Vstopnica v svet vojne

V ponedeljek, 6. januarja, se je vladajoči koaliciji izjemno mudilo. Člani evroatlantske koordinacije, neformalnega omizja, za katerim sedijo člani vlade in parlamenta, so v javnosti nastopili z idejo, da bi referendum o vstopu v Nato in EU razpisali nemudoma, občinstvo pa bi na volišča prišlo že 9. februarja. V pičlih 35 dneh naj bi torej naredili vse: sklicali bi sestanek parlamenta, napisali bi odlok o referendumu, vse skupaj bi natisnili v Uradnem listu, republiško volilno komisijo bi pognali v nov udarniški krog, natisnili bi še glasovnice in plakate, sklicali bi sto okroglih in dvesto kvadratnih miz, po petih tednih fanatičnega dirjanja pa bi prešteli glasovnice. In svetovni javnosti bi lahko dan po slovenskem kulturnem prazniku sporočili, kakšne je rezultat.

Zakaj takšna naglica? Ta dežela se včasih obnaša naglo. Tudi leta 1990, ko je šlo za osamosvojitev, je skupščina sklep o plebiscitu sprejela 21. novembra, ljudsko glasovanje pa se je dogodilo že 32 dni kasneje. Na začetku prejšnjega tedna je veljalo, da bi parlamentarci referendum razpisali 8. januarja, tako kot leta 1990 pa bi se referendum pripetil 32 dni kasneje. Evroatlantski koordinatorji so imeli še eno pobožno željo. Želeli so si, da bi tudi tokrat - kot leta 1990 - med parlamentarnimi strankami dosegli konsenz. Konsenz pa naj bi bil jamstvo, da bo šlo tudi leta 2003 tako kot leta 1990. Da bo šlo gladko. Evroatlantski koordinatorji so torej želeli ponoviti proceduro, ki se je pred dobrim ducatom let izkazala kot učinkovita.

Vendar evroatlantskim koordinatorjem ni šlo le za to, da bi ponovili obred, ki je leta 1990 prinesel tako odličen rezultat. Zazdelo se jim je, da so referendumskemu rezultatu naklonjene še nekatere okoliščine. Decembra 2002 se je po dolgih mesecih pripetilo, da je odstotek podpornikov zveze Nato v anketi Politbarometer dosegel 50 odstotkov. Po novembru 2001, ko se je odvijala ameriška intervencija v Afganistanu, število podpornikov vstopa v Nato ni nikoli več preseglo 50 odstotkov. Ravno obratno: po začetku vojne proti terorju je podpora slovenskemu vstopu v Nato močno zanihala. Občasno se je pripetilo celo to, da je bilo med anketiranci več skeptikov kot podpornikov Nata. Med decembrskim merjenjem je vstopu v Nato nasprotovalo 30 odstotkov vprašanih, petina pa je bila neopredeljena. Javnomnenjska anketa je bila vstopu v Nato torej izjemno naklonjene.

Še ena pomembna okoliščina je vplivala na naglico evroatlantskih koordinatorjev. 28. januarja naj bi inšpektorji Združenih narodov, ki pod vodstvom slovenskega izvedenca Miroslava Gregoriča raziskujejo, ali ima Irak orožje za množično uničevanje, napisali poročilo. Od tega poročila (in njegove interpretacije) je odvisno, ali se bo začela nova zalivska vojna. Pred 28. januarjem Amerika zagotovo ne bo napadla Iraka, ker pred 28. januarjem najverjetneje ne bo imela verodostojnega povoda za napad. Po 28. januarju pa se bo najbrž začelo odštevanje. Lahko se zgodi, da bodo sredi februarja vojne operacije že stekle. Druga februarska nedelja bo najbrž ena zadnjih nedelj, za katero lahko z dokaj veliko gotovostjo rečemo, da tedaj še ne do druge zalivske vojne.

In kakšen bi bil učinek zalivske vojne na slovenski referendum o Natu? Ker raziskava Politbarometer vprašanje o Natu zastavlja že več let, lahko brez slehernega dvoma rečemo, da se slovensko javno mnenje močno odziva na dogodke v svetu. Če bi bil referendum o Natu izveden po začetku nove zalivske vojne, bi se število skeptikov nedvomno povečalo. Ob začetku vojaških operacij v Afganistanu je podpora Natu občutno padla. Podpora vstopu v Nato je padla, denimo, tudi v času, ko se je svetovna javnost ukvarjala z vprašanje, kako na zdravstveno stanje vojakov vpliva uporaba streliva iz osiromašenega urana.

Koordinatorji so pazili še na eno podrobnost. 9. februarja bi sklicali dva referenduma. Glasovali bi o vstopu v Nato in o vstopu v EU. Ker podpora občinstva vstopu v EU zadnje mesece konstantno narašča, so evroatlantski koordinatorji sklepali, da bi bilo najbolje, če bi se 9. februarja zgodila oba referenduma. Pač; če bi bila na isti dan dva referenduma, bi na volišča prišlo več ljudi, s tem pa bi zagotovili, da na volišča ne bi prišli zgolj gorečneži. Če bi namreč na volišča prišli zgolj gorečneži, bi bil rezultat že tako ali tako negotovega referenduma še težje predvidljiv.

Skratka, koordinatorjem se je zdelo, da so numerološke, astrološke, varnostno-politične in javno-mnenjske okoliščine optimalne in da je napočil pravi trenutek za razpis referenduma. "Referendum mora biti razpisan in izveden tako, da ne bi v nobenem primeru ogrozil našega vstopanja v Evropsko unijo ali Nato," je za začetku prejšnjega tedna izjavil predsednik državnega zbora Borut Pahor. Povedano v športnem jeziku: na referendumskem nogometnem igrišču se bosta spopadli dve ekipi, podporniki in nasprotniki. Nobenega dvoma pa ni, da bodo na domačem terenu igrali podporniki vstopa v Nato. Podporniki vstopa v Nato bodo določili tudi datum tekme in formo tempirali na izbrani datum, hkrati pa bodo konkurenčni ekipi za datum tekme povedali tik pred usodnim trenutkom. Evroatlantski koordinatorji ob izbiranju datuma referenduma niso skrivali, da želijo referendum postaviti v tak časovni kontekst, ki bi na volišča privlekel čim več podpornikov vstopa v Nato. Pred javnostjo izrečena misel predsednika državnega zbora Pahorja, da mora biti referendum razpisan in izveden tako, da ne bo ogrozil vstopa v Nato in EU, pa je - četudi je citat iztrgan iz konteksta - zelo čudaška. Na referendumih volilno telo menda odloča o dveh enakovrednih opcijah, zato mora biti vladajoča koalicija pripravljena tudi na možnost, da bi volilno telo na referendumu glasovalo proti.

Na sceno pride Janša

Načrte evroatlantskih koordinatorjev, ki so želeli z izbiro datuma vplivati na referendumski rezultat, pa je skazil vodja opozicije Janez Janša. Povedal je, da njegova stranka ne bo podprla ideje, da bi bil referendum že 9. februarja. Ob tem je navedel dva razloga. Prvi razlog je narava referenduma. 9. februarja bi se lahko pripetil posvetovalni referendum, rezultat posvetovalnega referenduma pa ni zavezujoč. Vodja opozicije zato pričakuje, da bo parlament razpisal zakonodajni referendum, ki je zavezujoč. Ob tem je Janša dejal, da je enaka koalicijska kombinacija "izigrala že dva referenduma". Spotoma: v zadnjih letih smo imeli referendum o volilnih sistemih, referendum o trboveljski termoelektrarni in referendum o umetnem oplojevanju. In zgolj glede volilnega referenduma je tekla polemika, ali so bili rezultati izigrani ali ne. A vprašanje, kako je s spoštovanjem referendumske volje ljudi, pustimo ob strani.

Hkrati Janša razpisa referenduma za 9. februar ne podpira zaradi "mednarodnih okoliščin". No, dodatki velja, da je politična elita najbolj ugodne mednarodne okoliščine najbrž zamudila. Opozicija je lani predlagala, da bi bil referendum o vstopu v Nato še pred vrhom v Pragi, vendar vladajoča koalicija zaradi dvomov, kaj se bo pripetilo v češki prestolnici, na referendum ni pristala.

In zakaj parlament prejšnji teden ni razpisal zakonodajnega referenduma? Enostavno: ker zakona o vstopu v Nato nimamo. Parlament bi okoli leta 2004 sprejel zakon o ratifikaciji pogodbe o vstopu Slovenije v zavezništvo, pred dejanjem ratifikacije pogodbe pa parlament ni predvideval zakonodajnih opravil. Državni zbor bi sicer lahko sprejel specialni zakon, s katerim bi določili proceduro zgolj za en referendum, torej referendum o Natu. Vendar so evroatlantski koordinatorji ocenili, da se v tej ideji skriva past. Kakšna past? Koordinatorji so se ustrašili, da bi v primeru sprejemanja posebnega zakona o Nato-referendumu kdo zaustavil zakonodajno kolesje. V Sloveniji je namreč zakonodajni postopek relativno enostavno zaustaviti. Vsakdo, ki zbere nekaj sto podpisov, lahko pod pretvezo, da bo zbiral 40 tisoč podpisov za razpis referenduma, zakonodajno proceduro zaustavi za več kot mesec dni. In evroatlantski koordinatorji so se ustrašili, da bi, denimo, sopredsednik Nove stranke in predsedniški kandidat Gorazd Drevenšek začel zbirati podpise za razpis referenduma o referendumskem zakonu. Takšno zbiranje podpisov pa bi zakonodajno proceduro za nekaj dodatnih tednov blokiralo. To pa bi pomenilo, da bi se lahko referendum o Natu preselil v pomladanski čas.

Janševa napoved, da socialdemokratska stranka ne bo podprla ideje o takojšnjem razpisu referenduma, je hkrati pomenila, da širokega konsenza parlamentarnih strank ne bo. Imperativ, da je treba referendum izvesti pred trenutkom, ko se bo začela nova zalivska vojna, je tako padel v vodo. Če bo referendum marca, bodo "mednarodne okoliščine" najverjetneje bistveno drugačne. Socialdemokratom se je pridružila še Bajukova Nova Slovenija. Jelinčičeva SNS pa že tako ali tako nasprotuje slovenskemu vstopu v Nato.

Ob tem, ko je Janša zavrnil idejo o bliskovitem razpisu referenduma, s katerim bi še ujeli čas relativnega miru, so iz LDS-ovskih poslanskih pisarn že začele švigati interpretacije, da bo prav Janša, goreči zagovornik vstopa v Nato, odgovoren za morebitno referendumsko polomijo. Paradoksalno; med nato-skeptiki je bilo mogoče slišati mnenje, da je tokrat prav Janša rešil čast parlamenta, saj je bilo hitenje vladajoče koalicije nespodobno.

Dvojna doza referendumov

Kljub temu, da so bile numerološke, varnostno-politične in druge okoliščine, od katerih je odvisen referendumsko izid, za zamujeni februarski datum menda ugodne, velja opozoriti še na eno okoliščino. Že ta vikend, 19. januarja, bo volilno telo povabljeno na dva referenduma. Na prvem referendumu naj bi milijon in pol ljudi odločalo o tem, kako naj bodo v prihodnosti organizirane slovenske železnice. Na drugem referendumu pa naj bi odločali, kolikšno odškodnino naj bi dobili tisti, ki so pred desetletjem za telefonske žice plačevali samoprispevke ali kakšne druge dodatke. Oba referenduma, ki se nam obetata za vikend, bosta volilno telo spraševala o neizmerno ekspertnih dilemah. Število tistih, ki bodo razumeli referendumsko vprašanje, bo tokrat rekordno nizko. Tako zastavljeni referendumi so norčevanje iz ideje, da ima v republiki Sloveniji oblast ljudstvo ter da državljanke in državljani oblast ljudstva izvršujejo neposredno.

Na januarskih referendumih bo tako sprejeta odločitev o bodoči urejenosti Slovenskih železnic ter o tem, kako obračunati pretekla vlaganja v telefonsko omrežje. Zlasti telefonski referendum je perverzno paradoksalen. Ker je PTT v preteklih letih telefonske žice do bolj odmaknjenih krajev pripeljal le pod pogojem, da so občani plačali nekoliko več, so pred leti ponekod sklicevali lokalne referendume o samoprispevkih za gradnjo telefonskega omrežja. Do leta 1993 je bilo v Sloveniji sklicanih več kot 200 lokalnih referendumov, na katerih so volivci odločali o samoprispevku za gradnjo telekomunikacijskih omrežij. Vsedržavni referendum o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje bo torej nekakšna revizija lokalnih referendumov o samoprispevkih. Povedano drugače: ljudje so se z lokalnim referendumom zavezali, da bodo sofinancirali postavitev telefonskih drogov, zdaj pa bi z vsedržavnim referendumom odločitev o samoprispevku prekvalificirali. Zakaj torej svojih vložkov ne bi terjali vsi, ki so v zadnjih desetletjih sodelovali v neštetih drugih samoprispevkih?

Zgodba zase je tudi železničarski referendum. Z vseljudskim referendumom naj bi odločali o organizacijski obliki javnega podjetja. Referendum o železnicah je v resnici referendum o samoprispevku. Ker železnice, kakršne so, poslujejo z mamutsko izgubo, je odločitev, da sprememb ne bo, hkrati odločitev, da bodo izgubo slej kot prej pokrili davkoplačevalci. Vendar iz referendumskega vprašanja ni jasno razvidno, kako visok bo železničarski samoprispevek.

Če bi se dogodilo, da bi imeli 9. februarja še referenduma o Evropski uniji in Natu, bi to pomenilo, da bi se volilno telo slaba dva meseca po drugem krogu predsedniških volitev še dvakrat odpravilo na volišča. Referenduma o Natu in EU pa bi se, če bi bila res sklicana 9. februarja, pripetila le tri tedne po železničarskem in telekomunikacijskem referendumu. Veliko število razpisanih referendumov povečuje volilno abstinenco. Le največjim političnim zasvojencem se ljubi štirikrat v štirih mesecih obiskati volilne kabine. Te pripombe seveda ne gre razumeti kot kritike ideje o razpisu referenduma o vstopu v Nato in EU. Problem so drugi referendumi.

Kaj vprašati?

Ko je skupščina leta 1990 pod vodstvom modrega dr. Franceta Bučarja razpisala plebiscit o osamosvojitvi, je referendumsko vprašanje strnila v stavek, dolg devet besed. Ko smo leta 1996 glasovali o volilnih sistemih, so tri referendumska vprašanja štela 255 besed. Vprašanje o financiranju termoelektrarne Trbovlje je obsegalo 123 besed, referendumsko vprašanje pri zakonu o umetni oploditvi pa 30 besed. Vprašanji na referendumih o telekomunikacijah in železnicah bosta šteli 200 oziroma 133 besed. Pri referendumu o Natu pa politična elita še ni dosegla soglasja o tem, kako in kaj naj vpraša. Idej, kaj in kako vprašati, je bilo ob koncu prejšnjega tedna nenavadno veliko. Opozicija je tako predlagala, da bi referendumsko materijo uredili z ustavnim zakonom. Z ustavnim zakonom naj bi določili, da pri glasovanju o članstvu v Natu neveljavne glasovnice ne štejejo in da se v rezultat vštejejo le veljavne glasovnice. Tovrstne sugestije o spreminjanju ustavnih referendumskih standardov pa so nekoliko dvorezne. Dejstvo je namreč, da ima v zadnjih tednih publika vedno več idej, o čem bi veljalo glasovati na referendumih; med drugim obstaja ideja, da bi glasovali o nedeljskem obratovanju trgovin. Če naj bi torej z ustavno-pravnim aktom spreminjali referendumska pravila, bi bilo smiselno razmišljati tudi o tem, da je referendum veljaven le v primeru, ko se ga udeleži več kot petdeset odstotkov volilnih upravičencev.

Do konca prejšnjega tedna se je referendumska ihta končala. Tone Anderlič, šef poslanske skupile LDS, je predsednika parlamenta pozval, naj ukine sestanke evroatlantskih koordinatorjev, namesto neformalnega omizja pa naj aktivira s pravnimi akti predvidene oblike poslovanja državnega zbora. Poslanci so si vzeli nekaj dni časa za razmislek, kaj in kako spraševati na referendumu. Glede na količino idej, ki so se prejšnji teden pretakale po parlamentu, bi ne bilo nič čudnega, če bi se pojavila tudi domislica o popolni nepotrebnosti referenduma o Natu. Akrobacije, ki so se odvijale prejšnji teden, lahko razumemo tudi kot manevriranje, s katerim bi se referendumu o Nato izognili.

Mimogrede: le še Slovenija in Malta nista določili datuma, kdaj naj bi razpisali referendum o Evropski uniji, ostale pristopnice pa so datume že postavile.