ZDA proti Evropi

Vremenarji napovedujejo, da bo v Iraku na začetku marca lepo vreme - idealno za bombardiranje, raketiranje, klanje in druga koleteralna nabiranja marjetic. Bush, ki mu diplomacija, grajenje mednarodnih odnosov in izogibanje vojni izgledajo le kot "repriziranje slabega filma", kani v prvih dveh dneh na Irak zmetati 800 raket - dvakrat več, kot jih je med kompletno zalivsko vojno na Irak zmetal njegov oče. Shock & Awe. Adijo voda. Adijo elektrika. Adijo Bagdad. Insiderji pravijo, da Pentagon v Iraku načrtuje množična grobišča za ameriške vojake - za vsak primer, če bo Sadam Husein odgovoril z biokemičnim orožjem. Radioaktivnih trupel ne bodo pošiljali nazaj v Ameriko. Ne čudi, da so dali mnogi vojaki pred odhodom v Zaliv svojo spermo zamrzniti. Bush bo pač Hirošimo raztegnil na 48 ur. In če bo treba, kot poročajo insiderji, bo uporabil tudi taktično nuklearno orožje, bunker busterje. Ja, weapons of mass destruction. Vreme bo pač božansko, heh, od Boga poslano - dobro za kolateralno umiranje. Svojim fantom je verjetno rekel, no, vidite, zdaj je tudi Bog dokončno in nedvoumno pokazal, da je na naši strani. Tudi v svojem kongresnem govoru je poudaril, da je Bog na njihovi strani in da je Amerika "božji dar človeštvu". Nič, očitno je le narobe razumel dobro staro Dylanovo vižo With God on Our Side (Z Bogom na naši strani, 1963), ki popisuje vojne, v katerih so Američani verjeli, da je Bog na njihovi strani, in ki se konča z verzom: "Če je Bog na naši strani, potem bo naslednjo vojno preprečil." Če je Bog na Bushevi strani, si lahko živo predstavljate, na čigavi strani vse je še bil - lahko začnete z Judo Iškarijotom. Toda če vprašate bušistične jastrebe in desne, konservativne, prorepublikanske, populistične ameriške medije, sicer glavne ideologe, lobiste in podžigalce unilateralnega napada na Irak, potem je Amerika že v vojni - z Evropo.

V hipu, ko sta francoski in nemški predsednik, Jacques Chirac in Gerhard Schroeder, oznanila, da je vojna vedno neuspeh, da zanjo ni razloga, da se ji je treba na vsak način izogniti, da ne bo projekt NATA in da se Francija in Nemčija, kjer je proti vojni več kot 75% ljudi, ne bosta pridružili ameriškemu napadu na Irak, so namreč dobesedno bruhnili - in to divje, bombastično, histerično, nacionalistično, šovinistično, militantno. Takoj so začeli briti norca iz Francije in Nemčije, iz presidenta in kanclerja - in kakopak iz mevžaste, hinavske, lažno ljubeznive, izdajalske, zahrbtne, nenačelne Evrope. Rohneli so, psovali, rožljali, udrihali, se spakovali, hujskali: jebeš tak multilateralizem! Amerika je bila spet "under attack". In jasno, takoj so pozvali celo k bojkotu nemških in francoskih produktov - TV mreža Fox News, pojem populističnega, ultra patriotskega, histeričnega medija, je začela takoj recitirati mejle jeznih, užaljenih, prizadetih državljanov, ki so "spontano" odpovedali nakup BMW-ja. Ali pa Chryslerja. Ameriška desnica je Evropi napovedala vojno. Ne to ni več napetost - to je eskalacija. Bushev bojni krik "Kdor ni z nami, je proti nam" je dobil nov spin. In Evropa je bila v hipu le še košček brieja na vrhu prižganega televizorja.

"Evromevže"

Jastrebi so drug za drugim ponavljali, da hoče Evropa oslabiti, zlomiti Ameriko in da gre pri tem za čisto zaroto: Evropa oz. francosko-nemška sprega vojni nasprotuje zato, da bi v Ameriki ojačala demokrate ter oslabila republikance in Busha. Namesto Sadama Huseina hočejo zrušiti Busha! Nezaslišano: Evropi se zdi Bush večji problem kot Sadam! Najbolj histerični so namigovali, da je v zaroto vpleten tudi Bill Clinton, ki hoče v Belo hišo pripeljati svojo ženo, Hillary. Clinton je Evropi rekel, da naj bo proti vojni! Clinton je Evropi rekel, da naj zjebe Busha! Še toliko bolj, ker je 123 kongresnih demokratov prav tiste dni get-tough Bushu poslalo peticijo, v kateri so ga pozvali, da naj ne hiti z vojno, in ker je senator Edward M. Kennedy, pojem ameriškega demokrata, prav tiste dni vprašal: "Če ameriško ljudstvo noče te vojne in če naše globalne zaveznice nočejo te vojne, zakaj potem na vojno dirja Bush?"

Francijo so razglasili za največjo egoistko v zgodovini človeštva, češ da misli le nase, na svoje interese, ne pa na svet, človeštvo in Ameriko - jasno, če bo treba, bo Ameriko povsem mirno, hladno in brez slabe vesti zajebala. Ha! Ne računajte na Francoze - vodi jih itak Chirac, ki je že po naturi izdajalec! Tak je bil vedno! Kot pravi National Review: "Pariške ulice so nastlane z zagrenjenimi trupli njegovih nekdanjih sodelavcev, ki jih je zapustil, kakor hitro je le zadišalo po škandalu. Človek, ki je sposoben izdati svoje najožje sodelavce, je sposoben izdati tudi svojo največjo zaveznico." Še več, da bi bila poanta bolj jasna in bolj efektna, so Chiraca, ki je pozabil, "da Francija ne more preživeti brez Amerike" in "da Evropa ne more uspeti brez Amerike", povezali z "osjo zla", saj niso pozabili poudariti, da podpira "palestinsko stvar" (ja, "teroriste"), da že ves čas lobira za ukinitev protiiraških sankcij, da se "liže z muslimani", da v Franciji lobira za ustanovitev "muslimanske politične organizacije" in da k temu poziva tudi druge evropske države, a da po drugi strani to tako in tako ni nič čudnega - Evropa še ni dojela, da morata biti država in cerkev ločeni.

Ni kaj, "os zla" je bila vedno humus za hude bušistične dialektične obrate. Tudi zdaj, ko se je ameriški patriotski desnici "posvetilo", zakaj egoistična Francija noče vojne: ker hoče iraško nafto! Aha. Ker ima v Iraku - za razliko od Amerike, se razume - "poslovne interese". Ker je z Irakom že sklenila pogodbe za črpanje nafte. Ker "s trupli iraških otrok služi milijarde", ki pa se jim noče odreči, "četudi zahodni svet ogroža terorizem". Francija je Imperij, lačen nafte in "krvavega denarja"! Logiko očitkov, ki so leteli na Bushevo naftarsko vlado, so torej obrnili na glavo, pri tem pa bučno poudarjali, da njim samim ne gre za nafto. Kje neki! Hej, če bi nam šlo za nafto, potem bi jo pobrali po zalivski vojni! Če bi nam šlo za nafto, bi jo pobrali Kuvajtu in Savdski Arabiji - ali pa bi se zdilali s Sadamom, umaknili sankcije in pobrali nafto! V očeh desnice je postala umazana, sleparska, "izdajalska" Evropa razlog več za napad na Irak. Hoteli ste nov, svež, prepričljiv "dokaz"? Evo, tu ga imate! Evropa je "dokaz", da je vojna nujna! Evropa je causus belli!

Še bolj smešno, absurdno in že kar kubistično pa je, da so začeli argumente za ameriški napad na Irak iskati v preteklosti "stare Evrope". Glejte, nam očitajo, da hočemo napasti Irak, da smo imperialisti in da smo kolonialisti - so nas Francozi in Nemci vprašali za mnenje ali pa odobritev, ko so z vojsko osvajali kolonije? Ste pozabili na Indokino, Alžirijo in Suez? In vi ste Bushu očitali, da je obseden s smrtno kaznijo - hej, kdo je izumil giljotino? In kdo v svoji nacionalni himni državljane poziva k orožju, formiranju bataljonov, marširanju in zalivanju polj z nečisto krvjo? Nič drugače ni bilo, ko je ugledni britanski dramatik Harold Pinter napisal protivojno poemo, ki se začne takole:

"Spet prihajajo
jenkiji na svoji oklepni paradi
pojejo svoje radostne balade
ko galopirajo po svetu
in hvalijo ameriškega Boga."

V reviji Weekly Standard so ga takoj spomnili, da ima tudi Britanija za sabo dolgo in burno vojaško-osvajalsko kariero. Hej, tudi vi ste to počeli! Retorika sklicevanja na preteklost, ko hočeš argumentirati vojno, je tipično bušistična: saj veste, Bush, sicer fan avtokratov, monarhov in šejkov, hoče zrušiti Sadama, ker je pred več kot desetimi leti pobijal Kurde in napadel Kuvajt. Vprašanje, zakaj niste Sadama zrušili tedaj, potemtakem leta 1991 (ko bi ga lahko), kakopak preskočijo, ker raje rečejo, aja, Evropa noče vojne in noče ustaviti Sadama - mar to pomeni, da smo naredili napako, ko smo med II. svetovno vojno ustavili Hitlerja in holokavst? Da bušiji "vojno proti terorju" - ta produkt, ki ga pri življenju držijo le še slogani, marketing, PR, propaganda in branding - že ves čas postavljajo v kontekst II. svetovne vojne, ne preseneča: "vojni proti terorju", vključno z invazijo na Irak, hočejo podeliti status "pravične vojne". Sadama so zato hitro razglasili za Hitlerja. No, nemška pravosodna ministrica je za Hitlerja potem razglasila Busha. Zdaj, ko sta si Amerika in Evropa v laseh, pa bušistični jastrebi trobijo, okej, pravite, da ste proti vojni in da je vojna nesmiselna - mar to pomeni, da bodo Francozi spet začeli zbirati Žide in jih pošiljati v Nemčijo? Preteklost "stare Evrope", kot je Francijo in Nemčijo definiral obrambni minister Donald Rumsfeld, je postala ameriški argument za vojno. Dialektično, ne.

Iraški catch-22

Vse napetosti med Ameriko in Evropo, ki so tlele in se medile, so zdaj na lepem bušnile na plano - in to direktno, brutalno, konfliktno. Toda Bushu se ne upira le Evropa, le "stara Evropa". Ne, ne upirata se le Nemčija, ki v Varnostnem svetu nima pravice do veta (toda februarja prevzame predsedovanje v VS), in Francija, ki to pravico ima. Upirajo se tudi Rusija in Kitajska (obe s pravico do veta!), Grčija, Belgija, Avstrija, Kanada, Švedska, Nizozemska, Nelson Mandela ("Bush rine svet v holokavst"), pa večina članic Varnostnega sveta ZN, Hans Blix, evropsko javno mnenje, mnoge arabske dežele, Egipt, Jordanija, Sirija, Jemen, Savdska Arabija, celo stebri Pentagona, vrhovni štab ameriške vojske, general Norman Schwarkopf, veterani zalivske vojne, demokrati, Kennedyji, Jimmy Carter, liberalni republikanci, h'woodske zvezde, sindikati, mase protivojnih demonstrantov, ratingi, borza, dolar, ekonomija, deficit, javni dolg in Helen Thomas, legenda in veteranka med dopisniki iz Bele hiše, ki je rekla, da je Bush "najslabši predsednik v zgodovini Amerike". V Turčiji je proti vojni več kot 80% ljudi. V Italiji več kot 60%. Pakistan in Kuvajt izgubljata ravnotežje. V Britaniji pa je Bushu popularnost pogubno padla. Še huje, ameriško-britanski napad na Irak podpira le 20% Britancev. Hej, tabloid Daily Mirror je sprožil pravo protivojno kampanjo, satirična gledališka predstava The Madness of George Dubya je stalno razprodana, John le Carre, klasik vohunskega romana, pa je zapisal: "Amerika je spet stopila v eno izmed svojih norih obdobij, toda tokrat je najhuje, kar pomnim - huje kot makartizem, huje kot Prašičji zaliv in daljnoročno bolj katastrofalno kot vietnamska vojna." Huh, kdaj je že Lev Trocki svaril, da se bo Ameriki v času "hegemonske krize" zmešalo in da jo bo skušala preseči na račun Evrope! Tony Blair je vse bolj osamljen, tako da je moral svojo pozicijo celo malce omiliti - inšpektorjem je treba dati ves čas, ki ga potrebujejo. Bush je v Britaniji le še karikatura. Poljska je sicer ameriška zaveznica, toda vojno podpira manj kot četrtina Poljakov. Točno, tesnoba se z roba seli v mainstream. Bushev "I'm sick and tired" ne vžge več. Njegovo oznanilo, da je Sadam psihopatski morilec, ki bo uničil svet, se je stopilo - hja, kot brie na prižganem televizorju.

Bush je odnose med Ameriko in Evropa napel takoj, ko je prišel - s podpiranjem smrtne kazni, napovedovanjem protiraketnega ščita in ignoriranjem Kjotskega protokola. Potem so se napetosti le še nalagale: carine na uvoz jekla, ignoriranje Mednarodnega kazenskega sodišča, protiženevsko ravnanje z vojnimi ujetniki v Guantanamu, nagla sodišča, brezpogojno podpiranje Izraela, doktrina "prvega udarca", nekonsistentna zunanja politika (ne, Kim Džong Il ni kot Sadam). Vse večja agresivnost, vse hujša aroganca, vse bolj histerično izsiljevanje, vse bolj patološki narcizem, vse večja konfliktnost in vse hujši unilateralizem Busheve administracije so to diplomatsko vojno le še dodatno motivirali in razbesneli. Busheva "vojna proti terorju" se je izrodila v kataklizmični prezir do mednarodnega prava, mednarodnih sporazumov in nacionalnih interesov drugih držav. Evropski politiki so drug za drugim ponavljali, da je Bush le kavboj. Vse bolj jih je motila njegova nestrpna retorika, njegovo kurčenje, njegov verski fanatizem, njegovo zavijanje politike v svetopisemsko apokaliptiko - v njem so na lepem videli mutacijo Ronalda Reagana, ki ga Evropa v resnici ni nikoli zares prenašala. Ja, tudi Ronnie je rušil "imperij zla", moraliziral z bombo v roki, po kavbojsko grozil - in ne, ni si zapomnil imen.

Bush je vojno proti Iraku in rušenje Sadama Huseina spremenil v svoj osebni projekt, v kombinacijo križarskega pohoda in vendette - hej, hotel je ubiti mojega očeta! Evropa mu je kontrirala tako, da je v svoj projekt spremenila inšpektorje ZN. Drži, tudi Bush je zahteval vrnitev inšpektorjev v Irak, toda ko so tja šli, jih je začel šikanirati: Eh, itak ne bodo nič našli! In ko res niso nič našli, je Rumsfeld, mojster spina in ustanovitelj "Urada za strateški vpliv", kriknil: Aha, to, da niso nič našli, je dokaz, da nekaj skrivajo! Irak naj dokaže, da nič ne skriva! In ko je Irak v ZN poslal svoje epsko Poročilo, je dal Bush odstraniti 8.000 strani, da v javnost ne bi prišla imena ameriških korporacij, vladnih agencij in atomskih laboratorijev, ki so Sadama oskrbovala z orožjem za množično uničevanje. Evropa hoče ZN, inšpektorje, diplomacijo, odnose - Bush hoče vojno, ki ga bo leta 2004 obdržala v Beli hiši.

Bush je bil tako nekooperativen kot Sadam: nenehno je fintiral, blefiral, izsiljeval in nategoval, težil z "osjo zla", mahal z "Resolucijo 1441", iskal izgovore, "alarmiral" in metal bombice (zadnji dve: al-Kajda je v Bagdadu!, protivojne demonstracije v Ameriki organizirajo iraški agenti!), predel o "koaliciji dobre volje", v katero je hotel spraviti čim več evropskih dežel, bajal o "strogo zaupnih podatkih", ki pa da jih zaradi "prevelike občutljivosti" ne sme razkriti, kopičil sile v Zalivu in diktiral, toda Evropi ni dokazal, da Irak razvija orožje za množično uničevanje, da je povezan z al-Kajdo in da neposredno ogroža Ameriko, ob tem pa popadljivo vztrajal, da je Amerika v vojni (s kom?) in da ima pravico do vojaškega posredovanja kjerkoli in kadarkoli - hej, četudi le "nekaj sluti". Kar je Evropo vse bolj odbijalo. Filozofske razlike so prešle v skepso, skepsa je prerasla v resentiment, resentiment pa je butnil v upor - Bush je zbližal Francijo in Nemčijo, jasno, nehote. Oh, in Rusijo in Kitajsko. Evropska lojalnost na lepem ni bila več stvar avtomatizma. Daleč so časi kubanske raketne krize, ko je francoski predsednik De Gaulle le zamahnil nad fotografijami, ki mu jih je dostavil Kennedyjev emisar - ne rabim dokazov, samo povejte, kaj naj Francija naredi!

Bush je z Irakom udaril v trenutku, ko se Evropa reformira, združuje in prebuja, ko nastaja večja EU kot kdajkoli, huh, nova "velesila", ki ni v ameriškem nacionalnem interesu, ko skuša Evropa postati globalni, internacionalni, geostrateški player, ko Amerike po razpadu hladnovojnega balona ne potrebuje več (strah pred terorizmom pač ni sprožil istih procesov in istih refleksov kot strah pred komunizmom), ko noče vojne z arabsko-islamskim svetom (tudi zato, ker v Evropi živi ogromno muslimanov), ko se ameriška politično-ekonomska reorganizacija sveta odkrito bije z evropskimi "imperialističnimi" interesi in ko Francija, Nemčija, Kitajska in Rusija nočejo kaosa na bližnje-vzhodnem trgu, še najmanj v Iraku, kjer imajo prav Francija, Kitajska in Rusija bajne naftne pogodbe - in kjer skuša Bush z vojno doseči novo delitev nafte. Če bi Sadam padel, bi lahko Bush storil troje: prvič, iraško nafto bi lahko monopoliziral ali pa jo vzel "v skrbništvo" (točno, nova iraška vlada bi lahko nafto "deponirala" pri Bushu!), drugič, Nemčijo in Francijo - in Rusijo in Kitajsko - bi lahko izključil iz povojne delitve iraške nafte, in tretjič, po okupaciji Iraka bi lahko pritisnil še na Iran, ki je največji zahodnoevropski dobavitelj nafte. Vprašanje pa ni le, ali bo Francija v zadnjem trenutku skočila na Bushev ekspres in kaj bo imela od tega Nemčija, ampak tudi, kaj se bo zgodilo z integracijskimi procesi v EU in do kakšnih frakcijskih bojev bo prišlo, če Francija, Nemčija in druge trenutno protivojno nastrojene evropske dežele na Bushev ekspres ne skočijo, Britanija, Španija, Italija, Poljska, Portugalska, Danska, Madžarska in Češka, podpisnice probushevske peticije Evropa in Amerika morata stati skupaj, pa to storijo (navkljub temu, da je glas ljudstva v teh državah proti vojni).

Še toliko bolj, ker je bila ta peticija oz. ta koalicija skomponirana zarotniško, v tajnosti, očitno pod Bushevim pokroviteljstvom, brez posvetovanja z ostalimi članicami EU, kaj šele z ostalimi evropskimi deželami. Okej, peticijo so v podpis resda ponudili Nizozemski (zavrnila), toda ostalih - Grčije, Švedske, Belgije, Finske, baltskih dežel, Avstrije, Slovaške, Slovenije itd. - niso niti kontaktirali. Ironično, peticijo je podpisalo le 5 članic EU. Še bolj ironično, Evropski parlament je tako rekoč sočasno sporočil, da ni trenutno ničesar, kar bi upravičevalo vojno, medtem ko so bušiji le nekaj ur po objavi peticije sporočili, da sta Nemčija in Francija proti vojni zato, ker sta Sadamu furali orožje za množično uničevanje in zdaj nočeta, da bi se odprli bagdadski arhivi. Ni kaj, Bush je Ameriko sprl z Evropo, obenem pa je Evropo sprl z njo samo, bolje rečeno - zminirati mu je uspelo monolitnost Evrope. Prva žrtev Busheve vojne proti Iraku je torej Evropa. Hecno, ne - o prihodnosti EU in naši prihodnosti se bo odločalo v Iraku. Na začetku marca.