcanje v Prašičjem zalivu (jasno, režirala ga je CIA, ki jo je vodil Allen Dulles), raketna kriza, blokade, embargo, letalski napadi, sabotaže, infiltracije, zastrupljanja hrane, lansiranja virusov, bacilov in epidemij, podžiganje eksilantov, miniranje kubanskih potniških letal, propagandne ofenzive, demonstracije moči v bazi Guantanamo, novi poskusi atentata (s strupenimi cigarami, LSD-jem, bombami ipd.). Nič ni pomagalo - Castro, četudi vse bolj lunatičen, je ostal. Toda če hočete ujeti res vrhunsko ironijo ameriškega poslovanja, se morate spomniti na zloglasno iraško-iransko vojno (osemdeseta), ko je Reaganova Amerika uradno podpirala Irak, skrivaj pa je orožje - via Oliver North - prodajala tudi Iranu: vidite, še leto pred kubansko revolucijo je CIA skrivaj financirala Castrove gverilce, pa četudi je Amerika uradno podpirala in servisirala svojo marioneto, diktatorja Batisto. Hu-a! Osama, Sadam, Fidel - vsi so začeli na ameriškem plačilnem spisku in končali na spiskih ameriških snajperistov.

Kuba je bil sicer nevaren zgled za ostale latino-ameriške država (glejte, obstaja alternativa!), toda tako kot je Jack Nicholson - komandant vojaške baze Guantanamo! - v filmu Zadnji dobri možje kriknil, hej, potrebujete me na tistem zidu, bi lahko tudi Castro dahnil, hej, potrebujete me na tistem otoku. Vedno je bil namreč odlična pretveza za "vojno proti komunizmu" in korporativno širitev Imperija. Američani so lahko vedno rekli: hej, ljudje, preprečiti moramo, da se v Kongu ne bi ponovila Kuba! In leta 1960 so začeli rušiti premierja Patrica Lumumbo, ki je ogrozil zelo privatne "ameriške interese", okej, investicije - nekateri Eisenhowerjevi možje so imeli delnice v podjetju, ki ga je hotel nacionalizirati. Sledila sta državljanska vojna in vzpon Mobutuja Sese Seka, tiranskega grizlija. Hej, ljudje, preprečiti moramo, da se v Braziliji ne bi ponovila Kuba! In leta 1964 so zrušili predsednika Goularta, pobožnega magnata, ki je nacionaliziral podružnico mogočne korporacije ITT. Ja, sledile so diktature. Hunte. In "vodi smrti". Hej, ljudje, preprečiti moramo, da se na Dominikanski republiki ne bi ponovila Kuba! In sredi šestdesetih so zrušili predsednika Boscha, ki je postal tako neodvisen in tako komunističen, da je Američanom rekel: okej, eksploatirajte nas, samo ne pretiravajte! Hej, ljudje, preprečiti moramo, da se v Čilu ne bi ponovila Kuba! In leta 1973 so odstrelili predsednika Allendeja, marksista... ee, socialdemokrata, ki je na eksploatacijo gledal precej bolj kritično kot Bosch. Da se ne bi ponovno vrnil, so ga raje likvidirali. Ko se je Bosch slabi dve leti po puču vrnil in hotel ponovno kandidirati, so Američani na volitve poslali 23.000 vojakov - brez volilne pravice.

Siviliziranje

Osemdeseta so bila le reciklaža, postmodernistični štos: Amerika je pod pretvezo "vojne proti terorju" brutalno zaščitila svoje "nacionalne interese" v Nikaragvi, Salvadorju, Gvatemali, Hondurasu, Panami in na Haitiju - jasno, v paketu s tajnimi vojnami, državljanskimi vojnami, vojaškimi inštruiranji, dezinformacijami, destabilizacijami, "vodi smrti", sabotažami, diktatorji, režiranimi volitvami in puči. In ko so Američani leta 1983, kljub nasprotovanju evropskih zaveznic, izvedli veliko invazijo na Grenado, karibski otoček z dobrimi 100.000 prebivalci, ker se je preveč nagnil proti Kubi, je bilo že kar smešno, toda hej - Amerika je to vojno dobila. Toda ironično, ameriški predsednik Ronald Reagan je invazijo na Grenado zapovedal le nekaj dni zatem, ko so teroristi v Bejrutu v zrak vrgli 240 marincev. Ker pa je bilo za "vojno proti terorju" še prezgodaj, Amerika mirno nadaljevala tam, kjer je končala: le nekaj tednov po padcu berlinskega zidu je v največji vojaški operaciji po Vietnamu zbombardirala Panamo - promocija demokracije, je rekel stari Bush. Sledila sta Irak in Afganistan, hja, še večji vojaški operaciji in še večji kompenzaciji za poraz v Vietnamu, kjer so Američani rušili in rušili Ho Ši Minha, fana Amerike, ki je celo vietnamsko deklaracijo o neodvisnosti povzel po ameriški. Zdaj, ko je Bush podpisal doktrino o preventivnih napadih in političnih atentatih in ko s prstom kaže na trumo malih, nemočnih, obubožanih, "spodletelih dežel" Tretjega sveta, ki potrebujejo "moralno rehabilitacijo", lažje razumemo, zakaj je Mark Twain leta 1885, ob vznožju "ameriškega stoletja", svoje Dogodivščine Huckleberryja Finna končal s Huckovim sklepom, da se ne bo pustil "posvojiti in sivilizirati". "Tega ne prenesem. Tam sem že bil."