Jadranska balkanijada

Skoraj natančno leto po najhujši zaostritvi odnosov med Slovenijo in Hrvaško (tedaj zaradi “primera Joras”) so se odnosi med državama znova poslabšali, ko je hrvaško ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo 1. avgusta napovedalo, da bo Hrvaška že letos jeseni vzpostavila “izključni gospodarski pas” (EEZ) na Jadranu. Sočasno je hrvaški zunanji minister Tonino Picula za Slobodno Dalmacijo dejal, da “Hrvaška Sloveniji ne priznava stika z odprtim morjem” in da sporazum o meji na morju, ki sta ga državi parafirali pred dvema letoma, “nima nikakršnih pravnih učinkov”. Slovenija je po pričakovanju na posvet v Ljubljano do preklica poklicala veleposlanika v Zagrebu Petra Bekeša. Rupel je nato v svojem znanem slogu Piculove izjave označil za “neresnične in nedobronamerne” in izrekel še prazno grožnjo, češ da bo “Slovenija morala pretehtati smiselnost podpore Hrvaški pri njeni evroatlantski usmeritvi”.

Enostranske odločitve

Še pred dvema letoma se je slovenski vladi zdelo, da je že na pragu rešitve. V parafiranem mejnem sporazumu med Janezom Drnovškom in Ivico Račanom so bili slovenski zaselki ob Dragonji prepuščeni Hrvaški, ta pa je Sloveniji v zameno priznala koridor za dostop do mednarodnih voda. Vendar se je zapletena zgradba sporazuma nenadoma začela sesuvati. Napaka je bila storjena že na začetku. Namesto da bi bilo vprašanje meje, kot so pogosto opozarjali mediji in strokovnjaki, že ob osamosvojitvi postavljeno na prvo mesto, so ga slovenski diplomati v želji po zapostavljanju tega vprašanja in predstavitvi Slovenije kot “evropske države”, v trenutku nasilnega razpada SFRJ potisnili pod preprogo. Slovenija je bila zato vrsto let država, ki se je lahko postavljala s svojo odličnostjo v primerjavi z drugimi “balkanskimi” državami. Vendar je bilo upanje, da bo prelaganje reševanja mejnega vprašanja karkoli uredilo, zgrešeno. Zdaj, ko meje med balkanskimi državami niso več sporne, in po desetletju samostojnosti Slovenije in Hrvaške je balkanski sindrom izbruhnil v bolj nenavadni obliki in na nepričakovanem območju. Da bi preprečili širitev tega sindroma, so slovenski pogajalci pred dvema letoma sprejeli sveženj sporazumov, med katerimi sta bila tudi znameniti SOPS in sporazum o JEK. Vendar so jih povezali tako nespretno, da se je prvo vprašanje, vprašanje meje, po vrstnem redu uveljavljanja znova znašlo na zadnjem mestu. V upanju, da bo gambit uspel. Zgodilo pa se je to, kar so pronicljivejši napovedovali že pred leti - uveljavljeni so bili vsi drugi sporazumi, le tisti ne, ki je bil za Slovenijo ključen. Zato seveda ni nenavadno, da je ob nedoločeni meji na kopnem in morju hrvaška napoved o razglasitvi izključnega gospodarskega pasu slovensko vlado ujela popolnoma nepripravljeno. Slovenija in Hrvaška sta se znova uvrstili na dolg seznam držav, ki so zaradi pogosto zelo banalnih ozemeljskih sporov potencialna žarišča nevarnih konfliktov - kar ni dobro niti za Slovenijo, še manj pa za Hrvaško.

Kdo je kriv za to? Hrvaška ali Slovenija? Vse kaže, da sta za nastali položaj krivi obe državi, predvsem pa njuni politični eliti. Če kljub pregretim strastem najprej začnemo pometati pred domačim pragom, ugotovimo, da so k zaostritvi razmer po svoje prispevale tudi enostranske odločitve slovenskih državnih organov. Ti so na primer lani s podpisom sporne zakupne pogodbe z Joškom Jorasom dali povod za več incidentov med državama. Večina teh enostranskih potez se je porodila med politiki na desni strani političnega spektra, ki še danes ponavljajo nerealne in z mednarodnim pravom sprte zahteve do Hrvaške. Nenapovedan obisk tedanjih poslancev državnega zbora Dimitrija Rupla, Zmaga Jelinčiča in Zorana Thalerja 14. junija 1994 v spornih zaselkih na južnem delu slovensko-hrvaške meje je bil morda načrtovan z dobrimi nameni, vendar so ga na Hrvaškem upravičeno razumeli kot nedobronamernega. Enako je bilo mogoče razumeti zavrnitev ratifikacije sporazuma o obmejnem sodelovanju, ki ga je dve leti blokirala Slovenska ljudska stranka. Do morda najbolj nevarne zaostritve je Slovenijo pripeljala Bajukova vlada, ko je sprejela z mednarodnim pravom in običaji sprt sklep o "stalni prisotnosti policije na levem bregu Dragonje v katastrski občini Sečovlje", ki bi, če bi ga skušali udejanjiti, gotovo spodbudil resne oborožene spopade s Hrvaško. Pred morda povsem pravo, ne le medijsko vojno nas je tedaj rešila prisebnost vrha policije, saj ta spornega sklepa preprosto ni upoštevala. Slovenski parlament je prav tako, čeprav po vrsti enostranskih hrvaških dejanj (graditev mejnih prehodov, enostranski nadzor v Piranskem zalivu), pri določitvi občin sporne zaselke vključil v slovenske občine in jih nato iz njih izključil. Kasneje so v njih dobili hrvaške, pa tudi slovenske hišne številke. Olje na ogenj je že leta 1994 prilil slovenski odbor za mednarodne odnose, ki je kot slovensko pogajalsko izhodišče zahteval "mejo na Mirni", kar ni bilo daleč od podobnih zahtev Starmanovega odbora in Slovenske nacionalne stranke, ki sta se zavzemala za določitev slovensko-hrvaške meje precej južneje od sedanje meje na Dragonji. Iste in podobne nesprejemljive zahteve smo znova slišali ob zadnji ohladitvi slovensko-hrvaških odnosov. Celo o podarjanju Zadra Italiji, o čemer je govoril Zmago Jelinčič.

Za zaostrovanje je seveda prav tako kriva hrvaška vlada. Znano je, da so hrvaški policijski čolni pogosto vstopali v sporni “trikotnik” morja, ki si ga v Piranskem zalivu in južno od njega prisvajata obe državi. Rešitev, ki jih je Hrvaška sprejemala na južnih mejah, ni želela upoštevati na severni meji. Ob razmejitvi z Bosno in Hercegovino ter Srbijo je želela mejo, kot je zapisana v katastrih, sicer pa mejo, kot se je "de facto" ustvarila z nadzorom hrvaške policije v slovenskih delih občine Piran. Tu Hrvaška ravna in je ravnala enostransko in nenačelno, saj k občini Piran formalno spadajo tudi Škrile, Bužini, Mlini in Škodelini. Za Hrvaško in Slovenijo so glede teh zaselkov obvezujoči sklepi Badinterjeve komisije, ti pa državam ne dovoljujejo zasedbe ozemelj, ki formalno niso deli njihovih občin. Na ozemljih, ki so sporna, bi se Hrvaška morala vzdržati enostranskih dejanj in skupaj s Slovenijo najti možnost za začasni režim uprave. V tem smislu je bilo tudi kaznovanje Joška Jorasa v nasprotju z načeli miroljubnega reševanja sporov, ne glede na to, da je Joras s svojim izzivanjem sam prispeval k neprimernemu odzivu hrvaških državnih organov. Nekredibilnost hrvaške zunanje politike je razvidna še iz večkrat ponujenih koncesij; Sloveniji je najprej ponujala dve tretjini Piranskega zaliva, nato se je vračala k svojim prvotnim izhodiščem o delitvi Piranskega zaliva na pol. Vrhunec te politike je bil najprej podpis sporazuma Drnovšek-Račan in nato javna zavrnitev ratifikacije sporazuma. S tem je hrvaška politika, če ne kaj drugega, prekršila vsaj temeljno pravilo diplomatskih pogajanj, po katerem “ni mogoče umakniti koncesije, v katero si enkrat že privolil”. Ne glede na to, da ima Hrvaška seveda pravico, da podpisanih sporazumov ne ratificira. Od leta 1995 pa vse do letos je vztrajno zavračala tudi vse predloge nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Williama Perryja in redno kršila že podpisane meddržavne pogodbe s Slovenijo. To velja tudi za iskrenost hrvaškega predloga o razdelitvi Piranskega zaliva po načelu "črte enake sredine", kjer je bil Sloveniji obljubljen “neškodljiv prehod”, ki ga že tako ali tako zagotavljajo mednarodne konvencije in ga lahko Hrvaška enostransko suspendira, kadarkoli želi.

Ruplovo zunanje ministrstvo je ob zadnjih izjavah hrvaškega ministra Tonina Picule zatrdilo, da ob razglasitvi izključnega gospodarskega pasu “Slovenija upravičeno sklepa, da gre predvsem za poskus razveljavitve sporazuma o državni meji”, in da Piculova izjava, ki menda nima nobenih pravnih učinkov, “ni utemeljena in ne kaže dobronamernosti”. Dimitrij Rupel je prav tako ugotovil, da Hrvaška ni ratificirala ribolovnega sporazuma iz leta 1995, niti sporazuma o nasledstvu iz leta 2001, niti sporazuma o meji iz istega leta, kar naj bi pričalo o nedobronamernosti in celo neverodostojnosti njene zunanje politike.

Vsekakor ni dvoma, da izjava Tonina Picule, da Hrvaška Sloveniji ne priznava stika z odprtim morjem, naši državi neutemeljeno odreka dostop do mednarodnih voda, ki se mu ni nikoli odpovedala, niti v času, ko je še bila del SFRJ. Vendar je zelo neverodostojno, če takšno izjavo kritizira tisti, ki je odnose s Hrvaško dolga leta predstavljal v najlepši luči in ki je pri tem zamudil vsakršno priložnost, da z drugimi zainteresiranimi naslednicami SFRJ, ki imajo v Jadranu podobne težave kot Slovenija - predvsem z BiH in s Črno goro - najde skupen jezik. Demanti slovenskega zunanjega ministrstva je prav tako popolnoma zgrešen v delu, kjer se kritizira “poskus razveljavitve sporazuma o državni meji” in se govori o njegovi “pravni neučinkovitosti”, saj je danes tudi že pravnemu laiku jasno, da neratificiran sporazum res nima nobenega učinka. Enako nespretna je bila izjava slovenske vlade, da je hrvaška razglasitev EEZ v Jadranskem morju brez dogovora vseh zainteresiranih držav “nemogoča”. To seveda ni res. To je suverena pravica Hrvaške in je “mogoča”, vendar je prav tako mogoče, da je zaradi enostranskosti v nasprotju z mednarodnim pravom in za druge sosede nična, neveljavna in zato vir novih sporov. Vsekakor niti to ne spremeni dejstva, da Slovenija vstopa v Evropo in celo v Nato, ko še zmeraj nima mejnih količkov na kar 670 kilometrih kopenske in neznano kilometrih morske meje. To pa je prav zasluga večine istih politikov, ki zdaj najostreje kritizirajo Hrvaško, čeprav so imeli v zadnjem desetletju polna usta dobrih sosedskih odnosov.

Nenadna razsvetlitev slovenskega zunanjega ministrstva glede verolomnosti Hrvaške je nekoliko presenetljiva tudi zato, ker ta pojav sploh ni tako neznan. V Mladini smo že leta 1995 analizirali vse sporazume, podpisane s Hrvaško, in ugotovili, da je Slovenija podpisane sporazume spoštovala veliko bolj kot njena soseda. Med približno 35 sporazumi, ki so bili tedaj podpisani, je bilo za pogodbe v ožjem smislu mogoče označiti 27 aktov. Toda med Slovenijo in Hrvaško je po podatkih slovenskega ministrstva za zunanje zadeve v tistem trenutku veljalo samo 16 dvostranskih sporazumov. Drugi so bili brezpredmetni, ker nikoli niso zaživeli v praksi ali pa enostavno niso več veljali. Do leta 1995 tako na primer kar 61 podpisanih sporazumov med državama nikoli ni začelo veljati ali pa so bili odpovedani zaradi preklica Hrvaške. Kasneje se je položaj popravil, a je bilo kljub temu mogoče ugotoviti, da dobra tretjina s Hrvaško podpisanih pogodb nikoli ni dočakala uresničitve. Na seznamu preklicanih so sporazum o plačilnem prometu s Hrvaško, sporazum o gospodarskem sodelovanju, protokol o sodelovanju držav na področju šolstva in izjava o oblikovanju območja svobodne trgovine. Vsi ti in še mnogi drugi so bili seveda podpisani ob slovesnih priložnostih, v navzočnosti kamer in pospremljeni z zdravicami. Preklicev ni posnel nihče. Pri tem je podpisane pogodbe prvi zmeraj ratificiral slovenski parlament, hrvaški sabor jih je ratificiral z nekajmesečno ali nekajletno zamudo - ali pa sploh nikoli. Ali torej ni bilo mogoče že pred nekaj leti pričakovati, da bo tudi pri zadnjem “trojčku” sporazumov - SOPS, sporazum o JEK in sporazum o meji - znova vsaj pričakovana “tretjina izvržka”, in bi bilo zato treba vztrajati pri uveljavitvi sporazuma o meji na prvem mestu in šele potem uveljavljati vse druge sporazume? To je praksa, ki jo poznajo diplomacije vseh držav. Slovenski analitiki so že pred leti ugotavljali, kako zvito na primer Avstrija s Slovenijo najprej podpiše sporazume, ki so v njenem interesu. Bi lahko pričakovali, da bo podpisala kakšen za Slovenijo ugoden sporazum tudi, če naša država po osamosvojitvi ne bi priznala veljavnosti slovensko-avstrijske meje? Komaj verjetno. V slovensko-hrvaškem primeru pa so politiki stvari postavili na glavo. Zato so javnosti pripovedovali pravljice o tem, kako bodo slovenski ribiči znova lovili ribe skoraj po vsem Jadranu in kako bo imela Slovenija dostop do mednarodnih voda, nato pa po letih neuspešnih pogajanj dobili neugodne pogoje v sporazumu o JEK in nazadnje, menda vidno pretreseni, še hrvaški izključni gospodarski pas.

Presenečenje je neprimerno tudi zato, ker smo že ob podpisu sporazuma Drnovšek-Račan opozarjali, da je v njem “skritih več nejasnosti”, ker na primer sploh ni bilo jasno, ”kaj bi se zgodilo s slovenskim vstopom v mednarodne vode po predlaganem `dimniku', če bi Hrvaška poskusila svoje ozemeljske vode razširiti”. Hrvaška ima namreč v skladu z mednarodnimi konvencijami pravico do razširitve ozemeljskega morja. Če bi v skladu s konvencijo o pravu morja (ki dovoljuje razširitev hrvaških voda na 12 milj) Hrvaška ozemeljske vode razširila, bi mednarodne vode, ki jih potrebuje Slovenija, preprosto “izginile”, tista znamenita točka “T5”, o kateri je pred občinstvom tako rad fantaziral minister Dimitrij Rupel, pa bi dobesedno “padla v vodo”.

V defenzivi

Čeprav se je Hrvaška odločila za očitno nesprejemljivo politiko enostranskih dejanj, je buren odziv slovenske diplomacije neutemeljen tudi zato, ker Hrvaški preprosto ni mogoče odkrito odreči pravice do razglasitve izključnega gospodarskega pasu, pač pa je to razglasitev zmeraj mogoče izpodbijati le zaradi v konvenciji o morju zapisanih členov, ki zahtevajo, da se morajo vpletene strani o taki razglasitvi posebej zavarovanega pasu sporazumeti in pogajati.

Zato je seveda povsem očitno, da se je slovenska zunanja politika v zvezi s Hrvaško znašla v “defenzivi”. Veliko manj verjetno pa je, da jo bodo iz nje rešili “ofenzivni” predlogi, ki jih daje prvak SDS, prepričan, da bo slovensko morje kmalu zavarovano s “členom 5” atlantskega sporazuma. Da bo Nato varoval slovensko nedoločeno morsko mejo s Hrvaško ali celo slovenski poskus neupoštevanja hrvaške razglasitve izključnega gospodarskega pasu - to lahko verjamejo le najbolj naivni ljubitelji Nata. Ne le zato, ker Nato ni posegel niti v spore med svojima članicama Turčijo in Grčijo, pač pa tudi zato, ker so celo same ZDA razglasile več izključnih gospodarskih pasov in drugim državam priznavajo to pravico. Politika, ki bi temeljila na realnem ovrednotenju mednarodnih odnosov, bi namesto zanašanja na tujo pomoč morala najprej na pravi način določiti svoje prednostne naloge, za varovanje svojega morja imeti vsaj približno resne pomorske sile in se z doslednim spoštovanjem mednarodnega prava predvsem odreči svojim enostranskim potezam. Vse to, česar slovenska zunanja in obrambna politika nista dosegli, ker sta slovensko vojsko spremenili v privesek Nata in se oprli le na neresno nastopaštvo.

Če so res možni vse hujši spori s Hrvaško, bo vse pomembnejša možnost arbitraže. Konvencija o pravu morja določa, da si morajo države, ki se znajdejo v konfliktu interesov, pri določitvi izključnih gospodarskih pasov prizadevati za sklenitev sporazuma “ob pomoči primernih regionalnih ali podregionalnih organizacij”, in to “brez prejudiciranja” katerekoli strani. Celo “geografsko prikrajšane države” naj bi v skladu s to konvencijo imele pravico do izkoriščanja “presežka” virov v tem delu morja, izključni gospodarski pas pa naj prav tako ne bi imel vpliva na dostop Slovenije do mednarodnih voda. V petem aneksu k isti konvenciji je natančno opisan postopek posredovanja med državami v sporu, zaupan generalnemu sekretarju OZN. Posredovalo naj bi osem strokovnjakov, od katerih po štiri imenujeta sprti državi, petega pa, če se ne moreta dogovoriti, predlaga generalni sekretar OZN. Ne glede na zamudnost procedure bi bilo za Slovenijo kot demokratično in evropsko državo veliko bolje, če bi njeni politiki priznali nesposobnost za reševanje sporov s sosedi in namesto pregretih izjav ponudili pripravljenost, da spor s Hrvaško rešujejo tudi po tej poti. Druga pot je “balkanizacija” celotnega spora.