Moralna dilema RKC

To, česar papeži pred prvo in drugo svetovno vojno niso znali dovolj jasno povedati, pove Janez Pavel II. z vso jasnostjo. Vojna ni rešitev. Pomeni poraz za človeštvo. Tragedijo. Humanitarno katastrofo. Še več. Muslimani bi vojno v Iraku razumeli kot križarsko vojno kristjanov proti njim. "Nikoli ne bomo mogli biti srečni, če si bomo stali nasproti. Prihodnost človeštva ne bo nikoli zagotovljena s terorizmom in z logiko vojne," pravi papež. Britanskemu premieru Tonyju Blairu, ki je dejal, da je moralna dolžnost napasti Irak in opraviti s Sadamom Huseinom, je papež na zasebnem sprejemu dal lekcijo, rekoč: "Moralnega opravičila za preventivni napad ni!" Vatikanski zunanji minister Jean-Louis Tauran je poudaril, da bi bil enostranski napad na Irak brez soglasja Združenih narodov "zločin proti miru". Pri tem je spomnil na drugi člen ustanovne listine ZN, ki državam članicam nalaga, da se odpovejo vojni kot sredstvu za reševanje mednarodnih sporov. "Vsakršno morebitno posredovanje v Iraku morajo odobriti ZN. Le Varnostni svet je pristojen, da kot legitimno obrambo odobri vojaško posredovanje, vendar le, če je bila poprej država napadena," je dejal Tauran. Čeprav katoliška cerkev ni pacifistična ustanova in verjame, da obstajajo okoliščine, v katerih je vojna upravičena, je glede Iraka povsem enotna: krizo je treba rešiti po mirni poti in z diplomatskimi sredstvi, inšpektorjem je treba dati na razpolago več časa. Enako razmišljajo voditelji drugih krščanskih občestev. "Iračani so dovolj trpeli že zaradi ukrepov, sprejetih leta 1991," je zapisal dr. Konrad Raiser, generalni sekretar Svetovnega združenja cerkva, v katerega so vključene predvsem ortodoksne in protestantske cerkve. Že oktobra lani je to združenje izrazilo obžalovanje, ker najmočnejši narodi na vojno gledajo kot na sprejemljiv inštrument zunanje politike, čeprav s tem kršijo pravila ZN in zanikajo krščanski nauk. Proti vojni sta se javno izrekla voditelja katoliške in anglikanske cerkve v Veliki Britaniji - westminstrski nadškof kardinal Cormac Murphy O'Connor in canterburyjski nadškof dr. Rowan Williams. Čeprav sta konservativni katolik in liberalni anglikanec pogosto različnega mnenja, sta tokrat nastopila enotno: "Nismo še dosegli stopnje, ko bi bila vojna zares potrebna kot zadnji izhod." Poslanici miru se je pridružil oxfordski škof Richard Harries: "Nobena država ne bi smela iti v vojno, če njena vlada ne meni, da za to obstajajo moralni razlogi. In v tem primeru moralni argumenti niso prepričljivi." Že 20. januarja je proti vojni z javno izjavo odločno nastopila Nemška škofovska konferenca. Politični pritisk z grožnjami je včasih etično upravičen, preventivna vojna pa po mnenju nemških škofov nikakor ni opravičljiva: "Vojna je vedno hudo zlo. Zaradi tega pride v poštev samo, če bi bili napadeni ali če bi z vojno preprečili najhujše zločine zoper človeštvo, kakršen je genocid ... Varnostna politika, ki zagovarja preventivno vojno, je v nasprotju s katoliškim naukom in mednarodnim pravom ... Preventivna vojna je agresija, zaradi česar je ni mogoče prikazovati kot pravično samoobrambno vojno ... V tem času nikomur nista dovoljena taktični oportunizem in vdaja navidezni neustavljivosti procesa."

Rodetov molk

V nasprotju s papežem ter z nemškimi in angleškimi cerkvenimi voditelji se vrh domače katoliške cerkve do vojne še ni opredelil. Slovenska škofovska konferenca doslej še ni pripravila javne izjave. Nadškof dr. Franc Rode, ki se sicer pogosto oglaša ob žgočih družbenih vprašanjih, kakršni sta šolstvo in splav, ob iraški krizi ostaja tiho. Odgovarjati ne želi niti na Mladinina vprašanja. Za zdaj se slovenski škofje niso odločili niti, ali bodo posebno izjavo sploh napisali. "Tega, da izjave še ni bilo, nikakor ni mogoče interpretirati, kot da se strinjamo z vojno. V katoliški cerkvi odločno podpiramo prizadevanja papeža za reševanje iraške krize po mirni poti," poudarja vodja tiskovnega središča Slovenske škofovske konference in glavni urednik tednika Družina dr. Janez Gril. Duhovniki so se javno zganili šele, ko smo jih o odnosu do vojne začeli spraševati mi. Pa še to le nekateri. Tako je na primer vodja Inštituta za religiologijo, ekumenizem in dialog pri Teološki fakulteti v Ljubljani prof. dr. Drago Ocvirk dejal, da v "avanturo z Mladino" ne gre.

Mnenja duhovnikov so seveda osebna in jih torej ni mogoče označiti za uradno stališče RKC. In kaj pravijo? Gril napada na Irak ne podpira: "Vojaški poseg bi bil sprejemljiv samo, če bi preprečeval še hujše zlo, na primer genocid ali zločin proti človeštvu. Tu gre za pravico do samoobrambe." Izredni profesor cerkvenega prava na Teološki fakulteti dr. Borut Košir pravi, da evangeljsko vzeto nobena vojna ni opravičljiva. "V polpreteklem obdobju se je v katoliški doktrini še omenjala t. i. 'pravična vojna', ki naj bi bila predvsem obrambna. V sodobnem času pa je vsaka vojna tako kompleksno vojaško dejanje, da je ni mogoče opravičiti. Redno najbolj prizadene nedolžne, na primer civiliste, zato zame nobena vojna moralno ni opravičljiva." Mariborski pomožni škof in dekan ljubljanske teološke fakultete dr. Anton Stres pa pravi: "Po tisočletni krščanski moralni tradiciji je moralno dovoljena v izjemnih primerih, kot zadnje, edino preostalo sredstvo za zaščito pravice (v samoobrambi) in skupnega dobrega." Stres poudarja, da je odstranitev diktatorskega režima Sadama Huseina moralno upravičena, toda izvajati je ne more kdor koli, temveč mednarodna skupnost v skladu z mednarodnim pravom. "S tem pa ni rečeno, da je treba seči po vojaškem posredovanju. Uporabimo jo lahko samo v skrajnem primeru, v samoobrambi ali pa, če se dogajajo zločini proti človeštvu, kot na primer genocid ... Ideja preventivne vojne je zato silno nevarna in moralno sporna. Ne preventivna vojna, temveč preventiva proti vsaki vojni je pravica in dolžnost." Proti preventivni vojni ali vojni iz ekonomskih razlogov je tudi predsednik Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije doc. dr. Drago Rudel: "Boja proti terorizmu in orožju za množično uničenje ni mogoče izvajati s splošnim preventivnim napadom na državo, ki vključuje napad na njeno infrastrukturo in prebivalstvo." Za mirno rešitev iraške krize se po papeževem zgledu izreka tudi predsednik Sveta katoliških laikov Iztok Žebovec. Voditelj koprskega škofijskega odbora katoliških izobražencev dr. Slavko Samotorčan pa poudarja: "Vojaški spopad bi bil z vidika katoliške etike sprejemljiv, če bi obstajal pravičen razlog. A mislim, da še ni jasno dokazano, da Sadamov režim ogroža svetovni mir." Oster kritik vojne je tudi mariborski pomožni škof Vekoslav Grmič: "Pravične vojne ni. Po evangeliju, ki na prvo mesto postavlja ljubezen, usmiljenje in odpuščanje, vojna nikakor ni opravičljiva. Papež je že leta 2000 postavil zelo ostra merila, po katerih je vojaško posredovanje dovoljeno le kot humana pomoč, in to v zelo redkih primerih. Govorjenje, da ZDA z napadom želijo zavarovati svet, je zlagano, tako kot je bilo zlagano, da so iz humanih razlogov napadli ZRJ."

Dvoličnost cerkvenega vodstva

Kljub tem posamičnim izjavam duhovnikov in katoliških laikov ostaja nerešeno vprašanje, zakaj cerkveni vrh odlaša s skupno izjavo. Je takšno omahovanje mogoče pripisati strahu, da bi si slovenska javnost odločno cerkveno nasprotovanje ameriškemu napadu na Irak razlagala kot nasprotovanje vodstva RKC vstopu Slovenije v Nato? Morda. Domače cerkveno vodstvo je nedvomno velik zagovornik vstopa v to vojaško zvezo. To je razvidno iz komentarjev, ki jih objavlja katoliški tednik Družina. V zadnji številki te revije profesor moralne teologije dr. Ivan Štuhec med drugi piše: "Odločanje za Nato je dejansko odločanje za stabilnost demokratične družbene ureditve, ki je zavarovana s pravnim redom, katerega temelj so človekove pravice. Ker sta tako demokracija kot pravni red neprestano ogrožena od znotraj in od zunaj, je, žal, treba skrbeti tudi za varnost in obrambo. To je na prvi pogled nesimpatično in, če hočemo, tudi proti tistemu evangeljskemu načelu, da je treba nastaviti še drugo lice. Je pa realistično ..." Štuhec mirovnikom očita dvoličnost, češ da se ne branijo dolarjev od stricev iz Amerike, hkrati pa doma, pod krinko razvoja demokracije in civilne družbe, vpijejo proti sedanji ameriški oblasti. "Očitno je, da se je duh evropskega anarhizma in levega liberalizma ujel v znano formulo razrednega sovražnika, ki je tokrat onstran oceana, pooseblja pa ga Bush." Za Štuheca je svetovno mirovništvo vsaj takšna utopija, kot je bil komunizem, "saj nam oba ponujata rajsko družbo, ki bi bila dosegljiva samo, če bi iz tega sveta izginile vse oblike nasilja ... S tem pa nikakor nočem reči, da si ni treba z vso močjo prizadevati za mir in da vojna ni prava rešitev. In če, žal, ne gre drugače, se do miru pride tudi z vojsko in policijo."

Vstop v Nato je za cerkveni vrh v Sloveniji aksiom. Vsak, ki podvomi o pravilnosti odločitve za Nato, je malodane izdajalec. To je na svoji koži doživel katoliški laik, publicist, filozof in strokovni sodelavec Katoliške akcije v Celovcu Vinko Ošlak. Čeprav je v katoliški sferi zelo čislan in velja za konservativnega vernika z 'neoporečno' preteklostjo disidenta (v svinčenih časih mu je prisluškovala Udba), katoliški intelektualci niso bili pripravljeni sprejeti njegovega drugačnega razmišljanja. Ko je v reviji Zvon (gre za nekdanji Celovški zvon, ki ga je Ošlak pred leti urejal v Celovcu, zdaj pa z novim uredništvom izhaja v Ljubljani) napisal do zveze Nato kritičen uvodnik, se je nanj vsul plaz kritik nekaterih prominentnih katolikov. Še več. Bralci so začeli odpovedovati revijo in poslali protestno pismo založnikom. Zmotila so jih takšna mnenja kot na primer: "Nekateri cerkveni dostojanstveniki menijo, da bi se Cerkvi bolje godilo, če bi bil nad slovensko državo razpet obrambni dežnik pakta Nato in legislaturni dežnik Evropske zveze. Niso pa še prav opazili, da paktu Nato ne gre za verske reči niti toliko, kolikor je nekoč morda vendarle šlo križarjem, ki so sicer v Carigradu veselo pobijali svoje krščanske brate in tako osvobajali Kristusov grob pred krivoverskimi Saraceni. In da se očetje evropskega političnega združevanja o zahtevi, da bi bil vsaj v bodoči skupni ustavi kot duhovno zagotovilo združevanja in pravičnosti omenjen tudi Bog, nočejo niti pogovarjati in bi za kaj takega morda prej pridobili Kučana in Pahorja kakor pa katero od evropskih političnih veličin ..." Še bolj pa tale Ošlakova trditev: "Ta vojaška zveza ne bo varovala Slovencev niti pred apetiti s hrvaške niti pred onimi z italijanske strani. Prav nasprotno. V imenu obrambnih interesov pakta in EZ bodo od Slovencev prej ali slej zahtevali, naj 'bomo razumni' in brez zapletanja odstopimo dele ozemlja obema sosednjima državama, ker bo to v prid krepitvi obrambne sposobnosti pakta Nato in evropskega združevanja pod okriljem EZ." Ošlak ni povedal nič takega, česar ne bi govorili mnogi drugi laiki, čeprav so ti pogosteje res drugačne svetovnonazorske provenience. A Ošlak svoje kritike ni končal brez alternative: "Še vedno sem prepričan, da je najuspešnejša obramba relativne neodvisnosti kake države stremljenje k družbeni pravičnosti. Ne samo da bi to bistveno manj stalo kakor pa udeleženost pri paktu Nato, to bi sploh nič ne stalo in bi celo dajalo dobiček. Pravičnost je zastonj, krivico je treba vzdrževati z velikimi stroški!" Ošlak ob svojem uvodniku v Zvonu ni pričakoval naklonjenosti politikov ali siceršnjega sekularnega občestva, zato pa je toliko bolj pričakoval in zahteval razumevanje verskih voditeljev in vernikov. A prav slednji so ga grobo napadli. "To so ljudje, ki se zaganjajo za kostjo tega sveta. Tudi če imajo plačane prve klopi v cerkvi, jim to ne pomaga nič. To so sodobni pogani," je oster Ošlak. Edini, ki je nedvomno na njegovi strani, je škof Grmič: "Zveza Nato je etično sporna, saj se doslej ni izkazala kot tista, ki bi ji res šlo za splošne človekove vrednote in obrambo nedolžnih. Vedno je delala tako, kot so ji narekovali ameriški interesi, in prav prevladujoč ameriški vpliv je tisto, kar je v zvezi Nato najslabše."

Zakaj je pronatovsko razpoloženje v katoliškem občestvu tako močno prisotno? Tudi zato, ker ga med svoje številne bralce brez kančka dvoma širi tednik Družina: "Edini cerkveni tednik v Sloveniji bi seveda moral biti tednik vseh slovenskih katoličanov, se pravi, da bi moral upoštevati njihovo občestveno zbornost, v resnici pa je v marsikaterem pogledu glasilo le enega, zame versko zelo spornega dela slovenskih katoličanov, namreč pripadnikov ali vsaj duhovnih dedičev slovenskega domobranstva. Prav iz te drže najbrž raste tudi slepo navdušenje za Ameriko in vojaško zvezo, ki jo dejansko ima na vajetih," meni Ošlak. Natovska histerija cerkvenega vodstva, o kateri govori Ošlak, je utež, ki deloma zavira tudi skupno izjavo škofovske konference. A ne gre samo za to. "Zadrego slovenskega cerkvenega vodstva glede javne izjave o miru je mogoče deloma razumeti. Ni se mogoče doma 'bratiti' z najhujšim zoprnikom krščanstva v slovenskem parlamentu zoper upravičene zahteve muslimanov po džamiji, v primeru Iraka pa se izrekati za mir. Najprej je treba ustvariti mir v Ljubljani, skleniti naravno zavezništvo iskrenih kristjanov z iskrenimi muslimani in zapustiti slabo družbo slovenskih nacionalnih socialistov, potem je šele mogoče verodostojno pritegniti papežu in vesoljni Cerkvi v zavzemanju za svetovni mir," pravi Ošlak. Katoliška cerkev na Slovenskem po njegovem posredno sicer dela za mir, kolikor oznanja evangelij. A to je premalo. Sistematično bi morala vzgajati človeka miru. "Če pa Cerkev oziroma del njenega vodstva in duhovništva bolj zanima članstvo v zvezi Nato kakor pa verska priprava vernikov na resnični mir, potem je mogoče reči, da se svoji nalogi izneverja in je bolj v službi sveta kakor pa svojega Ustanovitelja."

Ošlak, ki je globoko veren človek, s tem cerkvenemu vodstvu nastavlja ogledalo. In podoba v njem ni prav prijetna. Hkrati nastavlja ogledalo tudi vsem vernikom, saj jim v razmislek ponuja tehtne argumente. Pa ne le glede vstopa v Nato, pač pa tudi glede morebitne vojne v Iraku: "Na svetu je vrsta še vse drugačnih kanibalov, kakor je Sadam Husein - in vsi ti so bili, so še in še bodo kvečjemu 'štipendisti' ameriške administracije. Navsezadnje, rečeno s stališča cinika: ali ni Kuba, katere poglavnik ne drži svojega ljudstva v manjšem primežu kot Husein, bližja Ameriki? A na Kubi ni nafte, na Kubi je doma sladkor, ki ga v tolikšni meri diabetična Amerika ne potrebuje." In še: "Kako se glasi ameriška obtožba na račun Iraka? Da ima nekaj takih orožij, kakršna ima Amerika sama v neznansko večji količini in z neprimerljivo močnejšimi učinki in sodobnejšo tehniko. Da vodi Husein politiko do 'manjšinskih skupin' v državi, predvsem do Kurdov na severu, ki je na moč podobna politiki, kakršno vodi do istega ljudstva ameriška najbolj zanesljiva zaveznica Turčija. Da diktator Husein tepta človekove pravice, pobija in muči svoje politične nasprotnike ali domnevne nasprotnike tako, kakor to dela večina diktatorjev na planetu in je njih število sramotno veliko. Eno samo napako ima Husein v očeh ameriške politike: svoje nečlovečnosti ni pripravljen postaviti v službo ameriškemu imperiju. Ko bi sprejel vlogo ameriškega vazala, kakor so to storile druge tiranije iz različnih delov sveta, bi mu bili vsi grehi zoper človeštvo in človečnost oproščeni in spregledani, kakor so oproščeni in zamolčani savdskemu princu, sudanskemu predsedniku, zdaj temu, zdaj onemu latinskoameriškemu diktatorju ..."