Arabski anti-Bush

V ponedeljek je ameriška vojska pri Karbali, kakih 100 km južno od Bagdada, trčila ob republikansko armado. Bitka je bila divja, kaotična - padla sta tudi dva helikopterja Apache. In kot je poročal reporter TV mreže CNN, so bili ameriški piloti in vojaki "presenečeni in zaprepadeni". Zakaj? Ker niso pričakovali takega odpora. Kot so sami rekli, "so streli prihajali z vseh strani". Še huje, streljali so tudi civilisti. Ameriški vojaki so bili upravičeno "dazed and stunned" - George Bush, Donald Rumsfeld, Colin Powell in Tommy Franks so jim obljubljali, da jih bodo Iračani pričakali s cvetjem. Z zastavami. S pionirji. Z navdušenjem. Vojaki so pač verjeli, da jih čaka skupno, ameriško-iraško rajanje okrog drevesa svobode. Te slike ni bilo, zato je tudi Bush, ki je vikend preživel v svoji počitniški rezidenci, v idiličnem in protistresnem Camp Davidu (hja, podobno kot Bush starejši v času I. zalivske vojne), ni mogel poslati v svet. Še več, zadeva je bila tako hudo očitna, da je ni mogel niti sfabricirati. Ne le da se po iraških ulicah ni plesalo, ampak Iračanov praktično sploh ni bilo na spregled - TV ekipe so med prodiranjem čez Irak komaj uspele posneti kakega beduina. Nič od tega, kar je Bush obljubljal svojim vojakom in s čemer je pumpal njihovo bojno moralo, se ni zgodilo: iraški režim se ob prvi eksploziji ni sesul... iraška vojska se ob prvem poku ni množično predala, kaj šele da bi se vključila v "koalicijo dobre volje"... iraška vojska ni zažgala naftnih polj... Iračani niso udarili z orožjem za množično uničevanje... Irak ni napadel Izraela... proti iraškim mejam se niso vsule množice beguncev... pričakala jih ni al-Kajda... in seveda, iraško ljudstvo se ni pridružilo osvoboditeljem.

Celo Marsovci so si ob tem rekli: če Bush pravi, da hoče s to vojno osvoboditi Irak, iraško ljudstvo pa noče sodelovati, pomeni, da je s to vojno, z operacijo "Iraška svoboda", nekaj hudo narobe. Kako so na to nevoljnost iraškega ljudstva reagirali ameriški vojaki, veste, toda to, da so bili "presenečeni in zaprepadeni", je bilo še najmanj. Ne bi mogli sicer reči, da so izgubili moralo, definitivno pa so izgubili orientacijo: z eno raketo so zadeli in sestrelili britansko, "koalicijsko" letalo Tornado, z drugo so zadeli iranska naftna polja, s tretjo turško vas, s četrto sirski avtobus, poln civilistov, s peto skoraj svojo lastno bojno ladjo, parkirano v Perzijskem zalivu, s šesto svoj tank, s sedmo otroke in tako dalje - no, neki ameriški vojak pa je v Kuvajtu svoje speče komandante zasul z granatami. Bush je hitro oznanil, da bo vojna daljša, kot so pričakovali. Kar je zoprno - Bush, "Little Caesar", namreč nima časa. In ni izključeno, da se ne počuti kot Julij Cezar - izdali so ga Francozi, izdali so ga Nemci, izdali so ga Rusi, zdaj pa so ga izdali še Iračani. Namesto da bi izdali Sadama Huseina, "bagdadskega mesarja".

Nacifikacija

In medtem ko je Bush vztrajal, da bo "osvobodil iraško ljudstvo" (in Bagdad spremenil v Guernico, huh), je Sadam med tektonskimi "shock & awe" bombardiranji Bagdada na iraški nacionalki mirno vrtel propagandne filme. Ne domače, iraške, ampak tuje - v originalu, s podnapisi. Tako je recimo vrtel stare britanske filme o boju iraškega ljudstva proti kolonialistom. In heh, zavrtel je celo staro jugoslovansko partizansko epopejo Bitka na Neretvi. Iračani so čakali le še na to, da jim zavrti Desant na Drvar, staro jugoslovansko epopejo, ki popisuje, kako so skušali Nemci med II. svetovno "obglaviti" partizansko vojsko. Sadam Husein je postal jebeni tovariš Tito. Ni čudno, da so nekateri mediji, recimo Sky News, ugotovili, da se iraško ljudstvo zateka k "partizanskemu načinu bojevanja, kakršnega poznamo z Balkana". Zgodba o tem, kako so kmetje sestrelili helikopterja Apache, je postala hit večernih poročil.

Rekli boste: nič, Američani so svoj know-how očitno precenili. Ne, ravno obratno - podcenili so ga. Podcenili so know-how, ki so ga sami posredovali Sadamu! Z eno besedo, podcenili so pošast, ki so jo sami ustvarili. Sadam Husein je v rani mladosti resda spal pod sliko Adolfa Hitlerja... očim, brutalni lopov, ga je resda "zlorabljal" in učil, kako krasti jajca, piščance in ovce... od desetega leta ga je resda redil stric Tulfa, fanatični sunit, panarabski križar, pronacistični oficir in avtor razvpitega pamfleta "Trije, ki jih Bog ne bi smel ustvariti - Perzijci, Židje in muhe"... šolal ga je resda njegov veliki idol, Gamal Abdel Naser, osvoboditelj Egipta in rušitelj z britanske strani postavljenega monarha... pri devetnajstih se je resda pridružil nacional-socialistični partiji, sodeloval pri spodletelem rušenju "britanskega" kralja Fejzala II, sanjal o ustanovitvi arabske socialistične države in za začetek ubil svojega svaka, komunističnega agitatorja... in tri leta kasneje je po spodletelem atentatu na iraškega premiera, generala Abdula Kasema, ki je leta 1958 vrgel kralja, v Sirijo resda prebegnil na oslu, ranjen in maskiran v žensko... toda potem - na začetku osemdesetih - so ga v svojo šolo vzeli Američani ter njegovo "obzorje" nadgradili in galvanizirali. Sadam je bil ameriški prijatelj. Podobno kot Osama bin Laden, drugi veliki okostnjak iz Busheve družinske omare. Ironično, oba sta ameriška prijatelja postala v istem času. Le misiji sta imela različni - Osama je tolkel po komunistični revoluciji v Afganistanu, Sadam pa po islamski revoluciji v Iranu. Ali kot bi rekel stric Tulfa - v Perziji.

Ko so predsednik Ronald Reagan, podpredsednik George Bush (starejši) in Donald Rumsfeld posvojili Sadama, je imel že bogat dosje: za sabo je imel mučno, delinkventno mladost (rodil se je leta 1937 v revni, blatni, hudo disfunkcionalni družini, kakih 150 severno od Bagdada), za sabo je imel vse tiste mračne indoktrinacije (Hitler, nacizem, antisemitizem, arabski fundamentalizem), za sabo je imel vse tiste puče in atentate - in seveda, za sabo je imel dolgo, krvavo, zarotniško prebijanje na oblast, v špico socialistične stranke arabskega preporoda. Ko se je leta 1963 vrnil iz Egipta, kjer je študiral pravo, je sodeloval pri puču, ki je končno obglavil Kasema - in da bi bilo vse skupaj bolj pikantno, so ga socialistični oficirji mučili in likvidirali pred TV kamerami. Jasno, podobna TV usoda je doletela tudi Kasemove sotrudnike. Sadam se je lepo podal novi iraški situaciji, navsezadnje, slovel je kot specialist za mučenje. Zato se je hitro prebil. In še preden je konkurenca trznila, je v socialistični stranki že zgradil interni varnostno-obveščevalni sistem, zelo efektnega in brutalnega, se razume. Ja, služil je predvsem njegovemu lastnemu preboju. Toda ko je socialistična stranka izgubila kontrolo, so ga zaprli - leta 1966 je pobegnil. In ko so socialisti na čelu z generalom Ahmedom Hasanom Bakrom leta 1968 prevzeli oblast, so Sadama povišali v podpredsednika revolucionarnega sveta - da ne bi česa prepustil naključju, je hitro ustanovil tajno policijo, zelo efektno in brutalno, se razume. Ja, služila je predvsem njegovemu lastnemu preboju. Sadam je v tem času resda nastopal kot advokat socialne države (gradil je ceste, bolnišnice, šole in drugo infrastrukturo, vpeljal obvezno šolanje in tako prepričljiv zdravstveni sistem, da ga je UNESCO celo nagradil!), toda ob tem je brutalno in izvršno rasel, predsednik Bakr pa nemočno usihal - zdravje se mu je tako "poslabšalo", da je 16. julija 1979 odstopil. Dober mesec kasneje, 22. julija, je Sadam, tedaj že tudi general, sklical zloglasno sejo socialistične stranke, na kateri se je "zgodilo ljudstvo", bolje rečeno - raznorazni Sadamovi sorodniki in kompanjoni so zahtevali "čiščenje" partije, no, klasično stalinistično čistko. Sadam jim je željo izpolnil, jasno, na svoj način: vzel je spisek, prebral 22 imen, bolj ali manj svojih rivalov, in imenovane zaprosil, da zapustijo dvorano - ko so stopili ven, so jih odpeljali in pobili. V naslednjih dneh so počistili še 450 "zarotnikov".

Amerikanizacija

Leta 1979 - v času, ko je SZ okupirala Afganistan, ko je Osama bin Laden postal freedom fighter in ko je Amerika po padcu marionetnega šaha Reze Pahlavija ter vzponu šiitskega ajatole Homeinija izgubila Iran - je Sadam Husein v Iraku dokončno prevzel oblast. Mhm, vse je bilo v popolni rimi. Še več, Sadam je naslednje leto zaradi naftno-mejnih sporov napadel Iran, ameriški predsednik Jimmy Carter pa je v kongresu prelomno oznanil: "Vsak poskus prevzema kontrole nad Perzijskim zalivom bomo razumeli kot napad na vitalne interese Združenih držav - in vsak tak poskus bomo zatrli, magari z vojaško silo!" Vse se je ujemalo: Iran, ki je začel ogrožati ameriške nacionalne interese, je bil bad guy, Sadam, ki je začel vojno proti Iranu, pa good guy, heh, ne glede na zločinski dosje. Kmalu zatem je v Belo hišo prišel Reagan, čigar jastrebom ni bilo ravno do tega, da bi bila iraško-iranska vojna kratka. Hoteli so da zmaga Sadam, toda niso hoteli, da zmaga prehitro. Prehitra in premočna zmaga bi bila preveč nevarna. Zakaj? Ker bi lahko Sadam v Zalivu prevzel kontrolo - lahko bi postal zalivska velesila. Edina. Sadama in Irak je bilo treba zato čimbolj izmučiti, izčrpati, ošibiti - vojna je morala trajati dolgo. In seveda, morala je biti pogubna, katastrofalna. Kar se je tudi zgodilo: vojna je trajala pogubnih 8 let, vzela je milijon in pol življenj, obe strani je izčrpala. Da bi bilo vse še bolj vzajemno pogubno, sta obe strani uporabljali biokemično orožje. Da bi bilo vse pod kontrolo, pa je skrbela Reaganova administracija - orožje je lifrala obema stranema! Iranu, ki ga je Reagan razglašal za "teroristično državo", skrivaj, strogo tajno in zarotniško (kljub kongresnemu embargu!), Iraku, svojemu favoritu, pa odkrito in javno. Amerika je obe strani izigravala - drugo proti drugi. Če nočeš, da Irak in Iran nastopata kot zalivski velesili, potem ju moraš imeti v vojni.

Sadam, ki je dal leta 1981 ponatisniti stričev pamflet "Trije, ki jih Bog ne bi smel ustvariti - Perzijci, Židje in muhe", na začetku vojne še ni imel diplomatskih odnosov z Ameriko. Le kako bi jih imel - Irak ni imel z Ameriko diplomatskih odnosov že vse od arabsko-izraelske vojne (1967). Toda leta 1982, ko je Iran prešel v ofenzivo, Irak pa v defenzivo, je Reagan sklenil, da je treba Sadama "rehabilitirati", direktno vojaško pomoč Iraku pa legalizirati. Že naslednje leto je v Bagdad pripotoval Donald Rumsfeld (!), Reaganov bližnjevzhodni sel, in Sadamu ponudil vso vojaško in finančno pomoč, ki jo potrebuje za zmago. Da ima Sadam grizlijevski dosje, da je diktator in da pobija disidente, ga ni motilo. Da v vojni uporablja biokemično orožje, tudi ne. Amerika je zalivske nacije takoj zatem obvestila, da bi bil iraški poraz "v nasprotju z ameriškimi nacionalnimi interesi". In tako je Sadam od Amerike dobil vse, kar je potreboval: milijardne kredite, za katere je jamčila Bela hiša, konvencionalno in high-tech orožje, več kot 100 helikopterjev, inštrukcije, logistiko, zaupne varnostno-obveščevalne podatke, mednarodno lobiranje, pa tudi biokemično orožje in celo sprožilce za nuklearno detonacijo. Še več, Al Atheer, iraško tovarno za izdelavo nuklearnega orožja, so ob asistenci ameriških bank skoraj v celoti "opremile" ameriške firme (Latrobe, Kennametal itd.), medtem ko so ameriške korporacije a la Phillips Petroleum, Unilever, Alcolac, Allied Signal, American Type Culture Collection in Teledyne kar tekmovale v tem, katera bo Iraku dostavila več biokemičnih toksinov, virusov in bakterij, hja, tudi antraksa. Amerika je s tem povsem legitimirala Sadamov vojaški napad na Iran, ki mu ga zdaj očita. Bush starejši je celo - prek egipčanskega predsednika Mubaraka - Sadamu sporočil, da naj Irak "ojača zračno vojno in bombardiranje Irana".

Ameriško ministrstvo za trgovino je med letoma 1985 in 1989 avtoriziralo izvoz kar sedemdesetih bioloških pošiljk, tudi antraksa, mnoge pa so v Irak romale ilegalno - z avtorizacijo CIE. Ergo: Amerika je Sadamu biokemično orožje, ki naj bi ustavilo množične iranske ofenzive, pošiljala tudi po letu 1988, ko je kurdsko mesto Halabja doživelo biokemični napad (umrlo je 5.000 civilistov), ki so ga najprej pripisali Iranu, zdaj pa se bolje prodaja "iraška verzija". Kakorkoli, Amerika je s svojim vztrajnim biokemičnim oskrbovanjem Sadama povsem legitimirala njegove biokemične napade, ki mu jih zdaj očita. Še huje, Amerika je Sadama podpirala in favorizirala, pa četudi je bilo jasno, da je dal na tisoče iranskih vojnih ujetnikov preprosto postreliti in četudi je bilo jasno, da ima do Kurdov skrajno genociden, kriptonacističen odnos - ob koncu osemdesetih je pod Sadamovo vojsko obležalo okrog 100.000 Kurdov.

Amputacija

Leta 1988 je bilo iraško-iranske vojne konec. Šatt al-Arab, edini iraški izhod na morje, je ostal tam, kjer je bil pred vojno - na iranski strani. Irak je bil ekonomsko povsem izčrpan, toda imel je četrto najmočnejšo vojsko na svetu in karizmatičnega despota. Iraški dolg je znašal 70 milijard dolarjev, med upniki pa je bil tudi Kuvajt, ki je med vojno načrpal več nafte, kot bi jo smel, in ki jo je črpal tudi na iraškem teritoriju. Sadam je trdil, da je Irak z vojno proti Iranu rešil celo regijo in da zato zasluži višjo ceno nafte, odpis dolga, poplačilo ukradene nafte in izhod na morje. Kuvajt ni trznil, Sadam je oznanil, da Kuvajt proti Iraku vodi "ekonomsko vojno", in 2. avgusta 1990 so tri divizije iraške republikanske garde "preventivno" vkorakale v Kuvajt, ki ni nudil odpora. Sadam je rekel: Če je lahko Izrael okupiral palestinsko ozemlje, potem lahko tudi mi okupiramo Kuvajt! Iračani imajo Kuvajt itak že vse tja od Otomanskega imperija za del Iraka. In ker ga ni nihče odvrnil od okupacije Kuvajta, je mislil, da ima proste roke - v resnici je padel v past. Bušiji so začeli hitro ustvarjati vojno klimo, emocionalno histerijo in konsenz o brezpogojni nujnosti vojaškega posega, sestavljati "koalicijo dobre volje", blokirati diplomatske rešitve in rožljati z ultimati, lansirali pa so tudi zvrhan koš dezinformacij - da Sadam Zahodu grozi z orožjem za množično uničevanje, da je v glavni kuvajtski mrtvašnici na tisoče trupel, da imajo iraški vojaki 40.000 talcev, da so iraški vojaki iz inkubatorjev pometali 300 kuvajtskih dojenčkov in da Irak vojsko kopiči tudi na savdski meji. Savdski kralj Fahd je "nasedel", zaprosil za pomoč, dovolil izkrcanje in nastanitev ameriške vojske - in 16. januarja 1991 se je začela zalivska vojna... ee, humanitarna operacija, polna "kirurške preciznosti".

Trajala je mesec in pol, umrlo je 148 ameriških vojakov, 100.000 iraških vojakov in 3.500 civilistov, toda Sadam, ki se je iz ameriškega prijatelja prelevil v ameriškega sovražnika št. 1, je ostal na oblasti. Še več, trdil je, da je zmagal. Kot pravijo insiderji, je 60% raket, izstreljenih med zalivsko vojno, ciljalo njegovo glavo. Sledila je dekada resolucij, pogubnih sankcij, inšpekcij ZN in oil-for-food programov... dekada, v kateri so Irak razoroževali in še naprej bombardirali... dekada, v kateri so umirali iraški otroci in v kateri je dal Sadam usmrtiti svoja zeta... dekada spodletelih atentatov na Sadama in spodletelega atentata na Busha starejšega (1993, Kuvajt), ki je tik pred odhodom iz Bele hiše pomilostil vse vpletene v prodajanje orožja Iranu. Bill Clinton je kmalu zatem ustavil vse kongresne in sodne preiskave proti tistim, ki so sodelovali pri prodajanju orožja Iraku. Irangate in Irakgate sta romala med teorije zarote, toda ameriška vojska je ostala v Savdski Arabiji. Osama bin Laden je v svojih džihadskih govorih stalno ponavljal, da je Amerika okupirala sveto zemljo in da ne bo miru, dokler Amerika ne zapusti Savdske Arabije. Ni je zapustila in 11-9-2001 so štiri ugrabljena potniška letala napadla Ameriko - med devetnajstimi ugrabitelji jih je imelo kar 15 savdski potni list. Bušiji so pogledali stran in raje napadli Afganistan, ki je zdaj - absurdno! - član "koalicije dobre volje".

Poročila iz Sadamove mučilnice so hitro postala hit debat o kršitvah človekovih pravic: množične eksekucije političnih zapornikov, sadistično mučenje disidentov, vojnih ujetnikov, neuspešnih olimpijskih športnikov in otrok, posiljevanje nosečnic, obglavljanje prostitutk, amputacije ušes in jezikov, iztikanje očes in nohtov, elektrošoki, vrtanje v kosti, kislinske kopeli. Ironično in tragično pri tem je le to, da Sadam s tem ni začel po I. zalivski vojni, ampak je to počel že prej, ko je prijateljeval z Ameriko. Ne, sadist ni postal po letu 1991. In Amerika je s podpiranjem Sadama legitimirala tudi njegovo mučilnico. Tako kot je zdaj s svojo preventivno invazijo na Irak retroaktivno legitimirala Sadamovo preventivno invazijo na Kuvajt - Sadam je Kuvajt napadel zato, ker ga je "ekonomsko" ogrožal. Mali Bush je svoje sovraštvo do Sadama izpovedal že med predvolilno kampanjo, rekoč: "Hotel je umoriti mojega očka!" Ni čudno, da iraška vojna zdaj izgleda kot kavbojski ritual - ko bo mali Bush ubil Sadama, bo postal pravi moški.