Naša podpora

Diplomacija ameriškega pritiska v pripravah na nov naskok proti Bagdadu ne počiva. Po pismu osmerice smo prejšnji teden dočakali še izjavo tako imenovane vilniuške skupine. Države te skupine so neposredno po Powllovem govoru objavile že prej pripravljeno izjavo o podpori ameriškim prizadevanjem. Izjava je konkretnejša od pisma osmerice, ki je prejšnji teden zamajalo željo o evropski enotnosti, deseterica vilniuških držav se je jasno postavila na stran ameriških interesov. Če je prvo pismo govorilo o skupnih vrednotah na obeh straneh Atlantika, pa druga deklaracija govori tudi o "o nujnih in ustreznih ukrepih, s katerimi bi varnostni svet odgovoril na iraško neprekinjeno grožnjo mednarodnemu miru in varnosti". In med podpisnicami je tudi Slovenija. Pa Albanija, Bolgarija, Hrvaška, Estonija, Latvija, Litva, Makedonija, Romunija in Slovaška.

Skupna izjava se seveda začne s protokolarnimi besedami in retoričnimi puhlicami, vendar pozoren bralec hitro opazi izostrene poudarke. Tako je v pismu vilniuške skupine zapisano, da je jasno, da je Irak kršil resolucije VS, vključno z resolucijo 1441, zapisano je, da države podpisnice razumejo nevarnosti, ki jo predstavljajo diktature, da se mora transatlantska skupnost soglasno soočiti z grožnjo, ki jo pomenijo terorizem in diktatorji z orožjem za množično uničevanje "Jasna in neposredna nevarnost, ki jo predstavlja Sadam Husein, zahteva enoten odgovor mednarodne skupnosti demokracij." Deklaracija govori o nevarnostih, diktatorjih, o nujnosti odgovora na kršenje resolucij, je pritisk na razklani VS in hkrati neposredna podpora ameriškim vojaškim načrtom.

Muke po Ruplu

Takšne deklaracije seveda ne nastanejo kar tako, so rezultat diplomatskega dogovarjanja, tehtanja različnih besed in pomenskih odtenkov. Vendar je bil nastanek te deklaracije malo drugačen. Po zagotavljanju slovenskega ministrstva za zunanje zadeve naj bi pobudo za skupinski podpis dala Latvija, ki naj bi tudi koordinirala pogovore med deseterico članic. "Dve noči in dva dneva so trajala pogajanja in vsi mogoči pogovori, jaz sem govoril, mislim da z desetimi zunanjimi ministri, o tem, kako je mogoče nekatere stvari še preurediti," je pojasnil Dimitrij Rupel. Slovenija naj bi bila pri usklajevanju izjave "najbolj sitna", samo nekaj ur pred Powllovim govorom pa naj bi imela k besedilu še nekaj pripomb. Rupel je pojasnil, da so bile predvsem "jezikovne narave", kar z drugimi besedami pomeni, da kakšnih bistvenih amandmajev naši diplomati v deklaracijo niso vključili. O nastanku deklaracije pa so tuji mediji poročali drugače. Američani naj bi sami "prosili" države članice vilniuške skupine za podporo, tekst naj bi nastajal v New Yorku in Washingtonu, spisan pa je v prepoznavnih ameriških frazah, in kar je najpomembneje, oblikovan je bil že pred poskusom ameriškega razkrinkanja iraških skrivalnic. Torej vnaprej in na slepo. Po nareku. V pismu podpore, ki je bilo očitno sestavljeno že pred Powllovom nastopom pred VS, je tako dobesedno zapisano (in to v preteklem času), da so ZDA predstavile "neizpodbitne dokaze o iraških orožjih za množično uničevanje". Dejstvo, da je bila izjava pripravljena že nekaj ur pred prelomnim govorom, potrjuje tudi nerodnost ponosnih podpornic Washingtona. Izjava je namreč zaokrožila med diplomati, še preden je Joschka Fischer začel zasedanje.

Kako to, do so vnaprej podprle ameriško politiko, in kako to, da je njihov podpora prišla usklajeno, s podpisi, s kamerami, piarom, ponosno in vdano? Sicer je res, da so bili verjetno mnogi politiki držav vilniuške skupine gotovo užaljeni, da jih nihče ni povabil k podpisu zloveščega pisma osmerice, vendar pa je objava deklaracije o ameriški podpori neposredno po Powllovem govoru prozorno politično dejanje, ki kaže na vdano zaupanje in neskončno željo po dokončnem vstopu v Nato. Če bi bile podpisnice bolj modre, bi lahko počakale kakšen teden ali pa vsaj dan, da bi v miru preučile in se prepričale o ameriških dokazih, ne pa da so se vnaprej dogovorjeno in zrežirano vrgle v objem ZDA. Zanimivo pa je še nekaj drugega: pred govorom ni bilo znano le dejstvo o neki izjavi, ki naj bi jo pripravljale članice vilniuške skupine, znana je bila tudi njena proameriška vsebina. O pričakovani izjavi so recimo vodilni svetovni mediji poročali že v sredo zjutraj, osem ur pred Powllovim nastopom. Vsa ta dejstva seveda opozarjajo, da namen izjave ni toliko poskus oblikovanja evroatlantske enotnosti, kakor rad poudarja minister Rupel, pač pa jasna in neposredna podpora kandidatk za Nato ameriški politiki v Zalivu. In jasno sporočilo uporni Nemčiji in Franciji, da sta vedno bolj osamljeni. Kandidatke za Nato, ki so hkrati tudi kandidatke za EU, so se torej pri vprašanju reševanja iraške krize opredelile prej in morda tudi drugače kot nekatere članice skupnosti, v kateri vilniuške države vidijo svojo prihodnost. Neki francoski diplomat je izjavil, da so se obnašale kot rookiji, ki ne razumejo, da vključevanje v EU ni samo vstop v supermarket, ampak vključevanje v politično unijo.

Dvolični politiki

Vendar pa se zgodba o Sloveniji in Iraku tukaj še ne konča. Isti dan, ko se je v Slovenijo priplazila novica o vilniuški deklaraciji, je ministrstvo za zunanje zadeve sporočilo, da se je Slovenija priključila skupni demarši Evropske unije o Iraku, običajnemu diplomatskemu sporočilu, ki pa je bistveno manj militantno kot tisto, ki ga je podpisala vdana deseterica. Evropska različica sicer govori o zadnjih možnostih, a omenja tudi rešitev po mirni poti. Očitno je slovenska zunanja politika malce razklana. Na eni strani podpira politiko ZDA, na drugi pa se hkrati pridružuje nedorečenim sklepom razklane Evrope. Deluje nedoraslo in nekonsistentno. Niha sem ter tja, brez jasnega in pravega odgovora na strateška vprašanja. Kot da bi jo vodili različni ljudje. Le dva dni pred vilniuško deklaracijo je namreč Janez Drnovšek na Brdu pred diplomatskim avditorijem v svojem govoru poudarjal nekaj popolnoma drugega kot pozneje sprejeta deklaracija. "V trenutkih razmerah je najslabša opredelitev za evropski oziroma ameriški pristop. Slovenija se ne želi opredeliti ne za ZDA in ne proti njim," je diplomatom povedal predsednik republike.

Podobno nekonsistenten pa je bil v pojasnjevanju vilniuškega podpisa Dimitrij Rupel, ki je sicer že prejšnji teden izjavil, da podpira pismo osmerice. Vendar za ministra soglasje Slovenije k vilniuški deklaraciji ne pomeni podpore ZDA, ampak "podporo VS in evroatlantski skupnosti. Tisti, ki govorijo o razlikah med EU in ZDA ali pa med EU in Natom, nimajo prav". Rupel je tukaj pozabil, da se nista ne Nato ne EU dokončno opredelila do "nujnih in potrebnih ukrepov zoper Irak", ukrepov torej, ki jih zagovarjajo Rupel in ZDA. In če je že naš minister pozabil, za koga se je Slovenija pravzaprav opredelila, so ga s posebno pohvalo spomnili kar Američani sami. Predsednik Bush se je namreč v četrtek zahvalil za podporo, ki so jo države vilniuške skupine izrekle ameriški politiki do Iraka. Podpora in razumevanje Vzhodnoevropejcev naj bi bila povezana z njihovim zgodovinskim spominom, saj naj bi dobro vedeli, kako je živeti pod tiranijo. Slovenijo in vilniuško deseterico pa je pozdravil tudi washingtonski komite za osvoboditev Iraka.

Ruplovo soliranje, o podpisu sporne deklaraciji namreč ni razpravljala niti vlada niti parlamentarni odbor za zunanjo politiko, je seveda zgodba zase. Zaradi politične korektnosti so politiki o deklaraciji raje molčali, zato pa so mirovniki iz Kopra poslali jezno sporočilo, v katerem so zahtevali umik podpisa in odstop Dimitrija Rupla. "Nedopustno je, da se s podpisom postavljamo v vrsto hlapcev samovoljnega svetovnega gospodarja, ki v imenu širjenja 'demokracije na konicah raket' dejansko ruši ZN kot vrhovno institucijo svetovne demokracije". Malo bolj spravljivi so bili na okrogli mizi o slovenski zunanji politiki v diplomaciji, kjer pa so se razpravljavci vseeno strinjali, da je vilniuška deklaracija slaba in da je bil podpis Slovenije nepotreben. Podobnega mnenja je bil tudi izkušeni diplomat in predsednik slovenskega društva za mednarodne odnose Marko Kosin. V intervjuju za Odmeve je tako povedal, da je deklaracija "malce nesrečna", "Slovenija je na začetku kolebala, potem pa je to podpisala. Zdi se mi, da bi bilo bolje, da te izjave ne bi podpisali. Ne vem, kam se Sloveniji tako mudi, veliko članic EU je tiho in Američani jim zaradi tega niso napovedali svetovne vojne".

In kaj naš čaka v naslednjih tednih? Vlada je v nasprotju z zunanjim ministrstvom v četrtek naredila bolj modro potezo. Namesto da bi navdušeno odgovorila na vse večje ameriške zahtevne po aktivni vojaški pomoči, se je za zdaj odločila samo o napotitvi dodatnega častnika v vojaški center na Floridi. O kakšni konkretnejši vojaški pomoči pa bodo še premislili. Verjetno bo slovenska vlada dokončni odgovor na ameriška non-paperja dala šele takrat, ko bosta skupno stališče do iraške krize sprejela Nato in EU. Kakšnega presenečenja pa seveda ne bo. S tem, ko se je Slovenija podpisala pod vilniuško deklaracijo, je pokazala, kakšna je njena zunanja politika. Majhna, vdana in ubogljiva. Slovenija je skupaj z Bushem v četrtek Iraku napovedala vojno.