Legenda o postojnskem orožju

Ko je Mladina objavila zgodbo o osebah, ki nastopajo v Sovinih prisluhih, ko je ta opravljala odkup v Postojni ukradenega orožja, je policija še isti dan ujela domnevnega storilca. To je bila edina informacija, ki so jo posredovali javnosti. Kljub spektakularnosti in pomembnosti primera nepridiprava nihče ni videl, nihče ni videl najdenega orožja, nihče ni videl niti jame, v kateri je bilo orožje. Nihče ne pove, kje je ostalo orožje, saj so našli le deset avtomatskih pušk M 70, strelivo in pribor za čiščenje. Vse, kar smo lahko videli, je bil policijski trak okoli gozda v Vodicah. Menda zaradi interesa preiskave. Čeprav so bili policisti storilcem že ves čas na sledi - o tem, da je bil rop delo organizirane skupine, nihče ne dvomi -, je v priporu končal le eden. Zoper M. A. Ž. je vložena kazenska ovadba, in sicer zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, zoper istega osumljenca in še A. S. Ž. pa tudi zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi. Se pravi, da je ovadba za tatvino postojnskega orožja vložena zoper enega samega osumljenca.

Nova razkritja

Tožilstvo in policija sta se torej zavila v molk. Zato pa se na "sivem trgu" informacij pojavljajo bolj ali manj neuradne informacije o tem, kaj se je pred štirimi leti pravzaprav dogajalo. Gre za informacije, ki očitno bolj ali manj nadzorovano curljajo tako iz krogov, blizu kriminalistom, kot iz tistih, ki so bliže varnostno-obveščevalni agenciji Sova. Po opravljenih razgovorih s poznavalci zadeve, ki so se oglasili po tem, ko je Mladina objavila članek o postojnskem orožju, in po tem, ko so svojo najdbo razglasili policisti, je mogoče sestaviti zgodbo, ki dodatno osvetljuje krajo orožja in poznejše dogajanje. Hkrati pa seveda zastavlja tudi kar nekaj novih vprašanj.

Kako je torej videti nova legenda o postojnskem orožju? Legenda? Beseda legenda v obveščevalnem žargonu označuje logično razlago, ki pa ni nujno povsem skladna z resničnim potekom dogodkov. Torej - vsa stvar se je začela, ko naj bi italijanska mafija naročila pri neki mali kriminalni skupini z Gorenjskega, ki je očitno imela več poguma kot pameti, protioklepne raketomete. Protioklepno orožje ima namreč na Zahodu zelo visoko ceno, saj je do njega težko priti. Države svoje vojašnice in še posebej takšno orožje pač izjemno dobro varujejo. Že takrat naj bi se v igro vključila tudi Sova, ki je zadevo spremljala in dokumentirala. Italijani naj bi za posel izbrali skupino, ki je bila po drznih tatvinah avtomobilov, tovornih vozil, gradbene mehanizacije in drugih kaznivih dejanjih znana tudi slovenskim kriminalistom. Za naročeno blago naj bi omenjena skupina dobila celo avans. Postojnsko vojašnico so si izbrali za cilj, ker je bilo v tistem času tam na dodatnem usposabljanju kar nekaj rezervistov. Eden izmed njih naj bi tako skupini povedal, kje je znotraj vojašnice shranjeno težko protioklepno orožje. Skupina se nato odpravi s kamionom v Postojno in neopaženo vdre v vojašnico. A na tej točki naj bi se vse skupaj zapletlo. Skupina se s kamionom ustavi pred napačnim hangarjem, v katerem ni shranjeno protioklepno, temveč le "navadno" orožje. V naglici tatovi menda ne opazijo, da ne kradejo težkih raketometov, ampak zaboje z naboji, brzostrelkami in ostrostrelnimi puškami. Da so se zmotili, naj bi opazili šele po tem, ko so, še vedno neopaženi, že zapustili skladišče orožja v postojnski vojašnici. Zadeva je skrajno nerodna, saj za tovrstno orožje niso imeli naročnika. Zato orožje zakopljejo, avans pa vrnejo italijanski mafiji.

Kraja je tako končana. Zadevo hkrati preiskujejo tako kriminalisti kot Sova. Službe opravijo razgovore z vsemi rezervisti, vojaki in častniki, ki so bili v tistem času v postojnski vojašnici. Menda z vsemi opravijo tudi poligrafsko testiranje, ki pa ne da nikakršnih rezultatov. Na poligraf naj bi šel tudi vodja varnosti, ki naj bi bil prav tisti dan osebno zadolžen za stražo v vojašici, Robert Suhadolnik. Poligraf tudi pri njem ne pokaže nič nenavadnega. Sicer pa naj bi bilo to, da je bil na straži takrat ravno Suhadolnik, sicer udeleženec aretacije v Depali vasi, zgolj naključje. Tako Sova kot policija pa sta kljub temu, da poligrafiranje in druga poizvedovanja okoli vojašnice ne dajo nikakršnih rezultatov, storilcem kmalu na sledi. Tatovi se namreč, kljub temu da v državi vlada prava preiskovalna panika, ne potuhnejo. Nasprotno, zaslužiti poskušajo vsaj nekaj denarja s tem, da začnejo odprodajati posamezne kose postojnskega orožja. Sova tako dvakrat odkupi omenjeno orožje, nekaj pa naj bi ga našli tudi kriminalisti med hišno preiskavo nekega drugega kaznivega dejanja. Tako kriminalistom kot Sovi so znana imena tatov, znana jim je lokacija, kjer se dobivajo, in znana so jim imena tistih, s katerimi komunicirajo. Sova naj bi med njimi v telefonskih pogovorih prepoznala Darka Njavra in Toneta Krkoviča. Natančno tako, kot smo zapisali v Mladini. Nova legenda ima razlago tudi za to nenavadno naključje. Njavro in Krkovič naj ne bi sodelovala s tatovi niti pri ropu niti pri odprodaji ukradenega orožja. Šlo naj bi za nekaj povsem drugega, kar pa ima prav tako precej neprijetne posledice. Na lastno pest naj bi se lovljenja tatov ob kriminalistih in Sovi lotili tudi "Janševi fantje". Nekakšna civilna inštitucija pregona. Kaj bi s temi informacijami počela, sicer ni povsem jasno. Po legendi pa naj bi se tudi onadva, podobno kot Robert Suhadolnik, v zgodbi znašla pravzaprav bolj ali manj po naključju.

Tako kot naj bi se povsem naključno zadeva, ki je bila praktično preiskana, po prihodu Marka Pogorevca na mesto generalnega direktorja policije, popolnoma zaustavila. Vse do zadnjih dni njegovega mandata, ko je še eno naključje povzročilo, da so enega od osumljencev prijeli na isti dan, ko je izšla Mladina z zgodbo, ki je začela pojasnjevati razvpito krajo.

Neprijetna vprašanja

Tisto, kar se zdi pri legendi, ki se je okoli kraje izoblikovala v zadnjem tednu, še posebej zanimivo, pa je, da naj bi ustrezala tako rekoč vsem. Če bi bila resnična, bi to namreč pomenilo, da "Janševi fantje" niso sodelovali pri kraji - Njavro in Krkovič sta hotela samo pomagati organom pregona; da Sova ni prekoračila pooblastil - delala je samo po zakonih, saj je bila na sledi italijanski liniji oziroma italijanski skupini organiziranega kriminala; da so kriminalisti opravili svoje delo tako dobro, kot se je pač dalo - konec koncev so kljub vsemu našli vsaj enega storilca; in ne nazadnje, da se tudi Mladina ni lagala, ko je zapisala, da je Sova v prisluhih zasledila tudi glasova Darka Njavra in Antona Krkoviča.

Tako kot pri vseh legendah ima tudi ta nekaj nadvse sočnih, mitskih in razumu težko ali povsem nedojemljivih povezav. Kar sama se postavljajo vprašanja, na katera bi morali odgovoriti tako rekoč vsi vpleteni.

Začnimo s Sovo, ki je očitno ves čas vedela največ. Najpomembnejše je tudi najbolj preprosto. Zakaj, če je legenda resnična, Sova pri obisku članov komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb ni dala podatka, da so do tatov prišli prek italijanske skupine organiziranega kriminala? Ta pomembni podatek je podal šele takratni direktor Sove Tomaž Lovrenčič, ko je bil poklican na zagovor pred to komisijo. Vmes pa je nad Sovo dva meseca visela senca nezakonitega delovanja. Tomaž Lovrenčič je bil konec koncev pozneje "kazensko premeščen" na mesto veleposlanika Slovenije v Madridu. Sova bi se gotovo izjemno neprijetnega pritiska poslancev državnega zbora in javnosti, če bi bila legenda o postojnskem orožju resnična, rešila tako rekoč v trenutku. Zakon namreč pravi, da Sova "pridobiva in vrednoti podatke iz tujine, pomembne za zagotavljanje varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države ter o organizacijah, skupinah in osebah, ki s svojo dejavnostjo iz tujine ali v povezavi s tujino ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno varnost države in njeno ustavno ureditev". Zadostoval bi torej stavek, da gre za zadevo, v katero je od vsega začetka vpletena italijanska mafija, in vse bi bilo O.K.. Namesto tega je takratni direktor Sove najprej celo zanikal kakršnokoli vpletenost Sove v zadevo postojnsko orožje, češ da to ni v njeni pristojnosti. Kdaj je torej legenda o vpletenosti italijanske mafije postala Sovi nujno potrebna? Takrat, ko je postalo jasno, da se je z zadevo vendarle ukvarjala in da je prišla do politično neprijetnih ugotovitev? Tomaž Lovrenčič se je šele na seji parlamentarne komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb 17. januarja 2002, dve leti po kraji orožja, spomnil, da so podatke dobili po italijanski liniji, izvedeli pa so tudi za naročnika, italijansko skupino organiziranih kriminalcev. Ob tem so se odločili, da bodo podatke zbrali ob pomoči odkupa orožja, torej zanesljive metode, ki jo dovoljuje tudi zakon.

Tudi glede samega poteka tatvine se v luči legende zastavlja kar nekaj vprašanj. Vsekakor je nenavadno, da naj Sova ne bi vedela, kdo je bil notranji pomagač skupine, če je res, da je bila storilcem na sledi že pred krajo. So tatovi res lahko zgrešili pravi hangar? Nekoliko nelogično se sliši, da bi se kdo spravil v tak drzen podvig, potem pa bi enostavno zgrešil hangar in odnesel nekaj, kar ni iskal. Mimogrede, zaboji, v katerih so shranjene protioklepne rakete, in tisti, v katerih so naboji in brzostrelke, se tudi na zunaj zelo razlikujejo, da ne govorimo o razliki v teži. In še nekaj, konec koncev so bile med domnevno napačnim plenom vendarle tudi ostrostrelne puške, ki niso ravno zanemarljivo orožje. Podoba nebogljenih malih kriminalcev, ki naj bi v temi zgrešili skladišče, je poleg tega v popolnem nasprotju s prejšnjimi trditvami policije, da je šlo za dobro organizirano skupino, ki je natančno vedela tako za razpored prostorov v postojnski vojašnici kot za razpored straž oziroma patrulj. Kakor koli, poglavitno vprašanje glede kraje še vedno ostaja, kako je lahko kdo s kamionom odpeljal kar dve toni orožja iz vojašnice, ne da bi to kdorkoli opazil. Zadeva je še toliko bolj neprijetna, če vemo, da so vojaki in dežurne službe v vojašnici ponoči 9. decembra 1999 na številki 23, torej v hangarju, kjer je bila tisto noč izvršena tatvina, opazili luč, vendar nihče ni reagiral. Ali je šef straže Robert Suhadolnik vedel za luč, ki so jo stražarji opazili?

Kriminalistična preiskava, ki je na začetku menda tako bliskovito napredovala, se potem čudežno zaustavila in je po štirih letih pripeljala do spektakularne aretacije enega samega osumljenca, je seveda že od prej prava zakladnica neodgovorjenih vprašanj. Kako to, da se je vse zaustavilo ravno s prihodom novega šefa leta 2000? In kako to, da se je preiskava, ki tako dolgo ni dala nobenih rezultatov, potem premaknila, sicer samo za milimeter, ravno v pravem času, da je razbremenila "Janševe fante"? Kako to, da nihče še vedno ni videl odkopanega orožja? Nova legenda pa zastavlja še eno, enako neprijetno vprašanje. Zakaj slovenski kriminalisti glede razreševanja tega primera, če drži, da naj bi krajo naročila italijanska mafija, ni sodelovala z italijanskimi kriminalisti in Interpolom?

Junaki Depale vasi

Za zgodbo o kraji orožja iz katerekoli vojašnice je povsem logično, da postane hit. Še posebej, če na njeno razrešitev javnost čaka že štiri leta. Dodaten magnet za interes je seveda podatek, da naj bi bila v zadevo vpletena imena znanih osebnosti, kot so Darko Njavro, Robert Suhadolnik in Anton Krkovič. Legenda o postojnskem orožju njihove vpletenosti ne zanika. Postavlja jo le v nekoliko nenavadno luč, ki pa ne pomeni kakšnega bistvenega olajšanja. Namesto tega se tudi tu postavljajo nova vprašanja. Ali torej v Sloveniji obstaja nekakšna polvojaška zasebna preiskovalna inštitucija, ki brez pooblastil preiskuje pač, kar se ji zdi dovolj zanimivo? In če je to res tako, za koga to počne? Za določeno politično stranko? Je zanjo v tem primeru pripravljena opravljati tudi druge posle na robu ali celo prek roba zakonitosti? Ali morda pri tem uporablja posebne metode in sredstva?

Zaradi vseh neodgovorjenih vprašanj v zvezi s postojnskim orožjem, ki se, kot kaže, iz tedna v teden samo množijo, postaja jasno predvsem to, da vse državne inštitucije, ki so odgovorne za razplet zadeve ali pa so bile v njo vsaj posredno vpletene, ne bodo mogle večno molčati. Odgovori, ki smo jih za zdaj dobili uradno z njihove strani, so vsekakor več kot pomanjkljivi. Tega bi se morali zavedati na notranjem ministrstvu, Sovi, obrambnem ministrstvu, v parlamentarni preiskovalni komisiji, pri predsedniku vlade in tudi pri predsedniku republike.