Oluja v Kranju

Se spominjate, kako je Ljubljana izgledala 16. junija 2001? Kaj se je dogodilo 16. junija 2001? E, na Brdu pri Kranju sta se sestala ruski predsednik Putin in ameriški predsednik Bush. Zaradi sestanka, ki se je pripetil 30 kilometrov severozahodno od Ljubljane, je bila slovenska prestolnica podobna obleganemu mestu. Po celem mestu so bile ograje, nad mestom je frfotal policijski helikopter, pod drevesi so se pasli policijski konji, na križiščih so stali oklepniki. In, jasno, po mestu je patruljiralo kakšnih tisoč policistov, odetih v neprebojne jopiče, ščitnike ter čelade. Za pasom pa so imeli lisice, pendreke, pištole in posebne samozatezne plastične trakove, ki imajo enako funkcijo kot lisice. Pač, če imaš za pasom par lisic, lahko vkleneš le enega nepridiprava. Če pa imaš okoli pasu nanizan ducat samozateznih trakov, lahko s ceneno robo zvežeš precej več tolovajev.

Se spominjate, kako je 16. junija 2001 izgledala meja med Italijo in Slovenijo? Ko so se člani italijanske nevladne organizacije Ya Basta! pripeljali na Fernetiče, je policija zaustavila avtobus, potem pa je sklenila, da potnikov, ki so bili namenjeni v Ljubljano, ne bo spustila v državo. Policija je ugotovila, da bi utegnili kršiti javni red in mir. Policisti so dokaz, da utegnejo italijanski aktivisti kršiti pravila igre, našli v tem, da so nekateri seboj nosili motoristične čelade. Ko se je en od potnikov začel prerivati s policisti, jih je dobil s pendrekom. Avtobus ni prečkal državne meje.

Pred natanko dvema letoma je bila Ljubljana podobna obleganemu mestu, hkrati pa se v mestu ni dogajalo nič. Ruski in ameriški predsednik sta bila varno spravljena za ograjo protokolarnega objekta na Brdu. Noben od dragih gostov ni kazal interesa, da bi obiskal slovensko prestolnico. In vendar je bila Ljubljana kot bojna cona. Zakaj? Zato, ker je Urad za intervencije napovedal demonstracije. Sestanek Putina in Busha se je pripetil pred zloglasnim 11. septembrom. Sestanek Bush-Putin se je pripetil pred zloglasnim vrhov G8 v Genovi, kjer je prišlo do spopadov med policijo in antiglobalisti. Urad za intervencije, ohlapna civilnodružbena iniciativa, ki je sklical junijske demonstracije, je lahko leta 2001 mobiliziral nekaj sto ljudi. In vendar je policija za nekaj sto pričakovanih demonstrantov angažirala za cel bataljon dobro opremljenih policistov. Če bi se prešteli, bi ugotovili, da je tistega junijskega dne na vsakega demonstranta prišel en policist. Demonstranti so bili leta 2001 "oboroženi" s transparenti in baklami za žongliranje, policisti pa z vodnimi topovi. Demonstranti so seboj pripeljalo kombi z ozvočenjem, policisti pa pol ducata oklepnikov. Demonstranti so želeli širiti idejo nenasilja, protestirali so proti oboroževanju, protestirali so proti napovedani vojni zvezd, protestirali so proti socialni nepravičnosti, protestirali so proti razmeram, ko je usoda sveta v rokah dveh oseb. Shod, ki se je pripetil junija 2001, je bil eden prvih v nizu mirovnih shodov. Tedaj je na shod prišlo kakšnih 500 ljudi. Slovenska policija pa je za krotenje mirovnega gibanja angažirala nepregledno množico policistov. Zgodilo se ni nič. Edini adrenalinski dogodek se je pripetil pred ameriško ambasado, ko so se aktivisti Greenpeacea priklenili na ograjo in razstavili transparente, s katerimi so protestirali proti vojni zvezd. Najbolj uren aktivist je preskočil ograjo, splezal je na drog, skušal je sneti zastavo in namesto nje obesiti drugo. To pa je bilo tudi vse. Dva ducata aktivistov Greenpeacea so policisti zmetali v marice in jih odtovorili k sodniku za prekrške. Krivi so bili, ker so se priklenili na ograjo veleposlaništva. Ponovimo: pred dvema letoma je policija, da bi ukrotila mirovne demonstracije, angažirala tako veliko moštvo, da je na koncu na vsakega mirovnika prišel en policaj. Občutek je bil nekoliko strašljiv, zdelo se je, da ne gre za mirovne demonstracije, pač pa za demonstracijo sile, ki jo zganja represivni aparat. Na koncu pa smo vsi skupaj odšli proti Metelkovi. Zaradi dogodka na Brdu pri Kranju je policija v Ljubljani pokazala vse mišice, zgodilo pa se ni nič.

Z Brda pri Kranju preskočimo na bazen v Kranju. In preskočimo v sedanjost. V petek, 13. junija, je postalo jasno, da se bosta v finalu vaterpolskega evropskega prvenstva spopadli reprezentanci Hrvaške ter Srbije in Črne gore. Hrvaška ter Srbija in Črna gora sta bili na začetku devetdeseti let v vojni. Ko sta pred meseci v Ljubljani na zaključnem turnirju Lige Goodyear igrala Zadra in Crvena zvezda, je med tekmo prišlo do hudega kravala, ker so navijači Crvene zvezde v Tivoliju prižigali navijaške bakle. Del dvorane, v katerem so bili beograjski navijači, so morali izprazniti.

Ko se na Pohorju pripeti smučarska dirka za Zlato lisico, si policisti nadenejo čelade, ker navijači Janice Kostelić na mimoidoče mečejo kose ledu ali kamenje. Alpsko smučanje je praviloma šport z zmernimi navijači. Zadnji dve leti pa pohorska smučarska dirka velja za rizično tekmovanje. Verjetnost, da se bodo hrvaški navijači obnašali nasilno, je velika. Kljub temu, da se na Pohorju dogaja smučarsko tekmovanje, sta bili zadnji dve leti tudi krvavi. Če scena ni bila krvava, je bila pa zoprna. Zadnjič, denimo, so zdolgočaseni navijači na smučarke, ki so se vozile s sedežnico, metali ledene kepe.

Navijači ekipnih športov pa so zgodba zase. Ob novici, da se bosta v finalu evropskega prvenstva v vaterpolu udarili ekipi Hrvaške ter Srbije in Črne gore, bi morale zagoreti vse alarmne luči. Če so načrtovalci varnosti leta 2001, ko sta se 30 km od Ljubljane mudila Putin in Bush, sklenili, da bodo nekaj sto glavo množico mirovnih aktivistov krotili z enako številčno množico posebej opremljenih policistov, bi sorodne proporce pričakovali tudi ob športni prireditvi. Vendar so bili proporci povsem drugačni. 250 policistov je moralo krotiti množico, ki je bila vsaj desetkrat večja. Pozor: pred dvema letoma je tisoč policistov krotilo tisoč mirovnikov. Zdaj pa je 250 policistov krotilo 2500 navijačev, ki so v Kranj prišli zato, da bi nadaljevali akcijo Oluja. Od kje ideja, da je za tisoč mirovnikov potrebnih tisoč policistov, za 2500 navijačev pa 250 policistov? Od kod ideja, da tisoč mirovnikov predstavlja bistveno večjo grožnjo javnemu redu in miru kot 2500 navijačev? OK, rečemo lahko, da so bile oči svetovne javnosti leta 2001 uprte v Slovenijo, zato policija ni želela tvegati in je na ulice postavila več policistov. Vendar tudi evropsko prvenstvo v enem od olimpijskih športov ni tako nepomemben dogodek, da bi si lahko privoščili tveganje. Sredi leta 2001 strah pred terorizmom še ni kontaminiral vseh policij sveta. Pa vendar se je pred dvema letoma policija pripravljala, kot da se obeta totalen spopad.

Če bi na navijaški pretep, ki se je pripetil ob koncu evropskega prvenstva v vaterpolu, gledali kot na enkraten dogodek, bi policiji težko kaj očitali. Pač, policija je na bazen pripeljala 250 mož, dosti več jih ob tribune ne bi mogli postaviti. Hrvatom je zavrela kri v žilah, hoteli so vojno in nič se ni dalo storiti. Morda je edini kiks ta, da je pred bazenom ostalo nekaj sto ljudi, ki so kupili (precej drage) karte, pa zaradi gneče niso mogli na tribune.

Ta logika pa ne vzdrži presoje, če vemo, kako je policija postopala pred dvema letoma. Ponovimo: na enega mirovnika je tedaj prišel en policist. Po tej logiki bi moral tudi na enega navijača priti en policist. In na vsak navijaški avtobus vodni top ali oklepnik. Pa celo v tem primeru bi bili proporci nenavadni. Mirovnikov pač ne moremo primerjati z navijači, ki so sklenili, da se bo med vaterpolo tekmo pripetil tudi tretji polčas vojne med Hrvaško ter Srbijo in Črno goro.

Tekma med Hrvaško ter Srbiji in Črno goro ni bila le športni dogodek. Bila je tudi državniški dogodek. Na častni tribuni so denimo sedeli hrvaška obrambna ministrica Željka Antunović, srbsko-črnogorski zunanji minister Goran Svilanović ter srbsko-črnogorski obrambni minister Boris Tadić. Hecno: že gostje častne tribune so tako velike živine, da bi se moral vod policije ukvarjati zgolj z njihovo varnostjo.

Sklep je sledeč: policija je pred dvema letoma brutalno pretiravala. Letos je dramatično podcenjevala destruktivni potencial navijaških divjih hord. Policijska predpostavka, da mirovniki predstavljajo bistveno večjo nevarnost za javni red in mir kot razgrajaški navijači, pa kaže na nevarno policijsko mentaliteto. Ta policijska predpostavka predstavlja resen političen problem.