Spopad religij

Ko je dr. Franc Rode, slovenski metropolit in ljubljanski nadškof, na božični večer nastopil na POP tv, ga je doletelo aktualno vprašanje: kaj meni o gradnji džamije. Povedal je, da ne bi govoril v imenu slovenske RKC, v eter pa je vendarle poslal - kot se je izrazil - pojasnilo. “Ko se odločajo za gradnjo džamije v Sloveniji, morajo politiki vedeti, za kaj se odločajo. Namreč, džamija za muslimane ni isto, kot je cerkev za kristjane. Džamija - v islamskem pojmovanju - je politični, kulturni, socialni in verski center. Vprašanje je zdaj, ali so slovenski politiki za to, da je na našem ozemlju neki center, ki je tudi politični in ki predstavlja neko drugo kulturo, neko drugo svetovno silo. To je odločitev, ki je v rokah politikov. In jaz se od tega absolutno distanciram. Kar naj prevzamejo svojo odgovornost. Ampak naj vedo, kaj delajo.” Ne, slovenska rimskokatoliška cerkev nima s tem nič. Politika naj se odloči, ali bo dopustila postavitev političnega centra. Tega, da je minaret v resnici raketa srednjega dosega, dr. Rode sicer ni izjavil. Vendarle pa je džamija center neke druge svetovne sile. Nedvomno tuje sile. Tako se je tudi dolina miru razdelila na naše in njihove, domače in tuje. S tem je tudi Slovenija postala del globalnega zemljevida spopada civilizacij. V resnici je humus, iz katerega raste spopad civilizacij, obstajal že prej. In bi obstajal tudi brez pojasnila dr. Rodeta. Kam torej gremo?

Demonizacija džamij

Takoj po 11. septembru 2001 - po napadu na Ameriko - so muslimani in arabski imigranti v Ameriki padli na tnalo, ki ga je gnala histerična, agresivna, hudo nestrpna, šovinistično formatirana vladno-medijska vročica ("Takoj zbombardirajmo kako arabsko državo, vseeno katero, samo zbombardirajmo jo, in to čim prej!"). Muslimane, džamije, islamske centre in poslovne prostore, ki so v lasti muslimanov, so zasuli s streli, cegli, grafiti, mačetami, prašičjo krvjo in koktajli a la Molotov, bombe in grožnje z bombami pa so bile nekaj povsem običajnega. Pijani 75-letnik, ki je skušal na Long Islandu z avtom zgaziti neko Pakistanko, je kričal: "Uničujete mojo deželo!" Muslimani so postali žrtve terorja - samo prvi teden po napadu na Ameriko so zabeležili več kot 200 napadov na muslimane. Toda državni sovražnik št. 1 so postale džamije: v predmestju Chicaga je policija komaj ustavila 300 "patriotskih vigilantov", ki so hoteli linčati lokalno džamijo ("Ponosni smo, da smo Američani - in sovražimo Arabce!"), džamijo v Dallasu so prerešetali, džamijo v Virginiji masakrirali in preblajhali s protiarabskimi gesli, v Clevelandu je neki "patriot" z avtom zapeljal v džamijo, v Kanadi so bombardirali dve džamiji. Demonizacija džamij, teh centrov "kolektivne muslimanske krivde", je dopolnila dehumanizacijo muslimanov, prvi veliki korak Busheve "vojne proti terorju". Lov na čarovnice je bil nezadržen. Vsak musliman, ki se je vkrcal na potniško letalo, je bil terorist. V Alabami so popljuvali muslimanke, v Indiani so prerešetali črpalko, v Atlanti so skušali zaklati Sudanca ("Pobili ste naše ljudi v New Yorku!"), v Oklahomi so pretepli Arabca ("Razsekali te bomo tako, kot ste vi razsekali naše"), v Missouriju so nekega Arabca 12-krat ustrelili v hrbet ("Maščevali smo New York!"), kalifornijska gimnazija Palmdale je prejela spisek muslimanskih dijakov, ki da bodo "masakrirani". Nekatere muslimane pa so preprosto pobili - lastnika črpalke v Arizoni, lastnika štacune v Teksasu, lastnika štacune v Kaliforniji in tako dalje. In da bi bila ironija popolna, vsi niti niso bili muslimani - dva sta bila kopta, en pa je bil sikh. Hej, koga briga? Izgledali so kot muslimani. To je zadoščalo. Drugih dokazov ne potrebuješ.

Organizacija Human Rights Watch je izračunala, da so se v Ameriki napadi na muslimane po 11-9 povečali za 1700%; leta 2000 so zabeležili le 28 tovrstnih napadov, leta 2001 pa kar 481. Bush in njegovi so Američane sicer pozvali k strpnosti ("sram naj jih bo"), toda te protokolarne pro-forma izjave, ki so skušale pokazati širino bušistične "sočutnosti" in "politične korektnosti", niso imele nobene zveze z realnostjo, bolje rečeno, z realnostjo niso bile ravno v najboljši resonanci. Iz dveh razlogov. Prvič, ne pozabite, da je Bush svojo "protiteroristično kampanjo" najprej razglasil za "križarski pohod", za "crusade", kako v ušesih muslimanov zveni izraz "križarski pohod", pa dobro veste. In drugič, ne pozabite, da je Busheva administracija na hitro in brez pravne utemeljitve prijela, priprla in zaprla množico Američanov arabskega rodu, muslimanov in bližnje-vzhodnih imigrantov, jasno, bolj ali manj zaradi njihovega izgleda ali pa akcenta - mediji so jih v slogu naglih sodišč razglašali za teroriste in agente al-Kajde, vse te aretacije pa prikazovali kot prvo veliko zmago Busheve "vojne proti terorju". Mnogi so še vedno zaprti. Onstran faktov. Brez obtožnice. Preventivno. Zaradi turbana in brade. Take stereotipizacije ni sposoben niti Hollywood.

No, teroriziranje muslimanov se ni omejilo le na Ameriko, ampak je kmalu dobilo krila ter se preselilo drugam, recimo v Britanijo, kjer je ostal po huliganskem napadu paraliziran afganistanski taksist, in Avstralijo, kjer so vandalske pogrome doživele mnoge džamije (Sydney, Brisbane, Lakemba, Adelaide, Perth, Darwin itd.) in kjer so mnogi hitro ugotovili, da bi morala Avstralija "še enkrat premisliti svojo politiko multikulturalizma". In zgodbi ni bilo konca. Podobno kot zgodbi ni bilo konca leta 1995, ko je v Oklahoma Cityju razneslo zvezno poslopje in ko so mediji oznanili, da je to delo muslimanov - jasno, sledilo je dolgo in peklensko teroriziranje muslimanov, na stotine incidentov. Ko je dan po bombnem napadu neki poslušalec poklical v radijski show Boba Granta in namignil, da ni nobenih dokazov, da so v atentat vpleteni muslimani, mu je Bob rekel, da bi ga najraje postavil pred eksekucijski vod - skupaj z muslimani, se razume: "Očitno sovražiš Ameriko, ker sicer ne bi govoril tako, kot govoriš, ti imbecil!" In ironično: teroriziranja muslimanov ni bilo konca, tudi ko so prijeli Timothyja McVeigha. Še celo New York Times je poudaril, da so v Oklahoma Cityju "tri džamije".

Ker je postala kriminalizacija džamij geslo dneva, ne preseneča, da so lani poleti na Floridi prijeli nekega doktorja, sicer člana mesijanske krščanske sekte, ki je načrtoval miniranje serije džamij - doc je pač verjel, da so džamije nekaj demoničnega, kriminalnega, terorističnega, okej, "političnega". In ko so Bushu očitali, da začenja versko vojno, je rekel, ne, to je "vojna proti terorju" - to je "vojna Dobrega proti Zlu". Že s tem, ko je "vojno proti terorju" zbil v svetopisemski kontekst (Dobro vs. Zlo), je pokazal, kakšen spin ji je hotel dati, zato mu izraza "spopad civilizacij" sploh ni bilo treba uporabljati. To je prepustil dvornemu norcu, italijanskemu premierju Berlusconiju, ki nas je že videl sredi spopada med Zahodom in Vzhodom - med krščanstvom in islamom. Zdi se, da je spregledal zelo pomemben podatek - da v Evropi živi 50 milijonov muslimanov (7 milijonov jih je arabskega rodu), ki premorejo več kot 10.000 džamij in islamskih centrov, da potemtakem islam ni le na Vzhodu, ampak da je tudi integralni del multikonfesionalne, multikulturne Evrope. Islam je evropsko dejstvo. Nadškof Rode to ve - in tega dejstva se je očitno ustrašil. Odtod njegova panična, niti malo svetovljanska, nestrpno intonirana "politizacija" islama - in džamij. Kot rečeno: z eno samo frazo je "vojno proti terorju" parkiral v naši dolini (miru). Še toliko bolj, ker v Sloveniji ni nobenega razloga za "politizacijo" džamij - v Sloveniji ni namreč nobene džamije.

Dehumanizacija islama

Kaj to pomeni? Da je nadškof Rode nasedel Bushevi retoriki? Da skuša protimuslimanski in protidžamijski sentiment, ki je zavladal po 11-9, spremeniti v žgance in cviček? Da mu hoče dati slovenski spin? Da bi rad v slovenskih kristjanih prebudil Bushe in Berlusconije? Nekaj je gotovo: z eno frazo je vse pokvaril, bolje rečeno, z eno frazo je legitimiral islamofobijo - in demagoški, povsem sfabricirani strah, da bi z džamijo v Slovenijo prišla islamska "politika". Retorika "vojne proti terorju" je humus, na kateri zraste vse. Hecno, slovenska politika se na Rodetovo izjavo ni odzvala. A po drugi strani - tudi Bush se ni odzval na izjave ameriških verskih voditeljev, ko so skušali Zahod spreti z Vzhodom in krščanstvo z islamom.

Ni čudno - ton Bushevi "vojni proti terorju" že ves čas dajejo prav ekstremno konzervativni stebri ameriške krščanske elite, prav najbolj famozni ameriški verski voditelji, prav teokratski, armagedonski, fundamentalistični, napol lunatični evangeličanski obsedenci z "grehom", "Antikristom" in "koncem sveta", ki trdijo, da so za napad na Ameriko krivi geji, pogani in pro-choice aktivisti, ker so razjezili Boga, da je islam manj vreden od krščanstva, ker kot svojega gospoda ne sprejema Jezusa Kristusa, da je islam lažna in destruktivna religija, da so muslimani maščevalni ljudje, da je krščanstvo edino zveličavno, da je Bog isto kot "amerikanizem", da je edini ameriški kralj Jezus Kristus in da je Amerika božja država. Prečastiti Franklin Graham, sin slovitega evangeličanskega liderja Billyja Grahama, "ameriškega duhovnega očeta", je rekel: "Muslimanski Bog je drugačen - in mislim, da je islam zla in zlobna religija... Ne verjamem, da je islam kaka čudovita, miroljubna religija... V tiste stavbe se z letali niso zaleteli metodisti niti luteranci, ampak ljudje islamske vere... Islam za razliko od krščanstva predpisuje globoko nestrpnost do tistih, ki sledijo drugim veroizpovedim." Prečastiti Pat Robertson, prav tako velik zvezdnik, je opozoril, da "hočejo muslimani iztrebiti Žide", a ni ostal le pri tem: "Adolf Hitler je počel hude reči, toda to, kar hočejo muslimani storiti Židom, je še huje." Islam je razglasil za "monumentalno prevaro", preroka Mohameda pa za "absolutnega, divjeokega fanatika, roparja, bandita in morilca". Prečastiti Jimmy Swaggart, pojem televangelizma, ki je zahteval izgon vseh muslimanskih študentov in diskriminiranje vseh ljudi "s plenico na glavi", je Mohameda razglasil za "spolnega iztirjenca", "perverzneža" in "pedofila" - no, Jerry Fallwell, pojem ameriškega pridigarja, je Mohameda razglasil za "terorista". Kar je v Indiji povzročilo hude nemire, v katerih je umrlo 10 ljudi.

V času Jugoslavije, enoumja, temne strani meseca in drugih kontinuitet je slovenska katoliška cerkev vodila dialog z drugo stranjo - s socializmom, partijo, laično, ateistično državo, marksizmom. In ta dialog med katoliško cerkvijo in socializmom je postal sinonim za dialog, veliki D, D-I-A-L-O-G. Toda zdaj, ko je Slovenija že zdavnaj onstran Jugoslavije, onstran temne strani meseca in onstran socializma, nadškof Rode še vedno vodi dialog z marksizmom... ee, z ateistično državo - namesto da bi dialog vodil z ostalimi verskimi skupnostmi. K dialogu je lani novembra pozval celo sam papež Janez Pavel II in obenem posvaril pred "spopadom civilizacij", ki se mu je mogoče izogniti "z občutljivostjo za vrednote različnih kultur v odnosu do tega, kar sporoča evangelij". Še več: "kristjani morajo biti ljudje dialoga in se boriti proti spopadu civilizacij", je poudaril papež, ki se dobro zaveda katoliško-muslimanskega "spopada civilizacij" na Filipinih, na Timorju, v Ugandi, Alžiriji in Nigeriji. Nič, nadškof Rode se raje še naprej obnaša partijsko - kot sila kontinuitete, ki noče dialoga, le državno koncesijo za upravljanje s slovenskimi dušami.

---

Naše korenine so na Dunaju

Osman Đogič, slovenski mufti, poglavar islamske verske skupnosti v Sloveniji

Zdi se, da so odnosi med rimskokatoliško cerkvijo in islamsko versko skupnostjo v zadnjem času precej napeti. Kaj je razlog?

Strinjam se z oceno, da so odnosi nekoliko ohlajeni. Po drugi strani pa islamska verska skupnost ni nikoli zgradila dobrih odnosov s slovensko rimskokatoliško cerkvijo. Generalno vzeto so današnji odnosi med muslimani in kristjani dobri. Govorim o globalni sliki. Tudi poglavarji verskih skupnosti iz islamskega sveta se udeležujejo molitve za mir v Assisiju, ki jo sklicuje papež Janez Pavel II. Če pogledamo skozi zgodovino, so sedanji odnosi med muslimani in kristjani morda na najbolj kvalitetni ravni. Po drugi strani pa v Sloveniji kakšnega kvalitetnega odnosa med rimskokatoliško cerkvijo in muslimani nismo dosegli. V slamski skupnosti smo se trudili, da bi ta stik vzpostavili - pa ne zato, ker bi bila rimskokatoliška cerkev velika, prevladujoča. Gre nam enostavno za načela sobivanja različnih veroizpovedi. Sam sem se na mojo iniciativo z dr. Rodetom pogovarjal po telefonu, tudi obiskal sem ga. Šlo je za precej hladno, protokolarni srečanje, ki je trajalo 15 minut. Sam sem se udeležil vseh dogodkov, na katere sem bil vabljen. Udeležil sem se otvoritve jezuitskega azilatskega centra, prisostvoval sem tudi pri maši. Bil sem na sprejemu pri papeškem nunciju Giuseppeju Leanzi, sami smo iniciirali sestanek z gospodom nuncijem. Sami smo se torej trudili, da bi zgradili odnose z rimskokatoliško cerkvijo. Trenutno pa je v teh odnosih prišlo do manjšega vakuuma.

Kaj je v preteklosti blokiralo dobre odnose med islamsko skupnostjo in rimskokatoliško cerkvijo?

V preteklosti islamska skupnost v Sloveniji ni imela predstavnika na ustrezni višini. Katoliška cerkev na najvišjem nivoju ni imela sogovornika. Islamska skupnost kot organizirana institucija v Sloveniji datira od osamosvojitve Slovenije. Pred tem je edina župnija, džemat, delovala v Ljubljani in je bila sestavni del islamske skupnosti tedanje SFRJ.

Zdi pa se mi tudi, da do boljšega sodelovanja morda ni prišlo zaradi stališča rimskokatoliške cerkve, da je glavna in da za njo ni bistveno, ali ima dobre odnose z neko skupinico ljudi. Vsaj med vrsticami sem razbral tak odnos. Organiziral sem sprejem ob bajramu, povabil sem tudi dr. Rodeta, a ni prišel. Prišel je predstavnik slovenske rimskokatoliške cerkve.

Pravite, da je islamska skupnost kot organizirana institucija obstaja šele od leta 1991. Zakaj?

Prej je obstajala le ena župnija, džemat. Administrativno je bila ta enota povezana z Zagrebom, center pa je bil v Sarajevu. Po letu 1991 pa je bilo v Sloveniji organiziranih 13 džematov. Nastajali so spontano, ob tem pa se je pojavila neobhodna potreba, da bi islamska skupnost v Sloveniji dobila predstavnika. Z letom 1991 je Slovenija postala subjekt mednarodnega prava, s tem pa so se reči v temelju spremenile. V tem času se je spremenila tudi identiteta islamske skupnosti v Sloveniji. Tu gre za proces; gre za rast islamske skupnosti v Sloveniji.

Vendar je ta rast islamske skupnosti, tako se zdi, za rimskokatoliško cerkev problem. Današnja identiteta islamske skupnosti je večja kot v preteklosti.

Nisem prepričan, da je to razumljeno kot problem. Bom odkrit: gre bolj za splošno konzervativnost, s katero dojemajo vsakogar, ki je izven rimskokatoliške cerkve. Ob tem ne mislim, da bi šlo za kakšno organizirano gonjo ...

Ali zaroto?

Ne, kje pa. Ne gre niti za gonjo niti za zaroto. Osebno mislim, da je slovenska rimskokatoliška cerkev le ekstremno konzervativna in nima posluha za sobivanje različnih veroizpovedi.

V vesoljni rimskokatoliški cerkvi je posluh za sobivanje veroizpovedi prisoten od 2. vatikanskega koncila.

Točno. Zlasti to velja po inavguraciji sedanjega papeža, ki je pionir vzpodbujanja verske tolerance, pionir srečanj različnih veroizpovedi. Molitve za mir, pri katerih sodelujejo predstavniki različnih veroizpovedi, so izum nove dobe. Do 20. stoletja je vsako molil znotraj svoje verske skupnosti, v svoji molilnici. Zdaj pa predstavniki različnih veroizpovedi na istem mestu skupaj molijo za mir. Ob tem molijo molitve svoje veroizpovedi. To ima zelo pozitiven učinek. In dober PR. Gre hkrati za zelo močno sporočilo. Model srečevanja verskih poglavarjev v Sloveniji žal ni zaživel.

Zakaj ne?

Menim, da največji del odgovornosti pade na največjo versko skupnost. Ta bi morala biti nosilec tovrstnih idej. Glede tega je - žal mi je, da moram tako reči - Hrvaška naprednejša. Tudi Bosna in Hercegovina je glede tega bolj napredna. V BiH obstaja multikonfesionalni svet, kjer se srečujejo predstavniki velikih veroizpovedi. Konference so redne, redno se pojavljajo v javnosti, redno se srečujejo tudi ob glavnih verskih praznikih. Zame bi bilo normalno, da bi dr. Rode prišel na sprejem, ki sem ga organiziral ob bajramu. Tak PR je dobrodelen tudi za vse člane verskih skupnosti.

Poglejte v Bosno: ob božiču kardinal vedno povabi reis ul ulemo, vrhovnega poglavarja muslimanov. Takšno sporočilo, ko pride na TV, je zelo pozitivno. Takšni sestanki lahko zajezijo nesporazume, kakršni se dogajajo v Sloveniji.

Eden od nesporazumov temelji na tem, da v Sloveniji ni čisto jasno, kaj je džamija. Ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Rode je izjavil, da džamija ni le verski objekt, pač pa tudi politični objekt in center neke "druge svetovne sile". Kako vi definirate džamijo? Kaj je to? Je minaret v resnici lansirna rampa za rakete srednjega dosega? Je džamija vojaški objekt? Je džamija politični objekt?

Najprej bi se vprašal, zakaj je bila izjava dr. Rodeta, da je džamija politični objekt, sprejeta brez ugovorov. Nihče - razen nas - ni reagiral. Ocenjujem, da vedenje o fenomenu islama kot kulture in civilizacije slabo. Slovenski univerzi nimata oddelkov, ki bi ponujal študij iz tega področja. Islamska kultura in civilizacija pa sta nekaj zelo kompleksnega. Gre za zapleten fenomen, ki zadnjih 1400 let sooblikuje globalno zgodovino človeštva. Vsak peti, morda vsak četrti prebivalec Zemlje je musliman. Ko se pojavijo interpretacije dr. Rodeta ali še bolj površne interpretacije dr. Ocvirka, so te v slovenski javnosti sprejete brez ugovora.

Razlike med cerkvijo in džamijo ni. Cerkev in džamija sta dve članici družine samostalnikov, s katerimi poimenujemo molilnico. Imena za molilnico so cerkev, džamija, sinagoga, pagoda, hram, svetišče ...

Gre tako rekoč za sinonime.

Skorajda.

Dodal bi še to: vsako dejavnost, ki vključuje skupino ljudi, lahko na splošni logični ravno označimo za politično dejavnost. Če je torej delovanje džamije politični akt, je tudi delovanje cerkve politični akt. Za džamijo lahko rečeno, da je to politična institucija, če hkrati pristanemo, da je tudi dejavnost cerkve politična dejavnost. Če vzamemo najširšo definicijo, je vsako delovanje v socialnem okolju že politično.

Kaj je torej džamija?

Arabska beseda masgid - svetišče - izhaja iz besede saged - pokloniti se. Sicer je pa džamija zgradba, sestavljena iz dve delov. Prvi del je namenjen ritualnemu umivanju, drugi del je namenjen molitvi. Absolutni nesmisel je, če džamijo definiramo kot politični center.

Pa vas je gospod metropolit s tem nesmislom presenetil?

Še kako. Zato smo tudi reagirali. Če rečete, da je nekaj politično, se je treba vprašati, kaj to pomeni.

V tem trenutku beseda politično pomeni mnogo več kot pred 11. septembrom 2001.

Ustvarja se stereotip o političnosti muslimanov. Ob besedi politično misel zaradi teh stereotipov zdrsne proti besedi musliman. Beseda politično asociira na nekatere druge oznake. Dejstvo je, da se odnos do muslimanov v Evropi spreminja. Muslimane zaslišujejo, verski objekti so pod okrepljenim nadzorom. To ustvarja napetosti. Slovenija je bila iz teh trendov izvzeta. Verjamemo, da izjava dr. Rodeta ni v službi ustvarjanja razmer, ko bi bili tudi muslimani v Sloveniji izpostavljeni šikaniranju, kakršnega opažamo drugod v Evropi. Prej bi rekel, da je stališče, ki ga je izrekel dr. Rode, starejšega datuma. In mislim, da bi veljalo stališče slovenske rimskokatoliške cerkve do islamskega centra in drugih verskih skupnosti spremeniti. Priznati je treba, da je Slovenija multikonfesionalna dežela. Multikonfesionalnost pa zahteva medversko toleranco in spoštovanje. V Sloveniji pri gradnji rimskokatoliške molilnice ni nobenih problemov - ne glede na arhitekturne rešitve. Islamska molilnica se pa menda ne bi vklapljala v krajino. Kje je tu medverska toleranca?

Ali obstaja evropska država, ki nima džamije?

Ne poznam je.

No, Slovenija je nima.

Povsod, kjer obstaja organizirana islamska skupnost, po mojem vedenju obstaja tudi džamija. Mimogrede, ali kdo pravi, da je džamija v Rimu politični center?

Če bi bila, bi papež to najbrž omenil. Mimogrede, ali ste opazili kakšne učinke izjave slovenskega metropolita? Ali ta izjava povzroča kakšne učinke diskriminacije?

Klicali so nas ljudje, ki sicer niso člani islamske skupnosti, in so nam pripovedovali o, milo rečeno, nestrpnih izjavah drugih. V Sloveniji obstaja blok ljudi, ki je o islamu zelo slabo obveščen, ki je do islama zelo netoleranten ...

Recimo policija.

Hm. No, rekel bi, da je policija nekaj drugega. Poznate zaplet, ki ga je s policijo imela moja soproga. Zaplet smo rešili.

No, nadškof in šef policije se dobro razumeta. Morda pa je policija anticipirala nadškofovo izjavo ...

Priznam, da smo se z izjavami za javnost oglasili le od dveh primerih, najprej ob sitnostih s policijo in ob izjavi nadškofa dr. Rodeta. Sta pa obe sporočili sprožili velik interes javnosti; mnogo večji od našega pričakovanja. Vendar, poudarjam: ne prvega ne drugega primera ne želim dramatizirati. Vesel sem, da mi je omogočeno o problemih govoriti javno. In zadovoljen bom, če bo prišlo do strpne in resne javne razprave. Če bi se pojavili resni argumenti proti gradnji islamskega centra, bi te argumente sprejel. Potem naj se ne gradi. Vendar, prosim, govorim o resnih argumentih, ne pa o manipulaciji z neobveščenim javnim mnenjem. V našem primeru je javnost že tako precej slabo obveščena, to pa se potencira še z dezinformacijami.

Šest členov slovenske ustave se ukvarja z odnosom med državo in verskimi skupnostmi. Potem pa se zgodi, da sta na inavguraciji predsednika države povabljena predstavnika rimskokatoliške in evangeličanske cerkve. To se mi zdi nedopustno. Zame je to nepoznavanje materije. Ustava po eni strani govori o ločitvi cerkve od države, po drugi strani pravi, da so vse verske skupnosti enakopravne. V praksi pa se dogaja, da te enakopravnosti ni. Argument, da je rimskokatoliška cerkev avtohtona, je slab, saj avtohtonost ni ustavna kategorija. S tem najvišji državni vrh nezavedno sprejema tezo o avtohtonosti, ob tem pa se ne zaveda, da ustava govori o nečem drugem. O teh rečeh bi morali diskutirati javno. In tudi tu bi se bilo treba premakniti proti Evropi. Celo več: premakniti bi se bilo treba proti ZDA.

Po 11. septembru ZDA morda niso več tak idealni model.

V Sloveniji je registriranih 38 verskih skupnosti. Kaj boste rekli na številko 3800? Približno toliko verskih skupnosti in organizacij deluje v ZDA. Poglejte Avstralijo: tam deluje več kot 300 religija. In verska toleranca je izjemna! Ta verska toleranca izhaja iz načela, da moja duhovna avtohtonost izhaja iz priznavanja vaše duhovne avtohtonosti. Ni logično, če svoji skupnosti priznavam duhovnost, vaši skupnosti pa duhovnost odrekam.

Rešimo protokolarni problem. Kaj naj bo kriterij prisotnosti poglavarja verske skupnosti na inavguraciji predsednika republike? Najbrž v prvi vrsti ne bo sedelo vseh 38 poglavarjev. Naj bo kriterij statističen?

Kriterij avtohtonosti je, če ga prevedem v grob jezik, kritrij naše - vaše. Sam v rokavu nimam nobenega kriterija, nobene čarobne formule. Poudarjam pa, da je treba najti kriterij, ki bo družbeno sprejemljiv. Ni treba, da Slovenija koga kopira, denimo Bosno in Hercegovino. Od Makedonije do Slovenije se pojavlja model, ko so ob pomembnih trenutkih prisotni predstavniki katoliške, pravoslavne, islamske in židovske skupnosti. Inavguracija predsednika države je zelo občutljiv dogodek, zelo pomemben trenutek. Mimogrede, tudi na novoletnem sprejemu pri hrvaškem predsedniku - to sem videl na hrvaški televiziji - so prisotni predstavniki štirih skupnosti. Ne trdim pa, da bi morala Slovenija tak model povsem kopirati. O njem je treba diskutirati. Sam ob teh problemih ne bom tiho, ker vem, da do napak marsikdaj pride zgolj zato, ker seznami vabljenih nastajajo v naglici. Pred časom smo odprli problem prazničnih poslanic na RTV Slovenija. RTV Slovenija je, ko nam je dala možnost za nagovor ob našem prazniku, sprejela načelo svetovnih religij. Te so krščanstvo, islam in judaizem. To je tudi hinduizem in budizem; na svetu živi prek milijarde pripadnikov teh skupnosti. Ko so nam dali možnost nastopa na RTV, so upoštevali zgodovinsko načelo. Islamska verska skupnost vendarle ni od včeraj. Formalne korenine segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bil organiziran prvi džemat. Tretji možni princip je razprostranjenost po celi Sloveniji; islamska skupnost deluje po vseh slovenskih regijah. V Sloveniji so nekatere reči, povezane z religijo, urejene na precej arhaičen način. Nikogar ne želim kriviti, tudi sebe nočem slikati kot grozno naprednega človeka. Problem je le v tem, da ni dovolj debate. Sam pa ne govorim le v svojem imenu. Govorim v imenu 30 tisoč članov islamske skupnosti. Ko govorim o inavguraciji predsednika republike, govorim o občutkih muslimanov. Bili bi srečni, če bi na inavguraciji, tem najbolj svetem trenutku, ki poteka v najbolj častni zgradbi države, videli svoj simbol.

Pravite, da je vrh slovenske rimskokatoliške cerkve ekstremno konservativen.

Takšna je moja ocena.

No, tudi naša.

Sam sem živel v družbi resničnih svoboščin; ne bi želel reči v liberalni družbi.

Živeli ste v Avstraliji.

Da. Ta družba ceni načelo medreligijske tolerance. To je zelo važno načelo. Religijska občutja so zelo važna in močna občutja. V moderni skupnosti - in Slovenija je ultramoderna družba - bi morali tem občutjem dajati več pozornosti. Celo v parlamentu prihaja do analfabetskih situacij. Kakšne komentarje boste torej dobili iz dna družbene lestvice! Islamska skupnost v Sloveniji je, kar je zanimivo, nacionalno skorajda homogena. Največ pripadnikov islamske skupnosti sestavljajo Bošnjaki, nekaj je še Makedoncev in Albancev. V religioznem smislu smo skoraj monolitni, saj pripadamo istemu obredu. Med muslimani v Savdski Arabiji, Iranu, Turčiji ali Bosni in Hercegovini obstajajo razlike. Že sam način molitve je na določen način drugačen. V Sloveniji pa obstaja monolitnost.

Je to dobro?

Seveda.

Morda kdo monolitnost razume kot element subverzivnosti.

Poglejte: muslimane v Sloveniji lahko razumemo kot versko manjšino. Model verskih in nacionalnih manjšin so produkt moderne dobe. Vse nacije in veroizpovedi imajo diasporo.

Čigava diaspora so muslimani v Sloveniji?

Sociološko vzeto smo predvsem diaspora Bosne in Hercegovine.

Se Bosna in Hercegovina obnaša, kot da so muslimani v Sloveniji njena diaspora?

Tako je. Seveda.

In ob kakšni netolerantni izjavi protestira?

Ne. Bolj natančen bom: islamska skupnost v Sloveniji je duhovno povezana s Sarajevom. Nasprotniki postavitve islamskega centra v Sloveniji nas želijo predstaviti kot diasporo Saudske Arabije. To je nesmisel. Mimogrede; če bi mi bili diaspora Saudske Arabije, bi bila džamija v Sloveniji že zdavnaj postavljena. Naš problem bi bil rešen v 24 urah. Trije telefonski klici bi bili potrebni. Saudska Arabija ima najboljše možne zveze z ZDA. Saudska Arabija dovoljuje, da ima Amerika tam svoje vojaške baze.

Na sveti zemlji!

Če bi bili mi diaspora Saudske Arabije, bi bili Američani tisti, ki bi Slovenijo pozvali, naj nam na pladnju prinese gradbeno dovoljenje za džamijo. Ponavljam, duhovno in sociološko smo povezani s Sarajevom. Ob tem bi navedel še en podatek: institucija reis ul ulema, vrhovnega vodje islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini, obstaja 120 let. Ironija je, da je to institucijo ustvaril cesar Franc Jožef I, ko je okupiral Bosno in Hercegovino. Muslimani Bosne in Hercegovine so bili pred avstrijsko okupacijo povezani z Istanbulom, avstroogrski imperij pa je želel to vez zaradi političnih razlogov prekiniti. Zato je nastala instutucija reis ul ulema. Kar se je, konec koncev, izkazalo kot pozitivno. Franc Jožef 1. je torej tisti, ki je leta 1882 formiral institucijo vrhovnega poglavarja bosanskih muslimanov. Ironija zgodovine je torej, da ima vrhovna institucija muslimanov Bosne in Hercegovine korenine na Dunaju. Preučimo to zgodovino! Mar institucija s takšnim ozadjem predstavlja nevarnost za Slovenijo?

Zakaj govorite o islamskem centru?

Verske in nacionalne manjšine se zbirajo po socioloških in psiholoških refleksih. Diaspore so organizirane v centrih. Pripadniki diapor nimajo le verskih potreb, pač pa imajo kulturne, socialne, športne potrebe. Da bi zadovoljili vse te potrebe, danes gradijo centre, ki omogočajo, da na enem mestu zadovoljijo vse te potrebe. Navadno imajo ljudje čez vikend čas, da zadovoljijo te potrebe. In si želijo, da bi obiskali molilnico, da bi otroke poslali v športno dvorano, da bi obiskali še knjižnico in se srečali z znanci. Smiselno je, če so vsi ti elementi združeni na enem mestu. Mi v resnici potrebujemo center, v katerem bo knjižnica, športna dvorana, center za družabne dejavnosti in molilnica. Molilnica je torej nekakšen bonus, nekakšen dodatek. Res pa je, da bi bil to islamski center, ker mi kot verska skupnost pač ne moremo trditi, da gradimo športni center ali kulturni dom.

Islamski center, torej. Gradnja zgolj džamije je pa

Nisem si mislil, da bom kdaj v življenju naletel na tako hud odpor. In na tolikšno količino iracionalizmov.

Na vseh frontah?

Govorim o skupnosti. Ne gre zgolj za državo. Za to, da še ni centra, je še najmanj kriva katoliška cerkev. Saj ne pričakujemo, da bi nam katoliška cerkev zgradila islamski center. Tudi preprečiti nam katoliška cerkev tega ne more.

Ste prepričani?

Seveda. Konec koncev nima Vatikan nič proti gradnji islamskega centra v Sloveniji. Gre za našo stvar. Družba mora dojeti, da islamska skupnost v Sloveniji pač obstaja. In raste hkrati s celo družbo. Manjšine so most; smo pozitiven most z islamskim svetom. Smo tudi most z Bosno in Hercegovino. Če rečem, da mostovi bogatijo, lahko to razumete tudi dobesedno. Takšni mostovi so pomembni tudi za gospodarske stike. Naša velika ambicija je, da bi bil islamski center nek družbeni servis za celotno področje islamske kulture in civilizacije. Če bi, denimo, nekdo potreboval podatke o Pakistanu, bi jih lahko dobil v naši knjižnici. Gre za zanimivo geostrateško točko in v knjižnici islamskega centra bi lahko prišli do podatkov, ki jih Slovenija kot država potrebuje.

neke druge svetovne sile. Nedvomno tuje sile. Tako se je tudi dolina miru razdelila na naše in njihove, domače in tuje. S tem je tudi Slovenija postala del globalnega zemljevida spopada civilizacij.