Išče se zunanji minister

Kuloarsko pretiravanje pravi, da je predsednik republike dr. Janez Drnovšek praktično na letališču Brnik izvedel za nerodno vest. V Budimpešto bo šel sam. V ponedeljek, 17. februarja, se je namreč odpravljal na prvo pot v tujino. In prvo predsedniško potovanje v tujino je vedno neke vrste gesta. Novi predsednik republike je sklenil, da bo med prvim potovanjem obiskal sosednjo deželo, s katero ima Slovenija vzorno urejene odnose. Neprijetna novica pa je pripovedovala, da bo na prvo pot v tujino potoval brez spremstva zunanjega ministra. Ko je Slovenska tiskovna agencija v ponedeljek zjutraj objavila novico, da predsednik republike odhaja k sosedom, je napovedala, da bo dr. Drnovška med potjo v Budimpešto spremljal tudi šef diplomacije dr. Dimitrij Rupel. Poročila, ki so začela sredi ponedeljkovega popoldneva prihajati iz Budimpešte, niso omenjala, da je predsednik republike na potovanju sam. Torkovo poročilo časnika Delo celo napačno navaja, da je predsednika republike spremljal zunanji minister. Tudi v torek zjutraj, ko je Slovenska tiskovna agencija sporočila, da predsednik vlade Tone Rop potuje v Bruselj, je pisalo, da bo Ropa na poti spremljal zunanji minister. Šele v torek opoldan je bila objavljena vest, da zunanjega ministra ni v letalu, ki leti proti belgijski prestolnici. In šele v torek opoldan je bila objavljena vest, da je bil zunanji minister na dopustu že v ponedeljek.

Prejšnji ponedeljek in torek pa sta bila za globalno diplomacijo nenavadno naporna in delovna dneva. V ponedeljek zvečer se je dozdevalo, da zahodna civilizacija ne poka le po šivih, pač pa se spreminja v zoprno raztrganino. Pač, če nekaj poči po šivu, lahko problem reši vsak domač šivalni stroj. Ponedeljkova raztrganina pa ni nastala na šivu. Francoski predsednik Jacques Chirac je ostro zažugal državam, kandidatkam za vstop v EU, ki so hkrati pristopile k t.i. vilenski deklaraciji. Chirac je kot kak ravnatelj osnovne šole razložil, da je početje vilenskih držav lahkomiselno, neodgovorno in nevzgojeno. "Kandidatke so zamudile dobro priložnost biti tiho," je ugotovil ter na koncu podčrtal: "Če si želita zmanjšati svoje možnosti za članstvo, je to prava pot!" Najbolj jezen je bil na francosko varovanko Romunijo. Ter na Bolgarijo. Državam, ki pristopajo v EU, je sporočil, da lahko njihov vstop v unijo zaustavi negativno glasovanje že v eni sami državi.

Žuganje predsednika francoske republike o vzgojenosti in neodgovornosti se morda zdi grozno pokroviteljsko. Grožnja, da lahko kandidatke zapravijo priložnost vstop v EU, če se ne bodo posvetovale s članicami, pa ni zgolj virtualna grožnja. Ne smemo pozabiti, da je vilenskim državam, torej tudi Sloveniji, zažugal predsednik države, ki je dolga leta preprečevala, da bi v Evropsko gospodarsko zvez vstopila Velika Britanija. Šele francoski predsednik Georges Pompidou je prižgal zeleno luč za britanski vstop v zvezo. Pred Pompidoujem pa je De Gaulle blokiral britanski pristop. Kaj je torej sporočil francoski predsednik? Državam nove Evrope je najprej navil ušesa, potem pa jim je dal vedeti, da znajo izsiljevati tudi Francozi. Ker je državam nove Evrope zažugal francoski predsednik, gre - povedano v jeziku vojne proti terorju - za kredibilno grožnjo. Če so Francozi cela šestdeseta blokirali vstop Velike Britanije, kolonialne velesile, stalne članice varnostnega sveta, lahko blokirajo tudi vzhodnoevropske drekce pekce, je sporočal Chirac.

V trenutku, ko je Chirac članicam vilenske skupine navijal ušesa, je predsednica Litve Vaira Vike-Freiberga sedela v ovalni pisarni Bele hiše, predsednik Bush pa se ji je najvljudneje zahvalil za podporo, ki so jo vilenske države izkazale Ameriki. In kolegico iz Vilniusa je prosil, naj zahvalo prenese tudi ostalim članicam vilenske skupine. Dejstvo, da je Bush predsednico Litve zaradi vilenske deklaracije nagradil s sprejemom v Beli hiši, kaže, da ZDA temu papirju pripisujejo veliko težo. Dejstvo, da je francoski predsednik Chirac zaradi vilenske deklaracije sklenil državam nove Evrope naviti ušesa, kaže, da izjavi velik pomen pripisujejo tudi na stari celini. V Sloveniji pa je hotela vladajoča ekipa vilensko izjavo predstaviti kot eno od treh izjav o Iraku, ki jih je ministrstvo za zunanje zadeve 5. februarja objavilo na svojem zasebnem spletnem naslovu.

Drnovšek o izbiri

Novica, da je slovenski zunanji minister na dopustu, je bila objavljena v času, ko so svetovne agencije že poročale, kako Chiracovo grožnjo komentirajo namestniki zunanjim ministrov na Poljskem, Slovaškem in v Bolgariji. Slovenska diplomacija je bila v torek dopoldan še brez komentarja, namestniki zunanjih ministrov dežel nove Evrope pa so bili med torkovimi dopoldanskimi odgovori ostri. Hkrati so letala, ki so iz prestolnic baltskih držav in Poljske odletela proti Bruslju, prevažala le zunanje ministre, čeprav je bilo napovedano, da bodo na sedež Evropske unije pripotovali predsedniki vlad. Zaradi Chiracovega žuganja so torej štiri okarane države znižale raven zastopanosti na sestanku s predsedujočim Evropske unije.

In kako bi v Bruslju utegnili razumeti odsotnost slovenskega zunanjega ministra? Ker je v Bruselj odpotoval predsednik vlade Tone Rop, bruseljska administracija odsotnosti slovenskega zunanjega ministra ni mogla razumeti kot zniževanja ravni zastopanosti. Ker pa je slovenska vlada dalj časa sporočala, da se bosta sestanka s predsedujočim Evropske unije udeležila tako predsednik vlade kot zunanji minister, je bila novica o dopustu morda nekoliko nenavadna.

Novica o dopustu pa je bila nenavadna in veliko pozornost zbujajoča tudi za slovensko javnost. Zakaj se je zunanji minister odločil za dopust? Ta se je začel v ponedeljek. Tik pred tem, v soboto, pa so se v Ljubljani pripetile največje demonstracije po letu 1989. Na sobotnih demonstracijah je več kot deset tisoč ljudi izražalo nasprotovanje načrtovani zalivski vojni, zbrano občinstvo pa lahko podpisovalo tudi peticiji z zahtevo, naj Slovenija odstopi od vilenske izjave. Najbolj množične demonstracije v zadnjem desetletju niso bile povezane le z nasprotovanjem ameriškemu rožljanju z orožjem, pač pa tudi z negodovanjem zaradi slovenske zunanje politike.

Domnevamo pa lahko, da je zunanjega ministra vsaj tako kot negodovanje javnosti utrudilo ravnanje njegovih kolegov iz državnega vrha. Dva predsednika, predsednik vlade Tone Rop in predsednik republike dr. Janez Drnovšek, sta zunanjega ministra po 5. februarju pustila na cedilu. Ko je bila vilenska izjava objavljena, sta oba predsednika povedala, da sta izjavo videla šele po objavi, hkrati pa sta se od vsebine blago distancirala. Izvajanje obeh predsednikov je navajalo na misel, da je pristop Slovenije k vilenski izjavi posledica solistične akcije zunanjega ministra. Iz večkratnih pojasnil zunanjega ministra vendarle izhaja, da sta bila tako predsednik vlade kot predsednik republike z zadevo seznanjena. Hkrati tudi kronologija dogodkov kaže, da je moral biti vsaj novi predsednik republike dr. Drnovšek še iz časov, ko je predsedoval vladi, dovolj pedantno seznanjen s papirji, iz katerih je 5. februarja zraslo razvpito vilensko pisanje. Ponovimo: države vilenske skupine so pomembno izjavo objavile že 21. novembra, med vrhom Nata v Pragi. Ključne formulacije zadnje vilenske izjave so citirane iz dokumenta, ki je nosi datum 21. november 2002. Če koga mika diplomatska arheologija, lahko na spletnem naslovu romunskega zunanjega ministrstva najde vilensko izjavo, ki je nastala novembra lani v Pragi in ki predstavlja temelj februarske izjave.

In medtem ko je bil zunanji minister na dopustu, je predsednik republike dr. Drnovšek še enkrat razložil, da je vilenski papir nerodna zadeva. Vilensko deklaracijo in razmere, iz katerih je zrasla, je predsednik kritiziral med obiskom v Budimpešti. "Mislim, da se pred nas postavlja - zlasti pred države kandidatke za članstvo v EU in Nato - izbira, ki ni dobra in lahko bi celo rekel, ki ni primerna. Da moramo izbirati na eni strani med ZDA in na drugi med našimi evropskimi zavezniki, je slaba izbira in tega bi se morali zavedati tako v ZDA, kot tudi v evropskih državah," je dr. Drnovšek povedal za madžarsko televizijo. Je torej predsednik republike tudi madžarskemu TV avditoriji razložil, da je slovenski pristop k vilenski deklaraciji nepotreben? Deset dni pred obiskom Budimpešte je za TV Slovenija izjavil: "Tisto, kar mislim o tem je, da se pravzaprav Sloveniji ni potrebno opredeljevati v okviru tako imenovane vilniuške skupine, v okviru desetih držav." In še: "Ampak zdi se mi kljub vsemu bolje, da bi od Slovenija v takih primerih imela svoje samostojno stališče. Ni potrebno, da se grupiramo, niti z državami stare Evrope, niti nove Evrope."

Ko se je zunanji minister dr. Rupel po dveh dneh vrnil v službo, je pred parlamentarno komisijo za zunanjo politiko še enkrat govoril o vilenski izjavi. Tokrat je govoril tudi o okoliščinah nastanka izjave. "Pred končno odločitvijo 5. februarja zvečer (po 19. uri) se je zunanji minister večkrat posvetoval s predsednikom vlade in predsednikom republike. Oba predsednika sta bila obveščena o vsebini izjave in o dilemah v zvezi z njo. Ministru sta svetovala, vendar (tudi zaradi pomanjkanja časa) nista verificirala konkretnega besedila. Oba predsednika sta menila, da bi bila izključitev iz skupine V-10 slabša od vključitve," je dr. Rupel povedal članom parlamentarne komisije.

Predsednik republike dr. Drnovšek je torej pred domačo javnostjo ocenil, da je opredeljevanje v okviru vilenske skupine nepotrebno, pred tujo javnostjo pa je govoril o tem, da smo bili pahnjeni v situacijo, ko naj bi morali izbirati med EU in ZDA - to pa je neprimerno.

Zunanji minister pa vztraja, da je tudi predsednik republike ocenil, kako bi bila izključitev iz vilenske skupine še slabša od pristopa. Dva tedna po pristopu k vilenski so izjave najvišjih predstavnikov države še vedno protislovne.