Isti akterji, iste metode

Brigadir Anton Krkovič, uslužbenec generalštaba Slovenske vojske in v času afere Depala vas poveljnik specialne brigade Moris, je prejšnjo nedeljo po izidu Mladine telefoniral Vojku Smoletu, s katerim je bil v tisti številki objavljen intervju, v katerem Smole tedanji vrh obrambnega ministrstva obtožuje, da je aretacijo Milana Smolnikarja pripravljal skupaj s takratno tožilko Barbaro Brezigar. Krkovič je telefonski pogovor nepooblaščeno zvočno snemal in posnetek posredoval novinarjema TVS in POP TV. S tem je kršil 148. člen kazenskega zakonika. Zgodba iz leta 1994 se ponavlja.

Ministrstvo za obrambo in Slovenska vojska imata problem. Če je pojav, o katerem bomo spregovorili množičen in če bo ga ministrstvo in Slovenska vojska ne bosta temeljiteje preiskala, gre tudi za problem, ki se ne tiče zgolj slovenskega Pentagona, torej zgradbe, v kateri domuje vrh slovenske obrambe. Za kaj gre? Ko se je odgovorni urednik Mladine Jani Sever v torek, 29. julija, mudil na POP tv, ga je voditelj oddaje Matjaž Tanko soočil s trditvijo Antona Krkoviča, nekoč poveljnika specialne brigade Moris, da Mladina sploh ni naredila intervjuja s Vojkom Smoletom, nekdanjim vojakom specialne brigade Moris. Smole je namreč v intervjuju, ki je bil objavljen pred tednom dni, med drugim zatrdil, da je pri načrtovanju aretacije Milana Smolnikarja sodelovala tudi Barbara Brezigar. Anton Krkovič, danes uslužbenec generalštaba, torej razpečuje trditve, da Mladina sploh ni opravila intervjuja z Vojkom Smoletom. S trditvijo Antona Krkoviča, da Mladina sploh ni naredila intervjuja z Vojkom Smoletom, sem bil prejšnji torek na TV Slovenija soočen tudi zgoraj podpisani. Uslužbenec generalštaba Slovenske vojske, ki ima čin brigadirja, torej trdi, da intervjuja, ki je za nekaj ljudi gotovo neprijeten, sploh ni. Kdor Krkovičevo trditev, da intervjuja ni, sprejme, lahko sklepa naprej. Ni intervjuja, ni neprijetnih trditev, Mladina si je vse skupaj izmislila, problem, ki ga imajo osebe, leta 1994 vpletene v depalsko-vaške dogodke, je izpuhtel.

Kako je uslužbenec generalštaba sploh pridelal trditev, da Mladina ni opravila intervjuja s Vojkom Smoletom? Prejšnjo nedeljo zvečer, ko so bili prvi izvodi Mladine na prodajnih mestih, je poklical Smoleta, in ga nadrl, da jih je v intervjuju za Mladino "razturil kot stare kante". Nekdanji poveljnik specialne brigade je torej poklical svojega nekdanjega vojaka in ga nadrl. Kot na kakšnem raportu. Nekdanji vojak pa se je, da bi se rešil pritiska nekdanjega nadrejenega, branil. Med drugim tako, da je odgovoril, da ni šlo za intervju, pač pa za pogovor. Pač, če se nate dere avtoriteta, četudi nekdanja, se braniš. Uslužbenec generalštaba je telefonski pogovor posnel. V torek je posnetek pogovora prišel v kroge, ki so blizu dvema TV hišama, nacionalni TV hiši in POP tv. Tako na nacionalki kot na POP tv so se zavedali, da bi bila objava posnetka problematična. Zato so na POP tv sklenili objaviti le prepis pogovora. Zakaj prepis? Zato, ker je neupravičeno zvočno snemanje kaznivo dejanje. 148. člen kazenskega zakonika namreč govori o neupravičenem prisluškovanju ali snemanju pogovora ter predvajanju posnetka pogovora tretji osebi. Kaznivo je, če nekdo zvočno snema njemu namenjeno zaupno izjavo drugega brez njegove privolitve z namenom, da bi takšno izjavo zlorabil. Kaznivo je tudi, če nekdo posnetek predvaja tretji osebi. Ker je kaznivo tudi neposredno predvajanje tako pridobljenega posnetka, se komercialna televizija za neposredno predvajanje pač ni odločila.

Pristojni organi si bodo torej morali zastaviti vprašanje, ali je uslužbenec generalštaba Anton Krkovič, s tem, ko je posnel pogovor s Smoletom in ga razpečeval v okolico elektronski medijev, storil kaznivo dejanje, o katerem govori 148. člen kazenskega zakonika.

Kot rečeno, obrambno ministrstvo in generalštab Slovenske vojske imata problem. Vendar problem ni le v sumu, da je visoki uslužbenec Anton Krkovič nepooblaščeno zvočno snemal pogovor, pogovor pa je bil predvajan tretjim osebam. Gre za problem ocenjevanja dejstev in izjav. Brigadir je namreč v orbito dveh elektronskih medijev poslal trditev, da Mladina sploh ni opravila intervjuja z Vojkom Smoletom. To trditev pa je pridelal tako, da je poklical nekdanjega podrejenega ter pritiskal nanj. In ko je nekdanji podrejeni, da se pritiska reši, rekel, da sploh ni dal intervjuja, pač pa se je le pogovarjal, je brigadir to izjavo analitično predelal v podatek, da intervjuja sploh ni bilo. Ta podatek pa je poslal med novinarje. Kako lahko brigadir tako narobe analizira zbrane podatke in na osnovi povsem napačne analize javno ukrepa? Se na generalštabu pogosto dogaja, da uslužbenci te pomembne ustanove popolnoma narobe interpretirajo izjave in potem ukrepajo?

Kako je torej z intervjujem, za katerega brigadir trdi, da ga ni? Intervju je kakopak bil. Opravljen je bil v prostorih Mladine, trajal je slabih 60 minut, posnet je bil na kasetofon znamke Sanyo M 1110-C, ki je bil postavljen na mizo. Posnetek je zabeležen na 90 minutno kaseto znamke TDK. Med intervjujem je bil intervjuvanec fotografiran. Digitalizirane fotografije intervjuvanca so shranjene na Mladini, Mladina pa hrani tudi analogni zapis intervjuja na kaseti.

Kaj je želel doseči brigadir, ko je v obtok poslal trditev, da intervjuja ni? Je hotel, kot so včasih rekli v armiji, "zavarivati neprijatelja", prevarati sovražnika? Kdo je v tem primeru sovražnik? Javnost? Je hotel prevarati javnost? Je hotel prevarati lastne zaveznike? Ali pa je hotel neprijetne trditve Vojka Smoleta odpraviti s tem, da zanika obstoj teh trditev?

V Slovenski vojski obstajajo pravila, da je nastopanje v javnosti možno le v primeru, da nastop odobri nadrejeni, v našem primeru načelnik generalštaba. Se je vodstvo generalštaba strinjalo z nastopom? Se je vodstvo generalštaba strinjalo s tem, da je njihov uslužbenec javno zanikal obstoj neprijetnega intervjuja, ob zanikanju pa si je pomagal s tonskim snemanjem telefonskega pogovora? Prepis tonskega posnetka pa je bil potem objavljen. So obveščevalne igrice, ki so po logiki delovanja na moč podobne tistim iz leta 1994, skladne s današnjimi smernicami delovanja generalštaba in obrambnega ministrstva? Uslužbenci generalštaba, zadolženi za stike z javnostjo, so na dopustu. Ker pa so zapisana vprašanja retorična, jih nismo silili, naj dopust prekinejo.