Gospodarji piva

Pred podpisom mirovne pogodbe bodo odvetniki napisali še nekaj tožb in pritožb, potem pa bo vojne res konec. Meje so zakoličene, slovensko pivo ima novega gospodarja, Pivovarno Laško. Pivovarna Laško je lastnica 48 odstotkov Pivovarne Union. Laščani pa imajo še nekaj zaveznikov, ob pomoči katerih bodo lahko uveljavili primat. Perutnina Ptuj, denimo, je lastnica šestih odstotkov Pivovarne Union, hkrati pa ima Pivovarna Laško naložbo v Perutnini Ptuj.

Manevriranje, ki je trajalo od poletja 2001, ko se je prek elektronskega sistema Ljubljanske borze v trinajstih minutah pretočila več milijard SIT vredna količina delnic Pivovarne Union, se je končalo z odločitvijo urada za varstvo konkurence. In urad pravi - če poenostavimo -, da dogodki na trgu pivovarskih delnic še ne ogrožajo načel varstva konkurence. Ni v nasprotju z načeli varstva konkurence, če je Pivovarna Laško lastnica skoraj polovice delnic Pivovarne Union. Belgijska pivovarska multinacionalka Interbrew, ki ima v lasti 42 odstotkov delnic Pivovarne Union, tako ne more računati, da bi prevzela upravljanje ljubljanske pivovarne. Ko bo naslednje leto na dnevnem redu skupščina Pivovarne Union, lahko Laščani v zavezništvu s ptujskimi perutninarji postavijo nadzorni svet. Perutninarji in Laščani bodo zavezništvo lahko testirali že konec julija, ko bo na sporedu letošnja skupščina Pivovarne Union. Tedaj bo skupščina glasovala o enem članu nadzornega sveta; sedanja uprava predlaga, da bi za novega člana nadzornega sveta imenovali Mitjo Lavriča, do letošnjega marca predsednika Unionove uprave. Laščani pa napovedujejo, da Lavriča ne bodo podprli. Če bo Laščanom naslednje leto uspelo postaviti nadzorni svet, bo ta najbrž postavil novo upravo.

Bi urad za varstvo konkurence sploh lahko ocenil, da pivovarna iz Laškega ogroža svobodno konkurenco? Če bi bila Slovenija osamljeni otok, na katerem ladje ne bi pristajale, bi bila s tem, ko bi ena pivovarna prevzela drugo, konkurenca res ogrožena. Ker pa ni otok in ker so meje odprte, bo konkurenca ostala. Sentimentalna navezanost na eno ali drugo znamko piva bo trajala le do trenutka, ko bo tudi cena pospeševala čustveno razpoloženja. Konec koncev, v Sloveniji imamo le eno tovarno tobačnih izdelkov - njen dobiček je celo večji od dobička obeh pivovarn -, pa nihče ne misli, da je konkurenca ogrožena, ker lahko trafike robo uvažajo. In imamo le eno tovarno smuči, pa zato nihče ne misli, da je konkurenca na trgu športnih rekvizitov ogrožena. Ko bo slovenska industrija piva čez nekaj mesecev postala del enotnega trga Evropske unije, bo očitek o ogrožanju konkurence toliko bolj smešen.

Usodnost pivovarskega spopada

Pa je pivovarska vojna sploh pomemben dogodek? Ključne bitke so se pripetile julija 2001 in julija 2002, v času poletnega mrtvila, v sezoni, ko ni večjih novic. Vendarle pa bi bili dogodki pomembni tudi, če bi se dogodili v kakšnem drugem letnem času. Pivovarna Laško po še svežih podatkih lestvice 300 največjih, ki jo redno objavlja Gospodarski vestnik, zaposluje 461 ljudi. Pivovarna Laško je lani pridelala 1.947.404.000 čistega dobička, s to vsoto pa se je na top listi najbolj dobičkonosnih podjetij uvrstila na 26. mesto. Tik pred Laščani je novomeški Revoz, tik za pivovarji pa goriška igralniška korporacija HIT.

Pivovarna Union ima 468 zaposlenih, na top listi najbolj dobičkonosnih podjetij pa so se leta 2002 uvrstili na 101. mesto. Unionov čisti dobiček je znašal dobrih 664 milijonov. Res pa je, da je bil Union še leta 2001 na top listi najbolj dobičkonosnih uvrščen na 35. mesto. In res je, da je bil Union leta 1997 na top listi najbolj dobičkonosnih celo na desetem mestu, Laščani pa so bil tik za Unionom. V resnici sta obe pivovarni zadnja desetletja svetli bodočnosti nasproti tekli z ramo ob rami; eno leto so bili hitrejši Šiškarji, drugo leto Laščani.

Pivovarna Laško je še lastnica Radenske, družbe s 430 zaposlenimi, ki je lani pridelala dobrih 784 milijonov dobička.

Pivovarna Union pa je lastnica Fructala, družbe s skoraj 700 zaposlenimi, ki je lani pridelala milijardo čistega dobička. Govorimo torej o vsotah, ki so za naše razmere velike.

Vendar ne gre le za spopad dveh podjetij, ki po velikosti dobička sodita med top slovenska podjetja. Med pivovarsko vojno so nastajale tudi zapletene koalicije s pisanimi političnimi in poslovnimi ozadji. Hkrati gre bitko, ki ima pomembne mednarodne posledice. Če sta Pivovarna Laško in Pivovarna Union uvrščeni v vrh slovenskega seznama 300 največjih, je belgijski Interbrew uvrščen na 442. mesto svetovne lestvice revije Businessweek. Interbrew torej sodi med največja podjetja svetovnega gospodarstva.

Prijatelji

Leta 2000, v šestmesečnem obdobju, ko je vodenje vlade prevzel dr. Andrej Bajuk, je bila ena prvih potez nove vlade ta, da je postavila nova vodstva Kapitalske in Odškodninske družbe. Vsakršna vlada pa ima pred Kapitalske in Odškodninske družbe vpliv na gospodarstvo. Sredi leta 2000 sta Kapitalska in Odškodninska družba obvladovali dobrih 22 odstotkov Pivovarne Union. Ta lastniški delež je novi vladni koaliciji omogočal, da je vplivala na sestavo nadzornega sveta Pivovarne Union. Tako sta bila v nadzorni svet postavljena tudi Alfred Killer (jeseni leta 2000 je na volitvah kandidiral na listi NSi) ter Dušan Mikuš (ko je leta 2000 obrambni resor vodil Janez Janša, je Mikuš opravljal funkcijo državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo, sicer pa je bolj znan kot direktor varnostno obveščevalne službe obrambnega ministrstva leta 1994).

Če listamo po nadzornih svetih večjih slovenskih podjetij, ugotovimo, da je imenovanje nadzornega sveta Pivovarne Union eden redkih trajnejših kadrovskih dosežkov Bajukove vlade. Ob napovedi, da se bo dolgoletni Unionov direktor Lavrič upokojil, je vodenje ljubljanske pivovarne prevzel Marijan V. Mir - pred tem je vodil Fructal, ki je v Unionovi lasti. Dušan Mikuš pa je bil postavljen za direktorja Fructala.

In nadzorniki Pivovarne Laško? Sredi letošnjega junija je skupščina izvolila šest novih predstavnikov lastnikov. Ob Mirjani Dimc Perko iz DZU Triglav, Marku Planinšcu iz Holdinga Infond ter Borisu Završniku, direktorju celjske podružnice Nove Ljubljanske banke, v nadzornem svetu Pivovarne Laško srečamo še tri člane, ki niso zgolj finančniki. Gorazd Čuk, ki je bil član nadzornega sveta Pivovarne Laško že v prejšnjem sklicu, je že dobro desetletje najtesnejši sodelavec Igorja Bavčarja, danes predsednika uprave Istrabenza, do leta 2002 pa podpredsednika LDS in ministra za evropske zadeve. Čuk, sicer Postojnčan, je tudi član nadzornega sveta Istrabenza. Drugi Postojnčan, ki sedi v nadzornem sveti laške Pivovarne, je Mirko Kaluža, na začetku devetdesetih let predsednik postojnskega izvršnega sveta, danes pa direktor Slovenskega zavarovalnega združenja, član nadzornega sveta trebanjskega Trima, član nadzornega sveta družbe Hoteli Morje, pred kongresom LDS pa je bil evidentiran za možnega člana nadzornega sveta vladajoče stranke. Tretja nova članica nadzornega sveta Pivovarne Laško je Olga Jakhel Dergan, dolgoletna svetovalka predsednika republike Milana Kučana, sicer pa tudi članica nadzornega sveta družbe Autocommerce. Mimogrede, morda je na videz nenavadno dejstvo, da laške pivovarje nadzira tudi Mirko Kaluža. Kaluža je namreč tudi predsednik nadzornega sveta Kapitalske družbe. Kapitalska družba pa je v pivovarski vojni svoj lastniški delež v Pivovarni Union lani prodala belgijskemu Interbrewu. Rečeno zelo poenostavljeno in grobo: lani je obstajal vtis, da je Kapitalska družba, katere prvi nadzornik je Mirko Kaluža, v pivovarski vojni stopila na stran Interbrewa in ne Pivovarne Laško. Vendar lanski dogodki v Kapitalski družbi nikakor niso tekli gladko.

Če so se v nadzornem svetu Pivovarne Union zbrali predstavniki treh največjih finančnih konglomeratov ter dveh močnih politično-ekonomskih omrežij, pa ne smemo pozabiti, da tudi Pivovarna Laško sama po sebi ni zanemarljiv faktor. Pred meseci so Laščani presenetili medijsko sceno in kupili četrtinski delež časopisnega podjetja Delo. Tone Turnšek, direktor Pivovarne, je že od leta 2000 član nadzornega sveta Dela. Pred tem je bil dalj časa član upravnega odbora Banke Celje, danes pa ga srečamo še v nadzornem svetu tovarne nogavic Polzela. Finančnika Pivovarne Laško Boška Šrota pa smo lahko srečali v nadzornem svetu celjskega Cetisa in v nadzornem svetu Skupne pokojninske družb.

Prelom

Kako se je vse skupaj začelo? Na prelomu tisočletja so predstavniki Pivovarne Laško poizvedovali, kako bi reagirala vlada, če bi se lotili ustanavljanja holdinga, v katerem bi povezali več proizvajalcev pijače. Leta 2001 pa so se projekta tudi lotili. Julija 2001 sta namreč Pivovarna Laško in Radenska, ki je ob leta 2000 v lasti Laščanov, kupili 24,99 odstotkov delnic Pivovarne Union. Za ljubljanske pivovarje je bil to šok, saj je bil nakup, ki se je ustavil tik pod četrtinskim deležem, nedogovorjen. Pivovarna Union je potezo Laščanov razumela kot sovražno gesto, zato je začela iskati zaveznika. Septembra 2001 so se ljubljanski pivovarski začeli pogovarjati z belgijskim koncernom Interbrew. Oktobra so Ljubljančani in Belgijci že podpisali sporazum o strateškem partnerstvu, Belgijci pa so kupili 20,99 odstotkov delnic Pivovarne Union. Še vedno pa je bil delež Belgijcev nižji od deleža Laščanov.

Če je bila sredi leta 2001 delnica Pivovarne Union vredna okrog 47 tisoč SIT, so novembra 2001 Belgijci objavili prevzemno ponudbo, za delnico pa so ponudili 73 tisoč SIT. Decembra 2001 pa so Laščani po ceni 86 tisoč kupili še 12,2 odstotka delnic Pivovarne Union. Delnice jim je prodala uprava Slovenske odškodninske družbe (SOD), poteza Antona Končnika pa je tako razhudila upravni odbor SOD-a, da so Končnika odstavili. Laščani so tik pred nakupom 12-odstotnega deleža "prijateljskim" podjetjem prodali delež Pivovarne Union, ki je bil v lasti Radenske. S potezo, ki se je je oprijelo ime "parkiranje", so izigrali določilo, da mora vlagatelj, ki želi preseči četrtinski delež, objaviti prevzemno ponudbo. S "parkiranjem" delnic je Pivovarna Laško na videz ostala pod četrtinskim pragom, v resnici pa je četrtinski delež presegla.

Medtem je belgijski Interbrew nadaljeval s poskusom prevzema. Na začetku leta 2000 so Belgijci po ceni 90 tisoč kupili 10 odstotkov delnic Uniona, ki so bila do tedaj v lasti Kapitalske družbe. Januarja so Belgijci obvladovali 40,9 odstotkov delnic Pivovarne Union. Laščani pa so pred natanko letom dni sporočili, da so svoj delež povečali in da obvladujejo dobrih 46 odstotkov. Interbrew je reagiral s ponovno prevzemno ponudbo: za delnico so Belgijci ponudili 90 tisoč SIT. Laščani pa so dan kasneje objavili svojo prevzemno ponudbo; za delnico so ponudili 91 tisoč SIT.

Ob manevriranju po delničarskem parkirišču pa so Laščani v obtok poslali še zanimivo interpretacijo: govoriti se je začelo o nacionalne interesu. V nacionalnem interesu naj bi bilo, da ostane Pivovarna Union v slovenski lasti. Medtem ko so Laščani brenkali na nacionalne strune, so Belgijci sprožili postopek pred uradom za varstvo konkurence. Belgijci so zahtevali, naj urad za varstvo konkurence Laščanom prepove razpolaganje z delnicami Uniona, urad pa je sklenil, da sme Pivovarna Laško uveljaviti glasovalne pravice le za slabo četrtino Unionovih delnic, za ostalih 22 odstotkov pa Laščani niso dobili glasovalne pravice. Lanski položaj je bil nenavaden: Laščani so bili lastniki slabe polovice delnic, vendar so imeli le četrtino glasovalnih pravic. Po drugi strani pa je uprava Pivovarne Union Belgijcem ponudila, naj dokapitalizirajo podjetje. Ljubljanska pivovarna je k dokapitalizaciji povabila le Belgijce. Ti naj bi v Union vložili dodatnih 850 milijonov SIT, s tem vložkom pa bi prehiteli vsoto lastniških deležev Pivovarne Laško. Vendar je sodišče Laščanom priznalo ravno dovolj glasovalnih pravic, da so predlog o dokapitalizaciji, prek katere bi si Belgijci zagotovili prevladujoč lastniški položaj, lahko minirali.

Nova postava nadzornega sveta Pivovarne Laško omogoča, da nekatere pivovarske dogodke bolje razumemo tudi za nazaj. Če namreč sestavo nadzornega sveta Pivovarne Laško shematiziramo, ugotovimo, da v njem sedijo predstavniki treh največjih slovenskih velikih finančnih konglomeratov (Nove Ljubljanske banke, Holdinga Infond, ki je povezan z Novo Kreditno banko Maribor, in DZU Triglav, ki je povezan z Zavarovalnico Triglav), dolgoletna ekonomska svetovalka Milana Kučana (Olga Jakhel Dergan) ter dva tesna sodelavca Igorja Bavčarja (Čuk in Kaluža). Gre torej za izjemno vplivno združbo. Vendar koalicije, ki je nastala ob manevriranju Pivovarne Laško, ne moremo enačiti z vladno koalicijo. Konec koncev je vladajoča koalicija poskrbela, da je bil Anton Končnik, vodilni mož Odškodninske družbe, ko je delež Uniona prodal Laščanom, odstavljen. Hkrati je Kapitalska družba, ki jo vodi nekdanji poslanec LDS-a Jože Lenič, svoj delež Pivovarne Union prodala Belgijcem. Pivovarske zgodbe torej ne moremo brati zgolj skozi očala strankarski bojev.

Nedvomno pa strankarski podtoni obstajajo. Za pomenljivo gesto sta tako poskrbela voditelja opozicijske SDS in NSi Janez Janša in dr. Andrej Bajuk. Ob objavi novice, s katero urad za varstvo konkurence "praktično dovoljuje prevzem Pivovarne Union," sta opozicijska voditelja vladi poslala pismo, v katerem sprašujeta, "ali slovenska vlada res podpira hitrejši gospodarski razvoj, prihod svežega kapitala v slovensko gospodarstvo in enakost pred zakonom za vse gospodarske subjekte?" Vlado hkrati sprašujeta, kako bo preprečila oblikovanje pivovarskega monopola, na kakšen način bo zaščitila delovna mesta v Pivovarni Union, saj naj bi pivovarski monopol ogrožal delovna mesta, ter kaj bo vlada storila glede na ugotovitve Agencije za trg vrednostnih papirjev, da je Pivovarna Laško delnice Uniona kupovala tudi prek povezanih oseb. Ob koncu pa dr. Bajuk in Janša vlado sprašujeta, "koliko je nedavna odločitev ministrice Petrinove in urada za varstvo konkurence v skladu z obvezo vlade iz pravkar predstavljenega Programa za učinkovit vstop v Evropsko unijo, v katerem je črno na belem zapisano, da bo 'vlada aktivno iskala poslovne partnerje tudi v tujini'."

Se je torej ob tem, ko je Pivovarna Laško (ob določenih zadržkih) prevzela Pivovarno Union, pripetila učinkovita obramba nacionalnega interesa? Ali pa je prišlo do nesprejemljivega oviranja tujih naložb v slovensko gospodarstvo? Pretiravanja so nepotrebna. Pač, belgijski pivovarji imajo v lasti 42 odstotkov Uniona. Laščani pa nekaj več. Po podpisu mirovne pogodbe pa bodo najbrž tuhtali o dveh možnostih. Možno je, da bi se Interbrew umaknil in svoj delež Uniona prodal Laščanom. Ta možnost se zdi manj verjetna. Bolj verjetno pa je, da se bosta oba velika lastnika dogovorila o načinu sobivanja v Pivovarni Union. Morda pa tudi o načinu sobivanja na trgih jugovzhodne Evrope.